M. Ivančič: 

FOJBA LAŽI

II. DEL

I. DEL, II. DEL, III. DEL

DOMOV – Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Foiba di Basovizza, Foto M. Ivančič

Fojba laži – tretji del

O bazovskem Šohtu kot fojbi italijanskih domoljubov se je ponovno začelo govoriti leta 1980, pravi pomen pa ji je dal šele predsednik Francesco Cossigo leta 1991, torej, ko je bilo jasno, da Jugoslavije ne bo več. Za nacionalni spomenik jo je z dekretom z dne, 11. septembra 1992, razglasil njegov naslednik Oscar Luigi Scalfaro. Temu je sledil propagandno manipulativni cunami, v katerega so se v skladu z dogovorom Violante Fini vključile vse stranke, vsi politiki, njihove institucije in seveda tudi vsi množični mediji z državno radiotelevizijo (RAI) na čelu.

Razprava v Trstu o tem, kakšen spomenik se bo gradilo na Bazovski gmajni, kakšno dodatno stavbo bodo postavili ali pravi mavzolej z razstavnimi prostori, dodatno pa še muzej o fojbah in eksodusu v Trstu itd., je bila zelo burna. Ob tem je bil velikokrat oskrunjen spomenik našim slovenskim bazoviškim junakom.

Ta opuščeni premogovnik je na teritoriju občine Dolina, na jusarski zemlji Boršta, ki meji z bazovsko gmajno, ta pa je že pod občino Trst. Takrat je bil župan občine Dolina Edvin Švab. On pa tudi nekateri drugi občinski svetniki so mi pripovedovali, kako so se temu dolgo zoperstavljali na vse načine. Šoht je bil takrat že pokrit z betonsko ploščo, zraven pa je bil en majhen skromen kamnit spomenik infojbiranim (tisti s 500 m2 trupel). Tako je pogovor nadaljeval Švab: »Sedaj pa so hoteli narediti neke vrste protiutežni oltar Rižarni, kjer so ubijali naše ljudi in antifašiste, ali jih zbirali za nemška taborišča. Mi smo rekli, da imajo tak spomenik že v Rimu. Sploh pa smo bili proti mavzoleju, ki bi bil naperjen proti Slovencev v Italiji, Slovencem onstran meje, proti Jugoslaviji in drugim Slovanom. Mi smo jih opozorili, da ne vidimo perspektive sveta, če bomo še naprej gojili sovraštvo, in da lahko ponovno pride do pretepov.«

»Pa ne bi bil čas, da se odpre to jamo?« sem ga vprašal.

»Cilj te fojbe je, da se manipulira s posledicami, ki jih prinesla vojna. Jaz sem bil večkrat v Rimu in Ljubljani, da bi uredili ta problem, da bi rudnik odprli in pogledali, kaj je v njem. Italija rabi to fojbo za podžiganje strasti in da lahko razvijajo laži, kot je na primer film Srce v Breznu.«

»S tem pa najhuje prizadenejo vas, Slovence v Italiji?«

»Mi imamo že utrjeno kožo, pravzaprav plemenito kožo, odprto za prijateljstvo in sodelovanje med ljudmi. Ne samo tu pri nas, ampak tudi v svetu. Mi moramo tako živeti, kot je ob zadnjem obisku dejal tudi Milan Kučan, ne drug ob drugem, ampak drug z drugim. Ob sovraštvu ne bo napredka.«

Do gradnje mavzoleja ni prišlo, so pa zato v Trstu postavili velik »muzej fojbam« in ogromen spomenik s spominsko stavbo na Gmajni pod Bazovico. Občina in lastniki zemlje so popustili ob obljubi, da bodo ob tem uredili tudi spomenik slovenskim junakom na Gmajni, in njegovo okolico, strelišče pri Opčinah, kjer so bili usmrčeni junaki drugega tržaškega procesa, številni talci, zajete kurirke in partizani in nekateri drugi spomeniki. Rim in Trst pa sta na to pozabil kar za dolga leta. Pogodbo z občinsko borčevsko organizacijo  VZPI – ANPI o prenosu upravljanja s streliščem kot spominskim parkom je podpisal šele tržaški župan R. Dipiazza konec leta 2019 (pol leta po tisku te knjige). Pravo presenečenje je bila postavitev spominske plošče jeseni 2010 na stavbi vojašnice v ulici Cologna, kjer je imel svojo drugo mučilnico in zapor posebni inšpektorat.

»To je samo obliž na rano, mene pa še vedno boli tisti strah, ki so mi ga tam ubili v glavo,« mi je po vrnitvi z odkritja plošče dejal Jordan Zahar.

Nekateri tržaški borci in slovenski intelektualci so poskušali italijansko javnost in oblasti prepričati, da bi pred gradnjo tega velikega spomenika na bazovski Gmajni morali vendarle priti do dna resnici tega Šohta. Ostal je namreč dvom, da angleški vojaški inženirci, ki so leta 45 čistili, to jamo niso prišli do njenega dna.

Vendar se v Italiji politiki menjajo, strateška nacionalna politika pa ne in ostali so pri odgovoru, ki ga je na tako zahtevo italijanskih parlamentarcev že 4. 2. 1959 nekdanji znani italijanski politik takrat notranji minister Giulio Andreotti, da so bile v premogovnik vržene na ta trupla tudi velike količine eksploziva in nafte, kar bi pri teh delih predstavljalo veliko nevarnost. Po njihovih trditvah naj bi bila trupla pobitih italijanskih domoljubov pod tem eksplozivom, ki so ga zmetali v jame partizani pred njihovim odhodom iz Trsta. (Čudno, da ni kaj eksplodiralo, ko so angleški inženirci vanj metali težko jekleno zajemalko, s katero so počistili vse, kar je bil vrženo notri že med vojno? Ali pa potem, ko so po njenem dnu brskali tržaški jamarji?).

10. februarja 2007 so ob Šohtu na bazovski Gmajni svečano in uradno odprli veličasten spomenik, katere sestavni del je tudi spominska stavba ali mavzolej s stalno razstavo. Ob tej priložnosti so se, seveda, tu zbrali tudi vojni veterani s klobuki in peresom »bersaglieri« in, seveda, novinarji vseh novinarskih hiš iz Italije, pa celo Slovenije. O vsebini govorov in intervjujev pa bolje, da ne izgubljam besed.

500 kubičnih metrov trupel

Poleg glavnega spomenika s križem in sprejemne stavbe še več kamnov in plošč z raznimi napisi in posvetili posameznim skupinam in enotam, vendar najbolj fotografirana in objavljena je tista skala v ozadju osrednjega spomenika, ki kaže prerez fojbe in kaj naj bi bilo v njej, od tega najbolj zbode v oči podatek o tistih skrivnostnih 500 kubičnih metrih trupel, ki so ga sicer zapisali kot »500 kubičnih metrov materiala, ki vsebuje trupla«. Veliko jih je, ki te kubike pretvarjajo v trupla, nekateri trdijo, da vsak kubik vsebuje tri trupla, drugi sedem in tako naprej.

Teh 500 kubičnih metrov trupel naj bi bilo v sloju pod debelo plastjo streliva iz časa vojne 1940 do 1945. Kdo naj bi zmetal notri to strelivo: partizani. Da prav tisti partizani, ki so zbirali vsak naboj posebej in vsako puško, in jo popravili, če je bilo treba, saj partizani nimajo svojih rudnikov in tudi ne tovarn za izdelavo streliva in orožja. Nemci tudi ne, saj so zaradi pomanjkanja surovin morali vsako neeksplodirano granato poslati na ponovno predelavo v Nemčijo. Je to orožje, ki so ga odvrgli italijanski vojaki ob razpadu fašistične Italije leta 1943? Potem bi moralo biti pod trupli.

Najbolj fotografirani kamen v Bazovici, ki prikazuje kaj naj bi bilo v tem breznu imenovanem Foiba di Basovizza. (Foto M. Ivančič)

Detajl kamena s shemo premogovniškega jarka in oznakami ter merami, kaj naj bi bilo notri. Od zgoraj dol:

-135 m, globina izmerjena leta 1957, nato pod njimi desno: razni odpadki. 198 m, izmerjeno leta 1945, pod njimi na desni strani piše strelivo iz časa vojne 1940-1945. Pod tem piše, da je sektor 500 kubičnih metrov, ki vsebuje trupla infojbiranih. Ta naj bi se končal pri globini 228 m, ki je bila leta 1918, pod tem pa naj bi bili odpadki in avstrijski topovi iz prve svetovne vojne. Pravo dno je označeno z 256 metri, od koder desno zavije 700 metrov dolg vodoraven rov (Foto: Miloš Ivančič).

»Posebno pokopališče«

Kdo je torej napolnil ta premogovniški jašek s trupli? Če so spodaj trupla, potem so jih tja že prej zmetali Italijani in to že po prvi svetovni vojni. Tako trdijo tudi nekateri starejši domačini, s katerimi sem se pogovarjal. Notri pa niso metali trupla svojih pobitih sovražnikov, ampak svojih bojnih tovarišev, nato nanje zmetali še tisto neuporabno, a nevarno, kar se je še dobilo na stari frontni črti in nato z eksplozijami vse to zasuli z zemljo in kamenjem, ki se je skrušilo s sten jaška. To pa naj bi opravila italijanska vojaška sanitarna enota iz Trsta ob koncu prve svetovne.

Prav v starem tržaškem pristanišču je bil ogromen zbirni center za vse, ki so se vračali iz avstro-ogrskega ujetništva. To so bili sestradani in bolni ljudje, številni tudi ranjeni, vendar za italijanske generale niso bili več častni ljudje, ampak strahopetci, dezerterji in izdajalci, saj tiste, ki so se umikali na fronti, so kar sami streljali. Takrat je začela razsajati tudi španska gripa, ki je po svetu zahtevala skorajda večji krvni davek kot vojna. In ta množica italijanskih vojakov je umirala prav Trstu.

Do teh podatkov je prišel tudi Primož Sancin in to zelo enostavno v tržaških arhivih, in sicer tako, da je pogledal sezname takrat umrlih, njihove datume in jih primerjal s prejšnjimi.

Primož Sancin je o tem tudi napisal pismo uredništvu Piccola in to ga je tudi objavilo, vendar bilo je, kot da bi vrgel kapljico rdeče barve v morje. Meni je te svoje zbrane dokaze tudi pokazal in ob kazanju s prstom po kopijah takole pripovedoval:

»V Šohtu je več kot dvesto trupel italijanskih vojakov.

Ko so Avstrijci in Nemci pri Kobaridu prebili vrste italijanske fronte in je večina italijanske vojske hitro bežala proti Piavi, je na fronti ostalo veliko obkoljenih italijanskih vojakov, ki so jih zajeli ali so se kar sami predali, saj niso imeli več ne streliva ne hrane. Prav te so Italijani nato obtožili krivde za poraz. Avstrijci teh vojakov niso vozili v notranjost, ampak so jih pustili tu ob nekdanji fronti, to pa predvsem zato, ker jih je bilo preveč, da bi jih v tistih vojnih razmerah hranili ali celo stražili in ker se jim je mudilo za glavnino umikajoče se ali točneje bežeče armade.

Govorilo se je, da jih je bilo ogromno, okrog 300.000. Od teh se jih je 160.000 vračalo v Italijo prek tržaškega pristanišča. Ti italijanski vojaki so se vračali ali bežali domov zelo neorganizirano, saj so jih ljudje veliko srečevali celo sredi Istre, ko so tam spraševali, kje je najbližja pot do Neaplja ali Sicilije. In tudi od tam so jih usmerjali v tržaško pristanišče, saj so bile vse železniške proge uničene. Iz Trsta so te, ki so bili usmerjeni v srednjo Italijo, vozili z ladjami v Benetke, tiste na jugu pa v Bari. Od teh 160.000, ki so prišli v Trst, jih je 12.000 zbolelo zaradi podhranjenosti in predvsem španske gripe in tifusa. Od teh jih je 3.300 umrlo v Trstu.«

Ob tem je začel listati po kupu kopij seznamov mrtvih in govoril: »Poglejmo tu na ta mrtvaški list: 26. novembra jih je umrlo 111, naslednji dan 27. 155, 28. 135, 29. 129 … v petih dnevih je umrlo 606 vojakov. To je zapisoval Cesare Panini, ki je kasneje postal fašistični podestat Trsta, takrat pa je bil občinski uradnik zadolžen za popis prav teh mrtvih vojakov. Pa tudi kje so pokopani, je napisal, da bi lahko sorodniki prišli na grob. Tu na tem seznamu, ki je pisan po abecednem redu, je tudi številka … in tu piše, da so ti od te pa do te številke, pokopani na pokopališču pri Sv. Ani, od te do te, pa na bivšem avstro-ogrskem pokopališču pri Žavljah.

O tem se ni več govorilo, Angelo Visintin je sicer o tem pisal v svoji knjigi, ampak ni raziskoval, kje so ta trupla. Ti vojaki, ki jim je uspelo priti domov, so to, kar se je dogajalo v Trstu pripovedovali in obtoževali tržaške oblasti, da jim niso dali ne hrane in ne oblek. V Silosu, kjer so živeli, so zaradi mraza pokurili prav vse, kar je gorelo. Petitti pa jim je grozil, da jih bo postreljal z mitraljezi, saj so jih imeli za izdajalce. Za te vojake so se pobrigali le Američani, Angleži in Rdeči križ … Tu piše tudi, koliko hrane so jim dali. Italijani so takrat v času okupacije Trsta, takrat so tudi sami govorili o okupaciji, bili krivi za več kot 3.000 mrtvih, trikrat več kot Jugoslovanska vojska, o kateri toliko govorijo.

Leta 1926 je bilo treba vse vojake prekopati in jih prenesti v zbirni center v Vilež, od koder so jih potem vozili v spominsko pokopališče Redipulja. Ti, ki so to urejali, so prišli na pokopališče in … no tu je ta podatek: 230 jih je teh, ki so v bazovskem Šohtu. No, poglejte tu Giorgino Formica, je umrl 27.11. vojak bersaljer 13. iz Avellina, pokopan naslednjega dne 28., kraj pokopa prostor 2. brez krste. Tu pa je pripisano, da je leta 1927 prekopan in častno prepeljan na vojaško pokopališče v Vileš. Vendar poglejte, kaj je tu spodaj pripisano: »Non trovato.« Torej, da ga niso našli. Če ga niso našli, ga torej tudi niso prepeljali. Kje je? Tam, kamor so ga vrgli. In tako je pripisano pri vseh teh, poglejte ... Oprostite, vendar če tukaj piše, da je bil ta 28. novembra leta 1918 prav tu pokopan, nato pa čez devet let prekopljejo prav ta označen grob in ugotovijo, da je prazen, potem je ta od mrtvih vstal in odšel. Ker vemo, da to ni mogoče, je pač edina razlaga, da ga niso pokopali tam kjer piše, ampak kje drugje.

Kopije popisnih listov umrlih in pokopanih. Na teh dveh imajo vsi razen enega z rumenim označen pripis »Non Trovato« (Ni najden). Glej izsek (Vir: arhiv Primoža Sancina).

Zakaj? Takrat je umiralo preveč ljudi in premalo jih je bilo teh, ki bi jih pokopali. To pokopališče pa je eno samo kamenje. In takrat je bilo treba kopati samo na roke. Na pokopališču so kopali 24 ur na dan, ampak niso uspeli več, saj je umiralo že po 180 ljudi na dan. Ker pa je takrat razsajala španska gripa in so ta trupla predstavljala veliko grožnjo okužbe … Ti, ki so to delo opravljali, so se hudo pritoževali in obstaja tudi telegram od nekega višjega oficirja, v katerem piše »in cimitero speciale deve essere sempre possto«, kar pomeni: na posebnem pokopališču mora biti vedno dovolj prostora. To pa z drugimi besedam povedano pomeni, da jih v tem primeru lahko vržejo v opuščeni rudniški jašek pri Bazovici, saj je ob njihovi poti in to ni kraška jama, ampak izkopan jašek, ki je uporaben tudi za pokop.

Torej v tej fojbi niso avstrijski topovi ampak prav italijanski vojaki. Notri ni topov, če pa bi bili, bi jih ljudje potegnili ven in v tisti gospodarski krizi dobro prodali. Pa še premajhna odprtina je, preveč ozka, da bi lahko skozi njo vrgli top.

Sam sem prepričan, da so vsi, pri katerih je ta pripis »Non trovato«, prav tu notri v bazoviški fojbi. Zato je tudi prav to brezno ostalo edino vsaj delno neraziskano.«

Tisti kubični metri trupel, ki naj bi še ostali v breznu pod tistim nivojem, do katerega so torej čistili angleški inženirci, niso žrtve titoizma ali komunizma, ampak skrajnega italijanskega nacionalizma, prafašizma, ki se je že spreminjal v novi fašizem.

V Šohtu ni streliva in orožja

Seveda imajo tudi Italijani zakon, ki zahteva obvezen častitljiv pokop ljudi, njihovih trupel ali samo ostankov. Posebej zahteva tudi ločitev človeških delov od živalskih. To so od italijanske vlade zahtevali številni, posebej slovenski borci in antifašisti. Še najbolj odmevna je bila zahteva odvetnika Berdona, vendar vse brez uspeha, ponovno se je ustavilo pri tisti Andreottijevi obrazložitvi, da je preveč nevarno zaradi odvrženega streliva in orožja. Pa saj ga niso odvrgli šele po tistem, ko so angleški inženirci s težko zajemalko počistili vse iz Šohta, kar se je dalo, v njihovih zapisnikih pa ni besede o eksplozivu ali orožju. Če pa bi bilo, bi takrat ob čiščenju Šohta, ko so vanj z vso svojo težo metali izredno dežko jekleno zajemalko, da je se je ob tem čim globje zarila v dno in iz njega čim več zajela, bi katera od tistih bomb zagotovo eksplodirala in sprožila verižno reakcijo. To je torej le izgovor, ena izmed neštetih laži.

Marsikdo od Primorcev, ki je okusil italijanski fašizem, pa tudi mlajši, ki smo ga spoznali iz pripovedovanj, zlasti pa tem, ki so bivali ali se vozili mimo gradbišča spomenika lažem, ni mogel verjeti svojim očem, da je to, kar počnejo res možno. Kar z bagerjem so premetavali tiste kosti, saj jih Angleži niso ločili od konjskih kadavrov. Številni so protestirali, a nihče, ki bi lahko kaj ukrenil, jih ni poslušal. Ob tem sem slišal, da so sicer kasneje, po odhodu angleških inženircev, pristojni iz tržaške občine zbrali nekaj kosti iz tiste nove jame in jih pokopali pri Sveti Ani v šestih ali desetih krstah, vendar …

Prerez Šohta, po pripovedi Sancina, ima spodaj desno na dnu vrisano mesto, kjer naj bi bila trupla umrlih italijanskih vojakih po prvi svetovni vojni ali t. i Cimitero speciale militare (Vir: Jordan Zahar).

Primož Sancin, ki ga je to tudi bolelo, se je odločil, da gre s krampom in lopato prekopati in brskati po tem, kar je ostalo izven novega zidu tega spominskega parka, da vidi, kaj se nahaja v njihovi zemlji. Tam je delal dneve in dneve in vse, kar je našel, je nato doma zvečer razvrščal po vazah in škatlah. Pravi, da ima »te robe na kvintale«. Medtem, ko je to zbiral, so ga zelo pogosto obiskovali karabinjerji, vendar mu niso nič mogli, saj je počel izven obzidja in to po svoji jusarski zemlji, za to pa, da so bagerji marsikaj porinili izven meja parcele, pa on ni bil kriv.


Seveda sem ga vprašal, ali je našel kaj kosti, pa mi je pokazal nekaj manjših kosti, ali točneje koščkov kosti, ki jih je imel spravljene v posebnih škatlah. Kot nestrokovnjak nisem mogel sklepati, čigave so, na prvi pogled so se mi nekatere zdele podobne živalskim, takim, ki ostanejo po kosilu, vendar neki kosi so bili tudi zelo sumljivi. Ko mi je odpiral te škatle, mi je bilo popolnoma jasno, da je bilo tam nekoč tržaško smetišče in tudi odpad ameriške industrije. Veliko je bilo namreč kovinskih mehaničnih delčkov in bakelitnih ostankov takratne elektronike, deli baterij, razne žice, žeblji, gumbi in drugi ostanki oblačil ter neverjetno veliko krogel in tulcev, nabojev zlasti za malokalibrsko puško. Zanimivo mi je bilo, da se na kroglah ni poznalo, da bi po izstrelitvi kaj zadele, vsaj kaj tršega. Je pa našel tudi veliko šrapnelov od zanesenih ročnih in drugih granat.


 Slike (zgoraj) najdenih predmetov v neposredni bližini spomenika na bazovskem Šohtu (Foto: Miloš Ivančič)

Propagandna industrija

Najprej se je treba spomniti na star fašistični odnos do nas kot Ščavov, nato na hladno vojno, na pravico, da se o komunizmu lažeš kolikor hočeš in o čemer hočeš, tudi ali še zlasti na račun narodov, ki so ga sprejeli kot svoj politični sistem. Nato se je treba spomniti na italijansko zgodovino, njene nekdanje državice, nacionalizem, s katerim so jih združevali in fašizem, ki jih je vsaj začasno zelo dobro zlepil v monolitno državo. Po padcu fašizma se je to lepilo začelo popuščali, razpoke pa so začeli lepiti z ezuli. Ti so bili že od začetka dobro organizirani in so od države dobivali veliko pomoči, kar spet ne morem primerjati s tem, kar se je pred vojno v Jugoslaviji zlasti Dravski banovini dogajalo s Slovenci in Hrvati, ki so zbežali pred dejanskim fašističnim terorjem v Jugoslavijo. Pa da ne bi omenjal, kaj so oni dobili za odškodnino …

Italijanski in naš nacionalizem (da ne govorim o fašizmu) se bistveno razlikujeta. Naš slovenski nacionalizem se je razvil iz domoljubja s podobno željo kot italijanski, torej z željo po zedinjenju naroda. Njihov je ta cilj dosegel še v »pravem času«, naš pa šele v posebnih razmerah druge svetovne vojne. Italijanski nacionalizem je lahko že prej v času pred prvo svetovno vojno v novi in veliki združeni Italiji prerasel v imperializem, kolonializem in iredentizem, po vojni pa v nacionalistični in imperialistični fašizem. V Sloveniji se je nacionalizem razvijal šele v času Kraljevine Jugoslavije, kot odgovor na srbski in delno po vzgledu hrvaškega. Seveda se v teh razmerah ni mogel razviti tudi v italijanski ali nemški tip fašizma, ampak bliže avstrijskemu, hrvaškemu in španskemu klerofašizmu, ki je bil predvsem obramba vere pred brezbožnim komunizmom. Z okupacijo Jugoslavije se je nacionalizem razvil v dve smeri, domoljubni upor proti okupatorju, ta drugi konformistični, koristoljubni in predvsem fašistični del pa v kolaboracionistično sodelovanje z okupatorjem.

V Italiji se je ta delitev začela šele po padcu fašističnega režima in nemški okupaciji. Na severu se je večina fašistov priključila novi Mussolinijevi vojski Salojske republike, med katerimi je najbolj znana X MAS, levo usmerjeni del naroda pa se je po zgledu uporniškega gibanja v Franciji, Grčiji in predvsem Jugoslaviji začel organizirati v partizanske enote. Italijanski nacionalisti pa se niso vsi opredeljevali za fašizem, številni so obdržali svojo izvorno željo po svobodni Italiji in so se priključevali odporniškemu gibanju, ki je bilo pod vodstvom KPI. Pojavile pa so se tudi nekatere manjše samostojne popolnoma desno usmerjene odporniške enote in znani so tudi spopadi med levimi in desnimi (primer Osoppo). Italijansko odporniško gibanje se je zgledovalo po jugoslovanskem, vendar je bilo razen izjem pod vodstvom njihovih komunistov. Ti italijanski partizani, katerih organizacija in tudi delovanje se sploh ne more primerjati z našim, so sprejemali v svoje bojne vrste tudi nacionaliste in celo nekatere »domoljubne« fašiste, ki so za razliko od jugoslovanskih odklanjali kolaboracijo.

Te razmere so se poznale tudi v povojnem času, ki ga niso oblikovali samo vpliv zahoda ali proameriški kapital, politika in mediji, ampak tudi sovjetski informbiro, saj so bili italijanski komunisti in socialisti stalna grožnja, da zmagajo na volitvah. Zakaj informbiro, ker kot sem že omenil, ker se je v sporu z Jugoslavijo njihova komunistična stranka postavila na stran Sovjetske zveze in priznavala Stalina kot nespornega voditelja vseh komunistov na svetu. To je bil, seveda, odraz takratnih povojnih razmer, vendar vsaj delno tudi italijanske strategije širjenja ali nepotešenih ozemeljskih apetitov, nerazčiščene geneze njihovega fašizma in nedoživete očiščevalne katarze naroda, ki je pred to katastrofo človeštva več kot večinsko verjel v fašizem in tudi volil fašiste.

Če se nato spomnimo na hladno vojno, korejsko, vietnamsko in druge vojne, terorizem po vsem svetu, Rdeče in Črne brigade v Italiji, rušenje berlinskega zidu, razpadanje Jugoslavije in razkrajanje celega vzhodnega bloka in to povežemo z Italijo, potem je jasno, da vsaka domoljubna še bolj pa nacionalistična politika teži k enotnosti naroda (razen naše). Vendar italijanska je šla glede na svojo hinavsko politiko še korak naprej, tega ni gradila na lastnih plečih, ampak z novim sovraštvom do sosedov, lahko pa tudi novim času ter razmeram, prilagojenim fašizmom. Pa ne samo lastnim fašizmom, ampak tudi tistim, ki se je s pomočjo teh, ki so rušili Jugoslavijo, razvil tudi v bivših jugoslovanskih republikah. Ta je začel jahati konja povojnih pobojev. Tako so se italijanski neofašisti ponovno dobili na skupni fronti s slovenskimi, hrvaškimi, srbskimi, bosanskimi …

Ta novi fašizem izhaja iz diktature kapitala, partitokracije, njegova strategija je populizem, strah in sovraštvo do priseljencev, najpomembnejša metoda delovanja pa medijske manipulacije množic, pri manipulacijah pa rušenje resnic in spreobračanje zgodovine. Njihov praznik je treba razumeti tudi v tem kontekstu in poudariti da to ni samo zakon o dnevu spomina ni samo zakon o prazniku kot sta naša o priključitvi Primorske ali Prekmurja, ampak zakon o dolžnostih državnih institucij, lokalnih skupnosti, medijev, vseh šol zahteva samo počastitev spomina ampak aktivno obnavljanje spomina.

Še enkrat je treba povedati, da njihove ezulske organizacije niso dobro podprte samo od države, ampak tudi lokalne politike, ki skozi ta odnos potrjujejo svojo pripadnost državi, da so torej glavni steber njihovega nacionalizma in trak, ki Italijane povezuje v butaro.

Tem organizacijam z novo zakonsko in finančno podporo ni bilo težko organizirati pravi cunami političnih manipulacijah, ki naj bi zbrisal stare spomine na grdo plat italijanske zgodovine. Niso samo snemali filmov in dokumentarnih oddaj za televizijo, ampak tudi v vsakem kraju in v vseh šolah organizirali predavanja in svečanosti za umrlimi, a ob tem jim je zmanjkovalo dokumentarnega gradiva. Nekaj fotografij o preseljevanju je bilo, tudi nekaj slik in en kratek nemški filmček o čiščenju Fojbe pri Pazinu, ki so ga med vojno posneli kot propagandno gradivo že Nemci.

Oni pa so potrebovali nasilje in tega so našli v fotografijah, ki so jih ob svojih dejanjih počenjali prav njihovi očetje, tistih fotografijah, ki so jih celo sami snemali, da so se prikazovali kot veliki in pravi fašisti.

Partizani v čeladah italijanske vojske

Najprej je zelo popularna postala fotografija, ki prikazuje, kako vojaški strelski vod strelja civiliste. Vojaki naj bi bili Titovi partizani, civilisti pa istrski Italijani. Ni jih motilo niti to, da so bili ti »Titovi partizani«, ali »banditi« vsi oblečeni v uniforme redne italijanske vojske in vsi imeli na glavi italijanske čelade brez rdeče zvezde.

Ta motiv je postal tako priljubljen, da so ga začeli upodabljati celo njihovi umetniki. Naši slovenski zamejski zgodovinarji, ki so si že ogledali gradivo v ljubljanskem muzeju novejše zgodovine, so hitro prepoznali, da gre za fotografijo iz Loškega potoka pri vasi Dane, na kateri italijanski vojaki 31. julija 1942 streljajo slovenske civiliste iz vasi Dane. Celo imena so znana, strelci sicer ne, so pa to vojaki, ki so izvrševali ukaz generala Maria Roatte, Žrtve pa so Franc Žnidaršič, Janez Kranjc, Franc Škerbec, Feliks Žnidaršič in Edvard Škerbec.

http://www.zb-koper.si/dosje/zlocin-v-Loski-dolini.jpg

Izvorna fotografija streljanja talcev v Danah (Vir: nuovaalabarda.com / MNZS)

Eden prvih plakatov za počastitev spomina na infojbirane Italijane z motivom italijanskih vojakov, ki streljajo slovenske civiliste iz Dan. Na naslednji strani.


Primeri štirih plakatov z zlorabo iste fotografije (Vir:.diecifebbraio.info)

Ekranski posnetek oddaje RAI Porta a porta z Brunom Vespo (Vir: diecifebbraio.info).

Fotografija streljanja talcev je postala še bolj znana po oddaji prvega nacionalnega programa italijanske radiotelevizije Porta a porta ob 10. februarju 2012, ki jo je vodil eden najbolj popularnih italijanskih novinarjev Bruno Vespa. Ta jo je ob dolgem polemičnem pogovoru ali obtoževanju Slovanov imel kot celozaslonsko ozadje. Italijanska zgodovinarka slovenskega rodu Alessandra Kersevan, ki naj bi dajala videz objektivnosti oddaje, je hotela opozoriti, da ta fotografija dokazuje ravno obratno, a ji je Vespa grobo vzel besedo. Ko je Kersevanova naslednji dan v Rimu sklicala novinarsko konferenco, se je nanjo prišla pokazat tudi italijanska policija. Seveda naše slovenske televizije tu ni bilo, ker je raje naslednji dan poročala s proslave na lažni fojbi v Bazovici. Naša televizija v skladu s pravili objektivnega poročanja pa tu ni dala mikrofona našim zgodovinarjem in še živečim slovenskim očividcem dogajanja, ampak samo ljudem, ki so prišli počastiti svoje narodne mučenike in seveda kot skorajda vsako leto tudi najbolj nestrpnemu Massimu Lacoti, ki svoj fašizem skriva za istrskim domoljubjem,.

Na skrajno nemoralno okoriščanje te fotografije in skrunjenje spomina na svoje žrtve so se odzvale predvsem borčevske organizacije. To je dopis predsedniku italijanske države z dne, februarja 2012, pod katerim je podpisan Miro Mlinar, predsednik združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Cerknica, v katerem ga je vljudno spomnil na vsebino fotografij in na zgodovinska dejstva. Med drugim je zapisal:

»Po italijansko-nemškem napadu, brez vojne napovedi, 6. aprila 1941 smo bili priključeni Kraljevini Italiji s kraljevim zakonskim odlokom št. 291 z dne 3. maja 1941, s katerim je bila ustanovljena Ljubljanska pokrajina. Naše področje je bilo del okraja Logatec (Longatico, 564,78 km2 in 24.710 prebivalcev) in je bilo poverjeno Graničarjem XI. armadnega zbora, katerih poveljniku je bilo poverjeno interniranje civilnega prebivalstva. Dokument z dne 25. maja 1942 je predvidel deportiranje civilnega prebivalstva »južnega Kočevskega in kotline Lož-Stari trg« skupno 10-12.000 oseb »skoraj izključno ženski, otrok in starcev«. Toda 31. maja 1941 je bila iz graničarskih enot tega področja ustanovljena XI. taktična skupina pod poveljstvom polkovnika Alberta Seraglie, kateremu je bil nato dodeljen 8. bataljon črnih srajc »M«. Že 29. in 30. junija je bilo aretiranih za deportacijo 255 oseb.

Stanje se je poslabšalo po 16. juliju 1942 v teku ofenzive XI. armadnega zbora, ki je trajala do 4. novembra 1942 in bi jo moral italijanski narod poznati kot del »bolj zapletenega dogajanja na vzhodni meji«. Kar se je dogodilo na našem področju je opisano v poročilih Umberta Rosina, civilnega komisarja za okraj Logatec (Longatico). O tem, kar se je zgodilo na vzhodnem delu našega področja, ki ga je prečesavala divizija »Granatieri di Sardegna« pod poveljstvom divizijskega generala Taddea Orlanda, imamo ganljivo pripoved v dnevniku Pietra Brignolija, vojaškega kurata 2. grenadirskega polka, ki mu je takrat poveljeval polkovnik Umberto Perna, objavljenem leta 1973 z naslovom »Maša za moje ustreljene«. Izredno pomembna so razmišljanja, ki so objavljena na straneh 124-127.

Kot podrobnost, ki prikazuje dogajanja tistega časi in ožjega področja, kjer je bila posneta obravnavana fotografija, navajamo zločine, ki so bili storjeni v samo štirih dneh:

A.      29. julija 1942 v Danah pobitih 8 oseb: tri ženske in pet moških;

B.       29. julija 1942 v Grajševki pobit 1 moški;

C.       29. julija 1942 v Jermendolu pobitih 9 moških;

D.      29. julija 1942 v Podcerkvi pobitih 5 moških;

E.       30. julija 1942 v Podgori pobita 2 moška;

F.       30. julija 1942 v Babnem polju pobitih 40 moških;

G.      30. julija 1942 v Ložu pobitih 7 moških;

H.      31. julija 1942 na Križni gori pobitih 5 moških;

I.         avgusta 1942 na Ulaki pobitih 27 moških.

Med temi 104 (med 271 pobitimi v mesecih juliju in avgustu od enot pod poveljstvom polkovnika Seraglie) se pod črko H) nahaja pet ustreljenih z obravnavane fotografije, ki so bili pred ustrelitvijo prisiljeni, da si izkopljejo grob. Da so italijanski vojaki na tak način povzročali trpljenje slovenskega civilnega prebivalstva, dokazuje pet fotografij, ki so bile verjetno posnete 25. julija 1942 s posegom enote črnih srajc v Zavrhu severno od Loža.

Italijanska država se je obvezala z 29. členom pravilnika o kapitulaciji z dne, 29. septembra 1943, da bo takoj aretirala in izročila silam Združenih narodov osebe, ki so navedene kot vojni zločinci. Ta obveza je bila potrjena s 45. členom Mirovne pogodbe z Italijo z dne, 10. februarja 1947, toda ni znano, da bi bila italijanska republika spoštovala to obvezo. Poveljnik divizije »Granatieri di Sardegna« Taddeo Orlando (imenovan 26. marca 1943 za viteza Savojskega vojaškega reda za dejavnost, ki jo je opravil v Sloveniji od maja 1941 do septembra 1942) je bil vrhovni poveljnik karabinjerjev, ko je bil general Mario Roatta svoj čas poveljnik 2. armade (Višjega poveljstva oboroženih sil v Sloveniji in Dalmaciji) od 18. marca 1942 do 4. februarja 1943 v zaporu zaradi drugih obtožb. Dne, 4. marca 1945, je Roatta uspel pobegniti zaradi soglasnosti Orlanda. O usodi polkovnika Umberta Perne in polkovnika Alberta Seraglie ne vemo ničesar, ne poznamo niti imena poveljnika 8. bataljona črnih srajc »M«. Nespoštovanje sprejetih obveznosti za kaznovanje vojnih zločincev gotovo ni v čast Italiji, kot ji tudi ni v čast nespoštovanje členov vojaškega vojnega kazenskega zakonika 185-189. In po tej sramoti je prišlo tudi do nespodobnega prilaščanja naših padlih.«

Spomnil ga je tudi na odnos naše partizanske vojske do italijanskega naroda in tudi njegove vojske ter jih kljub tem zločinom dvakrat povabili, da se jim pridružijo v boju proti Nemcem, a se na to, razen redkih, niso odzvali:

»Po 8. septembru 1943 so bile italijanske enote povabljene, da se pridružijo slovenski vojski za boj proti nemškim oboroženim silam. Tudi takrat se italijanski vojaki niso odzvali, toda kljub temu jim je naša vojska pomagala, da so odšli domov. 73. pehotni polk, ki je z drugimi enotami odšel iz Metlike, je šel 13. septembra prek našega področja in prišel brez izgub do Trsta.«

Ta fotografija se po vsem tem, zlasti ob neštetih internetnih objavah o zlorabi, ne pojavlja več. To in podobne manipulacije so pomagali razkrivati tudi italijanski protifašisti in njihove organizacije, vendar neofašisti ne bi bili fašisti, če ne bi v svoji predrznosti takoj našli druge oblike fotografije za manipulacije. Zato so izkoristili manj znane fotografije svojih in tujih fašističnih zločinov iz Dalmacije, Črne gore, celo iz Italije, Francije, nemških uničevalnih taborišč in Srebrenice.

Poglejmo si nekaj najbolj ostudnih primerov skrunitve spomina na žrtve fašizma, s katerim je bil preplavljen tudi svetovni splet, a so jih po razkrivanju laži tudi tu začeli brisati in nadomeščati z novimi fotografijami in risbami.

 



Žrtve italijanskih pobojev si morajo same kopati grob, nato pa jih italijanska nacionalna televizija RAI 3, ki je pod vodstvom levice, prikazuje kot Italijane (Vir: bresciaanticapitalista.com).

Zgornja slika ima naslov Jugoslovanski vojak brca Italijana, spodnji članek pa Brezna za tiste, ki so se upirali Titu, kot pa vidimo na fotografiji, pa ni Tito tisti, ki pretepa talca medtem, ko ga vodijo na streljanje, ampak navaden italijanski vojak. (Vir: brescia-anticapitalista.com.).

https://video-images.vice.com/_uncategorized/1486679278120-1486390855319-ostaggiuccisi.jpeg

Tudi ta fotografija je iz iste serije italijanskega streljanja talcev v Dalmaciji in so v zbirki Muzeja Jugoslavije v Beogradu.

Ustreljeni črnogorski talci iz iste serije fotografij Arhiva Jugoslavije v Beogradu (Vir: criminidiguerra.it).

Slika spodaj: Napoved posebne oddaje TG2 Dosier leta 2019, v kateri piše, da gre za 10.000 oseb, ki so jih pobili jugoslovanski komunisti samo zato, ker so bili Italijani (Vir: Facebook, Slovenci v Italiji).

Zasežena fotografija neznanega poboja judov domnevno pri Baltiku, uporabljajo jo tudi za dokaz poboja poljskih oficirjev v gozdu Katyn, čeprav so žrtve očitno v civilnih oblekah (Fotografija se nahaja v Muzeju JLA v Beogradu.)

Fotografija osebe Mitja Košuta.

Primera potvarjanja dokumentov na RAI:

Slika zgoraj: Napoved posebne oddaje tretjega državnega programa ob dnevu spomina leta 2018. (Vir: meteoweb.eu in FB).

 

V tej želji po obsojanju Slovanov in Titovih komunistov so italijanski nacionalisti sposobni oskruniti tudi svoje žrtve. To je fotografija obešenih 27 furlanskih partizanov iz Premarjka v Furlaniji, 29 maja 1944 (med njimi en iz Gorice in en iz Novega mesta) (Vir: bresciaanticapitalista .com).


Primer skrunjenja fotografij žrtev iz Srebrenice. Levo: Barvna slika objavljena v tržaškem Il Piccolo, pod katero piše, da je to del trupel, ki so jih izkopali iz neke fojbe. Desno: Ugledni Corrie della sera objavlja isto fotografijo pod naslovom Srebrenica po 15. letih.

Zloraba fotografije četniškega klanja partizana z zamenjavo ozadja in zrcaljenjem (Vir: Arhiv Jugoslavije, Beograd/ bresciaanticapitalista.com).

Primera zlorabe fotografij nemškega holokavsta (Vir: bresciaanticapitalista.com).

Višje, kot so ti manipulatorji, bolj zahtevno literaturo za argumentiranje svojih laži uporabljajo. Spodaj desno je fotografija iz knjige dr. Jožeta Pirjevca: Foibe. Una storia d’Italia, ki prikazuje povojni prekop žrtev fašističnega in nacističnega nasilja v Ajdovščini. Spodaj sta fotografiji vabila na komemoracijo ob dnevu spomina Zbora poslancev italijanskega parlamenta in Montecitoria ali poslanske zbornice.

(Vir: diecifebbraio.info)

Za napihovanje svojih laži so si fotografije sposodili tudi pri sosedih Francozih.

Original fotografije (in vir), ki prikazuje beg Francozov pred nemško armado, spodaj pa predelana v spomin na italijanske mučenike fojb in eksodusa.

Vabilo na osrednjo proslavo dežele Puglia (Vir: www.lavocedimarug-gio.it.

Ista slika kot vabilo italijanske demokratske stranke, ki je naslednica KPI (Vir: diecifebbraio .info).

Ti francoski otroci so bili uporabljeni celo za propagandni letak za novi film, ki so ga po uspehu Srca v breznu posneli prav tako z denarjem plačevalcev davka za državno televizijo RAI. Film je imel delovni naslov Rosso Istria, prikazuje pa prav to, kar so radi počeli njihovi fašisti in tudi navadni vojaki Jugoslovankam, vendar obrnjeno, ki naj bi jih mi nad njihovim narodom.

Italijani se očitno ne morejo odločiti, kako naj bi izgledali Titovi partizani. Najprej so jih prikazovali v lepih uniformah in s čeladami na glavi, ko pa so jih blogerji prepričali, da so ti, ki streljajo civiliste, italijanski vojaki, so po zgledu in uspehu Srca v Breznu leta 2018 posneli drugi film, ki so mu dali ime Rdeča dežela (Rdeča Istra). V tem pa so partizani vsak drugače oblečeni banditi razcapane bande, večina celo brez titovk in rdečih zvezd. Torej vrnili so se na staro fašistično prikazovanje partizanov kot banditov, to je razbojnikov (Vir: Primorski dnevnik / lospecialista.tv).

Plakat za film Il cuore nel pozzo.

Promocijski plakat ob začetku snemanja filma Rosso Istria in spodaj: končni plakat, ko so izvor prvega odkrili naši slovenski zamejski blogerji (Vir: Primorski dnevnik:»Beg pred Nemci in ne pred partizani«).Vir fotografij: nuvaalabarda.org, diecifebbraio.info, bresciaanticapitalista.com, criminidigu-erra.it, Facebook/zločini italijanov nad slovenci in drugi že navedeni.

Ker njihovo ponarejanje in skrunitve naši rojaki v zamejstvu prej ali slej odkrijejo in jih na družabnih omrežjih razkrinkajo, morajo za svoje skrunjenje zgodovinskih spominov iskati vedno nove fotografije. Leta 2019 so uporabili fotografijo Maria Magajne, na kateri so otroci iz Padriče slovenske kraške vasi nad Trstom.

Fotografija slovenskih otrok iz Padrič, ki jo je RAI objavil kot fotografijo istrskih beguncev (Vir: Primorski dnevnik).

Fašizem je živ

Fašistični stroji izmišljevanja laži manipuliranja, ki naj bi postale resnice deluje naprej. Z razvojem digitalne fotografije in orodij za njihovo obdelavo pa danes ni treba več krasti starih fotografij in jih obdelovati, vendar se lahko posname novo in jo postara, zraven se posname še lažno izjavo in se jo proda kot resnico z dokumentom. Veliko tega se danes najde v sodobnih množičnih medijih, zlasti na internetu.

Še neposredno pred zaključkom redakcije te knjige so na srečanju v Trstu še bolj razvili Berlusconijevo izjavo, da so bila italijanska taborišča le letovišča. Tokrat so, kot smo lahko prebrali v Primorskem dnevniku 27. februarja, da »Rab ni bil taborišče, italijanska fašistična vojska ni bila zločinska in pol internirancev v Gonarsu je v taborišče šlo prostovoljno, da bi ubežalo Nemcem in komunistom. To bi novinarji morali vedeti, ko pišejo o zgodovini, so poudarili na današnjem posvetu, ki ga je na sedežu deželne vlade v Trstu priredila Unione degli Istriani (Združenje Istranov).

Gre torej za nam že znano lajno lažnive zgodovine, s katero tudi naša in sploh evropska desnica z zamegljevanjem vzrokov in obračanjem zgodovine enači nacizem in komunizem, zato da bi se lahko v novi liberalizem vgradili čim več preživelih gradnikov fašizma, kot ene od razvojnih stopenj kapitalističnega družbeno političnega sistema.

Vendar bi ti istrski in dalmatinski begunci lahko poznali vsaj fotografije otrok iz italijanskega koncentracijskega taborišča na Rabu. Tako, kot je tu spodaj, si moraš zapomniti.


Otroci v »ambulanti« italijanskega koncentracijskega taborišča pri Kamporju na otoku Rab.(Vir: revije.si/ Borec/2014).

Slovenska država je hlapčevska

Da se ne vračam nazaj na že povedano, poskušajmo za konec samo analizirati to, kar se je dogajalo še ob zadnjem praznovanju dneva spomina leta 2019, ki ga beležim v tej knjigi.

V naših medijih smo po tem, kar se je dogajalo ob tem praznovanju, večkrat slišali, da je naša politika končno enotno reagirala na te obtožbe in potvarjanje zgodovine. Mogoče to vsaj delno drži glede tega, kar je govoril Tajani, delno tudi Mattarella, vendar pa sploh ne za to, kar je izjavljal njihov notranji minister Matteo Salvini. Najprej se v odgovorih pozna, da je naša politika hudo razdvojena, da ne pozna dobro zgodovine, zlasti Primorske, zlasti pa, da je naša desnica bolj obremenjena s sovraštvom do komunistov kot do nekdanjih gospodarjev ali šefov bele garde in drugih domačih izdajalcev.

Čeprav je naša nacionalna televizija bolj poudarjala izjave naših evropskih poslancev iz slovenske desnice kot pa levice, je bilo kmalu jasno, da so se desničarji zelo hitro zadovoljili z opravičilom njihovega predsednika Tajanija, levica pa ne. So pa to jasno povedali uporabniki družbenih omrežij in z zbiranje podpisov, s katero so zahtevali odstop Tajanija. A ta ni odvisen od manjšinske evropske levice in tudi ne od ogorčene slovenske javnosti, ampak samo od evropske parlamentarne večine, ki pa je bolj ali manj v rokah evropske desnice, katere del so tudi naše SDS, NSI in SLS.

Temu, kar prikazujejo spodnji izseki, res ne moremo reči, da smo enotni, vse pa potrjujejo tviti vodje naše desne opozicije Janeza Janše in njegovih, ki so tudi to priložnost izkoristili za manipuliranje.

Čez nekaj mesecev smo lahko na spletu in v časopisih videli objavljen zemljevid velike Italije z rapalsko mejo, vso Istro, Kvarnerjem in Dalmacijo, ki ga je objavil tržaški občinski odbornik Lorenzo Giorgi, nekaj dni za tem pa še zemljevid velike Madžarske, ki si lasti naše Prekmurje.

Salvinijeva obtožba

Izrezek iz spletne objave na portalu www.nova24TV.si. kjer vse pove prvi stavek, da poslanci SDS spoštujejo nedavni poklon italijanske politike žrtvam revolucionarnega komunističnega nasilja (Vir: isti).

Izseki objav na družabnem omrežju: Na vrhu Salvinija, ki je v odgovoru na protest predsednika slovenske vlade glede enačenja žrtev Auschwitza in fojb svojo trditev še manipulativno razširil s trditvijo, da ni razlike med tem, ali otroka ubije nacist ali komunist. Vmes izzave »evropskih« poslancev SDS. Spodaj: izseka tvitov Branka Grimsa in Janeza Janše, ki mu seveda pritrjujeta (Vir: Facebook).

Salviniju pa še komu pa je najboljše odgovoril preprosti državljan Andrej Bolčina iz Dolenjega Brda v pismu italijanskemu veleposlaniku, v katerem je med drugim zapisal:

»Ustreljeni in zmetani v jame naj bi bili samo zato, ker so bili Italijani. To je laž. Bili so zavojevalci, okupatorji in nosilci novega fašističnega reda po Evropi. Če je kakšen nedolžen med njimi se opravičujem, vendar šele takrat, ko se bo italijanska država uradno opravičili nam Slovencem za vse gorje, storjeno med letom 1918 in 1943. Tudi primerjava o pomoru otrok v nemških taboriščih in v kraških jamah je nevzdržna. V fojbah ni otrok. Je pa znano, da je v koncentracijskih taboriščih Rab, Gonars itd. umrlo, zaradi lakote in bolezni, več kakor 150 otrok. Ta taborišča pa je zgradil in polnil italijanski okupator v letih 1941- 1943. Ni mi znano, gospod SALVINI, da bi bil v kraških jamah kakšen otrok »fucilato da 'la mano dal uomo con la stella rosa«. Znano pa mi je, da je, še ne rojeni otrok, iz materinega telesa končal »su la baioneta di soldato Italiano«. Dne 23. 2. 1943 je enota italijanske kraljeve vojske pomorila celo družino Bizjak na Gori nad Ajdovščino. Pet člansko družino so zverinsko pomorili in zmetali v ogenj goreče hiše. Med pomorjenimi sta bila dva otroka, eden še nerojen. Končala sta na bajonetih teh podivjanih zločincev. In tudi dostojnega pogreba niso dovolili. Krste so prepovedali, domačega župnika so nagnali. Še mrtve so ponižali, ker so njihove ostanke dovolili pobrati le v navadno »kišto«. Ribelli – banditi ne zaslužijo drugega, so dejali. Dejanje je bilo storjeno samo zato, ker je bila zapovedana stroga zatemnitev (copri fuoco), gospodinja – mati pa je prižgala svečo, da bi skuhala kamilice bolnemu otroku.«

Italijani pa dobro vedo, da podpisnik tega pisma ni predsednik države in niti ne kakšne stranke.

Naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je tudi šlo v nov »boj« za resnico. Pri tem je treba priznati, da smo dobili veliko podporo pri naši lokalni javnosti, domačih zgodovinarjih in kar nas je zelo prijetno presenetilo v protifašističnih in borčevskih organizacijah onstran meje, ne samo združenju ANPI – VZDI, v katerem je včlanjeno veliko naših rojakov, ampak tudi drugih italijanskih protifašističnih gibanjih, pa ne samo obmejnih, ampak tudi globoko po Italiji. Tudi protifašizem je živ.

 

Slavnostni podpis listine o prijateljstvu protifašistov in borčevskih združenj iz Kopra, Milj in Trsta v Kopru 15. maja 2019. Foto: M. Ivančič

Temu dogajanju naši mediji niso posvetili nobene pozornosti, kaj šele, da bi kdaj naša nacionalna televizija, ali kdo drugi, z državno podporo posnel film na primer o dogodku na Gori? Ali pa kako so se internirani otroci na Rabu po božični noči našteli 83 trupel sotrpinov, ki so umrli zaradi popolne izčrpanosti, podhranjenosti in bolezni?

 

Spomenik bazoviškim junakom, majhen skromen in skorajda vedno oskrunjen s strani italijanskih fašistov, vendarle spomenik resnice in ne laži (Foto: Lucijan Pelicon).

Za zaključek

Italijanska politika in s tem tudi mediji počnejo vse, da bi se iz krvnikov spremenili v narod žrtev. Seveda so žrtev, vendar ne nemškega nacizma in tudi ne jugoslovanskega komunizma, ampak svojega fašizma.

Širjenje teh laži je načrtno, to ustreza tako tistim, ki bi radi obnovili fašizem, onim, ki bi ga radi skrili ali vsaj oprali grehov in množicam "dobrih" Italijanov, ki bi radi pozabili na to kar so počeli ali pa celo ne morejo verjeti, da je bilo res.

Ta fojba laži, seveda, ni sramota za italijansko politiko, saj je politika tako ali drugače zelo umazana in se vedno okorišča s tistim, s čimer lahko doseže svoje cilje, celo s terorjem in vojnami. Sploh ne za današnje razmere premikanja na desno, oživljanja nacionalizmov in fašizmov, sploh v Italiji, kjer je fašizem preživel kot narodna vrednota. Na srečo jim pa ves njihov narod ne naseda. Je pa to velika sramota za tisto slovensko politiko, ki je očitno še vedno sposobna prodajati svoj narod za svoje lastne koristi, politične ali na sploh. Je celo dokaz, da gre nekaterim bolj za netenje sovraštva do svojih levo usmerjenih sonarodnjakov ali celo do oživljanja fašizma kot pa za domovino, narod ali boga.

Fini in Violante sta dosegla svoje. V Italiji in ne samo tam, ampak v celotnem svetovnem spletu in medijskem prostoru sploh se govori o eksodusu in fojbah Italijanov kot o genocidu, ki naj bi ga izvajali Titovi partizani nad italijanskim narodom. To pa počnejo ob očitni podpori pomembnega dela slovenske politike, ki to jemlje bolj kot kost za glodanje in ne kot spoštovanje kosti naših prednikov. Da, kar vsi so vsaj delno krivi za to, tako desni kot tudi levi, saj je tudi slovenski fašizem preživel komunizem in prav z odpiranjem povojnih grobišč pri velikemu delu naroda celo uspel obrniti vlogo domoljubov in izdajalcev ter rabljev in žrtev.

Govoriti o etnocidnosti ali celo genocidnosti nas Slovencev in tudi drugih Slovanov do Italijanov je več kot absurdno, je smešno in butasto ali pa zlobno in pokvarjeno. Italijanom je dovolj, da se zapeljejo čez mejo, prej, seveda, morajo pogledati na svoje table in smerokaze z napisi krajevnih imen, ulic, na table institucij in celo zasebnih podjetij, na napise nad vrati in na njih, nato čez mejo na naše. Seveda bi morali najprej vedeti, da tam pri njih živijo tudi Slovenci in da so bile tamkajšnje vasi in predmestja pred fašizmom skorajda povsem slovenska, a tega jim njihova šola in mediji ne povedo. Še več, pogledati bi morali, kako poteka pouk v njihovih in naših šolah, kjer se tudi Slovenci in vsi priseljenci morajo učiti in naučiti italijansko. Vsaj to bi morali opaziti in razumeti, da kogarkoli vprašajo po italijansko, jim ta zna odgovoriti, jih vsaj razume, pa ne zato, ker bi bil Italijan, ampak ker je kulturen, ker je vzgojen v spoštovanju drugih, sploh pa sosedov. Ampak ne, če jim odgovoriš v lepi italijanščini ti rečejo: »Ma tu sei Italiano!« Pa ne z vprašajem, ampak klicajem.

Res je, da je tudi Italijanov pri nas vedno manj, a veliko hitreje se asimilirajo Slovenci v Italiji. Tam imajo še vedno probleme celo s slovenskimi imeni, ki jih v večini dokumentov in uradih ne znajo, ne morejo ali nočejo zapisati po slovensko, sploh pa s strešicami, tam se v javnosti lahko še vedno zgodi, celo otroku, da ga kdo nahruli, če govori slovensko. Poslušajte pa njih, ko pridejo v kakšno našo trgovino ali gostilno, kako na glas govorijo po italijansko, kričijo … pa trgovci in natakarji hitro tekajo okrog njih in jim odgovarjajo samo po italijansko.

Smo pač različni.

Tudi različni zmagovalci v vojni. Italijani ne govorijo o svojih zločinih, ki so jih počeli med vojno, pa tudi ne o tistih njihovih vojakih, ki so umirali na afriških bojiščih in tudi zavezniških taboriščih, ob osvobajanju Italije. Pa so in to množično. Celo na Tržaškem je zaradi zavezniškega bombardiranja med vojno umrlo okrog 800 ljudi. Zakaj pa tem še niso postavili niti ene male spominske plošče? Bo kdaj postavljena plošča dvema ubitima in dvajsetim ranjenim demonstrantom za priključitev k Jugoslaviji v Škedenju ali Ščedni, kot se je nekoč imenovala slovenska ribiška vas, ki je prerasla v del Trsta? Bo kdaj postavljena vsaj kakšna tabla ali smerokaz s tem slovenskim imenom?

Bojim se, da se bodo naši politiki šli prej klanjat Foibi di Basovizza, kot pa bodo v Trstu stale table s starimi slovenskimi imeni ulic, kot npr. v Kopru, sploh pa, da bi bila kdaj na kamnih ob nekdanjem češkem premogovniškem rovu bazovskem Šohtu po slovensko napisana imena protifašistov, ki jih je fašistična Guardia Civica zmetala v brezno, v tisti propagandni »kapeli« pa, kdo so bili in zakaj so morali umreti.

 

Nadaljuj z branjem:

I. DEL, II. DEL, III. DEL

DOMOV – Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

 

Kolofon:

Naslov: Fojba laži

Avtor: Miloš Ivančič

Oblikovanje: Miloš Ivančič