DOMOV│O NAS │VEDNO AKTUALNO│DOSJE│SPOMENIKI│PUBLIKACIJE│VČLANI SE│ISTRSKI ODRED│SPLETNI DNEVNIK│FACEBOOK│KLUB BRIGADIRJEV │POVEZAVE│OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJA│KOLEDAR PRIREDITEV│PRVI UPORI PROTI FAŠIZMU│IZROČILO TIGRA│PRIMORSKA│FOJBA LAŽI│IN-MEMORIAM

M. Ivančič:

FOJBA LAŽI

II. DEL

I. DEL, II. DEL, III. DEL

DOMOV – Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Angleži čistijo bazovski Šoht

Pisanje italijanskih časopisov o fojbah je seveda pritegnilo veliko pozornost zlasti na zahodu, tam, kjer so iskali vsako dlako v jajcu, da bi jo izkoristili za propagando proti komunizmu, pa ne samo temu, ampak proti upornim Slovanom, ki niso hoteli sprejeti njihove diktature kapitala. Tako je novozelandski časopis Evening Post poslal tam svojega posebnega poročevalca P.A., ki se je z Novozelandci celo osebno spustil v to »brezno smrti« in nato 6. avgusta 1945 objavil članek v katerem v celoti zanika te govorice, da bi bilo v njem 400 trupel italijanskih domoljubov in zraven še nekaj novozelandskih vojakov. Videl je le trupla nemških vojakov, kadavre konj in razbitine vozov.

S prvih avgustovskih dni pa lahko v britanskih arhivih najdete tudi dokumente, ki dokazuje, kako velik pomen so dali Britanci italijanskemu pisanju o domnevnih pobojih, saj sta bila o tem obveščena tudi maršal Aleksander in prvi minister Churchill.

Pismo iz zavezniškega štaba v Rimu (Vir: The national archives, London, mapa Jugoslavia - Pit of Bazovizza)

Splošno poročilo britanskih obveščevalnih služb o jugoslovanskih aretacijah in eksekucijah od maj do junija 1945 v Trstu (Vir: Raporti quasi segreti del G.M.A., Trieste agosto 1945).

Kopija dopisa angleškega armadnega štaba iz Rima pristojnim za civilne zadeve v štabu za Julijsko krajino v katerem priporočajo, da se časopisnemu pisanju o 400 do 600 truplih v rudniku pri Trstu posveti čim večjo pozornost, tudi zato, da jih ne bi obtoževli, da prikrivajo jugoslovanski terorizem in kopija odgovora (Vir: The national archives, London, mapa Jugoslavia - Pit of Bazovizza).

Politični boj za Trst

Za Trst se, seveda, ni boril samo slovenski narod in za njim Jugoslavija, ampak prav tako Italija in za njo Anglija ter ZDA, ki so imele tu na najbolj severnem koncu Sredozemlja, ob stiku slovanske in romanske Evrope, političnega vzhoda in zahoda ali kapitalističnega sistema in socialističnega, prav posebne interese, ki so se kazali v vseh odtenkih in dogajanjih hladne vojne

Očitno pa je Tito že v medvojnih pogovorih z Američani pristal na dejstvo, da bodo oni uporabljali Trst in železniško progo ob Soči za svojo pomorsko bazo in prometno zvezo pri dokončnih bojih proti tretjemu rajhu. Obenem ne smemo pozabiti na angleške in ameriške obljube Trsta Italiji ob pogovorih z Badogliom. Da bi se to lahko izpeljalo, je anglo-ameriško poveljstvo začrtalo tako imenovano Morganovo črto, ki naj bi ločila ozemlje, ki bo pod anglo-ameriško kontrolo in tisto vzhodno pod Jugoslovansko armado. Vmes so vzpostavili coni, Cono A pod kontrolo anglo-ameriške vojske in Cono B pod nadzorom nove jugoslovanske armade. V Coni A pa je bil pod ameriškim nadzorom tudi partizanski odred 2000 mož z lahko in težko oborožitvijo. Pariška mirovna pogodba je severni oz. večji del te meje z nekaterimi manjšimi popravki postavila kot dokončno, na južnem delu ali ob Trstu pa ustanovila novo paradržavico Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki pa je bila prav tako razdeljena na Cono A in B. Pravzaprav sta lastnosti države imeli vsak cona posebej, zato jih tudi pišem za razliko od prejšnjih z veliko začetnico. Imeli sta svojega guvernerja, ki sta imela svoj svet, zakonodajne in izvršne organe, sodstvo, lasten denar in policijo. Cona A STO je bila pod absolutnim nadzorom anglo-Američanov in njihovega guvernerja, Cona B pa Jugoslavije. Seveda šlo je za dva popolnoma nekompatibilna, ne samo nacionalna, ampak tudi politična sistema in za pravi poligon propagandne še hujše hladne vojne.

Angleži in Američani so se postavili na italijansko stran

Anglo-ameriške oblasti so bile zelo očitno na strani italijanske desnice, saj je ta zagotavljala najboljšo barikado proti vzhodnemu slovanskemu komunizmu. To najbolj dokazujejo dejstva, da so v mestno civilno policijo zaposlovali vse bivše fašiste, celo najhujše vojne zločince iz Guelijevega inšpektorata, vključno z njim samim. Ko je šel Jordan Zahar po nove dokumente na to zavezniško upravo, jih je tam prepoznal in oni njega. Po pripovedih Tržačanov so Giuseppa Guelija najprej celo postavili za visokega oficirja (dokler javnost ni zahtevala sojenja), prav tako tistega fašističnega učitelja iz Ospa, ki so ga otroci poimenovali Cagaincarta. Ta je namreč iz drvarnice naredil zapor in se v njem vsako jutro podelal na časopis, nato pa v ta zapor zaprl tiste otroke, ki so se spozabili in med poukom izrekli kakšno slovensko besedo, po koncu kazni so morali tiste njegove iztrebke zaviti v papir in odnesti v svojo gnojno jamo. Ta anglo-ameriška uprava je najprej začela na šolah zaposlovati kot slovenske učitelje domobranske begunce iz Slovenije in prav tako kot novinarje na radiu Trst. Ker pa se Primorski dnevnik ni vdal, so ga celo prepovedali, a so morali po stavki 180.000 delavcev vendarle pustiti pri življenju.

Najbolj so se bali delavcev, pa ne samo slovenske narodnosti, ampak tudi italijanske, saj so tudi bili za spremembo političnega sistema in številni celo za priključitev k socialistični Jugoslaviji. Zato ni čudno, da so za spopade z demonstranti pripeljali v Trst posebna oklepna vozila z ogromnimi plugi za človeške množice. 10. marca 1946 je njihova policija v Škednju ob prihodu mednarodne razmejitvene komisije celo streljala na demonstrante in dva ubila, dvaindvajset pa ranila. Slovensko-italijanska unija je v protest organizirala dvodnevno stavko, ki so se ji pridružile vse demokratične sile v Coni A Svobodnega tržaškega ozemlja (Več v izdajah Primorskega dnevnika iz tistih dni).

Ta anglo-ameriška uprava je ponovno vpeljala v pravni red celo fašistične etnocidne zakone. Tudi meni osebno, ki sem bil rojen 17. 3. 1948 v Trstu, niso hoteli vpisati slovenskega imena in priimka, ampak si je tista nuna, ki je skrbela za matično knjigo, kar sama izmislila drugo italijansko ime pa tudi priimek mojega očeta in mame je ponovno poitalijančila. Pravo slovensko ime in priimek mi je vpisal šele naš duhovnik pri krstu.

Pa da ne pišem o enoti ustašev, preoblečenih v ameriške uniforme in opremljenih z najsodobnejšim orožje, ki so vdrle čez mejo in pobijale ljudi na poti proti Ljubljani, o preletih ameriških letal, od katerih so naši menda kar dva sestrelili, enega pri Tolminu, drugega pred Ljubljano itd.

Italijanski komunisti so postali najhujši stalinisti

Leta 1949 pa se je politično razmerje na Balkanu bistveno spremenilo. Stalin je zahteval popolno oblast in popolno kontrolo tudi nad Jugoslovansko komunistično partijo, ki je s Titovo partizansko vojsko in tudi politiko kazala popolno željo po samostojnosti pa tudi po lastni poti v komunizem. Zaradi tega je Stalin že 28. junija 1948 v posebni resoluciji obtožil Komunistično partijo Jugoslavije za revizionistično in sovražen odnos do Sovjetske zveze ter jo izključil iz te organizacije. Tito je namreč Stalinu zelo jasno odgovoril, da imajo vso pravico, da grejo glede na razmere v državi v socializem po lastni poti. Ob tem je treba spomniti, da je vodstvo Kominterne, ki je takrat izvajala Stalinovo politiko prevzela prav Italijanska komunistična partija, ki je to izkoristila tudi zato, da se je oprala fašizma in svojega boja za vzhodno mejo. To smo plačali že na Pariški mirovni konferenci, ko se Molotov ni zavzel za to, da bi vsaj Gorica pripadla Jugoslaviji.

Najhujši napadi na Tita in njegovo samostojno pot v socializem pa so se začeli dogajati prav v Coni A in to pod vodstvom anglo-ameriške uprave. Tako imenovani Vidalijevci, ki so bili najbolj prepričani Stalinisti, so celo na ulicah fizično napadali Titoiste ali Babičance (Branko Babič, vodja tržaških komunistov, ki so zavračali stalinizem in ostajali zvesti Titu). Njihov teror je bil tako nasilen, da je ponovno tako kot v času fašizma povzročil hude razkole in celo novo bežanje Slovencev v Jugoslavijo. O tem si lahko preberete tudi daljši intervju z Vido Babič, ženo Branka Babiča, ki je objavljen v moji knjigi Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, tu pa le krajši izsek iz pogovora:

»…Propaganda pa je trdila, da je Tito šel proti Stalinu, da je izdajalec, da je šel na ameriško stran, pošten je samo Stalin pa še Lenin, mi in Tito pa smo izdajalci. In peli so Bandiera rossa trionferà. To, da se je ves narod štiri leta skupaj boril, to ni bilo vredno nič. Ampak za tiste, ki smo toliko pretrpeli pod italijanskim jarmom in nato v štirih letih vojne, je bilo to tako žaljivo, tako grozno. Do včeraj smo bili z Italijani 'compagni' (tovariši), potlej pa manj kot nič … To je bilo vse dogovorjeno.«

»Menda je prihajalo tudi do pretepov, do fizičnega obračunavanja.«

»Ja, pa še kako! Vsi so kričali za nami: 'Dove te ga messo l'oro del partito.' (Kam si dal partijsko zlato?) Iskali so skriti zaklad partije in zlato … Bili so zelo žaljivi. Takrat nihče ni imel tega denarja , ga ni bilo nikjer. Potlej so napadli Lavrentija, Petronija, mojega moža. Mene sta napadla dva moška. Še sreča, da sem imela (pri sebi) malo punčko, ki sem jo držala (v naročju), ampak sta me vlekla, me žalila. Bili so res nizki udarci. To je bilo zelo hudo … Niti štiri leta borbe niso bila tako huda, kot je bil čas kominforma.«

»Kje je tičal vzrok za napad na vas, na tiste, ki ste zavrnili Stalina in šli po Titovi poti?«

»Ne vem, kaj je bilo zadaj, ali je bila Sovjetska zveza, Amerika ali samo italijanski interesi … Za Trst se je šlo, za Julijsko krajino, za to, da bi čim manj dobila Jugoslavija.«

V tem duhu je na tržaškem takrat potekala tudi propaganda ali prepričevanje Italijanov, da optirajo za Italijo pa tudi obtoževanje s povojnimi aretacijami najbolj očitnih fašistov in fojbami. Vse skupaj, tudi čaščenje Stalina je bilo z istim ciljem, da se STO ali vsaj Cona A priključi Italiji. To je anglo-ameriška uprava začela izvajati, saj je vse več prepuščala Rimu, najprej medije.

Ni pa šlo samo za Trst, ampak za nadaljevanje italijanskega fašizma do Slovencev. Številni moji intervjuvanci so mi povedali, da si po Trstu kot otroci niso upali govoriti slovensko, sploh v avtobusu, saj si hitro dobil klofuto. Če si imel kot šolar namesto torbe samo trak za vezanje knjig, si moral platnice obrniti na vznoter, če ne so ji jih iztrgali in raztrgali. To še bolj dokazujejo dejanja njihovih skrajnežev in celo oblasti, ki so zabeležena v takratnih časopisih, pa jih je preveč, da bi objavljal njihove izseke, na primer: 3. aprila 1946 so t.i. Trikoloristi napadli in pretepli Antona Zanuta iz vasi Ošnije pri Sv. Lenartu v Benečiji. Istega dne so bili napadeni in pretepeni tudi Margherita Bledich in skupina beneških Slovencev na svoji poti iz Kozice v Sovodnje, ali pa požig sedeža Demokratične fronte Slovencev v Čedadu v ponoči 23. marca 1950, pa celo razkopavanje po Gujonovi cerkvi na Matajurju še 13. novembra 1995. Tako je za koprsko Ognjišče o tem povedal tamkajšnji slovenski župnik Paskval Gujon: »Pravzaprav je bilo po drugi svetovni vojni še slabše. V času fašizma smo vsaj vedeli, kako je in da je hudo. Po vojni pa se je pojavila organizacija Gladio (Meč). To je bila tajna, paravojaška organizacija. V ozadju je bila Amerika, ki jih je denarno podpirala, da bi preprečevala širjenje ruskega komunizma. Bali so se namreč, da bi komunizem prišel tudi v Italijo, saj je bil na oblasti čez mejo, ki je od tu le nekaj kilometrov. V naših krajih pa je organizacija dobila čisto drugačno vlogo. Spremenila se je v organizacijo za nadzor Slovencev in za boj proti njim. Tako je bil vsakdo, ki je govoril slovensko, komunist. Spet smo bili na udaru duhovniki. Proti nam so pisali po zidovih, nas zasledovali in vohunili.«

Čeprav smo po Videmskem sporazumu govorili o najbolj odprti meji, je bila dejansko le nova skrita »hladna Soška fronta«.

Eksodus Italijanov

Kot že povedano, se je prvi val eksodusa Italijanov iz Istre začel ob razpadu fašistične Italije. Takrat so v Trst bežali najhujši fašistični vojni zločinci, tisti, ki so iz svojih fašističnih interesov povzročili največ gorja. Tam je bilo bolj varno, saj se je tam gnetlo ogromno nacistov in njihovih kolaborantov. V tržaški kolaboracionistični Gvardiji civici, o katerih dejanjih so mi pripovedovali Borštani, so bili povečini fašisti iz Istre, ki so po begu dobili to plačano službo kot nagrado za svoja dejanja. Ker je večji del dogajanja v zvezi s fojbami povezana prav s temi begunci, esuli, povejmo preden »odpiramo to fojbo laži« še nekaj informacij o eksodusu Italijanov, ki je odvisno od dogodkov v vojni in nato hladni vojni potekal v več valovih.

Najprej je treba povedati, zakaj je beseda eksodus tako huda ali grda za Italijane. Zato, ker je v prejšnjih dveh stoletjih morala zapustiti svoj dom in se preseliti v prekomorske dežele kar polovica Italijanov. Pa ne zaradi nas Slovanov, ampak njihove politike, ki je na ta način skrivala revščino, gospodarske težave in svojo nesposobnost. Po podatkih iz Wikipedije se je med letoma 1861 in 1985 izselilo iz Italije več kot 29 milijonov Italijanov. Največji val izseljevanja je bil pred prvo svetovno vojno in nato med letoma 1920 in 1929. Politiko izseljevanja so nadaljevali tudi po drugi svetovni vojni, saj so še naprej načrtovali pospešeno izseljevanje najmanj 300.000 ljudi na vsakih pet let. Tudi zato pojejo Verdijevo Va, pensiero kot svojo himno.

Sedaj bi to sramoto njihovih vladarjev ali politike in kulture radi pozabili, ali pa vsaj dali besedi eksodus novo vsebino, ki pa je vezana na nekaj tisoč tistih, ki so morali bežati zaradi upravičenega strahu pred maščevanjem, in nekaj sto tisoč, ki so se po novih razmejitvah sami odločili, da optirajo za Italijo. Poglejmo si ta ali te eksoduse, ki so se odvijali v več valovih. Čeprav to bežanje imenujejo eksodus, ga nikakor ni mogoče primerjati z zgodovinskim eksodusom judov iz starega Egipta.

Drugi val izseljevanja Italijanov se je sprožil ob končni osvoboditvi, takrat so tudi najbolj krvavi kolaboracionisti razumeli, da je njihovega malega prodanega oblastništva konec in da je resna nevarnost, da bodo šli pred hitro vojaško sodišče ali pa se bo kdo kar sam maščeval nad njimi. V tem drugem valu eksodusa so bili tudi tisti italijanski kolonialisti, ki so jih preselili iz notranjosti Italije zaradi takoimenovane »bonifikacije« Primorske in Istre pa tudi Dalmacije, ki jih je bilo več deset tisoč. Ti tudi niso vsi imeli čiste vesti, sploh ne tisti, ki so si prisvojili nepremičnine Slovencev in Hrvatov, ki so si rešili življenje z begom v Jugoslavijo ali čez lužo.

Ob tem je treba spomniti, da je ob koncu vojne prav tu čez Istro in Primorsko potekalo veliko poti bežečih ostankov nemških enot in njihovih kolaboracionistov, od domobrancev pa do Čerkezov, zlasti ustašev, ki so se dobro zavedali, kaj so doma počeli s svojimi ljudmi in vzhodnimi zavezniki, da pa niso nič hudega vsaj oni osebno storili zahodnim zaveznikom. Dobro so bili tudi obveščeni, da bi nekateri zahodni politiki in generali radi nadaljevali vojno pobijanje proti svojim prvim ali starim sovražnikom, to je boljševikom, tja do Črnega morja in Kavkaza, da bi tudi oni rabili njihove klavske izkušnje in jih za to tudi dobro poplačali.

Tema dvema valoma so sledili tisti največji ob pariški mirovni pogodbi in kasnejšemu londonskem memorandumu. Ti niso bežali, ampak so se selili po lastni odločitvi, da na osnovi mednarodnih sporazumov in zakonodaje, da se iz razmejitvenega območja lahko izselijo, torej da optirajo za državo Italijo ali Jugoslavijo, v kateri želijo živeti po novi razmejitvi. Pri tej odločitvi so jim pomagale stalne grožnje z novo vojno, skrajna politična propaganda, lakota v opustošeni Jugoslaviji in novo blagostanje na drugi strani meje, stari trg za njihove pridelke v Trstu in stara delovana mesta, ki so jih odrezale nove meje, in ponujena nova delovna mesta, stanovanja ... Da bi bežali zaradi želje po svobodi ali demokraciji, je razen za kolaborante, bila za naše primorske ljudi velika farsa, saj so zelo dobro poznali in osebno izkusili to anglo-ameriško demokracijo v Trstu, ki ni samo ponovno izvajala fašistične zakone in prepovedala slovenske časopise, ampak celo streljala na Slovence.

Za Italijane pa je bilo odločilno spoznanje, da sedaj v Jugoslaviji ne bodo več nadljudje z raznimi privilegiji, gospodarji, ampak enakovredni, da jim bodo sedaj ukazovali Ščavi. Če tem pravim Italijanom dodamo še vse tiste Slovane, ki so sprejeli poitalijančenje, ali se zaradi privilegijev zanj sami potrudili, celo kot rablji lastnemu narodu, potem je to popolnoma razumljivo. In še nagrajeni so bili za to, saj so jih iz ZDA izredno dobro finančno podprli, pa da ne govorimo o vseh ugodnostih in prednostih, ki jim je Italija nudila, najboljših službah in stanovanjih. Temu je treba dodati še Marshallov plan, ki ni bil samo pomoč za obnovo gospodarstva ampak tudi odlično orožje hladne vojne.

Hladna vojna se ni začela v Berlinu, ampak v Trstu

Glavni vzrok za množičnost je bil začetek hladne vojne, ki je imela za cilj končanje tistega, kar so začeli s podporo Mussoliniju in Hitlerju. Prišlo je do političnih napetosti z grožnjami z atomsko bombo in blazno medijsko propagando, kakršne svet še nikoli ni pomnil, do vdorov oboroženih enot v Jugoslavijo tako z italijanske kot vzhodne strani kasneje tudi Avstrije, napadov na veleposlanike (najprej v Trstu), terorističnih akcij itd.

Italija je od tega imela samo koristi. Najprej je rabila volilne glasove, ki bi premagali domače komuniste in socialiste, ki so po vojni resno posegali po oblasti, drugič pa je na ta račun prejemala od ZDA posebno denarno pomoč ali nagrade za vsakega ezula, ki ga je privabila čez mejo. Ta organizirani eksodus je, seveda, bil predvsem velik politični kapital za zahodno fronto hladne vojne, posebej pa za italijansko desnico, ki je dobivala strankarske člane in volivce.

Italijani so z priseljevanjem ezulov tudi bistveno popravili narodnostno strukturo prebivalstva v svojih obmejnih krajih. Tako so s priseljenci izvedli novo »bonifikacijo« slovenskega ozemlja.

Begunci so bili zelo dober politični ali verski kapital tudi za rimokatoliško cerkev, saj je znano, da je ta slovanskim fašistom, kot so bili ustaši in domobranci, na razne načine pomagala bežati čez mejo in jih naseljevati v Argentini, ki je bila takrat v lasti papeževega in Hitlerjevega prijatelja Prescotta Busha, katerega sin in vnuk sta postala predsednika ZDA.

Najhujša pa je bila mešanica vzvišene nadutosti številnih italijanskih nacionalistov in njihova užaljenost, ki se je pri odpadnikih Slovanov mešala s strahom. A si predstavljate tiste neštete Hrvate, Slovence in še neopredeljene Istrane, ki so zato, da bi postali kaj več, prevzeli italijansko ime in poitalijančeni priimek, se začeli predstavljati kot več vredni Italijani, kot fašisti in celo kot novi gospodarji, sedaj pa so tisti, ki so jih oni zaničevali, se izživljali nad njimi, jih pobijali kot pse, postali enakopravni ali celo šefi. Še huje, obveljali so za narodne izdajalce.

Res je, z vsemi temi skupaj so bežali tudi nekateri drugi prav nič krivi ali politično neopredeljeni ljudje, zlasti mladi, ki niso imeli delovnih mest in zaradi zgrešene agrarne politike niso videli dobre prihodnosti. V Jugoslaviji je bila takrat revščina, delovna mesta naših ljudi tu ob meji s Trstom in Gorico pa so ostala onstran vedno bolj železne meje. Prav tako tržnice za kmetijske pridelke. Na večino pa je izredno močno vplivala medijska propaganda o sovjetskih zadrugah in skupnih loncih. V to se so vključila tudi italijanska duhovščina. Veliko škode je povzročila tudi politika priseljevanja ljudi z notranjosti Slovenije, od koder so prihajali tudi ljudje, ki so mislili tu gospodovati nad nami, kaj šele, da bi razumeli to narodnostno mešanico prebivalstva in kultur. Na izseljevanje so vplivale tudi grožnje z vojno novi Jugoslaviji tako z vzhoda kot zahoda in dve leti trajajoča trda in nevarna vojaška obveznost, pogosto na meji, kjer si lahko ostal s prerezanim vratom in informbiro.

Po pripovedovanju takratnega župana Kopra Dušana Novaka, hodili duhovniki zvečer po domovih in jih prepričevali, da naj bežijo v Italijo. Pri tem so jim tudi kazali seznam delitve hrane, ki so jo po vojni prejeli od Unre oz. Amerike in govorili, da je ta seznam prišel tudi v roke Udbe, ki jih bo sedaj zaradi tega zagotovo zaprla ali pretepla. Res so neki udbovci takrat nekaj ljudi pretepli, vendar tega šefa Udbe je nato pretepel tudi Dušan in mu ob tem strgal srajco, tako da so tudi drugi videli, da je imel pod pazduho tetovirano svastiko kot tajni sodelavec nemške obveščevalne službe. A kot sem o tem že pisal, ta ni bil edini izmed teh, ki so jih poslali v Koper. Eden izmed naslednjih županov in direktorjev Radia Koper Miro Kocjan, mi je prav tako v radijski oddaji povedal, da so zaradi tega šli celo do Tita, da so lahko odstranili te ljudi s teh položajev in tega območja.

Fojba propagande

Za razumevanje zgodbe o Bazovskem Šohtu je treba še nekaj povedati ali poudariti že omenjeno.

Nekoliko više od Šohta, na Gmajni pri Bazovici, pa so Italijani že leta 1930 po zloglasnem tržaškem procesu ubili štiri slovenske narodne junake, prve borce proti fašizmu: Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča. Marija Ražem Pečar iz Bazovice mi je nekoč povedala, da je tisto jutro 6. septembra nekaj po peti uri tako močno počilo, kot da bi ustrelilo trideset pušk hkrati in so se vsi v vasi zbudili, tudi otroci. Sicer pa se je marsikdo zbudil že prej, saj so zjutraj, preden so pripeljali kamioni, uniformirani in oboroženi fašisti tako rekoč preplavili Bazovico. Ljudje si najprej niso upali stopiti iz hiše, tisti ob cesti pa so zelo razločno videli na kamionu vse štiri obsojence, ki so se razkrili. Kasneje, po ustrelitvi so nekateri vaščani vendarle hoteli na morišče, da bi videli, kaj se je zgodilo, a jih niso pustili blizu. V vas je prišla tudi mama Ferda Bidovca Antonia z dekliškim priimkom Vianello, saj je bila italijanskega rodu, a so ji fašisti vseeno preprečili, da bi videla truplo svojega sina.

Otroci tistega časa niso samo poslušali grdih zgodb, ampak jih celo sami doživljali. Tudi najbolj pogumni pričevalec dogodkov njihovega Šohta Jordan Zahar, saj je še kot otrok gledal, kako ljudi mečejo v jame, pa še huje, celo na lastni koži je spoznal vso umetnost izživljanja italijanskih krvnikov.

Jordan se je že s petnajstimi leti pridružil mladim terenskim sodelavcem in dobil partizansko ime Tonček. Malo se namuzne, ko to pove, saj ime ni tako moško in borbeno, je pač bil še skoraj otrok. Junaško pa se je držal, ko je osebno spoznal zloglasnega »doktorja« Gaetana Collottija in njegove inšpektorje. Nekateri jih imenujejo Banda Collotti, vendar ne gre za nobeno skupino razbojnikov, ki bi delovala na lastno pest, to ni bila zgolj skupina fašističnih fanatikov, ampak politična sekcija posebnega inšpektorata za javno varnost Julijske krajine s sedežem v Trstu, torej uradna policijska enota, ki je bila financirana iz državnega proračuna, iz davkov, ki so jih plačevali italijanski državljani, in ki je delovala po nalogu nadrejenih. Po podatkih tržaškega zgodovinarja Sama Pahorja so aretirali, mučili, internirali ali pobili več kot pet tisoč ljudi, večinoma Slovencev. Poudariti je treba, da niso preganjali in pobijali samo Slovencev in drugih Slovanov, ampak tudi italijanske antifašiste in Žide.

Tonček je bil samo eden izmed množice teh nesrečnežev, ki ga je z električnim strojem mučil Collotti najprej v vaški gostilni, nato njihovem sedežu v Kolonji. Collotti je hotel zvedeti, kje so bunkerji, v katerih se skrivajo partizani. Ko mu ni uspelo zvedeti od tega fantiča tudi s pomočjo uporabe elektrike, so ga slekli in zagrozil mu je, da mu bo požgal njegovega korenjaka, a ta se je ves potegnil vase. Da bi lahko to opravili je šel njegov pomočnik Mario Fabian (ital. Fabiani) ven po eno Jordanovo vrstnico in jo slekel, ko pa tudi to ni pomagalo, jo je Fabian začel posiljevati, a brez uspeha. Pravzaprav so ga rešili streli partizanov, ki so se takrat kar sami poskušali rešiti iz obkroženega bunkerja. Jordanu je njegov korenjak ostal in tudi sam je postal pravi junak. To so videli tudi nekateri drugi in mi tudi oni potrdili.

Tudi grozot, ki so se takrat dogajale okrog njihovega Šohta, kako mečejo ljudi v njihovo jamo, ni opazoval sam, ampak skupaj z drugimi otroki, fantki in deklicami iz Boršta, ki so tam vsak dan pasli krave. Zelo jasno so videli in ločili, kdo je koga metal v tisti Šoht. Tisti, ki so kar žive ljudi metali v Šoht, so bili posebni italijanski policisti v posebnih uniformah ali Guardia Civica (mestna straža), ti pa so jih pripeljali in porinili notri pa so bili pretepeni in izmučeni moški in ženske v civilnih oblekah. Eden je bil celo zelo podoben njegovemu bratu, ampak Jordan takrat svojim očem ni verjel, ni hotel verjeti, saj njegov brat je bil v partizanih, daleč na Dolenjskem …

Po koncu bojev okrog Trsta pa so ti pastirčki videli, kako so domačini vrgli v to jamo nekaj razpadajočih trupel nemških vojakov, skupaj s konjskimi kadavri in ostanki vozov, ki so jih ob begu raztreščile bombe.

Tako se tega spominja Jordan Zahar:

„Jaz sem bil, kljub vsemu, kar sem doživel in preživel, mlad in sem s prijatelji, ki so preživeli vojno, kmalu šel pogledat malo naokrog, tudi do šohta. Tu smo srečali štiri starejše vaščane, ki so kot vaška straža morali zakopati mrtve in očistiti poti po gmajni. Prav tu pri šohtu so namreč zavezniki z bombami zadeli kolono štirih nemških vozov, polnih vojaškega materiala. Opazovali smo jih, ko so z volom vlekli proti breznu zadnjega od osmih konjskih kadavrov. Delo je bilo mučno in dolgotrajno, čeprav so imeli že dovolj prakse. V opuščen rudnik so vrgli tudi trupla štirih nemških vojakov, notri so zmetali še ostanke vojaških voz z neuporabnim tovorom vred. Padle partizane pa so svečano pokopali na bazoviškem pokopališču, kjer imajo tudi spomenik.

Mladi smo se potepali še malo bolj naokrog. V razbitinah sem našel mali priročnik za gradnjo malih mostičkov za vojaške potrebe in pa stekleno cevko za injekcije. Odkrili smo še truplo enega nemškega oficirja, ki je bilo brez roke. Roko mu je odnesla lisica, ki je prav takrat švignila mimo nas. Ker je že strašno zaudarjalo in ga nihče ni hotel nositi, so ga naslednji dan polili z bencinom in zažgali. Ker ni zgorelo, so ga skupaj z roko, ki jo je lisica ob begu izgubila, vrgli v šoht.

Malo za tem sem slišal tudi za nek proces proti kolaboracionistom. Med obsojenimi na smrt je bil tudi tisti Collottijev Fabio ali točneje Mario Fabian, ki je med mučenjem tudi posiljeval mladoletna dekleta v moji prisotnosti …Tega rablja je vojaško sodišče Jugoslovanske armade maja 1945 obsodilo na smrt, po izvršitvi kazni pa so njegovo truplo, ki ga ljudje zaradi njegovih grehov niso hoteli pokopati v posvečeno zemljo, vrgli v šoht.“

Po odhodu jugoslovanske partizanske vojske, pa so gledali, kako angleški vojaki čistijo ta premogovniški jašek in kako vlečejo iz njega tudi trupla.

Laži, katerim so Angleži nasedli.

Po nekaterih pripovedih in tudi dokumentih se je prve dni maja 1945, po osvoboditvi Trsta, razvila še ena zelo zanimiva zgodba. Tržaška publicistka Claudia Cernigoi, ki je razkrila že številne manipulacije italijanskih fašistov, v svoji publikaciji Foiba di Basovizza navaja, da ta izhaja iz pisma tržaške CLN, to jer njihovega komiteja za osvoboditev, z dne, 14. junija 1945. V njem so napisali, da so Titovi partizani pobijali partizane in jih metali v bazovski Šoht. Podpisali naj bi ga vsi člani, vendar pri nekaterih se očitno vidi, da gre za ponaredke. Nato je na ukaz anglo-ameriške vojske v Trst prišlo iz Rima neko sporočilo, da je izginila skupina zavezniških vojakov iz Nove Zelandije. Angleški in ameriški oficirji, ki so se raje družili z italijanskimi desničarji kot s partizani, so hitro nasedli njihovemu prepričevanju, da so te vojake ujeli Titovi partizani, jih pobili in skupaj s stotinami italijanskih domoljubov zmetali v opuščeni premogovniški rov, zato so po odhodu jugoslovanske vojske iz Trsta tudi tako hitro in s tako vnemo čistili to brezno. To bi bil odličen motiv za zaostritev odnosov z novo Jugoslavijo, lahko tudi povod za napad.

Pri tem delu se jim je tako mudilo, da po ogledu materiala, ki so ga izvlekli iz jame, niso utegnili ločevati človeških trupel in konjskih kadavrov, ampak vse skupaj metali v neko luknjo zraven. O tem mi je pripovedoval tudi kakšno leto mlajši Srečko, prav tako ugleden upokojen inženir iz Boršta, ki so ga angleški vojaki celo postavili na buldožer, ki so ga rabili pri tem delu.

Tako se tega spominja Jordan Zahar:

»Že pred koncem poletja je na področju bazovskega Šohta postalo zelo živahno. Zavezniki so okrog njega nagrmadili ogromne količine raznega streliva, obdali vse z visoko žico in zgradili visok stolp z žarometom, ki je ponoči osvetljeval žično ograjo. Govorilo se je, da so sumili, da so partizani vrgli v brezno nekaj zavezniških novozelandskih vojakov.

Naenkrat pa so iznad same odprtine šohta postavili jekleno konstrukcijo z dvigalom, vitlom in dolgim kablom, na katerem je visela srednje velika zajemalka. Nekega dne smo se iz čiste radovednosti približali napravi. Ob dolgi mizi so stali štirje operaterji v belih haljah, maskah in dolgih gumijastih rokavicah. Zajemalka je iz notranjosti prinesla manjšo količino materiala, to so dali na ogromno mizo in možje v belem so to maso temeljito pretipali. Nam se je zdelo, da s posebno pozornostjo iščejo gumbe, ker so izbirali te, ostalo maso pa je velik bager potisnil v bližnji jašek, ki je bil kakšnih deset metrov od odprtine Šohta in jih pokril z zemljo. /…/

Presenetilo pa nas je, da so v to jamo z bagerjem zrinili vse, kar so izvlekli iz jame, ostanke človeških trupel, konjskih kadavrov, vozov in razne druge predmete. Zavezniki so očitno z veliko vnemo nekaj dolgo in temeljito iskali. Vendar tistega, kar so iskali, očitno niso našli, to, kar so, pa so temeljito zapisovali. Kasneje sem zvedel, da so iskali skupino novozelandskih vojakov, za katere so 5. maja 1945 sporočili iz Rima, da so jih Titovi partizani vrgli v ta Šoht. Ker tistega, kar so iskali, niso našli, so ta novi jašek, z vsem, kar so v njega nasuli, hitro pokrili z zemljo, vse naprave so razstavili in odšli tiho, kot so prišli. Tudi ogromno skladišče streliva je skopnelo in Gmajna je spet svobodno zaživela v naravi.«

Iz Šohta pa niso izvlekli stotine, ampak le nekaj trupel civilistov, nekaj v nemških uniformah pa še konjske kadavre in ostanke vozov. Novozelandskih vojakov pa niso našli.

Trupla, kadavri, vozovi

Nadaljujmo s pripovedjo Jordana Zaharja, ki so mi jo v pogovorih potrdili tudi nekateri drugi očividci. Jordana pa je vse skupaj, predvsem zaradi tega, ker je sam preživel mučenja in ponižanja, tako razjezilo, da je še naprej zbiral dokaze, da bi ljudje verjeli njegovemu spominu. Sam osebno je videl, da so tisti ljudje ob Šohtu vse beležili, kar so potegnili ven, in vedel je, da nekje ti zapisniki morajo obstajati. S pomočjo prijatelja je vendarle prišel do kopije tistega skritega zapisnika v rimskih arhivih, v oddelku Confine orientale. V tem zapisniku je tudi pisalo to, kar si je nato prepisal in tudi prebral v eni od oddaj:

»Z delo so začeli 7. 8. 1945, priprave so trajale do 21. 9. 1945. Pri delih so uporabljali nov bager caterpillar, primerno zajemalko in jeklene vrvi. Trupla so ležala 220 metrov globoko. Do 9. oktobra 1945 so opravili 52 poizkusov z zajemalko, ampak samo 36 uspešnih. Na površino so izvlekli:

22. september: eno tuniko in človeško roko,

23 september: nič pomembnega,

24. september: dva konjska kadavra, del avtomatskega orožja in nožnica za meč,

25 september: ostanke konja in tri človeška trupla, en je bil v nemški uniformi, trudi drugi naj bi bil Nemec, tretje truplo je bilo ženskega spola,

26. september: štiri človeška trupla, ostanki konja in oblačila,

27. september: deli človeka in konja, kopita,

28. september: eno človeško truplo in še nekaj ostankov,

29. september: opravljali so vzdrževalna dela,

4. oktober: človeški ostanki, konjski ostanki oblačila in en škorenj,

5. oktober: človeški ostanki: dve nogi, konjski ostanki – dlaka,

6. oktober: človeški ostanki, grušč in les,

8. oktober: grušč, dve nogi en škorenj, angleška kapa,

9. oktober: eno truplo, dve nogi, ena roka, grušč.«

Originalno poročilo je shranjeno v londonskem arhivu Publik Record Office, sedaj The National Archives. Nekatere izbrane dele iz tega poročila je 10. maja 1995 je objavil tudi tržaški Il Piccolo. Vendar niti enega celega lista, ampak samo kašen vogal.

V Piccolu so zelo jasno izrazili dvom v to, da bi Angleži res do konca očistili to brezno, »saj so se ustavili na globini 225 metrov«. To omenjajo tudi angleški inženirci v svojih poročilih, v katerih se zelo pritožujejo nad slabo opremo.

V nadaljnjem pisanju o fojbah je uredništvo priobčilo tudi pogovore z »esuli« ter njihovimi »strokovnjaki«, ki so trdili, da Angleži premogovne jame niso počistili do dna, ampak da je ostalo še ogromno kubikov zemlje in trupel.

Na shemi fojbe, ki je vklesana v kamen ob spomeniku pri Bazovici, zelo jasno piše, da je v njej 500 kubičnih metrov jame s trupli. In če je to res, potem so ta trupla iz časov, preden so v jamo vrgli nemške vojake in konjske kadavre, ki so jih Angleži izvlekli iz jame, pa da ne omenjam tistih, ki so jih v Šoht zmetali kolaboracionisti iz Guardie civice. Il Piccolo pa je zaradi tega zaprosili znanega italijanskega vojaškega eksperta, istrskega ezula Ruggeto Calligarisa, ki je izrazil velik dvom, da bi angleški inženirci prišli do dna, in da je tistih 600 trupel še spodaj, pod temi 200 metri globine.

Res niso prišli do konca, ampak kaj je spodaj pod tem, pa kasneje.

Skrivna mapa Pit of Basovizza

Ob tem pisanju sam nikoli nisem mogel razumeti, kako to da nek lokalni tržaški časopis pride do verodostojnih kopij zapisnika v mapi PIT OF BASOVIZZA, ki so ga pisali Angleži ob čiščenju tega Šohta, in zakaj naši raziskovalni novinarji, diplomirani zgodovinarji, doktorji, tega ne zbrskajo in objavljajo. Osebno sem kot novinar videl nekaj listov tega zapisnika že okrog leta 1987 v rokah publicista in politika dr. Julija Beltrama. Ko sem prišel do te mape, sem razumel, zakaj Italijani objavljajo le vogal enega dokumenta, ne pa vsebine. Na njih so bili zapisani enaki podatki, kot jih je povedal Jordan Zahar, vendar moja fotografija v spominu mi pove, da je bilo na enem Beltramovem listu napisano, da so v zadnjih poizkusih prišli do tršega sloja, in izvlekli material, ki ne kaže več na prisotnost človeških ostankov. List je bil tudi poln velikih žigov in podpisov, ki so potrjevali njegovo izvirnost, očitno sta po njegovi skorajšnji smrti obležala v kakšnem predalu ali arhivu, pa čeprav je zanje vedelo veliko ljudi.

Ob pisanju te knjige sem se ponovno srečal z Jordanom Zaharjem in ob tem mi je povedal, da je on videl, kaj so angleški inženirci zadnji dan potegnili iz Šohta, bila je samo okrušena zemlja in polno kamnov in kamenčkov, ki so jih oni in tudi vsi ostali leta metali v brezno, da bi slišali koliko časa rabijo, da padejo na dno. Da je bilo tega kamenja ogromno na dnu, je potrdil tudi jamar, ki se je pred vojno spustil v jamo, da so lahko potegnili iz nje tisto nesrečno dekle, ki je bežalo pred očetom.

O tem, kar so v bazoviškem premogovniku našli, so Angleži obvestili tudi Italijane, to dokazuje tudi dejstvo, da je Jordanov prijatelj našel eno kopijo v Rimu. V začetku čiščenja so pošiljali dnevna poročila, nato pa najbrž zato, ker so že prvi vzorci pokazali, da gre za nemška trupla, z dnevnim poročanjem prenehali ali pa so se ta poročila »izgubila«.

Z digitalizacijo arhivov, mi jih je kar po internetu uspelo odkriti v omenjenem londonskem arhivu nekaj originalov in prijatelj mi je nato prinesel kopijo cele mape. V njej je več zapisov o nekaterih poročilih medijev in tudi 25, ki omenjajo bazoviški jašek. Že prej iz Piccola omenjen vogal poročila na dveh streh je zelo čitljiv in podroben dokument, ki popolnoma potrjuje Zaharjevo pripoved.

Kopija zapisnika na dveh straneh ob koncu čiščenja bazoviškega jaška (Vir: The national archives, London, mapa Jugoslavia - Pit of Bazovizza)

Dobro sem pregledal celo digitalizirano mapo z napisom JUGOSLAVIA - PIT OF BASOVIZZ, vendar tistega prej omenjenega lista, da so prišli do sloja, kjer ni več ostankov, in to naj bi po mojem spominu večkrat v prazno spustili zajemalko, nisem našel, je pa bilo v tej mapi več listov o nekem simpoziju o beguncih in več zapisov radijskih sporočil, ki so jih angleški prisluškovalci zabeležili, vendar čisto druge vsebine. Torej bi moral nekdo v londonski arhiv in poiskati v tistih mapah manjkajoča dnevna poročila, zlasti zadnjega dne izkopavanja. Enota je morala namreč vsak dan pošiljati tudi dnevna poročila, teh pa je v mapi le nekaj, namesto njih pa isti listi iz očitno drugih map.

Rubble: drobno kamenje

Kljub temu inženircev z dne 13, okrtobra 1945 je že iz sklepnega zapisnika jasno, da so prišli do tistih kamenčkov, ki so jih ljudje že dolga leta pred vojno metali v Šoht. O tem je napisano na koncu naštevanja na prvi strani, da so pri zadnjih spustih zajemalke 6., 8. in 9. oktobra vlekli ven tudi »rubble«, torej drobno kamenje ali grušč, to je tiste kamenčke in kamne, ki so jih ljudje metali v brezno, pa tudi tiste, ki so se sami kot najtežji delci sten Šohta leta krušili na dno. Ta grušč pa tudi »timber«, to je stavbni les od starega rudniškega odra in opaža, ki je nekoč preprečeval krušenje sten premogovnika, pa pri vseh gornjih ali vrhnjih zajetjih nista omenjena. (Ta les omenja že speleološka skupina pod vodstvom prof. Marussija leta 1936.)

Kaj pa spodaj pod tistimi kamenčki in lesom od odra, kaj pa če so tam trupla? Še vedno tam. Kako pa bi več sto ali tisoč trupel, deset tisoč Italijanov, ki naj bi jih Titovi partizani zmetali v Šoht, ali bi lahko v nekaj dneh enem mesecu kot voda pronicala skozi to, kar je bilo vrženo prej, torej spodaj, skozi trupla Nemcev, kadavre in vozove, ostanke odra nekdanjega premogovnika in skozi drobno kamenje, ki se je se je v nekem sloju nabiralo več let, skozi vse to kar so angleški inženirci potegnili na plano? Saj če bi jih res zmetali notri, bi to lahko naredili šele po tistem, ko so prišli v Trst, po končanih bojih, po pogrebih lastnih borcev, po opravljenih racijah, in bi bila na vrhu, nad konjskimi kadavri in vozovi …

Kljub vsem absurdnim dvomom pa lahko sledi zelo jasen zaključek, v Šohtu so našli trupla 6 neznanih moških in 1 mlade ženske, ki jih je italijanska fašistična in kolaboracionistična Guardia civica pahnila v ta odprti jašek leta 1944, 4 trupla padlih nemških vojakov, ostanke trupla enega oficirja, 8 konjskih kadavrov in 4 razbitine vojaških vozov, ki so jih 6. maja 1945 v jamo vrgli domačini, poleg tega pa še truplo znanega Collottijevega pomočnika Maria Fabiana ali Fabianija, ki je bil ustreljen po nalogu vojaškega sodišča jugoslovanske vojske kot član Collottijeve bande. Torej, našli so samo to, kar so videli pastirčki, da je bilo vrženo notri in potegnjeno ven v obratnem vrstnem redu.

Kopija dopisa v katerem admiral Ston razlaga težave pri čiščenju bazo-viškega rova zaradi razpoložljive tehnike, ki naj bi bile vzrok, da niso dokazali italijanskih trditev, vendar iz drugega odstavka izhaja, da zavrača italijanske trditve. (Vir: The national archives, London, mapa Jugoslavia - Pit of Bazovizza).

Tudi nobenih sledi o novozelandskih vojakih niso našli. To potrjuje članek iz Novega Matajurja, v katerem naš slovenski rojak iz Beneške Slovenije Valentin Brecelj, ki je moral tako kot sto tisoči drugih po svetu, hotel to raziskati in je pisal na novozelandsko ministrsko za obrambo, v odgovoru pa so mu napisali, da to sploh ne drži.

Fotokopija pisma, ki ga je objavil »Novi Matajur« iz Čedada 25. aprila 1996.Povzetek v prevodu: »Dragi gospod Brecelj, hvala za vaše pismo z dne, 2. februarja 1996 v zvezi z zgodbo o truplih večje skupine novozelandskih vojakih, odkritih v opuščenem rudniškem rovu v Bazovici pri Trstu takoj po koncu druge svetovne vojne. V preteklosti smo raziskovali podobna poročila in ugotovili, da ne temeljijo na dejstvih. S spoštovanjem.« Sledi lastnoročni podpis pristojne osebe.

Te dokumente, seveda, poznajo tudi Italijani, vendar Il Piccolo je ob razpravah o fojbah pokazal le en vogal drugega. To pa je seveda oblika manipulacije, s katero ustvarjaš vtis, lažno mnenje, da nejkaj poznaš, vendar resnice ne pokažeš, ampak samo potrjuješ staro laž.

Kopija slike iz tržaškega dnevnika Il Picolo z dne,10. 1.1995.

Kaj je bilo prej in kaj potem

Kaj pa tistih 600, ki naj bi jih bi jih Titovi partizani vrgli v Šoht v času štirideset dnevne »okupacije« po vojni. Če bi to bilo res, bi morala biti njihova trupla nad nemškimi in njihovimi konji, ki so bila vržena v brezno takoj po končanih bojih za Trst.

Očitno je tudi, da je bilo poleg trupel nemških vojakov, voz in kadavrov vrženo ob koncu vojne v Šoht vrženo le še eno truplo, in to verjetno edinega Italijana ali točneje poitalijančenega Slovenca Maria Fabiana, saj za tiste, ki jih je prej metala Guardia civica, lahko z največjo verjetnostjo sklepamo, da so bili Slovenci.

Zakaj so angleži nehali čistiti šoht, ko so začeli vleči na dan »rubble, timber«? grušč, to so kamenčki, ki se s časoma nabirajo na dnu jame, in gradbeni les od odrov premogovnega kopa.

Zakaj so iz mape londonskega arhiva izginili prav dnevna poročila s podrobnimi opisi tistega, kar so privlekli na površje.

Čeprav je bila italijanska stran zelo jasno obveščena o tem, kaj so zavezniški inženirci našli v tem opuščenem premogovniku, so njihovi časopisi nadaljevali z objavljanjem propagandnih laži. Ko je to propagando zabeležil Primorski dnevnik, so italijanski časopisi pisali, da so v jami našli 600 trupel ali 400 italijanskih in 200 nemških. Se ve, zakaj, zaradi Trsta in tudi strahom pred komunizmom, zato je bilo treba to na vse načine izkoristiti tudi za politično propagando proti Titu kot simbolu komunističnega heroja in proti njegovim partizanom kot borcem za svobodo, enakopravnost, pravičnost, bratstvo. To dokazuje tudi gornji dopis, ki je bil poslan na pristojno zavezniško poveljstvo za Venezio Giulio. Iz drugega odstavka lahko sklepamo, da je italijanska stran celo pritiskala na njih, da nas se izgovarjajo, da trupel niso našli zaradi neustrezne tehnike.

Čiščenje krških jam

Primorski dnevnik je 5. 8. 1945 izšel z uvodnikom z naslovom Kraške jame: v katerem piše, da je »Reuterjev dopisnik Cecile Sprigge začel raziskovati trditve iz pisanja rimske Libere stampe o 600 truplih v jamah med skalovjem nad Trstom, ki naj bi jih hladnokrvno ubili Jugoslovani okoli 14, maja. Sprigge je preiskal jamo in »rudnik« blizu Bazovice in izjavil, »da vest ne odgovarja resnici.«

Po čiščenju bazovskega Šohta se iskanje pogrešanih ni umirilo. V Trstu so ustanovili posebno skupino, ki je pregledala in očistila vse kraške jame in brezna. Vodil jo je inšpektor civilne policije GMA Umberto De Giorgi, ki je bil v času fašizma »maresciallo«, častnik Guelijevega Posebnega inšpektorata. Anglo-ameriška vojaška uprava je tudi njega kot ostale fašistične zločince tega inšpektorata postavila celo za vodjo tržaške »Polizie scientifice«. Bil je torej pravi strokovnjak, ki je vedel, kje iskati infojbirance, saj je bil tudi tesni sodelavec zloglasnega Gaetana Collottija. To je tudi potrdil v nekem intervjuju, da so našli tudi trupla, ki so jih za sabo puščali Collotti in njegovi inšpektorji t. i. »političnega oddelka«.

Ko zločinci iščejo trupla, da bi z njimi obtožili svoje žrtve

Po dokumentih, ki jih razkriva Claudia Cernigoi, je De Giorgijeva skupina med letoma 1945 in 1948 raziskala 71 kraških votlin, v katerih je bilo v skoraj petdesetih odkritih skupno 464 trupel; 23 je bilo praznih. Raziskali naj bi vse jame na Tržaškem, posebej okrog Opčin, kjer so bili najbolj srditi bojo med partizanskimi in nemškimi enotami ter njihovimi kolaboranti, predvsem Italijani in domobranci, okrog Tržiča in naprej na delu Furlanije do Travesia pri Pordenonu, kjer je vodila ena najbolj prometnih poti bežečih kolaboracijskih armad in vsega kar jih je spremljalo pri njihovem »umiku« z Balkana, prepričani, da se bodo lahko pridružili zahodnim zaveznikom pri skupnem in odločilnem napadu na Tita in Stalina.

Te kraške jame in brezna je s svojimi jamarji raziskoval tudi znani tržaški speleolog in militantni desničar Ugo Fabbri. Tudi njega tako kot De Giorgija ni zanimalo, čigava so bila ta trupla, saj je bilo predvsem pomembno, da so bila, saj so jih lahko oklicali za njihova ali od njihovih prijateljev. V časopisu "Il Borghese" je 25. 4. 1976 (približno dva tedna pred smrtjo De Giorgija), zapisal, da je bilo v jami pri Repnu 50 trupel nemških vojakov, ki so padli med bitko pri Opčinah, v jami Jelenka pa 156 od Jelenke pri Komnu pa je bilo med trupli nemških vojakov tudi 70 vojakov v uniformah drugih narodov. Že to, kar sta ta dva očitna fašista objavila, jasno kaže da govorice in trditve o pobitih italijanskih vojakih in domoljubih ne držijo, saj gre očitno za žrtve zadnjih bojev agresorske in kolaboracionistične armade. O tem obširneje piše na spletnem mestu nuovaalabarda.org.

Večina fotografij o kraških breznih, ko se vidi ljudi, ki nekaj vlečejo iz njih, pa se ne vidi jasno kaj, in se jih še danes uporablja za propagando, je bila posneta ob teh raziskavah.

Vendar so Italijani pri nas znani po tem, da svoje delo opravljajo zelo površno, enako tudi njihovi novinarji. Takrat, ko so očistili brezna pri Opčinah, so nekateri časopisi iz Rima in drugih oddaljenih krajev pisali, da so ta trupla našli v bazovskem Šohtu. Po njih so to povzemali tudi drugi in to se je tudi v večji meri še ohranilo kot javna resnica.

Del poročila inšpektorja De Giorgija o izsledkih iz čiščenja jame »N. 8 VG«, v kateri so našli trupli dveh italijanskih vojakov z znaki kolaboracionistične vojske salojske republike, trupla petih nemških vojakov in nekaj še neidentificiranih, saj naj bi bila jama po infojbiranju zažgana, kar so po čiščenju bojišč tudi ljudje počeli, da so preprečili širjenje okužb in smradu po razpadajočih truplih (Vir: www.diecifebbraio.info).

Izvirnik celotnega poročila inšpektorja De Giorgija naj bi bil v Speleološkem društvu v Postojni, deli tega pa so že bili objavljeni v časopisu "Borghese".

Ugo Fabbri je s svojo skupino leta 1949 pregledal tudi bazovski Šoht, kjer pa na dnu ni našel popolnoma nič. To je razvidno tudi iz njegove dokumentacije, ki najbrž še obstaja v tržaškem občinskem arhivu. Očitno je bilo še vse čisto od zadnjega iskanja angleških inženircev.

Bršljanovca

Vsi, ki so do sedaj iskali trupla po jamah, so jih največ našli v okolici Opčin, kjer so kot že omenjeno potekali zadnji najhujši boji med partizani in Nemcu ter njihovimi kolaboracionističnimi enotami. Zavezniške enote se v te najbolj krvave boje niso spuščale, ampak so napredovale mirno brez sile in bojev samo po glavni cesti mimo Tržiča proti Trstu, tako da tu ni padel noben njihov vojak. O teh žrtvah bojev pri Opčinah mi je več povedala Openka Stanka Hrvatin, ki je bila dolga leta tudi predsednica tržaškega vsedržavnega združenja partizanov Italije:

»Kot vemo, je bil Trst osvobojen že 1. maja, Opčine pa so bile svobodne šele 3. Na Tržaškem se je vojna končala 3. maja, ko so se zadnje nemške enote vdale partizanom. Od 29. aprila do 3. maja so tu potekali zelo hudi boji. Vemo, da je tu nad Trstom poleg partizanov padlo v bitki okoli 800 Nemcev. Prej je deževalo in celo snežilo, tako mrzlo je bilo, 3. maja pa je nastopila neznosna vročina, tako da je trupla teh vojakov odbor sklenil pokopati v jami Bršljanovici; partizanske borce pa smo vozili v Sežano v bolnišnico. S tovarišicami smo tako zamenjale naloge. Vsak Openec je lahko videl, da so mrtvim nemškim vojakom najprej odvzeli številko in jo dali Rdečemu križu. Zato bi moral imeti Rdeči križ vse podatke o njih. Kje so podatki končali, pa ne vemo.«

»Italijani pa zdaj trdijo, da je Bršljanovica polna njihovih ljudi, da so Bršljanovico partizani napolnili z Istrani …«

»To zdaj izrablja in zlorablja italijanska desnica, predvsem v Trstu. 35 let po koncu vojne so se spomnili, da so tam Istrani. Kar pa ni res. Tam so postavili spomenik svojim žrtvam, istrskim in dalmatinskim. To je zloraba teh žrtev za dosego cilja desnice. Če so bili tako prepričani, da so v jami Italijani, zakaj jim niso takoj postavili spomenika? Čakali so do leta 1986. Takrat smo kot partizani, kot vaška skupnost, smo takrat protestirali na vse strani, ampak nihče nas ni podprl./…/.

Vemo tudi, da se je Nemčija obrnila na tržaško oblast, da bi sami izpraznili Bršljanovico in trupla odpeljali v Nemčijo. Vendar niso uspeli, tako vsaj nam je bilo rečeno, saj italijanska oblast še vedno živi na tem. V svojo korist zlorablja tudi te mrtve. Prepričani smo, da jama ni prazna, da so v njej še trupla Nemcev /…/ in nikogar drugega.

Vse premalo se govori tudi – o tem ne piše nihče –, da so v bazoviškem kamenšahtu tudi partizani. Po vojni so iz postojnskega okraja in okolice sem hodili ljudje in prinašali cvetje. Očitno so vedeli, da so tam partizani, zakaj bi ga sicer nosili. /…/

»Žrtve ste pa vi, tu, zamejski Slovenci, borci ste največje žrtve te propagande, češ da ste barbari.«

»Seveda. S tem v zvezi – lani sem bila za 8. marec povabljena k Napolitanu, na Kvirinalski grič. Povabljena sem bila, ker sem članica Vsedržavne zveze partizanov Italije, ANPI; vsako leto povabijo na Kvirinal tudi nekaj žensk, tovarišic. Takrat se je pokazala prilika, da mu povem, kar si mislim o njegovih besedah, da smo krvoločen narod, da bi morali biti očiščeni … ??? Iskreno sem mu povedala, da ne more tako misliti in govoriti in da ga prosim, da naj, ko pride v Trst, obišče sedež ANPI-ja, da mu bomo vse povedali in da se ne sme več zgoditi, da bi ponavljal kaj takega. Takrat mi je sicer obljubil, da bo prišel v Trst in poslušal tudi našo Zvezo. Res je prišel, ni pa poslušal ne naše Zveze in tudi ne drugih …«

»Pa ne bi bilo najbolje, da bi te fojbe odprli, da bi pogledali noter in javno povedali, kaj je v njih? Zakaj se tega tu, v Italiji, ne doseže, čeprav ima tudi Italija zakonodajo, po kateri bi morala te mrtve pokopati? Zakaj jih ne pokoplje? Zakaj se jam ne odpre?«

»To zahtevamo že od samega začetka. Naj odprejo in naj se pogleda. Seveda je razlika, ali je žrtev ena, ali jih je sto, ali deset; število je pomembno, ni pa najpomembnejše. Tragedija se je zgodila, nihče ne pravi, da ne; toda najprej je bil fašizem, potem nacizem s kolaboracijo, z italijanskimi fašisti oziroma z drugo kolaboracijo, in potem so prišle fojbe. Niso bile najprej fojbe. Pravzaprav so bile: če se spomnite, je Mussolini septembra 1920, če se ne motim, v Pulju dejal, da mora Jadransko morje in ta zaliv postati italijanska. To je bil začetek rasizma in etničnega čiščenja. Leta 1927 je potem Cobolli Gigli napisal, da imajo fojbo, v kateri naj bodo pokopani vsi, ki se ne čutijo Italijane. Kaj to pomeni? Fojb si nismo izmislili mi, ampak fašisti.

/…/ Vojne niso rožice. V vojni so tudi osebna maščevanja, vse, kar hočete. Gotovo je v fojbah tudi kakšen nedolžen človek. Tega ni nihče nikoli zanikal.«

Pogovarjala sva se tudi o takrat še svežemu zakonu Dnevu spomina na fojbe in eksodus, o filmu, televizijskih oddajah, bazoviškemu spomeniku fojbam in o vsem sovraštvu do nas Slovencev in Hrvatov, ki ga vedno bolj ostrijo.

Sramota za Slovenijo

»Še bolj sovražen do nas Slovencev in Hrvatov kot ta spomenik, je zakon, še najbolj do nas primorskih Slovencev … pa odnos uradne Republike Slovenije, takratnega zunanjega ministra, ministra za Slovence po svetu, predsednika vlade in predsednika države, da so to dovolili. Ne žalostno, smešno je, da je ta naša mala država ustanovila ministrstvo za Slovence po svetu, ampak očitno ne za te naše manjšine ki branijo nacionalne meje našega naroda pred vedno agresivnimi sosedi, ampak zato da bi domovini zavladali kolaboracionisti, ki so po izdaji naroda v drugi svetovni vojni zbežali v Argentino Avstralijo, ZDA in nekatere druge države, pa si sedaj želijo nadaljevanje državljanske vojne in seveda zmago.«

»Kako je to možno, zakaj?«

»Tu pri bazoviški fojbi so se združili različni interesi od tistih, ki bi radi oprali svojo umazano fašistično zgodovino, in ponovno prišli na oblast, do teh, ki bi si z novim času in razmeram prilagojenim fašizmom radi utrdili današnjo oblast, teh, ki hočejo rehabilitirati fašizem zaradi osebnih, družinskih ali drugih interesov, ki jih zlasti na italijanski strani ni malo in takih, ki jih nič ne briga in raje kot noji tiščijo glavo v pesek.«

»Žal v veliki meri tudi zaradi našega nikoli razčiščenega slovenskega fašizma.«

»Slovenska narodna zavest je neprimerno manjša od italijanske. Slovenci smo sicer imeli svoje gibanje Zedinjena Slovenija, vendar kaj takega kot so Italijani izpeljali pod vodstvom Garibaldija si mi niti sanjati nismo mogli. Kar smo v času preporoda narodov lahko naredili so bilo le taborsko gibanje, ustanavljanje bralnih ter pevskih društev in podobno. Slovenska gospoda je služila še bolj bogati avstrijski oligarhiji in je jasno vedela, ji je tako veliko bolje, kot če bi šla na svoje. Novi intelektualni sloj in rastoči srednji razred je za razliko od nekaterih kulturnikov prav tako videl več koristi od svojega hlapčevanja avstrijskemu kapitalu, kot pa da bi se postavljal na lastne noge. Delavskega razreda pa nismo imeli, razen na Tržaškem, kjer pa ga je bilo več kot pa v vsej ostali Sloveniji. /…/ Poleg tega je bila slovenska duhovščina, zlasti iz Ljubljanske škofije bolj papeška od papeža. Vse to se je seveda zelo poznalo tudi v zakasnelem partizanskem boju, ki je bil predvsem boj za ohranitev slovenskega naroda, pa še tu so se takrat tako kler ljubljanske škofije, kot tudi višji in večji del srednjega razreda opredeli za sodelovanje z okupatorjem. Tu je ta žalostna usoda slovenskega naroda, na katero je jeseni 1942 italijanski general Vittorio Ruggero opozoril škofa Rožmana na to kaj je kolaboracija »Povedal Vam bom odkrito, kaj jaz mislim o MVAC. Nisem Slovenec, a tako gledam na Slovence in njihov boj: MVAC nam Italijanom mnogo pomaga … a med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.«

Fojba odpadkov

Dušan Fortič, ki je bil tudi dopisnik iz Trsta, mi je povedal, da je po angleškem čiščenju Šohta, tržaška občina to brezno sklenila nameniti mestnim odpadkom. To mu je osebno rekel tudi dolgoletni župan Trsta Gianni Bartoli, Istran po rodu, ki kljub temu, da se je preselil v Trst že pred vojno, zagotovo ne bi dovolil, da bi domnevni »grob Istranov« zasipali z mestnimi smetmi. Claudia Cernigoi pa v svojih tekstih navaja, da je bilo konec leta 1945, torej po angleškem čiščenju Šohta vrženo v to jamo tudi nekaj ostankov orožja, predvsem nemškega, pa tudi zavezniškega, pa tudi veliko nabojev in angleških granat, celo nekaj deset ameriških kamionov in podobno.

Aprila leta 1949 je svet tržaške občine namenil bazovski Šoht zaveznikom za njihov odpadni material. O tem so pisali tudi časopisi. Takrat so se ameriški in angleški vojaki začeli počasi umikati iz Trsta in ga tako vse bolj prepuščali Italiji. Številni izmed njih so imeli s sabo tudi družine, te pa polno opreme in tudi težje gospodinjske stroje, ki jih niso mogli peljati nazaj v Ameriko ali Anglijo, v Trstu jih pa zaradi carinske zaščite niso smeli prodati in tudi ne pustiti, saj niso bili italijanski in tudi ne formalno uvoženi, ampak le pripeljani, zato so jih ob vednosti vseh in tihem soglasju oblasti metali v to brezno, ki je tako postalo fojba ameriške tehnologije.

Bi to počeli, če bi še vedno sumili, da so v breznu trupla Novozelandskih vojakov? Bi to Italijani dopustili, če bi bili (tako kot danes) prepričani, da so spodaj trupla njihovih domoljubov.

Po odhodu zavezniške vojske iz STO so se nekateri začeli zavedati, da je to, kar so vanjo zmetali Američani, lahko pravi zaklad. Tako so že leta 1954 ugodili prošnji podjetnika Eugenia Cavazzonija, da lahko iz Šohta pobere ta odpadni material.

Po čiščenju kraških jam in njihovemu spreminjanju v smetišča so se ob političnem in diplomatskem boju za meje govorice o fojbah polegle. Takrat je bila očitno bolj pomembna propaganda, ki je vabila Italijane in tudi Jugoslovane v Italijo ali pa še čez oceane. Zahod je rabil protikomunistične zgodbe, Italija pa glasove za desnico pa tudi izgovor za utrditev svoje vhodne meje, kjer je še vedno živelo več Slovencev kot pa Italijanov. Prav zato so nova stanovanja in celo naselja za optante gradili v najbolj slovenskih krajih, kot na primer na vzhodni strani mesta, nad Svetim Ivanom, Barkovljami, pri trdnjavi slovenskih komunistov, to je Križu, so zgradili celo novo vas in tako naprej.

Zapisnik s sestanka pri županu občine Dolina Dušanu Lovrihi na katerem so oddali v najem opuščeni rudnik pri Bazovici (Vir: arhiv občine Dolina).

Toliko propagande za opiranje ali preseljevanje v svobodno demokracijo, kot jo je bilo takrat zlasti po italijanskih radijskih postajah, svet še ni slišal. Toliko strupa proti nam Slovanom je bilo v etru, da v Trstu nisi smel več govoriti slovensko. Otroke, ki so po ulicah govorili slovensko, so mimoidoči kar oklofutali, prav tako v mestnem avtobusu. Še meni kot petletnemu otroku je v Kopru neka Italijanka tam na stopničkah pljunila pred noge, ko jo je moja nona nekaj vprašala po istrijansko. Še vedno se jih je držala tista stara nacionalistična in fašistična nadutost in vzvišenost nad manjvrednimi Ščavi in barbari, ki so sedaj postali zmagovalci in gospodarji. Ko me je mama peljala k slovenskemu zdravniku v Trstu, jo je medicinska sestra, ko ji jaz nisem hotel odgovoriti po italijansko, lepo podučila, da tudi če je Slovenka, mora otroka naučiti italijansko, sicer ne bi iz njega nikoli nič postalo, ostal bo »Ščaveto«. Končno pa so vendarle dočakali odrešitev, Jugoslovani v Trstu sicer niso odkrili demokracije, ampak trgovine kavbojk, nato kave, raznega kiča in še marsikaj.

Trst je začel bogateti, zato se o fojbah ni govorilo do sprejema Slovenije v Evropsko skupnost. To dejanje je pomenilo priznavanje slovenskega naroda za enakopravnega ostalim zahodnim evropskim in seveda tudi vzvišenim Italijanom, zato jih je bilo treba ponovno spomniti, da so barbari in ščavi.

Takrat se je v ozadju začela odvijati največja sramota za novo slovensko politiko, ki sta jo vodila predsednik vlade Lojze Peterle in zunanji minister Dimitrij Rupel. Očitno s t. i. španskim kompromisom in nato oglejskimi dogovori nista pristala smo na plačilo odškodnine istrskim beguncem, ampak še na kaj drugega. Slovenski begunci iz časa fašizma, vsi interniranci, žrtve pogojev, ki jih je bila kriva Italija, po so bili žrtvovani za soglasje k vstopu v EU. Žrtev te sramotne politike sta bili tudi slovenska Tržaška kreditna banka, Banka Koper in druga podjetaj. Čigava politika je bila to, je zelo jasno že po gonji nekaterih slovenskih novinarjev, ki so takrat pripravljali teren za rušenje vsega slovenskega gospodarstva v Italiji na prostoru, kjer živi slovenska manjšina. Takrat so naši italijanski politiki tudi prav smešno nasedli Italijanom, ko so očitno za prodajo koprske banke dobili v upravljanje 7. pomol tržaškega pristanišča, saj so ga morali zapustiti še preden so z njim zaslužili kakšno liro. V ta sklop štejem tudi razprodajo radijskih in televizijskih oddajnikov in pretvornikov koprskega RTV centra, ki sta bila med najbolj poslušanimi in tudi komercialno uspešnimi postajami v Italiji, a tudi trn v peti desničarjev in Vatikana … Pa da ne naštevam še naprej.

Tako se je v Trstu zgodilo celo srečanje predstavnika italijanske levice Violanta in desnice Finija, ki sta s skupnim pokopom povojnih pobojev v Italiji, ponovno začela utrjevati vzhodno mejo in braniti svoj Trst, a o tem kasneje. Takrat je tudi Berlusconi začel sanjati o svojem napadu na Vzhod, a je bil prav on tisti, ki je Italijo postavil na dno Juga. Razmere v svetu in zlasti na Balkanu so se namreč spremenile. Po razpadu Jugoslavije, vojni v Bosni in Kosovu, so ZDA in veliki kapital dobile svojo novo bazo neprimerno bliže Rusiji in Bližnjemu vzhodu, kot pa je Italija.

Ponovno lomljenje kosti

Petdeset let po vojni, ko je večina pozabila na to čiščenje Šohta, so se ob njem ponovno pojavili bagerji. Tokrat so ezuli, kot se italijanski begunci in optanti sami sebe imenujejo, začeli z državnim denarjem graditi ogromen spomenik svojim »infojbiranim patriotom«.

»Ob tem so z bagerjem lomastili tudi po tisti jami, v katero so Angleži porinili vsa trupla, kadavre in ostalo kar so izvlekli iz Šohta. Kakšna civilizacija je to, kakšna kultura, ki lahko vse to skupaj mendra in ne pokoplje. Videl sem kosti, ki so molile iz zemlje, a oni se niso ustavili,« mi je dejal Jordan Zahar, ko je ves zaprepaden prišel k meni na radio. Nato mu je zastal glas, kot da mu gre na jok, in iztisnil iz sebe to, kar ga je bolelo:

»Kaj če so med tistimi kostmi in ostanki iz Šohta tudi bratovi? Nekdo mi je leta 1972 pripovedoval, da je spomladi 1944 videl mojega brata v Dutovljah, ki se je po zdravljenju v partizanski bolnici vračal z Dolenjske na krajše okrevanje domov. In eden izmed tistih izmučenih in pretepenih, ki so ga pahnili čez rob, mu je bil tako podoben …«

Revizija zgodovine in obnavljanje fašizma

Hladna vojna je izkoristila eksodus v Italiji do skrajnosti, toda tudi ta se je zaustavil. Prvi učinek Marshallovega plana je počasi izzveneval, zato je zaživelo spoznanje, da jih Sovjetska zveza prekaša s surovinami in vedno bolj sodobno težko industrijo. Svojo energijo so preusmerili v utrjevanje skupnosti za premog in železo, ki je ob spoznavanju nujnosti po sožitju evropskih narodov na srečo prerasla v uresničevanje tistih lepih pozitivnih idej o miru in sodelovanju v novi Evropski skupnosti. Ta ideja je prevladala v večini, a ne pri vseh, sploh ne pri italijanskih nacionalistih, starih in novih iredentistih in fašistih, ki so izkoriščali tragično usodo ezulov za svoje pohlepe po sosednjih ozemljih onstran Soče in Jadranskega morja. Tem to zbliževanje Evrope v skupnost enakopravnih narodov ni šlo v račun, sploh pa ne razmišljanje, da bi v Evropo sprejeli kar celo sosednjo Jugoslavijo, še preden bi propadla. Tu so se našli skupaj tudi z našimi fašisti.

Načrtno sesuvanje vzhodne socialistične Evrope je v strategijah in taktikah vsebovalo tudi sesuvanje vrednot in enotnosti narodov in to z vsemi možnimi manipulativnimi sredstvi od spreminjanja zgodovine do obujanja fašizma. Ob novih generacijah, ki so rasle, in pozabljanju zaslug starih, ob njihovem odhajanju z vplivnih mest in oblasti, ob pozabi zgodovine, je bilo najbolj enostaven ponoven napad množic s tistim delom propagande iz hladne vojne, ki je imel za cilj ne samo izenačiti komunizem s fašizmom, ampak celo vračati na oblast preživele gradnike fašizma, kot so nacionalizem, populizem, sovraštvo do priseljencev pa tudi Slovanov. V Sloveniji se je po naši tradiciji to najbolje pokazalo v rušenju vsega, kar je bilo prej simbol komunističnega napredka in v razprodaji narodovega bogastva tujcem ali novemu kolaboracionizmu.

Čas, hladna vojna in njena propaganda sta sčasoma opravila svoje. Ljudje so pozabili najprej na to kar se je dogajalo pred vojno, na fašizem do nas Slovanov, eksodus Slovencev in Hrvatov iz zasedene Primorske in Istre, na italijanska koncentracijska taborišča, poboje. Italije je celo postala del »zmagovite« evropske skupnosti …

Ko pozabljaš na vzroke, zakaj je prišlo do vojne, ki je zahtevala več kot 60 milijonov žrtev, in povojno obnovo in celo vojne hladne vojne, kakršni sta bila korejska in vietnamska, ko pozabiš tudi na vse žrtve prebujajočega se kolonialnega sveta, se lahko oprimeš le na tistih 6 milijonov mrtvih, ki so bili posledica obračunov po vsem svetu za onih 60 milijonov mrtvih. Seveda ne vseh 6 milijonov, ampak selektivno kot komu paše: Italijanom zagotovo ne tiste desettisoče, ki so jih sami pobili, ampak le tiste stotine, ki so jim jih drugi iz maščevanja za njihove zločine.

Povojni poboji

Ob prvem delu združevanja Evrope, samo zahodnega dela Evrope, oddaljevanju od druge svetovne vojne, vedno večji pozabi na vojne strahote, ob vsem tem, kar se je dogajalo z razpadanjem vzhodne Evrope, se je tudi nekaterim v Italiji zdelo prav, da bi iz svojih dobro zaklenjenih sefov potegnili tudi svoje okostnjake. Tako se je pojavilo nekaj člankov, da naj bi bilo samo v deželi Emiglii Romagni po vojni pobitih okrog 20- do 22.000 fašistov in kolaboracionistov z nacisti. Teh, seveda, niso pobili Titovi partizani, ampak njihovi ali zelo pogosto kar maščevanja željni ljudje, ki so kar sami čistili gnoj iz svoje hiše. Levica se je tega ustrašila, desnica pa je te številke začela napihovati, a le za kratek čas.

Povejmo še enkrat: v drugi svetovni vojni je po številnih ocenah umrlo več kot 60 milijonov ljudi. Te seveda niso pobile samo bombe, ampak predvsem krogle, ki so jih sprožali posamezniki, bajoneti in noži, veliko tudi plameni v krematorijih ali gorečih hišah, v katere so ljudje metali ljudi. Ljudje so to res počeli pod vplivom ali ukazi Mussolinija, Hitlerja, Hirohita in njihovih podrepniških oblastnikov, vendar tako veliko število mrtvih je bilo, ker so to počeli tudi tisti »Itlaliani brava gente«. To pobijanje in izživljanje pa so videli tudi številni preživeli in te zločince so lahko tudi prepoznali.

O povojnih pobojih se je začelo načrtno govoriti šele potem, ko so glavne priče medvojnih pobojev pomrle ali se postarale, in ko so otroci vojnih zločincev in kolaboracionistov dobili možnost, da operejo spomin na svoje krvave starše. To se je zgodilo, ko se je začel rušiti svet, ki je zrasel iz druge svetovne vojne, pa tudi, ko se je pozabilo, zakaj je prišlo do nje in ko so sile, ki so jo sprožile, videle nove možnosti za osvojitev totalne oblasti nad tem novim svetom.

Rušenje berlinskega zidu je bilo samo rušenje simbola, v ozadju pa je bila prava želja, da bi si prilastili vse, kar je bilo na oni strani. Dokaz tega je kar se je dogajalo za našo lastnino in gospodarstvom ali pa gospodarska vojna zahoda proti Rusiji in Kitajski, pa celo državam ki so v Natu pa se jim ne pustijo, kot na primer Turčija ali Madžarska. Zato so tudi razvili nove oblike fašizma oziroma izkoristili posamezne gradnike, da so lahko z njim prekrili dobre strani in celo številne prednosti socialističnega sistema, ki je tudi zahodu prinesel novo socialno državo.

Po vojni, ko so imeli zahodni zavezniki v razdeljeni Nemčiji ogromno število svojih vojakov, pa tudi svoj kapital, se tudi v Nemčiji ni govorilo, kaj se je pri njih dogajalo. Ko so Američani začeli odhajati, so se nekateri zelo skesano začeli spominjati, da so zavezniki v taboriščih ob Renu, torej prav ob vodi, sestradali sto tisoče zajetih nemških vojakov, ki jim niti vode niso pustili piti. Ne samo ruski vojaki, ampak tudi ameriški, so ob osvobajanju taborišč zajete Nemce kar postrelili, tudi če so se ti predajali, ženske pa množično posiljevali.

Splošno znano je, tako so mi povedali tudi nekateri interniranci nemških taborišč, da so osvoboditelji, tako Američani kot Rusi, dali preživelim internirancem na voljo 24 ur, da počnejo z Nemci kar hočejo. Orožje, ki so ga ob predaji odvrgli nemški čuvaji, so, seveda, najprej pograbili preživeli interniranci. V Franciji so njihovi partizani in ljudje sami pobili na deset tisoče domačih fašistov in kolaboracionistov, v Sovjetski zvezi najbrž še več, o množičnih pobojih na daljnem vzhodu se tudi ne dobi nekih enotnih številk.

Tudi partizani, če ne pa jetniki, bi najbrž v Jesenovcu pobili vse ustaše, če bi jih tam dobili. Ti so pravočasno zbežali tako, da so naredili trojno kolono. V vmesni vrsti so bili interniranci, predvsem ženske in otroci ter na vozovih ranjeni partizani, ki niso mogli zbežati. Te so imeli za ščit do prehoda Drave, kjer so jim porezali vratove in jih zmetali v reko. Med redkimi, ki jim je uspelo zbežati, je bil takrat mali Slavko Weis, katerega pričevanje si lahko preberete v moji knjigi Lebič. V tej knjigi je tudi pripoved Franca Širclja, ko so ga bežeči nemški krvniki iz Rižarne zavezali na vrh letalskih bomb in granat, ki so jih peljali s sabo v Nemčijo. Te na bombah zavezane ljudi so, seveda, tako partizani kot tudi piloti zavezniških letal opazili in ti najhujši zločinci so tako uspeli zbežati.

Po zapisih in pripovedi pa partizani, ki so med vojno kar dvakrat napadli koprske zapore, da so osvobodili politične jetnike, za katere so fašisti pripravljali množični poboj, pa fašistov, ki so bili pazniki tudi pod nemško okupacijo, niso ustrelili, le zaprli so jih v celice in odšli iz mesta, v katerega so prihajale nove oklepne enote Nemcev.

Avtor znane knjige Podivjana celina Keith Lowe, ki je te razmere po vojni in tudi poboje zelo plastično opisal, pravi, da so v Italiji po vojni pobili od 12- do 20 tisoč fašistov in kolaboracionistov. Ljudje pa govorijo, da je bilo pobitih neprimerno več. To so storili ljudje sami, njihove prve partizanske enote, ki so nastajale po zgledu jugoslovanskih. Ljudje, saj tudi partizani so bili najprej ali predvsem ljudje, sinovi in hčere pobitih ali interniranih staršev, očetje pobih otrok in možje onečaščenih žena, dedki, ki so ostali sami na tem svetu … Res so pobijali zaradi maščevanja, ampak tudi ali predvsem, ker niso zaupali oblastem in sodiščem.

Upoštevati je treba tudi splošni kaos, ki ga je pustila vojna. Love pravi, da je leta 1946 samo v Rimu, Neaplju in Milanu živelo 180.000 klateških otrok, na Poljskem je bilo več kot milijon vojnih sirot, razseljenih je bilo 40 milijonov ljudi ...

Čeprav se v Italiji o povojnih pobojih uradno molči, lahko vendarle danes slišimo zelo različne številke o povojnih pobojih v Italiji. Desnica, še bolj neofašisti, namreč te številke napihujejo do nemogočega, saj tako z njimi lahko obtožijo levico ali konkretneje komuniste, ki so povsod vodili odpor prebivalstva, levica pa te številke zmanjšuje. Pa da ne bo pomote, podatek o šestih milijonih povojnih žrtev sem povzel po angleški Wikipediji, ki mi je bila glede na navedeno literaturo in argumente najbližje možni resnici.

Povojni poboji so eno najbolj učinkovitih orožij propagandne vojne

Govoriti o medvojnih pobojih, mrtvih in vseh grozotah, pomeni govoriti o grozotah, ki so jih počeli fašisti, to je skrajna desnica. Govorice in napihovanje številk o povojnih pobojih pa gre v korist prav tej desnici, saj sami sebe spreminjajo v žrtev prav vodilnih upornikov in borcev proti fašizmu, to je komunistov. Pa da ne pozabimo: prav ti so bili prve žrtve italijanskih škvadristov že od leta 1919 in nemških množičnih taborišč smrti, ki so jih postavili že leta 1933 in na katera so jim v posmeh zapisali Marxovo geslo »Arbeit macht frei«. Naslednji zaporniki teh taborišč pa so bili španski republikanci, ki jim jih je podaril Franco kot suženjsko delovno silo, ki je po uporabi ne bo treba vrniti.

To spreminjanje resnice se je začelo že v času hladne vojne, ki je dejansko bila nadaljevanje druge svetovne vojne proti Sovjetski zvezi in njenemu komunističnemu taboru, vendar takrat le z zelo omejenim uspehom, saj je bilo živih še preveč prič in predvsem še veliko urejenih arhivov o fašističnih zločinih. S padcem berlinskega zidu pa so padli tudi arhivi, ustvarjali so se novi strahovi in za rušenje preostankov komunizma so bili spuščeni novi psi. Za pranje možganov množicam so poskrbeli novi množični mediji in to prav s starimi Geobbelesovimi metodami z lažmi vseh vrst, ponavljanjem laži. Se pa ljudi ni več ustrahovalo z judi kot morilci Kristusa in brezbožnimi komunisti, ampak s ptičjimi gripami, virusi hiva in podobnimi, z gospodarskimi krizami, lakoto, vojnami, množicami beguncev in raznimi fašizmi, med katere sodijo tudi verski fanatizmi itd., vmes se je rušilo zgodovinske resnice, ki so stebri moralnih vrednot in, seveda, vse grehe tega sveta naprtilo komunizmu.

Laž ni samo »fake news«, je tudi zamolčanje najpomembnejših zgodovinskih dejstev za razumevanje zgodovine, zamolčanje resnice, poudarjanje samo ene itd. Govori se samo še o posledicah, ne pa o vzrokih, o fašizmu, njegovi krivdi za to svetovno morijo, za vso morijo nedolžnih. Pri govorjenju o posledicah se izpostavlja le posamezne primere krivice, ki zameglijo popolnoma vso resnico, vse grozne zločine tistih, ki so bili zanje kaznovani.

Pozablja vse, kar se je pri nas dogajalo pred vojno. Predvsem se pozablja na izvirni italijanski fašizem kot na prvi nacizem do nas Slovanov, ki so nas imeli za manjvredne ljudi, barbare in ščave.

Pozablja, skriva se ali namerno briše iz spomina požige, internacije, mučenja in pobije nedolžnega prebivalca. Izjemoma se ohranja spomin holokavst, za kar pa se imamo zahvaliti samo ponosnim judom.

Pozablja se, da nas je domovina, Dravska banovina, pustila na cedilu, nas žrtvovala za svoje sramotne privilegije rabljev lastnega naroda.

Pri nas se skrivajo vse grozote, od tistih, ki so se dogajale v italijanskih mučilnicah in taboriščih, do tega kar se je dogajalo v Jesenovcu, Jastrebastem, po raznih vaseh in cel cerkvah, kot na primer Svetem Urhu. Skriva se najhujša klanja in grozote, kot so bili poboji celih razredov šolskih otrok, rezanje zarodkov iz trebuhov žen partizanov, metanje dojenčkov v zid ali trenje njihovih glavic kar s škornji, delanje ogrlic iz oči, tekmovanja v klanju ljudi s posebnimi noži …

Pozablja se, da so se fašisti pri tem zagovarjali, da to počnejo v imenu Kristusa, med njimi so bili celo nekateri duhovniki in menihi. Skriva in briše se fotografije s sprejema pri papežu Piju XII, ko je sprejel na nagradno avdienco kar 100 najbolj zaslužnih ustaških klavcev.

Pozablja se, da so takrat vse države, tudi stara Jugoslavija, zakonsko opredelile kolaboracionizem z okupatorjem kot izdajstvo naroda, kar se je kaznovalo s smrtjo, in da v vojni to počnejo vojaška ali hitra sodišča. Da so imeli svoja sodišča tudi partizani in druge vojske, ki so pobijala zločince, ki so pobili tistih 60 milijonov ljudi med vojno brez sodišč.

Pozablja se, da so takrat ljudje na Balkanu in tudi drugod še vedno spoštovali staro pravico do »krvne osvete« in da zato množicam razčlovečenih ljudi po vojni ni bilo mogoče preprečiti maščevalnega pobijanja.

Pozablja se na vse objavljene amnestije, na letake, ki so jih trosila zavezniška letala, naj odložijo orožje in se priključijo svojim partizanom.

Pozablja se, da so vojske fašističnih držav uradno položile orožje, njihovi kolaboranti in zagrizeni fašistični zločinci pa ne, ampak so nadaljevali z boji celo proti svojemu narodu, pobijali tudi nedolžno prebivalstvo, posiljevali in požigali na svoji poti proti novim obljubljenim zaveznikom.

Pozablja pa se tudi na tiste, ki so jih vabili, da se priključijo novi skupni anglo-ameriški in nemški vojski, s katero bodo skupno dokončno prodrli do Moskve in zrušili komunizem.

Še huje, posmrtne ostanke kolaboracionistov, vojnih zločincev in izdajalcev se pokopava in časti z državnimi častmi, postavlja spomenike kolaboracionistom in izdajalcem naroda.

Ne gre samo spreminjanje zgodovine, ampak celo skrunitev najbolj nedolžnih žrtev fašizma. To se ne dogaja samo v Italiji. Naši revizionisti so na primer uporabili slike ženskih kit, ki so jih našli v Hudi jami, za svoje manipulacije zgodovine, da naj bi komunisti zverinsko pobijali celo ženske in jih pred tem ostrigli. Slike so se pojavile na plakatih ob slavnostnem pokopu posmrtnih ostankov po vojni pobitih zločincev, na internetnih družabnih omrežjih in celo za promocijo knjige bosanskega avtorja, ki povezuje te povojne poboje s tistimi v Srebrenici, kar dejansko drži, saj so oboje počeli fašisti, kar pa je prav s tem spreobrnjeno. Te kite so namreč ustaški krvniki porezali svojim jetnicam v Jesenovcu, preden so jih posilili in nato pobili. Te so si nato ob begu v Avstrijo skrili tako, da so si jih zavezali okrog pasu, saj je bilo to za stare plešaste gospe iz zahodnega sveta, ob takratnem razvrednotenju njihovega denarja, pravo suho zlato. Ko so te krvnike nato žive zazidali, so se morali sleči in odvreči s sebe tudi te kite. Ko so se pojavile prave razlage teh fotografij, so le-te kmalu zginile z internetnih strani.

Dogovor Fini Violante

Italijanska politika pa ni od včeraj, sploh pa ne hlapčevska. Pa ne samo politika, celo novinarji v večini zelo državotvorno razmišljajo in delujejo. Tako so nekateri tudi mene kot kolega spraševali, kako to, da nekateri naši novinarji rušijo celo enotnost in gospodarstvo slovenske manjšine v Italiji. Tistih člankov in oddaj pri nas čaščenih »raziskovalnih« novinarjev nikakor niso mogli razumeti, zato so mi rekli, da so ti naši novinarji prava sramota za novinarski ceh.

To rušenje se je, seveda, nadaljevalo v t. i. brisanje ljudi, denacionalizacijo, šenkavanju gozdov, tovarn, podjetij in gradov Vatikanu, Avstriji in Nemčiji ... Italijani so se ob tem celo čutili zapostavljene, češ da oni od te pogače ne dobijo toliko kot Nemci. Samo antene in oddajniki Radia Koper – Capodistria jim niso bili dovolj, zahtevali so koprsko banko pa še kaj.

Tako je prišlo marca 1998 prav v Trstu, tam, kjer sta se za Italijo končali prva in druga svetovna vojna in začela hladna, do zelo zanimivega in pomembnega srečanja celo med vodilnima politikoma italijanske levice in desnice, reformiranim komunistom Lucianom Violatejem in neofašistom Gianfrancom Finijem. Tu sta se preprosto povedano dogovorila, da bodo svoje omare ali grobove z okostnjaki ponovno zaklenili, grobove in tudi fojbe zaprli, zapečatili in jih prekrili z debelimi sloji železobetona, na njih pa napisali, da notri ležijo žrtve Titovih komunistov. V to so jih že dolgo prepričevali ezuli in skrajni tržaški desničarji, med katerimi je bil najbolj glasen Roberto Menia, ki si je celo javno upal dvigovati roko v fašistični pozdrav.

Šlo jim je za obujanje starega italijanskega nacionalizma, iredentizma in fašizma, njihovega boja za Trst, Gorico, Istro in Dalmacijo, vendar samo tistega iz časov po padcu fašistične Italije, ko so jih po napadu Nemcev zahodni zavezniki nekako vzeli za svoje. Podobno torej kot pri nas, le da je pri nas datum pozabe ali novega štetja začne šele po kapitulaciji Nemčije, ne pa tudi njenih kvizlinških kvazi držav in vojska nacionalnih fašizmov. Vendar z veliko razliko, da Fini in Violante nista tega naredili, da bi razdvojila svoj narod, ampak ga združila v novem boju, ali pa če boja ne bo, vsaj v skupnem žalovanju. Naši pa so to očitno izpeljali prav s ciljem razdvajanja naroda in to iz lastnih interesov, da bi očrnili nekdanje borce proti fašizmu in rehabilitirali svoje predhodne fašistične kolaborante ter, seveda, obenem strnili vrste novih kapitalistov in bojevnikov.

Corriere della sera, poročilo s sestanka, s katerim je italijanska politika položila kamen na povojne poboje in preprečila razkol lastnega naroda ter to nadomestila s sra-motnim napa dom na sosede. Naslov pravi, da oba soglašata s trditvijo, da so bile fojbe namerno pozabljene, pri strani pa piše, da je bil ta članek med najbolj branimi.

Komentar Gioria Bocce v časopisu La repubblika (Vir: spletni arhivi časopisov).

Nekateri, a žal redki italijanski intelektualci, med njimi še bolj redki novinarji, so takoj posumili, za kaj gre pri tem srečanju in da mu bo sledilo še kaj več. To je komentar novinarja in pisatelja Girgia Bocce v enem od najbolj objektivnih časopisov v Italiji La Repubblica, žal komentarji niso tako brani kot novice:

Temu komentarju Georgia Bocce bi v prevodu dali naslov: Violante in Fini sta padla na izpitu zgodovine. Ker pa komentator razlaga in tudi skriva v svojih besedah še marsikaj, ga bom v prevodu bolj povzel kot prevedel:

»Skupna izjava sekretarja Gianfranca Finija in predsednika zbornice Luciana Violanta, ki je naredil več škode levici kot Craxi, kaže, da bi ju morali ponovno poslati k profesorjem zgodovine, vendar ta nasvet je brez pravega smisla, saj jima ni do ustvarjanja zgodovine, ampak preusmerjanja predvolilne politične vode na lastni mlin. V pogovoru sta razkrila svoja najhujša demagoška in propagandna stališča do zapletene zgodovine, ki zasluži večje spoštovanje. Fini v svojem revizionizmu (fašizma) ni mogel zanikati svojega izvora, prav tako tudi Violante svojega Togliattijevega komunizma. Fini si je celo upal hvaliti princa enot X-MAS Borghesa, ki je na koncu vojne poskušal pri anglo-ameriških zaveznikih dobiti varno zavetje s tem, da je s svojo črnosrajčniško milico branil Trst pred Titom. Sekretar Fini je namreč rekel, da so hoteli braniti čast svoje domovine, saj so tu na Tržaškem bili v primežu med Nemci in »rezistenco«, ki je bila protiitalijanska. Torej so sodelovali s SS in Rajhom, da bi rešili čast. Nemci jih niso marali, zato so jih pošiljali ven iz mesta na ne preveč častna požiganja vasi in obešenja partizanov. Nekdanji komunist Violante pa je kritiziral protifašiste in njihove zgodovinarje, ki niso obsodili povojnih pobojev in fojb, v katere »Titoisti« niso metali samo fašiste, ampak tudi tiste iz italijanske rezistence, ki so se borili za priključitev Julijske krajine in dela Furlanije k Italiji. Mogoče je v tistih letih Luciano Violante nosil še prekratke hlače, da bi spoznal tragedijo ob okupaciji dežel Bosne, Dalmacije in Slovenije s pobijanjem partizanov, požigi in napadi na civilno prebivalstvo. To, seveda, ni opravičilo za grozote fojb, vendar bi vsaj moralo našo nacionalno zavest obdati s tančico pietete. V tistih letih bi lahko Tito zahteval izročitev in sojenje našim generalom in njihovim štabom. Violante obtožuje protifašiste, da so molčali o fojbah samo zaradi lagodnosti. Res moraš imeti prav lep obraz iz brona, da delaš politično kariero stranki Palmira Togliattija, ki je ob tržaškem vprašanju kot podpredsednik Kominterne izvajal Stalinova navodila in šel na pogajanja s Titom na Brione. Kako lahko razumemo ta dva politika, ki iz svojih političnih razlogov trgata zgodovino iz rok zgodovinarjev. In kako lahko ta dva gospoda izjavita tako neumnost, da bo narod imel pravo nacionalno zavest šele takrat, ko jo bodo dosegle tudi njihove politike. Po tej trditvi bi morali ponovno napisati zgodovino, ki bo v skladu s politiko od nekdanjih savojskih vstajnikov, do fašističnega Dučeja, pa od sovjetskih in nacističnih oblastnikov, pa do Violatove komunistične stranke. Zgodovina kot splošni dogovor? Pozabiti bi morali na vse, kar se je dogajalo, dati vse tudi aristokrate in republikance v isti koš. Naša zgodovina je to, kar je bilo, ne pa to, kar bi nam ustrezalo, da bi tako prišli na oblast ali vrh stranke. Prav žalostno je, da se je v tem še bolje izkazal bivši fašist kot pa komunist.«

Fašizem za italijanske butalce

Če temu komentarju dodam še svoj pogled z našega bolj oddaljenega kota: ni šlo samo za predvolilne interese obeh strank, ki si v italijanski partitokraciji delita v povezavah z razpadajočo krščansko sredino in liberalizmom torto oblasti, ampak za kaj več, za to, kar razlagam v knjigi Fašizem za Butalce, torej o oživljanju fašizma, njegovo skrivanje v lažeh, manipulacijah in mutacijah, celo v domoljubju. V tej zgodbi je celo Fini, kot večkrat oklicani neofašist zelo jasno pokazal neprimerno višji politični ali državniški nivo kot tisti naši Demosovi neofašisti, ali samozvani osamosvojitelji in borci za demokracijo, ki jim je dejansko šlo predvsem za revanšizem.

Kdo je več glasov dobil na tistih volitvah sploh ni pomembno, to, kar je dobil Violante, je bila zakopana bojna sekira, zaprti grobovi in s tem dosežena sprava. Danes pa je jasno, da je od tega največ odnesel Fini oziroma njegovi fašisti, ki so svoje grehe prenesli na svoje žrtve, iz svojih pokvarjenih očetov in dedov pa naredili heroje. Še največ so dobili Menia in njegovi ezuli, ki so tako prepričali Italijo in svet, da niso bežali, ker so se bali maščevanja, saj govoriti o maščevanju, pomeni priznati, da je to posledica nečesa hujšega. Pa ne samo to, s tem so tudi optanti, ki so jim nasedli in zapustili svoje domove samo zaradi političnih iger velikih, dobili lažno uteho, da so morali iti, sicer bi jih Titovi komunisti vse zmetali v fojbo.

Ne smemo pozabiti, da so bila devetdeseta leta čas velikih sprememb v svetu, tudi razpadanja večnacionalnih držav, da Italija ni tako nacionalno enotna kot zgleda, da se tudi Italijani zavedajo, da so skupek različnih narodov, ki jih je čas nacionalizmov združil, vendar te vezi lahko še vedno počijo. Pravzaprav so začele že pokati z ustanovitvijo severne lige, željami po ustanavljanju Padanije, osamosvajanju Sicilije, Benetk, vedno večjem zavedanju Furlanov, da so narod. Tudi v Trstu, ki je izgubil jugoslovanske kupce, so ljudje začeli sanjariti o nekdanjih časih avstro-ogrskega svobodnega pristanišča in Svobodnemu tržaškemu ozemlju. Še huje, celo ideje, da bi takrat ob razkrajanju Jugoslavije Italija skupaj za Natom ali Gladiom ponovno šla čez osimsko mejo do Rapalske, se niso prijele. Najbrž je general Čad s svojim »dnevom prej« dal tem nestrpnežem jasno vedeti, da iz te moke ne bo kruha. Tudi vojaške razmere v svetu niso bile dobre, saj je bila takrat Rusija ranjena zver. Italija se je zavedala, da so ji tiste njene nekdanje vezi umetne butare že nevarno popokale. Tudi v tistem času je bilo vedno več nekih razlogov za iskanje nekega novega nacionalizma, ki bi jih povezal, če pa ni tujcev, je za to najbolj učinkovito sovraštvo do sosedov. Do Avstrijcev ali Francozov, prav tako starih smrtnih sovražnikov, si tega niso upali, če drugega ne, ker so bili skupaj v EU, so pa bili za to zelo primerni razpadli Jugoslovani.

Temu je treba dodati, da je začela Italija gospodarsko nazadovati, sploh pa Trst ni bil več Meka jugoslovanskih kupcev, Churchillova železna zavesa ni več prinašala prednosti »odprtih vrat«, Marshallova malha pa je splahnela.

Pri nekaterih ezulih sem opazil tudi veliko zavisti do tistih, ki niso zapustili svojega doma, pa tudi jezo, da so nasedli propagandi, zapustili dom in odšli v tujino, da so bili tako naivni, da so verjeli, da bodo pod komunizmom morali jesti vsi v vasi iz enega kotla. Celo, da bodo morali skupaj s svojimi ženami spati z vsemi ostalimi iz vasi ... Pa se to ni zgodilo, tudi od glada in bolezni niso umirali. Ti, ki so ostali, niso mogli na delo v Trst ali Gorico in so si zgradili nove tovarne, stanovanjske bloke nato pa celo lastne vile, kupovali osebne avtomobile, šolali otroke v svojem jeziku, imeli brezplačno zdravstvo, hodili vsako leto po vsem svetu na razna letovanja ... v primerjavi z njimi so postali prava gospoda. Po osamosvojitvi, pa so postali še njim enakopravni državljani Evropske unije. Tudi ta razmišljanja je bilo treba zatreti.

Priprave na dan spomina

V Italiji niso zmagali ne fašisti in ne komunisti, ampak Silvio Berlusconi in njegov informacijsko politični kapital, ki ni bil samo v bankah, ampak predvsem televizijah. Berlusconi je neoliberalni neopragmatik, ki dobro ve, da v Italiji še bolj kot pšenica uspevajo star Mussolinijev plevel in njegovi novi križanci.

V političnih razpravah v ezulskih klubih, medijih in parlamentu so se začele pojavljati informacije in razprave, koliko domoljubnih Italijanov naj bi Titovi partizani zmetali v fojbe in koliko pregnali čez mejo. O tem, kar so oni prej počeli, seveda, ni bilo niti besede, tako kot pri nas o domobrancih in ustaših ter četnikih. Tudi o opiranju ni bilo govora, ampak sam o bežanju italijanskih domoljubov pred Titovimi partizani, ki bi jih sicer, če ne bi zbežali tako, kot je to prikazano v filmu Srce v breznu, zmetali v fojbe. Seveda so ob tem govorili o ogromnih številkah, o sto tisočih in celo milijonu.

Da, sto tisočih in milijonih. Celo v parlamentu se je slišalo, da je bilo pobitih (infojbiranih) 300.000 Italijanov, nekdo je rekel tudi milijon.

Dobro se spomnim tudi prve internetne strani o tako imenovani bazoviški fojbi. Na tej strani je bilo jasno napisano, da je v njej najmanj 30.000 trupel italijanskih domoljubov, ki so jih v to jamo vrgli Titovi partizani in da so to krvoločno klanje opravili partizani v tistih 40 dneh »okupacije« Trsta. V dveh odstavkih je bilo napisano tudi, da to potrjujejo slovenski publicisti in zgodovinarji, kot na primer Vinko Levstik, kasneje so dodali še Jožeta Dežmana. Nato so se številke začele zniževati in sta s strani izginili ti dve imeni. So pa začeli manipulirati s predelanimi izjavami dveh največjih primorskih duhovnikov in protifašistov, in sicer Francem Malalanom in Virgilijem Ščekom.

Pri nas v Sloveniji na to ni bilo odmevov, v novinarstvu so bili zelo redki, saj sem ob snemanju svojih radijskih oddaj imel občutek, da sem edini, pa še šikanirali so me in mi grozili s pretepom in celo streljanjem, naši Slovenci, seveda. Politika se je še vedno ukvarjala z novo državo in medsebojnim kreganjem, zmagala je desnica in ta, seveda, ni dala nobenega pravega odgovora, kaj šele odločnega protinapada, ki bi prestrašil tudi nove fašiste. Sicer pa, kaj bi lahko pričakovali od predsednikov vlade, kot sta bila Lojze Peterle in Janez Drnovšek, ki je javno tajil da je bil prej član Zveze komunistov. Jože Pučnik, Janez Janša pa tega pa nista mogli skriti. Ali pa od takratnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla? Nekateri naši zgodovinarji so vendarle stopili v bran resnici, sploh tisti iz zamejstva. Pri tem moram omeniti tiste, ki sem jih opazil sam kot novinar, to so bili dr. Jože Pirjevec in njegov krog mladih raziskovalcev, nato dr. Marta Verginelli, dr. Dr. Milica Kacin Wohinz, Claudia Cernigoj, Alessandra Kersevan, Samo Pahor, Sandi Vovk pa še koga bi lahko naštel, ampak izpostavljam predvsem prve izza meje, ki so si v tistem nasršenjenem okolju upali dvigniti glas v korist resnice.

Ob razburjanju naše javnosti, podpori leve in delno tudi sredinske politične opcije, pa celo tistih, ki so se ob čaščenju izdajalcev opredeljevali kot domoljubi, je prišlo pod okriljem obeh zunanjih ministrstev celo do imenovanja skupne komisije slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, ki naj bi prišla do skupnega usklajenega strokovnega poročila. To je bilo dorečeno in objavljeno.

Komisijo, ki je bila sestavljena z vsake strani s po šestimi člani, sta vodila dr. Milica Kacin Wohinz in prof. Giorgio Conetti. Prvič se je v plenumu sestala 19. novembra 1993 v Benetkah, končno sporočilo ki nosi naslov Slovensko-italijanski odnosi 1880-1956 - Relazioni italo-slovene 1880-1956 (foibe, esodo) pa je soglasno sprejela na zasedanju v Vidmu 27. junija 2000. Poročilo naj bi bilo uradno razglašeno in objavljeno v uradnih glasilih in javnih medijih obeh držav, a to se je zgodilo le v Sloveniji. Italijanska stran ga še vedno skriva in širi laži, tako kot ustreza njihovi stoletni strategiji in tudi dnevni politiki.

To, kar je v tem poročilu napisano, je plod strokovnega soglasja, ki je bilo doseženo z močjo argumentov, ki so jih drug drugemu priznali člani mešane komisije. V njem je priznan italijanski nacionalizem in iredentizem pa tudi nepravičnost rapalske delitve ozemlja. Opisani so: krivična meja, pomembni dogodki ali dogajanje in tudi najpomembnejši fašistični zločini nad našim narodom:

“Nova meja na severnem Jadranu, ki jo je določil že londonski pakt leta 1915 ter jo je v glavnem potrdila rapalska pogodba (1920) in je tekla po razvodju med Črnim in Jadranskim morjem, je odtrgala od matice četrtino narodnega telesa (327.230 ljudi po avstrijskem štetju leta 1910, 271.305 po italijanskem štetju leta 1921, 290.000 po ocenah Carla Schiffrerja), toda večje število Slovencev v Italiji ni vplivalo na položaj Beneških Slovencev (ok. 34 tisoč po štetju iz leta 1921), ki so že dotlej živeli pod Italijo, oblasti pa so jih obravnavale kot dokončno poitalijančene in jim zato niso priznavale nikakršne narodne pravice.”

Kratko, a jedrnato je opisan tudi eksodus Slovencev in Hrvatov iz fašistične Italije:

“Po jugoslovanskih ocenah je odšlo skupno 105.000 Slovencev in Hrvatov. Če je pri izseljevanju čez ocean težko določiti ločnico med ekonomskimi in političnimi razlogi, je pri zatekanju zlasti mlajših ljudi in izobražencev v Jugoslavijo očitna neposredna povezava s fašističnim političnim in nacionalnim preganjanjem.”

Omenjena je tudi pravica do samoodločbe narodov in soglasje, ki so ga o tem dosegali Slovenci, a žal samo z italijansko komunistično partijo.

Iz časa vojnega obdobja pa:

“Politična, kulturna in gospodarska privlačnost Italije naj bi domače prebivalstvo postopno fašizirala in poitalijančila. Fašistični okupator se je sprva zanašal na to, da si bo lahko Slovence podjarmil z domnevno večvrednostjo italijanske omike, zato je bila italijanska okupacijska politika sprva milejša/ … / Okupacijski režim je temeljil na nasilju, ki se je izražalo v vsakovrstnih prepovedih, v konfinacijah, deportacijah in internacijah v številna taborišča po Italiji (med njimi Rab, Gonars in Renicci), v procesih pred vojaškimi sodišči, v zaplembah in uničevanju premoženja, v požigih domov in vasi. Bilo je na tisoče mrtvih: padlih v bitkah, obsojenih na smrt, ustreljenih talcev, ubitih civilistov. V taborišča je bilo odgnanih okrog 30.000 ljudi, večinoma civilistov, žensk in otrok. Mnogi so od trpljenja umrli. Nastali so načrti o množični deportaciji Slovencev iz Ljubljanske pokrajine. Nasilje je doseglo vrhunec med štirimesečno italijansko vojaško ofenzivo, ki so jo italijanske okupacijske oblasti začele poleti 1942, da bi si spet zagotovile nadzor nad vso pokrajino.

Italijanske oblasti so v duhu politike "deli in vladaj" podprle slovenske protikomunistične, zlasti katoliško usmerjene politične sile, ki so tedaj iz strahu pred komunistično revolucijo obravnavale partizansko gibanje kot hujšo nevarnost in zato privolile v sodelovanje. Zato so ustanovile samozaščitne vaške straže, italijanska poveljstva pa so jih, čeprav jim niso povsem zaupale, organizirale v prostovoljno protikomunistično milico in jih z uspehom uporabljale v protipartizanskem boju.”

Posebno poglavje je namenjeno odporu na Primorskem, Rižarni in koncu vojne ter boju za Trst, v katerem sta se italijanski in slovenski protifašizem zelo hudo razšla. Obravnava napetosti med hladno vojno, informbirojem itd.

Zelo jasno tudi piše da:

“Ni dokazov o načrtnem izganjanju Italijanov.”

In:

“Skupno je v povojnem času z istrskega ozemlja, ki je prešlo pod slovensko suverenost, odšlo več kot 27.000 oseb, ali z drugo besedo malone vse tamkajšnje italijansko prebivalstvo, hkrati pa tudi več tisoč Slovencev, ki so se pridružili množici beguncev, v veliki večini Italijanov (novejše ocene se gibajo med 200.000 in 300.000 osebami), iz hrvaške Istre in Dalmacije, to je z območij pod hrvaško suverenostjo. Med Italijani, ki se niso odselili (8 odstotkov skupnega prebivalstva), je bilo največ starejših delavcev in kmetov, razumnikov iz levičarskih vrst in povojnih političnih priseljencev.”

V stotinah naglo izvršenih obsodb, ne pa tisočih

O fojbah pa najdemo ta tekst, da so Italijane odbijale od sodelovanja s partizani že:

“… novice o pobojih Italijanov jeseni 1943 na območju Istre, kjer je delovalo hrvaško osvobodilno gibanje (tako imenovane "istrske fojbe"). Poboji niso bili zagrešeni le iz narodnostnih in socialnih motivov, temveč tudi zato, da bi prizadeli lokalni vladajoči sloj; zato je večino Italijanov na teh območjih skrbelo, ali bodo narodnostno preživeli in ali ni ogrožena tudi njihova osebna varnost.”

Po koncu vojne pa:

“Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisoč, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu - del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb - žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti Borovnico).”

Torej govori se o hitrih sodiščih in stotinah usmrčenih, ne pa o tisočih ali deset tisočih. O tisočih ne bi mogli govoriti, tudi če bi med te »infojbirane« tako kot Italijani, ki vse mečejo v isti koš, šteli tudi tiste, ki so bili pobiti zaradi maščevanja ljudi samih, obsojeni na smrt na hitrih sodiščih ali zaradi bolezni umrli v zaporih, kot na primer v Borovnici. Po mnenju dr. Nevenke Troha število tistih, ki so umrli na območju slovenskega zamejstva in Slovenije ne preseda 1.500 ljudi. Ne smemo pozabiti, da se je v Trstu še dogo časa streljalo, pa ne samo na skrivaj na partizane in ljudi na ulicah, ampak da so se neki fašistični skrivači preoblekli v partizane in se tako poskušali prebiti iz mesta, pri tem pa so še najraje streljali kar na ljudi, da bi tako sejali paniko in podobno, kot so to počeli raztrgani v okolici Ljubljane, da bi ljudje in politiki za to obdolževali prave partizane. Veliko fašističnih zločincev je teh 40 dni preživelo in počakalo anglo-američane, ki so jih nato zaposlili kot ćerine, politične begunce, celo vojne zločince pa na šolah in tudi radiu, najhujšim pa je uspelo s pomočjo Vatikan prek Španije zbežati v Argentino.

Skupno poročilo zgodovinarjev, seveda, ni ugodno za italijanski narod »dobrih ljudi«, še manj pa za potomce romanske imperialistične kulture in, seveda, stare in nove fašiste. Vendar vsak razumen človek ob tem soglasju ob podatkih, da je bilo med Italijani na tisoče vojnih zločincev (ne samo tistih 800 na seznamu), infojbiranih pa le nekaj sto, in ob dejstvih, da je »zmagovalec in sodnik« že pred tem desetletja trpel neprimerno večje trpinčenje, poniževanje in pobijanje, bi to vsak razumen človek moral razumeti kot neizbežno obliko konca vojne.

Če pa kdo pravi, da se tiste številke v deset ali sto tisočih infojbiranih nanašajo na hrvaški del Istre in Dalmacije, pa mora upoštevati, da gre za iste laži, pa čeprav je bilo med vojno tam še veliko več fašističnih in vojnih zločinov, ki so jih prebivalcem storili Italijani, vendar so lahko skoraj vsi zločinci bežali pred partizani proti Trstu, kjer pa so jih partizani z izredno krvavim prebojem pri Opčinah zajeli v past. To, kar se je dogajalo v Trstu, je torej ni bila posledica samo tega, kar se je prej dogajalo v Sloveniji, ampak v vsej Jugoslaviji, ki je imela v vojni več kot milijon in pol mrtvih.

Dan spomina

Leta 2004 so v Italiji sprejeli zakon o spominskem dnevu. V prvem členu piše, da je 10. februar dan spomina na tragedijo fojb in eksodusa Istranov, Rečanov in Dalmatincev iz njihovega ozemlja po drugi svetovni vojni. V drugem členu določa, da morajo vse šole neglede na stopnjo skupaj z institucijami obeležiti ta dan s posebnimi študijami, pogovori, razpravami in podobnim. Po tem posebej poudarja italijansko kulturo na severu in vzhodu Jadrana …

Datum, 10. februar, so izbrali v opozorilo na za njih krivično mirovno pogodbo pariške mirovne konference leta 1947, ki je bila sprejeta prav na ta dan. Ta pogodba je bila sklenjena med zmagovalci druge svetovne vojne, ki so Sovjetska zveza, Združene države Amerike, Združeno kraljestvo, Francija, Poljska, Jugoslavija, Češkoslovaška in Grčija in na drugi strani poraženkami, ki so bile: Italija, Romunija, Madžarska, Bolgarija in Finska. Pogodba je vstopila v veljavo 15. oktobra istega leta.

Italijani pa z izborom tega datuma niso priznali svojega poraza in se hoteli pokesati za svoje zločine, ampak spomin na začetek eksodusa, svojo žalost, da ne rečem zahtevo po revanšizmu. 10. februarja 2007 so slavnostno odkrili monumentalni spomenik pri Bazovici. Prav v tem kraju, kjer imamo Slovenci svoj spomenik žrtvam prvega tržaškega procesa iz leta 1930, tu ob tej jami in v teh krajih, kjer so med vojno počeli najhujša grozodejstva.

Tudi v Italiji, tako kot pri nas, so se našli ljudje, ki so začeli brskati po arhivih, in ker je treba železo kovati, dokler je vroče, so si razne podatke o zločinih, ki naj bi jih počeli Titovi partizani kar izmišljali. Med najbolj vnetimi »raziskovalnimi« pisuni je bil Marco Pirina. Njegova najbolj obtožujoča knjiga je Genocidio, ki seveda ne govori o genocidu, ki so ga Italijani v času fašizma počenjali s Slovenci, Hrvati in Črnogorci, ampak o genocidu, ki naj bi ga nad Italijani izvajal 9. korpus. V njej izpostavlja 86 imen, še posebej partizana Bora (Franca Preglja iz Renč). Med temi imeni so tudi tisti, ki so jih italijanske oblasti zaradi domnevnih zločinov že dale na sodišča, a je bilo v procesih dokazano, da so obtožnice lažne. Takrat je namreč jugoslovanska vlada najela 5 eminentnih advokatov.

Pirina je ob pravem medijskem pompu, kakšnega poznamo tudi pri nas v knjigah Romana Leljaka in Dežmana, v Pordenonu sprožil ponovne tožbe po tridesetih letih. Obtožnice je sestavil z državnim tožilcem Pittitom iz Rima, a sta tožbe izgubila. Pritožila sta še na višje sodišče v Trstu in tudi izgubila. Ko sta ti dve tožbi izgubila, sta sprožila nove procese, a tudi te izgubila.

Nato je Franc Pregelj zaradi lažnih obtožb vložil tožbo proti njemu, saj je s svojimi odvetniki dokazal, da so med tistimi, ki imajo celo na goriškem lapidariju vklesana imena, in mu sodijo, da jih je ubil prav on s svojimi tovariši, štirje še vedno živi, nekateri mrtvi pa so na seznamu pogrešanih na ruski fronti ali pa umrli v nemških koncentracijskih taborišči.

Med temi, ki so jim ponovno sodili, je bil tudi Nerino Gobbo. Prvi proces proti njemu so uvedli že konec leta 1947 in ga ob koncu procesa leta 1948 obsodili na 26 let zapora. Kot je v pogovoru z njim zapisal novinarka Večera Nada Ravter, so mu očitali, »da je bil poveljnik enote, ki je zakrivila zločin in pobite vrgla v fojbo, in drugič, da so do 12. maja 1945 ukrepali samovoljno, ker naj ne bi bili imeli do tedaj nobenih uradnih pooblastil. "To ni res, saj je Poveljstvo mesta Trst uradno obstajalo od začetka druge polovice leta 1944," govori o obrambi. "Bili smo oborožena formacija, ki je sodelovala pri osvoboditvi Trsta. Od prvega dne smo imeli pooblastila in v skladu s tem dobivali naloge. 12. maj pa je datum, ko smo uradno postavili narodno zaščito."

Zločinci kot tožniki

Sodili so mu in ga obsodili zaradi fašistične tolpe, ki jo je razkrinkal in aretiral, na koncu pa so člani te tolpe v tržaški sodni farsi namesto, da bi sedli na zatožno klop, nastopili kot priče proti njemu.

"Pred osvoboditvijo Trsta se je v vrstah osvoboditeljev znašlo tudi nekaj špekulantov," pojasnjuje dogodek. "Tudi med nami se je znašla tolpa, ki se je izdajala za partizane, ki so sodelovali v vstaji, in je zasedla zapor Jezuiti. Da bi jih preveril in imel pod kontrolo, sem jih povabil v naše enote in kmalu ugotovil, da so delali zelo po svoje, tudi kradli. Ko smo zbrali o njih vse podatke, smo jih na mojo pobudo takoj razkrinkali, aretirali in predali armadi, ki naj bi jim sodila. Prevzel jih je stari tržaški aktivist Tine Lipovšek, a jih je med potjo v Ljubljano nekaj pobegnilo, nekaj so jih pa na begu ustrelili. Pobegli so se pojavili na procesu proti meni kot priče" /…./

"Leta 1966 pa je prišla Saragatova amnestija, v kateri je posebni člen za vsa dejanja, storjena v borbi proti nacifašizmu. Dr. Murko, ki sem ga pozval, naj država kaj ukrene, mi je tedaj svetoval, ker Italija ne pozna anuliranja procesa, ampak samo pomilostitev, naj najamem tržaškega odvetnika in izkoristim amnestijo. Odvetnik je res pri predsedniku senata, pooblaščenem za amnestijo, sprožil primer in dobil brez težav vse podpise. Pomiloščen sem bil z najširšo amnestijo, ker sem bil borec, stvari, ki so mi bile očitane, pa rezultat strašne vojne proti nacifašizmu."

To je bilo pred 30. leti. Računi z Italijo so bili torej za vse večne čase poravnani. Tako je mislil, dokler ni zagledal svojega imena na Pitittovem seznamu.

"Tržaški odvetnik Bogdan Berdon mi je priskrbel dokumentacijo s procesa. Ko jo po petdesetih letih pregledujem, se mi gnusi, ko vidim, kako prebrisano so stvari nastavili. Neka ženska je celo pričala, da je videla, kako sem v zaporu mučil ljudi. V življenju nisem bil v nobenem zaporu, nikdar nisem nikogar aretiral, kaj šele mučil. Sem pa res nekaterim pomagal iz zapora, ker so bili med aretiranimi tudi takšni, ki razen črne srajce niso imeli nobenega madeža in so bili preveč nepomembni, da bi bila aretacija smiselna.«

Franc Pregelj Boro pa se je z lastnimi sredstvi boril še naprej, to ga je, seveda, stalo ogromno denarja, samo odvetniška pisarna 24.000 €. Ko ni mogel več in je skorajda obupal, je šel prosit za pomoč slovensko vlado, ki se je, kot je sam dejal, obnašala zelo nedržavniško. Takratni predsednik Tone Rop mu je po posredovanju predsednika države Milana Kučana pisno obljubil sto tisoč tolarjev (ne evrov), a ko je to pismo poslal ministru za finance, mu je ta dejal, da do sredstev ni upravičen, ker jih v proračunu ni za ta namen. So mu pa potem s podporo Kučana in Janeza Stanovnika pomagale borčevske organizacije, ki so zbrale 17.000 evrov.

Pirina se je na koncu pritožil še na kasacijsko sodišče, ki je v Italiji najvišja stopnja, tako kot pri nas ustavno, a je tudi tu izgubil tožbo. S to sodbo kasacijskega sodišča pa so bile končno razveljavljene tudi vse tiste druge sodbe proti ostalim slovenskim in hrvaškim partizanom, ki so jih obtoževali pobojev in genocida.

Poseben absurd teh sodnih procesov pa tudi to, da so ti v neskladju z mirovno pogodbo, po kateri Italija kot napadalka nima pravice do procesov proti zavezniški vojski.

Kot novinarja me je pa pri vsem tem najbolj presenetilo dejstvo, da je ta končna razsodba kasacijskega sodišča šla popolnoma mimo medijev. Ko so se začela splošna obtoževanja Pirine in sodni postopki, so o tem poročali vsi italijanski mediji in večina slovenskih. Pregelj mi je povedal, da so se okrog njegove hiše stalno skrivali fotoreporterji in ga slikali na vsakem koraku. Po končni razsodbi sodišča, za kar sem slučajno zvedel od Dušana Fortiča, in šel k njemu po intervju, mi je Pregelj dejal, da sem prvi in edini novinar, ki je po tej razsodbi prišel k njemu. Po objavi skorajda enournega šokantnega radijskega intervjuja, v katerem sem tudi to povedal, mi je neka novinarka rekla: »O škoda, si me prehitel. Jaz sem pa z njim namerava narediti en intervju.«

Slovenski odgovor

Primorska je na italijanski praznik dan spomina zahtevala odločen odgovor, tak ki ne bo samo odgovor, ampak tudi jasen opomin, da se podobna spreobračanja zgodovine ne bodo več ponavljala. Prav tako je zahtevala svoj dan spomina na to, kar je morala prenašati pod fašizmom. Zlasti borčevske organizacije in zamejski rojaki pa tudi nekateri novinarji smo predlagali pomembne datume in dogodke, ki bi spomnili na začetek fašizma, njegovo brutalnost, zmago nad fašizmom. Ko se je to iskanje že začelo kristalizirati na tri ali štiri za vso Primorsko najbolj simbolične datume, to je požiga Narodnega doma v Trstu, usmrtitve štirih bazoviških junakov, padca fašistične Italije in sklepa plenuma OF o priključitvi Primorske k Jugoslaviji, nas je prehitela takratna Janševa vlada, po desni, seveda.

Leta 2006 so v slovenskem parlamentu sprejeli zakon o primorskem prazniku v spomin na priključitev Primorske k matični domovini to je 15. september, ko so leta 1947 stopili v veljavo sklepi pariške mirovne pogodbe, tisti, ki so razdelili Primorsko in nam odrezali Trst in Gorico. Ljudje so ta praznik sicer sprejeli, saj imamo končno nek praznik v spomin na naš boj in ga tudi s ponosom praznujemo, seveda, ob njem vedno poudarjamo trpljenje Primorske pod fašizmom in naš slavni partizanski boj. Vendar ta datum v sebi skriva tudi razdvajanje naroda, saj nas je ta nepravični pariški dogovor razdelil na Primorce, ki smo to združitev dosegli, in tiste, ki so ostali v Italiji.

Z datumom veljavnosti pariškega mirovnega sporazuma je bila vrnjena le slaba polovica Primorske, brez obeh glavnih mest, Trsta in Gorice, katerih kratici je za svoje ime uporabil že TIGR. V Italiji je po principu uravnoteženosti ostalo 140.000 Jugoslovanov, ki pa so vsi bili Slovenci, in to predvsem na račun Italijanov, ki so ostali na Hrvaškem, ne pa v Sloveniji. Še več, ob našem morju je bila kot tampon ustanovljeno neko paradržavo Svobodno tržaško ozemlje, ki je bila bolj jedro spora, gnojna rana hladne vojne, ki je temu sledila. Za Tolmince, Vipavce, Brkince in še koga je ta dan res praznik združitve, vendar ne za vse Kraševce, Istrane, Tržačane, Goričane, Benečane, Rezijane - za njih ni in ne more biti. Njih je še naprej prepustila nadaljnji nasilni asimilaciji (imena, napisi, uradni jezik, ohranjanje fašističnih zakonov, nekaznovanje vojnih zločincev itd.) Torej gre za najbolj žalostni dan v zgodovini slovenskih Primorcev.

Tudi s tem dejanjem se je naša takratna politika postavila na isti skupni imenovalec kot italijanska, to je Pariška mirovna pogodba, katere začetek praznujejo kot svoj dan spomina. Se pa lahko tudi v parlamentu ta datum popravi le za en dan, in sicer na 16. september, ki spominja na obljubo svobodoljubnega dela naroda, da se bo boril za priključitev vse Primorske k matični domovini in to tudi vsaj s svojim bojem izpolnil. 16. septembra leta 1943 je plenum OF izdal zgodovinski proglas o priključitvi Primorske, ki ga je nato kot enega najpomembnejših ciljev nove jugoslovanske države in vojske potrdil tudi Avnoj.

Za to, kar se je nato zgodilo na Pariški mirovni konferenci, ko je ob tem sklepu, ki ga danes praznujemo od žalosti in jeze jokal ves naš partizanski pevski zbor Srečko Kosovel, pa se moramo zahvaliti našim zaveznikom, zlasti Angležem, ki bi Italiji ponovno podarili skorajda vse ozemlje, ki so ji ga že pred prvo svetovno vojno. Američani so jim ponujali nekaj manj, Rusi pa so se zaradi Stalinovega nezadovoljstva s samostojno Titovo politiko ob koncu pogajanj umaknili iz tega diplomatskega boja. Sledil je Informbiro.

Italijanski predsednik države Giorgio Napolitano, nekdanji italijanski partizan, se je Slovencem najprej zapisal v spomin kot tisti predsednik italijanske republike, ki je ob dnevu spomina na žrtve fojb in izgon Italijanov iz Istre in Dalmacije leta 2007 najbolj odločno in grobo s prstom pokazal na severovzhod. Spregovoril je o slovanskih ekspanzionistih, o slepem, skrajnem nasilju v tistih krajih, o pohlepu po italijanski zemlji.

Napolitano je ob velikem sprejemu ob praznovanju dneva spomina leta 2007 to obdobje »odkrivanja zgodovine« sklenil z govorom o »etničnem čiščenju«, »slovanskem ekspanzionizmu«, »barbarstvu« in podobnih obtožbah na naš račun. Mlada slovenska država je prav v tem času zbrala dovolj poguma, da bi odkrila svoja povojna grobišča in pokopala posmrtne ostanke tudi tistih, ki so bili na strani okupatorja.

Ob tem se je mi kot novinarju takoj postavilo vprašanje: Pa menda ja ne bi radi naši sosedje svoje kosti izpod svoje preproge pometli v naše grobove? Odzval sem se s posebno radijsko oddajo in nekaj intervjuji. Ostali slovenski mediji oz. novinarji so ostali pri odmevih na to bolj medli, saj so jih slovenski revizionisti zgodovine že zapeljali v slepo ulico dvomov in razdora.

Italijanov po vojni pobiti ljudje niso brigali

Dr. Jože Pirjevec mi je na vprašanje, zakaj Italija to počne, dejal:

»Slovenija je ob tem naivno nasedla Italijanom, češ da jim gre za ugotavljanje resnice, pa jim ne gre za to. Kajti, to resnico bi lahko že zdavnaj ugotovili, spiski so že zdavnaj pripravljeni in če bi bila res prisotna želja po resnici, bi se to lahko že zdavnaj uredilo in za vsako žrtev poimensko izvedelo, od kod prihaja, kje in kako je končala. Vendar v bistvu to nikogar ne zanima.«

Mar se za tem ne skriva tudi stalno netenje spora s sosedi, je to nadaljevanje nacionalistične politike ali celo fašistične? Zakaj morajo to plačevati prav naši rojaki v zamejstvu? Kljub neki že stari lakajski navezanosti Ljubljane na Italijo, je Slovenija samostojna država, ki se ukvarja pretežno s svojimi problemi, drugo pa gre mimo. Slovenci v Italiji pa so tam, ostajajo izpostavljeni dnevni politiki, medijski propagandi in odzivu ulice, oni so po potrebi dnevne politike »infoibatori«, tisti barbari ali pa potomci onih, ki so metali ljudi v fojbe. Tudi zato si na ulicah in v uradih Trsta marsikdo ne upa govoriti po slovensko.

Najbolj strnjeno mi je problem nerešenih zgodovinskih vprašanjih in njihovo izkrivljanje v nekem pogovoru povzel prof. Milan Pahor:

»Najprej gre za dva nivoja. Prvi je ta, da so Italijani agresorski narod, ki je najprej izvajal agresijo nad svojimi državljani druge narodnosti (Slovenci in Hrvati, ki so ostali za rapalsko mejo, op. avtorja), in nato še agresijo na Jugoslavijo oziroma Slovenijo, Hrvaško in Črno goro, če govorimo o sedanjih državah. To se želi skriti in to začenjajo sedaj izkrivljati zaradi ene epizode, ki se je zgodila po vojni, tega neljubega dogodka, fojb. To moramo, seveda, obsoditi, ampak fojbe ne morejo postati odrešitev Italije, ne morejo prevaliti krivde genocida in etnocida na sosedo, ki tega sploh ni izvajala. Sploh pa ne moremo sprejeti trditve, da so nekateri končali v fojbah samo zato, ker so bili Italijani, ob tem pa pozabiti na vse drugo.

Drugi nivo je izkrivljanje drugih zgodovinskih krivic, in te so še hujše: požig Narodnega doma in drugih kulturnih domov, bazoviške žrtve. Ob tem je treba povedati, da za njih žrtve iz časa NOB niso noben problem, saj so tudi sami imeli »rezistenco«. Če priznajo tiste predvojne, pa še Rab in Gonars, bi s tem priznali, da je italijanska država izvajala nasilje nad Slovenci in Hrvati.

Tretji nivo pa je, kako se o tem piše. Tu ne ostajamo samo pri propagandi desnice, tu se pozna širši konsenz, ki sega do levice. Tu se desnica, obremenjena s fašizmom, in del levice, obremenjen s komunizmom, dobita skupaj in mislijo, da bodo zabrisali grobove, da se bodo oprali. Grešni kozli pa ostajamo tisti, ki smo vmes, in to smo manjšine, posebej naša manjšina, ki ima to posebnost, da se je odločno postavila v tabor antifašistov.«

Pa še bi lahko nadaljevali: o prastrahu do Slovanov, ki še vedno živi v Trstu, o zaprtosti nekaterih krogov, ki se nočejo odpreti do drugih kultur, pa o raznih drugih predsodkih, ki so ostali iz časov iredentizma, fašizma, druge svetovne vojne in hladne vojne.

Italijanska javnost je pod vplivom svojih medijev, ti pa so pod nadzorom njihove politike. Druge plati zvona ne slišijo več. Nekoč sta se skoraj po vsej Italiji poslušala in gledala koprski radio in televizija. Odkar je nova slovenska politika ob osamosvajanju ustregla italijanski desnici in zaprla ali razprodala oddajniški sistem po Italiji, smo izgubili vse možnosti, da povemo in razložimo tudi našo plat zgodbe. Kako naivno je naša nova politična elita verjela, da bo lahko vse pojasnila, vsa sporna vprašanja in nesoglasja o preteklosti, s skupnim poročilom slovensko-italijanskih zgodovinarjev. Koga pa v Italiji, z izjemo naše manjšine in dela strokovne javnosti, briga za razlaganje skupne resnice? Ob tem se poraja tudi vprašanje, ali oni rabijo resnico kot protiutež laži. A ni ta še vedno v interesu zahodne desničarske propagande, da se vsaj v podtalnicah med zahodnim in slovanskim svetom še ohranja meje in hladno vojno?

Vse to pa najhuje čutijo naši rojaki v Italiji. Ko sem takrat snemal oddaje pri njih, nekateri sploh niso mogli verjeti, kako jih je slovenska politika pustila na cedilu, jih prodala. Veliko grdega sem slišal na račun zunanjega ministra Rupla, potomca tržačanov, ki je zelo jasno pokazal, da si za obrambo svojih rojakov ne bi zmočil niti prsta.

Premier Janez Janša v odgovoru na novinarsko vprašanje, kakšno je stališče Slovenije ob tem vprašanju, dejal, da formalno ni bila predlagana nobena revizija meddržavnega sporazuma, zato meni, da se s tem nima smisla ukvarjati. Predsednik dr. Janez Drnovšek pa je novinarjem odgovoril, da bo on Napolitanu že napisal pismo, ki pa ne bo namenjeno javni obravnavi.

Ob tem sem dobil vtis, da tem našim politikom, to hujskanje italijanskega naroda z lažmi, nekaterim Slovencem in Hrvatom celo ustreza. Edini zelo jasen odgovori iz slovenske uradne politike, poleg zveze borcev, je bil od evropske poslanke Mojce Drčar Murko, ki je to povezala tudi z množičnim podeljevanjem italijanskega državljanstva v krajih, ki so bila prej pod njihovo okupacijo. Je pa s pravega nivoja Napolitanu in italijanski politiki zelo jasno odgovoril hrvaški predsednik Stipe Mesič, da v teh izjavah "ni mogoče spregledati sledi odprtega rasizma, zgodovinskega revizionizma in političnega revanšizma".

Seveda se je v Italiji iz tamkajšnjih medijev vsulo po Mesiču, celo Bruselj so pritegnili k temu, vendar hrvaški novinarji, mediji in politiki so veliko bolj državotvorni kot slovenski, tako da je tudi Napolitano naslednja leta dal drugačen poudarek v svojem govoru, češ da: "Pomembno se je spominjati, tudi zato, da bi premišljevali o usodnih napakah in da jih nikoli več ne bi ponovili.«

Prav Giorgio Napolitano pa je tri leta pozneje povabil v Trst slovenskega predsednika Danila Türka in hrvaškega kolega Iva Josipovića in dal v zgodovino zapisati krilatico o »duhu Trsta« kot duhu sprave in sodelovanja. Ni pa se nikoli opravičil za to, kar je njegova država ali celo narod naredil našemu.

Državna odlikovanja za zločince

Še več. Na osnovi zakona iz leta 2004 so začeli tudi izdajati neka posmrtna priznanja žrtvam fojb in eksodusa, ki so jih podpisali predsedniki države, torej tudi Napolitano. Med temi, ki so jih posthumno dobili, je bilo več vojnih zločincev. Nekaj primerov odlikovancev, ki imajo svoje dosjeje v Arhivu Jugoslavije v Beogradu skupaj z ostalimi 3.693 italijanskimi vojnimi zločinci je na spletni strani http://www.diecifebbraio.info zbral in leta 2012 objavil Milovan Pisari, in sicer:

Romeo Stefanutti, ki je bil odlikovan leta 2006 in nato še 2007, je na območju Buzeta sodeloval pri uboju devetih civilistov in požigu štirinajstih hiš ter številnih aretacijah ljudi, ki so nato končali v koncentracijskih taboriščih.

Vincenzo Serrentino, odlikovan 2007, je kot fašistični sodnik hitrega sodišča v Šibeniku brez dokazov in možnosti zagovora obsodil na smrt številne protifašiste. V njegovem dosjeju je samo za leto 1941 navedenih 16 smrtnih obsodb s streljanjem.

Bruno Luciani, odlikovan leta 2007, je bil eden izmed najbolj zagrizenih vojnih zločincev iz tako imenovane Bande Collotti iz tržaškega posebnega policijskega inšpektorata. Tu so mučili, pobili, poslali v Rižarno ali koncentracijska taborišča okrog 5000 ljudi, pretežno Slovencev, pa tudi jude in italijanske protifašiste iz Julijske krajine.

Iginio Privileggi, odlikovan leta 2007, ki je med drugim 8 dni mučil Ivana Jelovaca in ga nato v gozdu pri Poreču skupaj s svojim škvadristom ubil.

Giacomo Bergognini, odlikovan 2009, je bil eden izmed karabinjerjev, ki so vodili že omenjeni zločin vasi Ustje na Vipavskem. Zajet je bil med begom v Italijo in nato obsojen na smrt.

Slika dela spisa št. 24978 iz ovitka 234 Arhiva Jugoslavije o vojnemu zločincu Gicomu Bergogniniu (Vir: isto tam).

Luigi Cucè, ki je bil odlikovan leta 2011, je julija 1943 sodeloval pri mučenju in pokolih ljudi na Dugem otoku na otoku Pašman.

Še huje: 2018 so pred dnevom spomina poimenovali zloglasni tržaški zapor Koroneo po Ernestu Mariju, ki je ta zapor vodil v času najhujšega kolaboracionističnega fašizma, ko je bil Trst pod nemško okupacijo.

A tudi to se je v javnosti že utopilo v neskončni množici nepomembnih in senzacionalnih novic, sploh v Italiji, kjer je novinarstvo vedno bilo državotvorno ali celo lojalno vladajoči politiki. Skupaj s politiki so še naprej in vedno bolj spreminjajo laž v resnico, da so Italijani samo »brava gente«, domoljubi in žrtve. Desničarji pravijo da so žrtve krvoločnih Titovih komunistov, levičarji pa nemških nacistov in slovanskih barbarov in to samo zato, ker so bili Italijani. Nekateri so se celo približali slovenskim, tako da sedaj pišejo o žrtvah pod rdečo zvezdo. Ob padcu fašistične Italije leta 1943 je bilo v Jugoslaviji po nekaterih ocenah celo 90 tisoč italijanskih vojakov, karabinjerjev, carinikov in raznih drugih uslužbencev italijanske države ter ljudi, ki so živeli od vojne, pa jih je jugoslovanska partizanska vojska vse pustila domov, ljudje so jih oblačili v civilne obleke in jim dajali tudi hrano. Pa niso si vsi nadeli rdeče zvezde in se priključili partizanom. Zakaj pa teh niso postrelili? Tiste, ki niso hoteli odvreči orožja in so se udinjali Nemcem, so pa streljali, saj so ostali sovražni vojaki.

Še bolj žalosten je bil odziv slovenskih medijev. Ti so se že takrat veliko več ukvarjali s povojnimi poboji in spreminjanjem zgodovine kot pa s temi italijanskimi lažmi in pljuvanjem po naših rojakih. Kakršna koli obramba bi pomenila istočasno tudi zanikanje povojnih dogodkov pri nas ali pa vsaj drugačen pogled nanje. Ob vseh kaznovanjih, šikaniranjih in mobingu nad tistimi, ki smo to povojno dogajanje poskušali pokazati kot posledico desetkrat večjih fašističnih in vojnih grozot, se večina novinarjev ni hotela zameriti desnici, ki razlaga, da so bili tudi naši fašisti domoljubi in le borci proti komunizmu, ne pa kolaboranti in izdajalci naroda.

»Viva l'Istria italiana, viva la Dalmazia italiana!«

Ker Slovenija ni odgovorila na prejšnja izkrivljanja zgodovine in na ščuvanje sovraštva do nas, kaj šele gojenja starega fašizma, predvsem pa ob vzponu in čaščenju fašističnega kolaboracionizma pri nas in Hrvaškem, si Italijani upajo to izkoriščati vedno bolj in bolj. Tako smo lahko ob praznovanju dneva spomina leta 2019 od njihovega predsednika Giorgia Mattarelle ponovno slišali, da ni šlo za maščevanje nad fašisti, ampak za pobijanje iz politično ideološkega, etničnega in socialnega sovraštva do Italijanov (»frutto di un odio che era insieme ideologico, etnico e sociale«).

Še hujše laži in celo zahteve se je slišalo na slovesnosti pri spomeniku lažne fojbe v Bazovici. Tega nacionalnega pompa se je poleg skoraj celega lokalnega in državnega političnega vrha udeležil tudi Antonio Tajani kot predsednik evropskega parlamenta, ki je v svojem govoru skorajda mussolinijevsko kričal: »…viva l'Istria italiana, viva la Dalmazia italiana, viva gli esuli italiani, viva gli eredi degli esuli italiani. Evviva coloro che difendono i valori della nostra Patria" (»… živela italijanska Istra, živela italijanska Dalmacija, živeli potomci italijanskih ezulov. Naj živijo vsi, ki branijo vrednote naše Domovine.«

Po protestu naših evropskih parlamentarcev se je začel izmikajoče opravičevati, češ da je pri tem mislil samo na ezule.

Vsebinsko še hujše je bilo enačenje žrtev Auschwitza s temi z infojbiranimi krvniki, ki si ga je privoščil italijanski notranji minister Matteo Salvini. Temu sta z naše strani kmalu pritegnila tudi Janez Janša in Branko Grims ter njihovi mediji. Župan mesta Trst pa je od nas zahteval opravičilo za zločine, ki naj bi jih naredili nad njihovim narodom.

V Italiji, zibelki fašizma, je ta očitno preživel. Zakaj bi se sicer tako trudili pozabljati na grozote svojega fašizma, jih pripisovati prav nam Slovanom, največjim žrtvam njihovega fašizma, zakaj trdijo, da so te ljudi pobijali Titovi partizani z rdeči zvezdo na kapi in to samo zato, ker so bili Italijani?

Zakaj toliko poudarjajo prav to, da so po vojni pobijali samo zato, ker so bili Italijani, zakaj skrivajo svoje neprimerno večje in hujše povojne poboje. Ne gre samo za trenutne notranje razloge, sploh ne za gospodarsko krizo in volitve kot razlaga kakšen RTV-jev dopisnik iz Rima ali naš doktor politoloških znanosti, ampak za krepitev njihovega nacionalizma in celo fašizma, pri čemer se izkorišča tudi gospodarske krize, populistično pa migrante, ki bežijo k nam zaradi širjenja ameriške demokracije na Bližnji vzhod in na severu Afrike.

Ponavlja se to, kar se je že pred obema velikima svetovnima vojnama, ko sta italijanski iredentizem in fašizem ob zelo očitni podpori svetovnih oblastnikov začela stegovati roke po našemu ozemlju. Zato je Tajani kričal tako kot njihovi novi škvadristi CasaPound »Viva l'Istria italiana, viva la Dalmazia italiana!«

Ob tem se moramo spomniti, da imajo ezuli v Italiji celo neke vrste občinske uprave v izgnanstvu, za katere trdijo, da se bodo nekoč vrnile v njihova mesta. A si predstavljate, da bi potomci slovenskih beguncev iz fašistične Italije imeli v Ljubljani in Mariboru svoje občine Trst, Gorica … s svojimi župani? Slišal sem, da ima njihova rimska oblast celo kratice za avtomobilske tablice, rezervirane za to priložnost, zagotovo pa v njihovih dokumentih še vedno dobite sezname »italijanskih občin«, v ezulskih organizacijah pa redno izvajajo volitve županov teh občin.

Temu je treba dodati tudi dokaj agresivno politiko Italije do teh krajev in ljudi, ki smo ostali na svoji zemlji. Najbolj očitno je bilo ponujanje italijanskega državljanstva vsem, ki so bili rojeni na Primorskem in v Istri v času fašistične Italije, pa tudi njihovim potomcem, nato izredno širokogrudno podeljevanje njihovih pokojnin oz. nadomestil za služenje njihove vojske, denarna nadomestila za nove spomenike ali obnavljanje starih na naših pokopališčih ipd.

Izsek strani aktualnega dokumenta iz spletnega mesta italijanskega ministrstva za notranje zadeve iz leta 2019, ki govori o Italijanih, rojenih v italijanskih občinah, v tem primeru do 3. 4. 1977 (Vir: anvgd.it).

Nadaljuj z branjem:

I. DEL, II. DEL, III. DEL

DOMOV – Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper