Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

Spletni bilten Združenja

Vstala Primorska

M. Ivančič: 

FOJBA LAŽI

I. DEL

I. DEL, II. DEL, III. DEL

DOMOV – Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

 

 

 

 

Le foibe – menzonia italiana

Fake news of foibe

 

 

 

Kaj je laž, in kaj fojba

Kaj so to laži zagotovo veste, kaj so medijske manipulacije z lažmi najbrž tudi, saj danes živimo v svetu Fake news, pa ne samo lažnih novic, ampak prefinjene in grobe propagande, ustrahovanja, pranja možganov ... Res je, da obstajajo tudi resnice, vendar očitno danes vladajoči eliti, sloju ali razredu, najbrž pa kar celim narodom, ki so na površju, so bolj v interesu laži, saj z njimi brez vojne dosegajo na tem svetu kar lepo prevlado. Mussolini je za propagando, za samohvalo in širjenje laži nestrpnosti in sovraštva, brezplačno razdelil ljudem radijske aparate in razvijal film, zlasti dokumentarni Luce. Hitler je razvijal televizijo in teorijo, da je še najbolj učinkovita velika, zelo velika laž, saj ob takih ljudje najmanj podvomijo v njihovo resničnost. Goebbeles je vse to dodelal s teorijo ponavljaja laži, ki se tako spremenijo v resnico. V času hladne vojne so nam vse to zapakirali v lep ovojni papir z napisi »svoboda tiska« in »demokracija«, ko pa se je ta svoboda in demokracija z razvojem interneta in družabnih omrežij vendarle začela izvajati v ospredje, jih je kot cunami preplavil interes kapitala po profitu, in danes se utapljamo v poplavi informacij, med katerimi je težko izločiti resnično. Skorajda tako, kot dobiti šivanko v senu. Pa se da: s tipanjem, saj slama ne bode, ali pa z magnetom, saj se ga slama ne prime. Več o tem pa v moji e-knjigi Medijske manipulacije: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/manipulacije.

Ker pa internet ni voz slame in ker najbrž nimate takega magneta s katerim iz kupa informacij potegnili le resnico, jih odkrijte kar v moji knjigi Fojbe laži in to lahko tudi brezplačno na spletu: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_lazi. To je tudi tisti temeljni tekst, na osnovi katerega je nastala ta nekoliko daljša internetna stran.

In kaj so Fojbe? Za Italijane in vse, ki jim verjamejo, naj bi bile to kraške jame in brezna polne trupel italijanskih domoljubov. Temu po tolikšnem ponavljanju laži, ko je s pomočjo Rima »beseda že meso postala« verjamejo tudi številni drugi, celo nekateri moji sonarodnjaki, zlasti tisti, ki ne ločijo kaj je vzrok in kaj posledica. Tem sem napisal knjigo Fašizem za Butalce.

Fojbe so plod dvatisočletne italijanske kulture, ki izhaja še iz starega Rima.   Ta ni imel niti svoje vere, ampak je bogove ukradel Grkom, le preimenoval jih je. Namesto olimpijskih iger, ki so bile igre miru, je svojim vladarskim geslom »Kruha in iger« ta merjenja moči in spretnosti spremenil »razvil« v krvave gladiatorske igre. Nato so ukradli vero Judom in njihovega boga miru in odpuščanja spremenili v boga osvajanja, vojn in strahovladja. Celo »božjega sina« so križali, torej za njegov uboj niso uporabili ostrega  in gladkega noža, da žrtev čim manj trpi, kot to predpisuje Sveto pismo stare zaveze, ampak so ga živega pribili na križ in tam postili, da počasi umira v najhujših mukah. Nato so njegov nauk ljubezni in žrtvovanja za ljudi spremenili v pobijanje v imenu boga, inkvizicijska mučenja in zažiganja na grmadah. S križem na oblekah, jadrih in na glavah so osvajali svet in pobijali vse domorodce, ker naj bi bili druge vere ali polti, kulture …. Vrhunec te njihove kulture je fašizem, ki je bil vzrok za drugo svetovno vojno, 70 milijonov mrtvih in najhujše grozote v zgodovini človeštva. Pa še jih povzroča.

Fojba ni jama ni reka in njeni bistri tolmuni ter skriti rovi po katerih se pretaka najbolj čista voda, ki je vir življenja, njeno ime pa izhaja iz latinščine ne pa stare slovanščine. Foiba je bila tudi starorimska krščanska svečenica. Hrvati in Slovenci, ki živimo v Istri kot Istrani ali Istrijani, potomci nekdanjih Histrov in množice Slovanov, ki so že pred 1500 leti s svojimi ovcami ter drugo živino preplavili Istro, pa vseh drugih ljudstev, ki so se selila proti zahodu, so tem naravnim lepotam rekli rečica Pazinščina in Pazinska jama, naselju pa Pazin zato, ker si tam res moral paziti, da ti ni kakšno živinče padlo čez prepad ali pa kar sam.

Italijani, ki so v Pazuni vedno bili manjšina, ki je hotelqa gospodovati slovanski večini so tej naravni lepoti, ki ji Istrani rečemo jama dali ime po svoji latinski kulturi, najbolj verjetno po rimski krščanski duhovnici Foibi ali pa prevzeli po Fobosu. Tiste jame in brezna torej ne nosijo ime slovanske boginje smrti.

Foiba pri Pazinu (Vir: it.wikipedia.org).

Italijani so bili v Istri vedno manjšina, res da večji del od starega Rima dalje tudi občasno gospodarji, a zemlja ni bila njihova, ampak je od ljudi, ki tam živijo. Da res je da so si ljudi zasužnjili in to z groznimi poboji, in jim vzeli zemljo. A če so imeli pravico, da si to zemljo in celo ljudi prisvojijo, imajo ti ljudje enako pravico, da si jo vzamejo nazaj – svojo zemljo in svobodo. Ane, ti ljudje pa ne, saj oni niso od boga izvoljeno ljudstvo, ni si bog njih izbral da čuvajo njegov zemeljski prestol…

Tu smo torej pri fašizmu, temelju fašizma.

Pa niso bili in niso od boga izvoljeno ljudstvo, kristusova vojska, kot so bili prepričani celo naši belogardisti, ki so v njegovem imenu pobijali svoje neverne brate. Le bolj nevarni, nevarni, krvavi vladarji, pa tudi pretkani in moralno pokvarjeni, kdor se je namreč izkazal kot njihov birič, in se naučil italijansko, je lahko dobil ta privilegij, da je postal Italijan, kar je bilo veliko kljub novi veri v »liberte, fraternite in egalite«  več kot pa Slovani.

Slovani za njih sploh nismo obstajali, kaj šele Slovenci ali Hrvati, mi smo bili za njih še vedno starorimsko Ščavi, torej sužnji, ali barbari, ki jih je treba iztrebiti s tega sveta, pa čeprav, kot je rekel Mussolini v Pulju, bo treba za to žrtvovati 50.000 Italijanov. Pa jih je žrtvoval še veliko več in to brez uspeha.

Slovani smo bili tu vsaj od 5. ali 6. stoletja dalje vedno velika večina. Z nami so se v en narod združili zlili tako staroselci, kot vsi ki so sem prihajali v miru in s  spoštovanjem, saj mi Slovani nismo imeli legij in tudi ne krvavega križa … imeli pa smo krvavo sabljo, tisto zvito, ki smo jo vzeli turkom in z njo branili tu spodaj ob morju Benetke in padsko nižino, severno pa mehki trebuh Evrope. Ob popisu leta 1910, ko je še staro Avstrijo zanimalo samo, kakšen jezik kdo govori, ne pa kakšne narodnosti je, se je za italijansko govoreče opredelilo 1378 prebivalcev Pazina, za slovensko 38, Hrvaško pa kar 15.966, v večini od manjših okoliških krajev pa ni živel niti eden, ki bi se imel za Italijana. Kdor se je ob takratni propagandi iredentistov, ki so jim morale popuščati tudi avstrijske oblasti imel za Slovana, je moral biti res zaveden narodnjak ali pa sprijaznjen s tem, da je le navaden služabnik ali suženj, torej schiavo. Da bi se pa kdo od Italijanov imel za schiava, pa bi bil v Istri res pravi absurd.


Izsek kopije iz popisne mape avstroogrskega popisa prebivalstva v Pazinu in okolici leta 1910 (Vir: http://www.kozina.com/ premik/1910.htm).

 

Ta manjšina je seveda ob vsej svoji gospodovalnosti in kazanju prevlade zelo rada pela svoje pesmi, v katerih je bilo veliko groženj svojim podrejenim, tudi s krščansko svečenico Fojbo. To je njihova ponarodela pesem in tako je v italijanskem beneško-tržaškem narečju šla ena od kitic: Italijanska patriotska iz Pazina Na dnu Fojbe

(Vir: Collzione di almacchi regionali, Achille Gorlato, La Venezia Giulia Trieste e Istria, Milano, 1925).

Ko so Fašisti prišli na oblast se je ta ukaz začel načrtno izvajati. To jim je zapovedal njihov veliki fašist, pesnik plemenitaš in celo Mussolinijev minister Giuseppe Cobolli alias Giulio Italico, s plemiškim nazivom Gilli dejansko pa po očetu Kobol ali točneje Kobolj. Njegov oče, v Koper priseljeni slovenski učitelj, ki je po nekaterih dokumentih izhajal od tam kjer sta se kasneje rodila tudi ban Natlačen in general Rupnik, pa da ne naštevam še koga iz sedanjih časov, je svojemu sinu je še vedno dal vpisati v rojstni list slovensko ime Josip. A ta si je, ko je opazil kakšne prednosti bi imel kot Italijan, spremenil ime v Giuseppe, nato postal pesnik Giulio Italico, še več, celo plemenitaš Gilli in končno Mussolinijev minister za javna dela. Torej zagotovo je bil pravoveren in zaslužen fašist. Med njegovimi pesmimi je najbolj znana tista o tem, da imajo za take Slovence in Hrvate, ki nočejo postati Italijani (taki kot je on) areno v Pulju, kjer bi jih tako kot so nekoč v zabavo Rimljanov klali sužnje, ali pa Fojbo v Pazinu, kamor bi jih metali v čast boginje Fojbe.

»A Pola xe l'Arena/ la Foiba xe a Pisin:/ che i buta zo in quel fondo/ chi ga certo le.« V slovenščini pa: »V Pulju je arena, v Pazinu je fojba, v to brezno naj se vrže tistega, ki nekaj ga srbi.« Po vsebini pa nam pravi, da je za tiste, ki nočejo postati Italijani, v Pulju še vedo arena, v katerih so zveri v živo pred publiko trgale barbare, torej naše prednike, v Pazinu pa tudi fojba, iz katere se nihče ne reši. Pesem je Cobolli prvič objavil že leta 1919. Da bi jo bolje razumeli, je v uvod zelo jasno napisal, da Pazin sicer ni nikoli spadal pod Beneško republiko, a je vseeno ohranil žive korenine v latinskem svetu, saj so kljub nemškim gospodarjem govorili italijansko. Nato opisuje mesto na skali, pod katero teče potok »Fojba«. Prav ta istrska muza »Foiba« je ta prostor izbrala za pravičen grob za vse tiste, ki predrzno odklanjajo italijanstvo Istre. Pesem in te njegove misli dobite še v drugih knjigah, tudi v reviji Gerachia, katere urednik je bil sam Benito Mussolini.

To pesem o puljski areni in pazinski fojbi od svojega fašističnega ministra so celo uglasbili in šolski otroci so se jo morali učiti na pamet. Njegovi kamerati fašisti, pa so jo začeli predvsem izvajati v praksi. To je opisal tudi očividec Juda Raffaello Camerinii, ki je leta 1940 uspel zbežati fašistom, preden so ga vrgli v neko jamo rudnika boksita pri Labinu (Vir: Claudia Cernigoi v , Foibe fra storia e mito):

»La crudeltà dei fascisti italiani contro chi parlava il croato, invece che l'italiano, o chi si opponeva a cambiare il proprio cognome croato o sloveno, con altro italiano, era tale che di notte prendevano di forza dalle loro abitazioni gli uomini, giovani e vecchi, e, con sistemi incredibili, li trascinavano sino a Vignes, Chersano e altre località limitrofe, ove c'erano delle foibe, e lì, dopo un colpo di pistola alla nuca, li gettavano nel baratro. Quando queste cavità erano riempite, ho veduto diversi camion, di giorno e di sera, con del calcestruzzo prelevato da un deposito di materiali da costruzione sito alla base di Albona, che si dirigevano verso quei siti e dopo poco tempo ritornavano vuoti. Allora io abitavo in una casa sita nella piazza di Santa Domenica d'Albona, adiacente alla chiesa, e attraverso le tapparelle della finestra della stanza ho veduto più volte, di notte, quelle scene che non dimenticherò finché vivrò...«

(Italijanski fašisti so bili tako kruti do teh, ki so govorili hrvaško namesto italijansko, se upirali spremembi hrvaških in slovenskih imen, da so jih ponoči na silo pobirali z njihovih domov moške, mlade in stare ter na nemogoče načine odvlekli vse do krajev (»Vignes«, »Chersano«), kjer so bile jame, in tam so jih po strelu s pištolo v tilnik porinili v prepad. Ko so bile te jame polne, sem videl več kamionov, ki so podnevi in ponoči vozili mleti kamen iz deponije gradbenega materiala proti tem jamam in se nato po krajšem času vračali prazni. Takrat sem stanoval v neki hiši ob cerkvi na trgu Svete nedelje v Pazinu in skozi žaluzije na oknih večkrat gledal te prizore, ki jih ne bom pozabil, dokler bom živ).«

O teh pazinskih fojbah pa mi je pripovedovala neka tamkajšnja domačinka, in sicer da je to »infojbiranje« počel tudi nek njen sorodnik, sicer hrvaški Istran s poitalijančenim slovenskim priimkom. Za časa fašizma je bil zelo zagrizen škvadrist in se je pred svojimi compagni d'arme hotel še posebej dokazati kot pravi Italijan. Po padcu fašizma je ugotovil, da je sedaj čas, da se izkaže pred partizani, zato je začel govoriti hrvaško, v jamo pa metati kar svoje bivše cammerate. Po koncu vojne, ko so si ljudje vendarle upali povedati, kdo v resnici je, je zbežal v Trst in tam postal zelo glasen ezul.

Italijanski fašizem

Italijanski fašizem je izvorni fašizem, ki izhaja iz njihovega prafašizma, ki ga zasledimo že v starem Rimu. Prafašizem najlepše razlaga italijanski pisatelj in antifašist Umberto Eco. Po njem se je zgledoval ves fašizem takratnega sveta: španski klerofašizem, nemški nacizem, japonski imperializem, hrvaško ustaštvo in še druge mutacijske oblike, od katerih nekatere živijo in se preoblikujejo še danes. Italijanski fašizem pa je prav tu pri nas dosegel svoj vrhunec, saj je imel za podlago še stari italijanski iredentizem, to je iz nacionalizma z geni prafašizma mutirana oblika skrajnega pohlepa po sosedovi zemlji. Seveda se moramo ob tem spomniti na prebujo narodov in njihovo pravico po samostojnosti, in ob tem tudi na Garibaldija in vse tiste, ki so ustvarili novo italijansko državo, vendar Garibaldi ni šel sem osvajat Istre ali celo Dalmacije, saj je vedel da je njihova meja pri Soči. On si ni želel »Caporetta«.

Res da je italijanskemu fašizmu, tako kot vsem drugim glavni sovražnik svobodoljubno in uporno ljudstvo, zlasti komunizem, je seveda tudi skrajni nacionalizem in rasizem. Zato si je za svojo drugo žrtev izbral nas Slovane, torej Slovence in Hrvate, ki so mu jih za izdajstvo svojih zaveznikov podarile Velika Britanija in druge članice Antante. Italijanski fašisti so začeli napadati in požigati slovenske narodne in kulturne domove, pa vse gospodarske objekte kar 18 let preden so Nemci napadli Jude. Požig narodnega doma v Trstu, Pulju in še več deset drugih se je zgodil že 1920 leta, berlinska kristalna noč pa šele 1938. Temo so sledili pretepi mučenja, konfinacije, hitra in posebna sodišča, zapori in streljanje. Ob tem se je začel načrtovan pritisk za izgon Slovencev in Hrvatov iz njihovega ozemlja. Obenem je prišlo do prepovedi slovenskega in hrvaškega jezika, poitalijančenja imen priimkov in vseh toponimov, Gentilejeve šolske reforme, ki je bila le še bolj izdelana oblika etnocida.

Njihova posebna oblika ubijanja je bila strojnim oljem, pomešanim z bencinom in koščki stekla, kar je moral popiti in nato zaradi tega umirati tudi cerkveni zborovodja Lojze Bratuž iz Gorice in to samo zato, ker so pri mašah peli slovenske pesmi.

Še huje se je  začelo dogajati potem, ko je Italija začela z vojnami in končno tudi brez napovedi napadla tudi Jugoslavijo, ter si prilastila ves jugozahodni del Slovenije vključno z Ljubljano, in vso Dalmacijo. Na zasedenih območjih je začela s pravim genocidom. Pri tem se je poslužila najbolj ogabne oblike izkoriščanja vere za razvoj kolaboracijskih ali izdajalskih vojaških milic, ki so same začele pobijati svoje svobodoljubno in uporno ljudstvo. V svojih mučilnicah so najraje mučili dekleta, kako pa si preberite v e-knjigi Tržaška zver Gaetano Collotti (https://issuu.com/milos-ivancic/docs/gaetano_collotti.

Preberite si knjige italijanskih piscev, kot na primer Maša za moje ustreljene (Pietro Brignoli: Santa messa per i miei fucilati), ki opisuje prav tisto pobijanje slovenskega civilnega prebivalstva, ki ga sedaj italijanski neofašisti na plakatih in televiziji kažejo kot da partizani v italijanskih čeladah pobijajo italijanske domoljube. Še bolj vam bo pogled razširila knjiga Fašistična taborišča, internacije civilistov v fašistični Italiji (1940 – 1943) (Carlo Spartaco Capogreco: I campi del Duce. L'internamento civile nell'Italia fascista (1940-1943))

Zapori, taborišča in mučilnice za Jugoslovane po Italiji, v nekatejh krajih ji je bilo več, na primer v samem mestu Trst 5, vseh skupaj pa več kot 500. Vir: Carlo Spartaco Capogreco, Fašistična taborišča.

Pravo grozo italijanskega terorja, njihove kulture pa razkrivajo neštete fotografije, ki so jih kot trofeje imeli pri sebi zajeti italijanski vojaki, ki zagotovo niso bili »italiani brava gente«. Te so shranjene v žal za sedanje čase oddaljenih beograjskih muzejih. Celo s pobitimi posiljenimi ženskami in otroci so se ponosno slikali.

 

Priprave na izkrcanje zaveznikov v Istri

 

Leta 1943 pa je fašistična Italija propadla, Italijani so z armnistiziom položili orožje in se predali zaveznikom, seveda samo angloameričanom, zato so jim ti pustili, da postavijo za predsednika nekdanjega Mussolinijevega maršala Pietra Badoglia, pravega in drugega največjega vojnega zločinca po svojemu Duceju. A velik del Italije se je temu uprl, veliko hudega so namreč pod fašizmom pretrpeli tudi oni, delavci intelektualci zlasti pa socialisti in komunisti. Po padcu Mussolinija se je sprožil val maščevanj. Pobijalo se je po vsej Italiji, na Jugu in na severu, kamor so vdrli Nemci, osvobodili Mussolinija in ustanovili Salojsko socialno republiko, seveda ni bila socialna, ampak fašistična, še bolj črna kot pa prej.

Še največ Italijanov se upalo iti v Partizane tu ob meji s Slovenci in Hrvati, pa tudi njihove enote so bile pod poveljstvom Titove vojske, saj je bila tudi ta prav tako zavezniška kot angleška, ameriška ali ruska. Vendar to italijanskim nacionalistom ni bilo preveč povšeči, zato so se z angloameričani po izkrcanju na Siciliji in padcu Mussolinijeve vlade začeli dogovarjati  še za izkrcanje v Istri. To je namreč ustrezalo tudi nekaterim angloameriškim strategom, saj je Istra bliže Berlinu kot pa Normandija, a vmes so Alpe, Rusi pa so tako hitro prodirali poti zahodu, da bi jih lahko ali zagotovo tudi prehiteli. Italijanska diplomacija je na vse pretege začela zahodne zaveznike nagovarjat, da naj se izkrcajo v Istri, saj so vedeli, da bi jim le-ti ponovno prepustili Istro, tako kot so jim jo v zahvalo za izdajstvo »kameradov« podelili že ob prvi svetovni vojni. Vendar očitno je bila vsaj za Američane, prej kot za Angleže neprimerno pomembnejša Francija, še bolj odločilna pa armada generala De Gaulla. Poleg tega je bila takrat Titova partizanska vojska že dejansko priznana zavezniška vojska, ki so ji zavezniki tudi zaupali, da bo lahko sama osvobodila svoje ozemlje in jim, če ne drugega, prihranila ogromno napora in žrtev.

Italijanska diplomacija pa je vse do izkrcanja v Normandiji in tudi po njem še vedno delala na izkrcanju v Istri, saj bi tako odrezali Istro od Titove armade, po koncu vojne pa bi jim jo zavezniki znova prepustili, zato so tudi za vsak slučaj ukazali čiščenje terena. To naj bi opravile brigade italijanskih partizanov, a večina Italijanov je bolj zaupala Titu. Ukaz iz Rima je začela izvajati pretežno italijanska brigada Fontanot, v kateri je bilo največ Italijanov iz Milj in Trsta, ki je očitno edina s tega terena ostala zvesta svojemu vodstvu komunistov iz Rima (Tudi italijanski komunisti so bili namreč zelo zagrizeni nacionalisti, ki so se borili za »Mare nostrum«).