Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

Spletni bilten Združenja

Primorska himna: Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODRED SPLETNI DNEVNIKFACEBOOKKLUB BRIGADIRJEV POVEZAVE OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJAKOLEDAR PRIREDITEVPRVI UPORI PROTI FAŠIZMUIZROČILO TIGRA PRIMORSKA IN MEMORIAM

 

 

Dovolj nam je laži, potvarjanja zgodovine, hujskanja ...

DOVOLJ NAM JE RAZDVAJANJA NARODA, in to na račun naročnine, ki jo plačuje narod.

Protestni shod proti javni televiziji

Koper, 2. 8.2018

Fotografija osebe MiloÅ¡ Ivančič. 

Kljub poletni temperaturi, ki je na večernem razbeljenem kamnu Titovega trga še vedno presegala 30 stopinj, mogoče celo 35, se je ob 18 uri dodobra napolnil s svobodomiselnimi ljudmi, ki jih je še bolj razkurila programska politika nacionalne televizije, ki zelo očitno obuja slovenski fašizem, ki mu sicer pravimo domobranstvo, spreminja zgodovino in razdvaja narod. 
Na protestu, ki ga je organiziralo Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, je bilo jasno povedano, da ne gre samo za oddaje Možine in njegovega sogovornika Dežmana, ampak za očitno načrtno programsko politiko. Govorniki na zgodovinskem balkonu trga so bili predsednik koprskega združenja borcev Marijan Križman, ki je obrazložil zakaj ta protest, predsednik ZB Slovenije Tit Turnšek, ki je zelo jasno odgovoril vodstvu RTV, borec istrskega odreda Dušan Puh, ki je z jasno primerjavo povedal, da so ti ljudje, ki danes blatijo partizanski boj, nič drugega kot fašisti in naš znani igralec Boris Kobal, ki je pozval k začasnemu prenehanju plačevanja naročnine, dokler vodstvo RTV teh razmer v svoji hiši ne uredi. 
Kdo je v ozadju vodstva RTV Slovenija se jasno vidi po tem, da je skupina članov SDS skušala motiti naš protest, a ji ni uspelo.

Tudi pri spreminjanju zgodovine jim ne bo uspelo, saj nič ne more izbrisati zgodovinskega dejstva, da so bili bela garda in domobranci kolaboracionisti fašizma in to pri etnocidu in genocidu nad lastnim narodom, najbolj zavržena oblika izdajalskega fašizma, in da so vsi današnji častilci in tudi zagovorniki njihovih dejanj nič drugega kot FAŠISTI.

Na naši spletni strani www.zb-koper.si bomo v kratkem objavili vse njihove govore.

Za pravo vzdušje je poskrbel MPZ Lopar pod vodstvom Vlada Korošca.

To pa je še nekaj fotografij.

Marjan Križman: »Cilj te propagande je še vedno isti, enačenje partizanov in domobrancev v imenu neke že povsem mrtve »sprave«. Namen je tiste, ki so se bojevali za okupatorja in prisegli Hitlerju, izenačiti s tistimi, ki so se kot zavezniška vojska bojevali proti okupatorju. Ko sta si segla v roke takratni predsednik države Milan Kučan in nadškof Alojzij Šuštar, sta na simbolni ravni dosegla spravo in pomiritev slovenskega naroda, a žal oddaje, ki smo jim priča na javni televiziji in jih vodi Jože Možina, sporočajo ravno nasprotno.«

Tit Turenšek:

Dušan Puh: Jože Možina in Jože Dežman – »Sokriva sta za poboj 6 milijonov Židov! Sokriva sta  za 1.800.000 padlih in umrlih Jugoslovanov! Sokriva sta, za vse pobite slovenske talce, za vse umrle v koncentracijskih taboriščih, za vseh 99.812  žrtev. Sokriva sta za vse izseljene Slovence, za njihovo trpljenje in žrtve! Sokriva sta za vse milijonske žrtve vseh fašistov, vključno japonskih. In celo za žrtve Hirošime in Nagasakija. Sokriva zato, ker opravičujeta in se solidalizirata  z izvrševalci zločinov, ki so jih zasnovali Mussolini, Hitler in japonski militaristi.«

Boris Kobal: Ne gre za Možino in Dežmana, gre za uredniško politiko RTV in predvsem tiste, ki so v ozadju, teh se je treba bat. Predlagal je tudi, da vseh 42.000 borcev vloži individualne tožbe proti avtorju, intervjuvancu in RTV ter začasno prekinitev plačevanja TRV naročnine.

 

ŠIRJENJE LAŽI, POTVARJANJE ZGODOVINE IN RAZDVAJANJE NARODA NISO SVOBODA GOVORA IN TISKA ampak Geobbelesova metoda širjenja fašizma.

Svoboda govora in tiska je temelj demokracije. V tej obliki, kot jo poznamo danes, sta pridobitev meščanske revolucije pod gesli svoboda, bratstvo, enakost, ki pa se je končala s pobojem več deset tisoč pariških komunardov, to je socialistov in komunistov. Temeljni dokument svobode govora in tiska je Areopagitica Johna Miltona iz leta 1644, nato pa ameriška ustava, ki je celo pisana na temeljih naše slovanske posredne delegatske demokracije brezrazredne družbe. Prvo pravo svobodo tiska so si dejansko izborili prav ameriški novinarji, vendar njihova današnja je le farsa nekdanje, saj je v službi kapitala.
Fašizem, ki naj bi zaustavil vse svobodomiselnosti je namesto svobode govora in tiska razvil nacionalistični ali rasistični populizem.Ta se je z hladno vojno ohranil in se danes ponovno razvil z neoliberalizmom. 
Svoboda javne besede ne more biti prilaščanje medijev, kar je počel Mussolini, tudi ne širjenje laži na račun političnih nasprotnikov, kar je uvajal Hitler. Zato je od svojih novinarjev zahteval velike laži, take da ljudje še pomislili ne bodo, da niso možne, ali pa če bodo bo nekaj laži vendarle še ostalo, Vse skupaj je dodelal njegov minister Goebbeles, katerega bistvo je ponavljanje laži do svetopisemske resnice "in beseda je meso postala".
Svoboda javnega obveščanja ne more temeljiti na drugi plati medalje, če je druga plat laž. Ne more biti uravnoteženo poročanje o resnici in laži.
Svoboda javne besede pa sploh ne pomeni, da lahko neka nacionalna TV širi laži in jih po Geobbelesovi teoriji ponavlja ter spreminja v resnico, izkrivlja zgodovino in še huje: ščuva ljudi med seboj, radikalizira skrajneže in razdvaja narod. Pravica do javne besede, ni pravica do širjenja laži in nestrpnosti.
Svoboda laganja je populizem fašizma, njegovi avtorji so Mussolini, ki si je popolnoma prilastil medije in zastonj delil radijske sprejemnike, Hitler s teorijo velikih laži.

ŠIRJENJE LAŽI, POTVARJANJE ZGODOVINE IN ŠČUVANJE SO FAŠIZEM, ČE ZRAVEN DODAMO ŠE RAZDVAJANJE NARODA POTEM, SO KOLABORANTSKI FAŠIZEM. KATEREGA CILJ JE, DA SE ENOTNOST TEGA NARODA PONOVNO ZRUŠI, DA BODO NJEGOVO BOGASTVO PRODAJALI TUJCEM, NEKATERI PA NA TA RAČUN PRIŠLI DO PROVIZIJE IN OBLASTI.

Preidimo k temi protesta proti temu, kar s svojim propagandnim programom počne Javni zavod RTV Slovenija.
Zakaj se je to zgodilo na RTV?
1. Zaradi skrajnih oblik pritiska desnice na RTV in njihove novinarje, zlasti Janševe in Peterletove. 
2. Zaradi nesposobnosti takozvane politične levice, da bi uravnotežila razmere in branila profesionalno novinarstvo.
3. Zaradi psevdolevičarskih politikov in novinarjev, ki imajo skupnega z novinarstvom prav toliko kot nekdanji glavni urednik in komentator glasila italijanskih socialistov Mussolini.
4. Nedodelanega in nejasnega demosovega zakona o tisku in Grimsovega zmazka - zakona o RTV.Zaradi popolnoma nestrokovnega delovanja programskega sveta RTV, zlasti njegove kadrovske politike, ki je postavljalo na čelo te institucije politikantske profesorje, kulturnike in celo tehnike ter propagandiste.
5. Zaradi oblastniških želja in pokvarjenosti nekaterih šefov in ritolizništva nekaterih novinarjev in nojevskega potiskanja glave v pesek večine zaposlenih.
6. Prevelikega vpliva nekaterih tako imenovanih rtvjevcev, tehnikov in drugih servisnih poklicev, ki sploh ne vedo, kaj je novinarstvo, a se imajo za zelo pametne.
To kar počne programska politika televizije z njenim bivšim direktorjem Možino je po mojemu osebnemu mnenju novinarja in književnika samo nova prilagojena oblika prej omenjenih idejnih velikanov mračnajške zgodovine. 
Jani zavod, torej tudi RTV, mora delovati v interesu njene javnosti, to je državljanov republike Slovenije, nikakor pa ne vodilne stranke, še manj pa najbolj nasilne. Sploh pa ne s ciljem zavajanja z lažmi, ponavljanjem laži, ščuvanje in delitvijo naroda. Za to je odgovorno vodstvo, s programskim svetom na čelu, generalni direktor in direktorji, konkretno pa odgovorni uredniki in seveda popolnoma vsi novinarji. 

M. I.

 

ODPRTO PISMO GENERALNEMU DIREKTORJU IN PROGRAMSKEMU SVETU RTV SLOVENIJA

25. 7. 2018 |

Spoštovani gospod generalni direktor RTV  Slovenija Igor Kadunc in predsednik programskega sveta gospod Ciril Baškovič!

 To, kar si je privoščila RTV Slovenija v oddaji Intervju v nedeljo, 22.  julija 2018 presega vse meje dostojnega.

Jože Možina si je izbral za sogovornika Jožeta Dežmana. Predstavili ste ga kot »najbolj vsestranskega slovenskega zgodovinarja« v resnici pa je bivši direktor Marksističnega centra v Radovljici, ki je študiral na FDV-ju in doktoriral na Teološki fakulteti. V oddaji,  polni žalitev zelo uglednih in spoštovanih še živečih borcev, udeležencev naše narodno osvobodilne borbe, je žalil tudi ugledne zgodovinarje, kot nekakšne »titofilske« zgodovinarje. Za vse neresnice in žalitve v tej oddaji, ste vedeli že v naprej, saj ste jo na RTV oglašali že nekaj dni pred tem. Mimogrede naše člane, nas je 41.000, ste v tej oddaji označili kot »zveza norcev«.

Ali se vama gospod generalni direktor in predsednik programskega sveta to zdi primerno za nacionalno TV?

V oddaji je bila izrečena poplava vrednostnih sodb, ne pa  dejstev in argumentov. Seveda ima lahko vsak od nas različne poglede na dogajanja in tudi na našo preteklost, vendar pa ne sme pri tem zamolčati ali pa ponarejati dejstev in dogodkov, kot so se zgodili.

Neresnice, ki jih že dolgo časa trosi v svojih oddajah Jože Možina, ki mu namenjate čas, ko je televizija najbolj gledana, so v tokratni oddaji presegle vse meje.

Naj vas spomnim, seznam vseh slovenskih žrtev druge svetovne vojne je znan, to je dolgoletni projekt Inštituta za novejšo zgodovino, teh žrtev je bilo po zadnji podatkih (23. 04. 2018)  99.813. Manipulirati z mrtvimi, zaradi lastni političnih interesov, je milo rečeno skrajno neetično dejanje, za katerega nosita, kot generalni direktor in kot predsednik programskega sveta, velik del moralne odgovornosti tudi vidva.

Prav tako vas moramo spomniti, da so se pripadniki pomožnih SS policijskih enot, tako imenovani domobranci, maja 1945 preimenovali v ‘Slovensko vojsko’, zavezniki so jih v  skladu z Jaltskim sporazumom, vrnili domov. Tu so bili postavljeni pred hitra vojaška sodišča – komisije. Mladoletne so poslali domov, tisti, ki niso nosili orožja, so bili obsojeni na prisilno delo in kasneje pomiloščeni. Ostale je doletela smrtna kazen. Naj vas tudi spomnim, da je bil takrat še v veljavi kazenski zakonik kraljevine Jugoslavije, ki se v 105. členu dobesedno glasi:

Državljan Kraljevine Jugoslavije, ki sprejme med vojno zoper kraljevino ali njene zaveznike službo v sovražni vojski ali ostane v njej še nadalje, dasi k temu ni bil prisiljen, se kaznuje z robijo do 15 let.

Če se tak državljan udeleži tudi same vojne kot borec se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo.

In za boljše razumevanje še tole:

septembra 1944 je kralj Peter II. Karađorđević preko londonskega radia poslal v domovino naslednji poziv:

»…. Vsem Srbom, Hrvatom in Slovencem ukazujem, da se združijo in pristopijo k narodno-osvobodilni vojski pod maršalom Titom…. Vojski, ki je enodušno priznana od naših velikih zaveznikov….. Vsi tisti, ki se naslanjajo na sovražnika proti interesom svojega lastnega naroda in njegove bodočnosti, in ki se ne bi odzvali temu pozivu, pa se ne bodo mogli osvoboditi izdajalskega pečata niti pred lastnim narodom niti pred zgodovino.«

Pričakujemo od vas, da se za vse žalitve in neresnice, javno opravičite, vsem gledalcem, vsem članom naše organizacije v prvi vrsti pa borcem, ki so tvegali svoja življenja za svobodo svojega naroda.

Razmislite pa tudi, ali so oddaje Možine, ki potvarjajo našo preteklost in posledično sejejo med nami razdor in sovraštvo, primerne ali pa bi jih bilo najbolje ukiniti.

Ne gre pa samo za gospoda Možino, pač pa velja razmislek ali parlamentaren program ne postaja vedno bolj poligon ene politične opcije.

 Za predsedstvo ZZB NOB Slovenije

Tit Turnšek, predsednik

 

Počastitev Dneva borca in 70. obletnice ZB

 

Srmin, 7.7. 2018

Krajevne organizacije našega združenja: Bertoki, Boršt, Črni Kal, Dekani, Gračišče, Gradin, Hrvatini, Koper - mesto, Marezige, Olmo - Prisoje, Pobegi - Čežarji, Podgorje, Semedela, Sv. Anton, Škocjan – Šalara – Vanganel, Škofije, Šmarje in Žusterna so tokrat na Srminu pripravile že tradicionalno  21. srečanje ob Dnevu borca, ki je bilo letos posvečeno 70. obletnici Zveze združenj borcev NOB Slovenije.

Slavnostni govornik je bil generalmajor Ladislav Lipič, ki je zelo jasno poudaril pomen narodnoosvobodilnega boja, katerega pravo vsebino tako mediji kot nekateri politiki poskušajo zamegliti, da bi spreobrnili zgodovino in dejal: »In ob vsem tem se lahko samo sprašujemo, kakšen opij je politika nasploh, da so zaradi nje posamezniki sposobni poneverjati, lagati in spreminjati ter zatajiti vse, v kar so nekoč verjeli, ne zavedajoč se, da bodo jutri zatajili sami sebe. Očitno ni več potrebno izgubljati besed o dejanjih tistih, ki so nas vodili in so še vedno prisotni v našem vsakdanjem družbenem življenju. Skupaj z njimi smo takrat, v začetku devetdesetih let napravili križ nad preteklostjo in se vrgli v naročje prihodnosti ter se posvetili skupnemu cilju-imeti samostojno državo in biti svoj na svojem. Oni, vidni posamezniki, pa so se posvetili uresničevanju svojih osebnih političnih ambicij in le redkim posameznikom je ostal čut odgovornosti za življenje svojega naroda. S svojimi nepremišljenimi odločitvami so povzročili velike ekonomske škode, ogromno nepotrebnega prerekanja, delitve in s tem tudi naše nazadovanje. Zato je najmanj čudno, da se kljub številnim dokazom o napačnih političnih odločitvah, kot je v primeru TEŠ-6, bančnih lukenj in pranja denarja, izničenje obrambne sposobnosti lastne države, prodaje velikih gospodarskih sistemov napačnim kupcem in še veliko drugih, ponujajo lastnemu narodu kot rešitelji. Ob številnih storjenih krivicah posameznikom in celim skupinam ne smemo biti tiho. Kajti, kot je dejal Edmund Burke, vse, kar je potrebno za zmagoslavje slabega je, da dobri ljudje ne storijo ničesar. In dobri ljudje morajo opozarjati na vse slabe in nevarne pojave, katerim smo danes priča. Na vsakem koraku nas spremlja sovražni govor, priče smo komaj verjetnim medijskim manipulacijam in zavajanjem, vse pod krinko svobode govora. Z medijsko politiko uravnoteženosti, kar je poseben umotvor verjetno posebnih ljudi je dana domovinska pravica laganju in lažem v sredstvih javnega obveščanja. Javni mediji, ki so tako pomembni za demokracijo, namenjajo veliko pozornost ljudem in dogodkom, ki si takšne pozornosti ne zaslužijo. Z načinom svojega delovanja spodbujajo, včasih pa kar silijo ljudi k zatekanju v populizem, demagogijo, intelektualno preproščino in zabavljaške poskuse vzbujanja všečnosti. In nekega jutra se bomo skupaj zbudili v fašizmu!« (Ves njegov govor preberite tu.)

Ob prenašanju vrednot NOB na nove rodove, pa jim tega ne uspelo. Pri nas na koprskem zagotovo ne, saj je še vedno živ spomin na fašizem. Letos smo sprejeli v svoje vrste več kot 40 novih članov, tako da se naše vrste kljub staranju in odhajanju udeležencev NOB še povečujejo in krepijo svojo dejavnost. Zato smo tudi kar številnim najbolj dejavnim podelili jubilejna priznanja. Prejeli so jih:

Dragica Blagojevič in

Dragica Lipovšek, ki sta bili organizatorki tudi te prireditve in večine ostalih,

Irma Černac,

Sergij Jakomin,

Viktor Kofol,

Dragica Mitrovič,

Edvard Robin,

Jože Rojc,

Julijan Torkar,

Serafin Turk,

Alojzija Zavnik,

Danijel Zlatič,

Klavdijo Zlatič,

Mirela Zlatič,

Ivan Zorč,

In učenca OŠ Elvire Vatovec Prade

Lea Kranjec in

Maj Brlek, ki pogosto vodita naše prireditve in sta povezovala tudi tokratno, nastopili pa so MPZ Lopar pod vodstvom Vladislava Korošca in MPZ Izola, ki ga vodi Anton Baloh, naša zamejska rojakinja, pevka, Martina Feri ob spremljavi Franka Reja, plesalca Plesne šole Elit Koper Sanda Husić in Artur Steffe ter violinistki Nika Toškan in Katja Dadič.

Fotografije:

Video posnetek Delgija Jermana:

 

Ob dvenu borca

Krajevna skupnost Žusterna, ki praznuje svoj krajevni praznik na 4. julija ali točneje DAN BORCA, je tudi letos v sodelovanju z našo krajevno organizacijo pripravila krajšo slovesnost. Ob tej priložnosti so tudi podelili posebni priznanji in sicer članici naše borčevske organizacije Ladici Štritof, vsestransko delavni krajanki, ki jo številni poznajo tudi po njenih televizijskih pričevanjih, in prizadevnemu Fulviju Richterju, prav tako vsestransko prizadevnemu aktivistu krajevne organizacije in italijanske skupnosti v Kopru.

LADICA ŠTRITOF je več kot 50 je vsestransko delovala v okviru Krajevne skupnosti Žusterna, posebej v Zvezi borcev in v drugih organizacijah na našem območju. Zbrala je veliko dragocenega dokumentarnega gradiva o narodnoosvobodilnem boju, maja 2017 pa je na RTV Slovenija v treh nadaljevanjih zelo odmevne televizijske oddaje Spomini razkrila slovenski javnosti tragično življenjsko zgodbo svoje družine. Kot trinajstletno dekle je morala, potem ko so njenega očeta ubili belogardisti, skupaj z mamo prevzeti nase odgovornost za pet mlajših bratov in sester, ki jim je po materini smrti po vojni zagotovila dostojno življenje. Opisala je požiganje vasi in streljanje talcev v italijanski roški ofenzivi poleti 1942, hudo trpljenje žensk in otrok v gozdnih taboriščih v zimi med letoma 1942 in 1943 in pošastno nasilje italijanskih okupatorjev in domačih izdajalcev na Notranjskem. S preprostimi in vsem razumljivimi besedami je razložila bistvo narodnoosvobodilnega boja in s konkretnimi pričevanji opisala okrutnost belogardistov.

Njena življenjska pot v mnogočem pooseblja trpljenje tistega dela slovenskega naroda, ki se je uprl okupatorjem in ki si je kljub nepopisnemu trpljenju in žrtvam po vojni zagotovil boljše življenje.

 

Vedno več fašističnih provokacij

Velenje, Lož, 24. 7.2018

https://www.delo.si/images/slike/2018/06/23/35924148_10214160304814115_367273987899654144_n_13957.jpg 

V Sloveniji smo priče vse pogostejšim fašističnim provokacijam. Pred praznikom slovenskega dneva državnosti so ljudje opazili kar dva taka napada na demokracijo in svobodo. Prvi se je zgodil v Velenju, ko so ga ponoči neznanci polepili s fašističnimi  plakati v zelo znanem nemškem nacističnem stilu in s svastiko, drugi primer pa v Ložu, kjer so oskrunili zastavo oz. prapor Osvobodilne fronte. Ta povečana dejavnost skrajnih desničarjev je očitno povezana z njihovim nezadovoljstvom z razvijanjem dogodkov po volitvah, na katerih je dosegla relativno zmago skrajno desna stranka SDS, ki pa zaradi večine glasov, ki so jo dobile leve in sredinske stranke ne more sestaviti vlade.  

Nova knjiga: Fašizem za Butalce

Koper, 31.5.2018

 

Ob koncu meseca pomladi, upora, boja, zmage in osvoboditve smo v počastitev vseh praznikov našega ponosa predstavili novo knjigo člana našega odbora, novinarja in književnika  Miloša Ivančiča z zanimivim naslovom FAŠIZEM ZA BUTALCE. Avtorju so pomagale Dragica Lipovšek, lektorica Vesna Tomc Lamut in igralka  Jerica Mrzel. Miloš trdi, da je fašizem še vedno živ, z drugo svetovno vojno so bile  potolčene le njegove armade, sam pa je poniknil v črne globine duš pohlepnih oblastnežev. Tam se je razstavil na svoje izvorne dele in se kot mutanti preoblikoval v nove oblike, prilagojene hladni vojni in novemu, kvazi liberalnemu kapitalizmu. Danes ga, kolikor nam uspe razgrniti zaveso množičnih medijskih manipulacij, lahko opazimo kot populizem, ksenofobijo,  dobičkonosne lokalne vojne, diktaturo kapitala in predvsem kot boj za totalno oblast edinega »od boga danega« družbenopolitičnega sistema.

Knjiga odkriva pozabljena ali celo namerno skrita zgodovinska dejstva o razvoju fašizma in njegovih zelo pestrih oblik, avtor pa jih kot novinar ne razlaga samo iz zgodovinskega zornega kota, ampak tudi politološkega, ekonomskega, sociološkega in celo antropološkega, pa seveda predvsem svojega, primorskega.

Predogled knjige na ISSUU

V spomin na požig Gabrovice

Gabrovica, 27.5.2018

Fotografija osebe Mojca Vivoda.

V Gabrovici pri Črnem Kalu smo dan ped obletnico počastili spomin na požig te vasi in poboj devetih domačinov, med temi tudi štiriletne Nerine. Ta zločin so zakrivili Nemci ob pomoči italijanskih fašistov in slovenskih domobrancev 28. maja leta 1944. Prireditve, ki jo je pripravila Dragica Lipovšek, so se številno udeležili obiskovalci z obeh strani meje in tudi nekdanji predsednik Milan Kučan. V programu so sodelovali učenci osnovne šole Prade in glasbene šole Koper, Jerica Mrzel in MPZ Lopar. Slavnostni govornik je bil koprski novinar in književnik Miloš Ivančič, ki izhaja prav iz te vasi.

Video posnetek prireditve (avtor Delgi Jerman)

To pa je Ivančičev govor:

Tu v tem Bregu, Osapski dolini, v Gabrovici so že v starih časih živeli napredni ljudje, kmetje in delavci tržaških tovarn, številni mornarji, ki so videli svet, spoznali drugačnost, pravico in krivico. Tu se niso sprijaznili z izdajstvom Angležev in drugih zaveznic Antante, ki je Primorsko podelila Italiji. 

Tu so se prvi zoperstavili fašizmu. Iz te vasi je že 16 maja leta 1921 po dveh dneh boja na osapskih barikadah umrl prvi heroj Andrej Žerjul. 

Leta 30 so v Gabrovici sklicali »Komunistično konferenco za Slovensko Istro« na kateri so sprejeli številne dogovore v bran pred fašizmom. Revolucionarno nastrojeni kmetje so kupili pisalni stroj in sami doma izdelali ciklostilni tiskalni stroj ter leta 1932 začeli izdajati glasilo »Kmetski glas«, s katerim so ljudi pozivali k uporu proti fašizmu. Sem so ob podpori karabinjerjev prihajale fašistične škvadre s palicami in ricinusovim oljem. Kar 50 ljudi je moralo zbežati v Jugoslavijo. Med njimi na primer tudi učitelj in nekaj njegovih učencev, med drugim tudi dva naše Ivančiča.

Med NOB so v tej vasi delovali partizanska tehnika »Naš dom«, kasneje »Snežnik«, in ilegalna tiskarna »Žena«. V vasi in v bunkerju v stenah nad naseljem so se zadrževali razni partizanski štabi, tu je bilo tudi stičišče kurirskih poti ter zbirališče sanitetnega materiala. 

27. maja zvečer je prinesla v vas dragoceni laboratorijski mikroskop za bolnišnico Zalesje, ki smo jo proslavili pred nekaj tedni) kar sama predsednica tržaške osvobodilne fronte legendarna danes pa pozabljena Vlada Bidovec Morana. 

Tistega 28 maja leta 1944 je bila lepa sončna nedelja, praznična binkoštna nedelja. Tudi v Gabrovici, pa čeprav je bila ta vas trdnjava komunizma, so vsaj gospodinje nameravale k maši, tu v to cerkvico, pa niso mogle. Možje so nameravali obirat češnje, da bi jih lahko naslednji dan odnesli v Trst. 

Pa niso mogli - nekateri nikoli več v življenju.

Ko se je začelo daniti jih je vaška straža s piskanjem opozorila da se nekaj hudega dogaja, a so bili že obkoljeni z močnimi enotami nemških vojakov in italijanskih fašistov, med njimi tudi colotijevci ter raznimi Globočnikovimi kolaboracionisti in slovenskimi domobranci. Vse ljudi, ki se niso poskrili so zbrali na križišču pri pilu, med katerimi je prav domobranski oficir obiral tiste najbolj zdrave in za delo sposobne v Nemčiji, ostale so postrelili in zažgali v lastnih hišah, med temi tudi malo štiriletno Nerino. 

Ko sem pred leti še kot novinar snemal spomine ljudi sta mi dve Angelini iz Gabrovce, Angela Barut in Angela Žerjul tako opisovali te zločin. Prosim posnetek:

POSNETEK PRIČEVANJA: (A. Barut pripoveduje, ko je domobranski oficir kričal na njeno hčerko Nevo, da je on Uršič in da naj se ga zapomni, ter pove, kje so partizani sicer ji bo ustrelil očeta, ona pa je odgovorila, da naj ga kar, a tega ne bo povedala. Bili so namreč prav v njihovem bunkerju. A. Žerjul pa izredno občuteno in opisno pripoveduje, kako so izgledala zoglenela trupla ljudi, ki so jih vlekli iz požganih hiš.)

Tako je prav na binkoštno nedeljo prišel sveti duh v uporno in svobodomiselno Gabrovico, ne v obliki goloba, ampak svastike, fašistične mesarice in tudi domobranskega orla . 

40 let se je ta zločin pripisoval samo Nemcem in italijanskim fašistom. Ko sem začel po radiu Koper v začetku devetdesetih let poudarjati, da so bili z njimi tudi domobranci, se je name vsula ploha očitkov in zahtev po zamenjavi. Da, prej se je pri zločinih velikokrat zamolčalo prav te domače izdajalce. Ljudje jih niso posebej omenjali, saj jih je bilo sram, da ima ta naš narod tudi take izdajalce. 

Nemci so ob pričakovanju zavezniškega izkrcanja iz severnih delov Slovenije pripeljali v Trst kar okrog 2000 domobrancev, večinoma so jih nastanili v zgodovinskem slovenskem centru Pri Svetemu Ivanu, v gradu Devin so naredili šolo za domobranske oficirje ali nove biriče zloglasnih grofov Turn und Taxis. 

Takrat je nov tržaški grof postal Slovenec in to eden od največjih esesovskih zločincev vodja taborišč Treblinka in Rižarna - Odilo Globočnik. 

Za njega je delal tudi bivši študent ljubljanske pravne fakultete Marko, ki je iskal svojo sošolko, prej omenjeno Morano, da ji sam osebno izrezal iz hrbta srp in kladivo. Ta Marko je skupaj s svojim ruskim kolaborantom, zloglasnim Mongolcem, tiste dne dopoldne na kamionu peljal proti Gabrovici prav mimo naše hiše, kjer je prav takrat odgrnilo odejo, s katero je bil na ograjo kamiona privezan domači partizan, soborec mojega očeta, ves krvav z razrezanim hrbtom, s katerega sta mu ta dva rezala trakove kože, da bi od njega zvedela, kje so v Gabrci skriti partizani. Pa ni povedal. 

Tudi mala Neva, hči Angeline Barut, v katerih hiši je bil ta bunker, je domobrancu Uršiču rekla, da naj kar ubije njenega očeta, a partizanov ni izdala.

Mater Angeline so ubili prav v hiši kjer je bilo skrita tiskarna Žena in pet partizanov. Pa ni povedala. 

Vsi, ki so bili na kamionih za Rižarno in Dachau, so vedeli kje je ta bunker in vsi, ki so zgoreli prav tako, pa niso povedali. 

Vsi partizani so ostali živi.

Sedaj pa mi vi kot Slovenci, domoljubi, ljudje svobode in moralnih vrednot povejte, ali lahko danes zaradi sprave primerjajmo dejanja tega Uršiča, Markota in njihovih pajdašev s herojstvom Gabršc, Gabrcev in njihovih otrok. Potem pa primerjajte poročanje naše nacionalne televizije, pa drugih medijev, nekaterih strank, in celo klanjanje predsednika države raznim mrtvim Uršičem in Markotom in padlim nedolžnim žrtvam domobranskega izdajstva. 

Tu v Gabrovico naša televizija ne pride, Pahor tem ljudem ne bi podelil priznanj narodnih herojev, v tej cerkvi slovenski nadškof ne naredi maše zadušnice za na binkoštno nedeljo skupaj pobite kristjane in komuniste.

Fašizem je še vedno živ. Če pa ostaja kakšen dvom, ali si razvoja fašizma in vseh teh grozot ne znate razložiti, vas vabim v četrtek ob 11. uri v Pokrajinski arhiv Koper, kjer bomo predstavili mojo novo knjigo Fašizem za Butalce. 

Smrt Fašizmu, Svoboda narodu.

Odkrili smo spomenik Danilu Petrinji – Primožu

Koper, 26. april 2018

Fotografija osebe Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.

V Hlavatyjevem parku, kjer stojijo kipi naših uglednih borcev za svobodo in povojnih graditeljev, smo danes slovesno odkrili spomenik partizanu in graditelju Luke Koper Danilu Petrinji - Primožu. 

Petrinja je s svojo enoto borcev VDV izvedel številne neverjetno hrabre akcije, med drugim tudi reševanje političnih zapornikov iz zloglasnih koprskih zaporov še pred osvoboditvijo. O tem je ob odkritju govoril tudi njegov soborec Danilo Ivančič. Danilo in njegovi tovariši se po vojni niso mogli sprijazniti, da so izgubili svoje mesto Trst, zato so vso energijo preusmerili v razvoj Kopra. Tu so brez pomoči slovenskih oblasti zgradili Luko Koper, ustanovili več podjetij in nato pripeljali že železniško progo. O tem je govoril njegov nekdanji sodelavec iz Luke Viktor Udovič. 

Glavni govornik je bil naš predsednik Marijan Križman, ki je tudi vodil vse te priprave za postavitev kipa in je tudi skupaj z Danilovo hčerjo Jasno Tepina odkril to bronasto doprsno skulpturo na masivnem kamnitem podstavku. 

Prisotne je tu v tem parku samih herojskih tigrovcev in komunistov pozdravil tudi Koprski župan Boris Popovič, pa čeprav je še nedavno vulgarno spreobračal nekdanji partizanski pozdrav Smrt fašizmu v Smrt jugokomunizmu.

Da je bila prireditev tudi lepa, pa ne samo pomembna so poskrbeli gojenci koprske glasbene šole in dijaškega doma pod vodstvom Olge Jazbinšek in Lovski pevski zbor Dekani pod vodstvom Antona Baloha. Vse skupaj je v pravi šopek povezala naša neutrudna Dragica Lipovšek.

GOVOR MARIJANA KRIŽMANA

FOTO

M.I.

Proslavili smo dan OF

Sv. Anton, 27. april 2018

Letos se je osrednja tradicionalna proslava Dneva upora iz Potoka preselila v kulturni dom v Svetem Antonu. Tokrat je bilo še toliko bolj slovesno, saj je njihova krajevna borčevska organizacija prejela tudi republiško priznanje kot najbolj aktivna lokalna organizacija, zlato plaketo pa je dobil Marjan Vidmar iz Žusterne. Na lepi in pestri prireditvi so nastopili domača godba na pihala, in tamkajšnji šolski otroci, zbora iz Loparja in Portoroža ter rokovski ansambel Campo crisi, ki združuje staro borbeno pesem s sedanjim časom.

Slavnostni govornik je bil zgodovinar dr. Borut Klabjan. 

Kot se spodobi je prireditev končala z veličastno primorsko himno Vstajenje Primorske in družabnim srečanjem.

FOTO

Video posnetek Delgija Jermana

 

Dan ustanovitve OF je velik praznik

 

Nekoč smo praznovali dan Osvobodilne fronte kot častni praznik našega ponosa na to, da smo se uprli okupatorjem in preživeli,  a po osamosvojitvi so ga demosovci, zato da bi ga razvrednotili, preimenovali v Dan upora . Nato so začeli na vse načine pljuvati po Osvobodilni fronti, komunistih, partizanih in vseh ostalih, ki se niso sprijaznili s tem, da bi nas okupator, zbrisal z zemljevida narodov tega sveta, kot ljudi pa do konca iztrošil v delovnih taboriščih, nato pa iz tega kar je ostalo naredil pepel ali celo milo (žajfo) za svoje vojake, ki so osvajali svet. Nekateri, ali kar številni Slovenci, so pri tem celo sodelovali. 

Da bi oprali to največjo sramoto slovenskega naroda s svojega družinskega imena, ali zato, ker so tudi sami še vedno fašisti, so začeli razlagati, da so OF komunisti izkoristili za svoje revolucionarne namene prevzema oblasti.

Da, res je. In tako so vojaško enotni premagali okupatorja, in ga sami, brez kakšnih dolgov tujcem, izgnali skupaj z njegovimi kolaboranti. Ob koncu vojne so izpeljali referendum o novi državi z novim političnim sistemom, nato začeli razvijati novo ljudsko oblast, obnovili porušeno domovino, razvili industrijo, šolstvo, zdravstvo, znanost, zgradili sodobne ceste in železnice, preprečili napad Kominforma, razvili politiko miroljubne koeksistence in dali upanje v boljše in poštenejše življenje ljudem kot posameznikom in narodom po vsem svetu. 

Tudi Demos (ki hoče biti pomembnejši od OF) je po osamosvojitvi prevzem oblast. In kaj je poleg osamosvojitve naredil? Razrušil in razprodal tujcem gospodarstvo, vse tovarne in podjetja. Sprožili so kraje brez zgodovinske primerjave, vsega kar je zgradil sam narod pod vodstvom bivših partizanov in komunistov. Narodno bogastvo so podarili Vatikanu in svojim pajdašem... Zato da lahko bogatijo posamezni novi oblastniki, da dosežejo popolno oblast, je porušil vse stare moralne vrednote, na katerih je slonelo tudi naše šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo. Kar je najhuje pa je, da je razdvojil narod celo do te stopnje, da so nekdanjo državljansko vojno, ki so jo domobranci vodili priti vsemu kar je bilo naprednega v narodu, ponovno sprožil kot hladno vojno znotraj lastnega naroda in jo vsak dan bolj razplamteva.

Da bi razvrednotili OF razvijajo tudi neke razprave glede njenega imena OF ali Protiimperialistična fronta, a te so podobne tisti o oslovi senci. Jasno je, da ko postavljaš neko organizacijo, misliš bolj na njeno vsebino kot ime, tudi zato nimaš v mislih samo enega in edinega imena, ampak iščeš in izbiraš najbolj ustrezno. Tako je bilo tudi z OF,  vendar neizpodbitno zgodovinsko dejstvo je , da so jo ljudje spoznali kot OF in jo pod tem imenom ter vsebino tudi vzeli za svojo in pod njenim vodstvom izpeljali osvoboditev naroda in njegov preporod.

Zato naj živi Osvobodilna fronta, danes kot fronta vseh ljudi, ki se borijo za svobodo in samostojnost, za ohranitev in razvoj našega naroda v sedanjih razmerah, za človeka dostojno življenje, da se iz naroda novih hlapcev raznih oblastnikov, politikov in seveda velikega kapitla ponovno spremenimo v narod junakov in gospodarjev ... vsaj gospodarjev svoje sreče.

Za humanost in poštenost (tudi do zgodovinske resnice).

Miloš Ivančič

 

Redna letna programska skupščina našega združenja

Sveti Anton, 28.3.2018

Fotografija osebe Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.

Na naši redni letni skupščini, ki smo jo pripravili v Svetem Antonu, kjer deluje ena naših najbolj delavnih krajevnih organizaciji, smo naše delo v prejšnjem letu ocenili kot zelo delavno in uspešno. To se nam pozna tudi pri odmevnosti naših prireditev, na katerih sodeluje vedno več šolske mladine, pri večanju števila članov, v tem letu kar 60, in višjih prihodkih. V združenju je sedaj že več kot 1500 članov. Med aktivnostmi velja poleg raznih praznovanj in srečanj omeniti okroglo mizo o Gentilejevi reformi, izdajo knjige o prvih uporih proti fašizmu leta 1921, priprave na postavitev doprsnega kipa partizanu in graditelju Luke Danilu Petrini – Primožu, pa tudi pobudo za zakon o prepovedi fašističnih simbolov, ki sicer bolj sovpada že s tem letom. 

Celotno poročilo o delu našega združenja v letu 2017

Program dela za leto 2018

Koledar prireditev

Skupščine so se udeležili tudi predstavniki nam prijateljskih organizacij, med drugim tudi delegacija protifašistov istrske županije Edo Jerman in Stojan Jermaniš iz Buzeta.

Spomin na napad fašistov na strunjanske otroke

Strunjan, 23.3.2018

 

V Strunjanu so se tudi letos spomnili tragičnega dogodka iz leta 1921, ko so fašisti z vlaka streljali na tamkajšnje otroke, ki so se igrali ob progi. Ob tem so dva ubili več pa ranili, eden je ostal invalid vse življenje. To dogajanje je opisal tudi slavnostni govornik domačin Rihard Knez, pozdravni pa predsednik piranskega borčevskega združenja Bojan Česnik in piranska podžupanja mag. Meira Hot, ki je poudarila:

 »Kar težko je verjeti,  da ta čudovita dolina miru ohranja  grozljiv spomin na enega izmed najbolj okrutnih in podlih zločinov  v zgodovini naših krajev. A vendar so prav na tem mestu  pod streli podivjane fašistične zveri pred 97 leti padle prve nedolžne žrtve te ideologije sovraštva.

Umirali so otroci. Cela življenja so bila še pred njimi. Ukradena v trenutku.  Njihovi kriki še vedno parajo naša srca  in nas boleče glasno opozarjajo,  kako zlahka sovraštvo, zaničevanje  in prezir človeka oropajo vsega,  kar je človeško.

A zdi se, da to opozorilo ne doseže vseh.  Politične ideologije, ki gradijo na sovraštvu, so še kako žive tudi danes. Prepričani  o manjvrednosti  drugačnih  v nekaterih delih sveta celo prevzemajo  oblast in ne zatiskajmo si oči tudi v Evropi Živimo v novi dobi latentnega fašizma.  Tu je, med nami. Včasih bolje, včasih slabše  prikrit, a vedno prepoznaven po neprestanem podpihovanju strahu. Strah pred izgubo službe  ali strah pred migranti, opankarji in trenirkarji ni pomembno, česa se bojimo, fašizem se prisesa na vsako našo negotovost in jo  pregnete v sovraštvo./…/

V času  lažnih  novic,  ko se zdi, da je mogoče zatajiti  in  izkriviti  vsako  resnico,  moramo  biti  zelo odločni  v obrambi pravice do spomina.  Nikoli  ne smemo  pozabiti,  kako je  bil fašizem  premagan,  pozabiti  na vrednote,  ki so  dajale  zmagovito  moč borkam  in  borcem  Narodnoosvobodilnega  boja.  Sovraštvo bomo ukrotili  s tovarištvom, solidarnostjo,  humanostjo, poštenostjo,  enakopravnostjo  in  socialno pravičnostjo.«

 

Videoposnetek prireditve Delgija Jermana.

 

Več o dogajanju leta 1921 pa lahko preberete na tej naši strani: PRVI UPORI PROTI FAŠIZMU

Pobuda za prepoved fašističnih in nacističnih simbolov

Koper, 13.3.2018

V Kopru smo pripravili prvo iz vrste okroglih miz o pobudi Zveze borcev Slovenije za prepoved fašističnih in nacističnih simbolov.

Pobudo je predstavil predsednik našega združenja in podpredsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman. V uvodu v razpravo sta še sodelovala Primož Trebežnik – član odbora Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper in Emil Čebokli – nekdanji direktor PU Koper . 

Pogovor je vodil Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije.

Ob popolni podpori pobudi, ki se jo bo predstavilo tudi po drugih večjih krajih Slovenije in poslancem državnega zbora oz. strankam, je bilo pogosto izpostavljeno, da bi morali prepovedati kakršno koli oživljanje fašizma zlasti pa oblikovanja paravojaških enot in njihovega oboroževanja.

 

POBUDA

V Sloveniji smo priča odkritemu nošenju simbolov in gesel fašizma in nacizma ter uniform, ki so jih nosili zapriseženi sodelavci nacistov. Tudi v drugih evropskih in neevropskih državah je vse več zloglasnih skupin, ki se identificirajo z nacizmom in njegovo ideologijo, temelječo na sovraštvu do tujcev in drugače mislečih družbenih skupin. Zanimivo dejstvo ob tem pa je, da sta nacizem in fašizem v državah, od koder izvirata, to je predvsem v Nemčiji in Italiji, z zakonom prepovedana.

Nurnberški proces v letih 1945 in 1946 je bil proces proti največjim vojnim zločincem pred mednarodnim vojaškim tribunalom, ki je sodil najpomembnejšim voditeljem nacistične Nemčije, od katerih je bilo 12 obsojenih na smrt z obešanjem, ostali pa so dobili dolgoletne zaporne kazni. Proces je pravno podkrepil razpad fašizma in nacizma. Po Nurnbergu so v Nemčiji .in vrsti drugih držav izvedli še več procesov, na kateri so obsodili še veliko nacistov in njihovih pripadnikov. Po zaslugi procesa so ljudje, ki so ustvarili vojno in izvajali zločine proti človečnosti, dobili kazen v skladu z mednarodnimi normami.

Kako pa je s tem v Sloveniji? Slovenska zakonodaja je pomanjkljiva, nacističnih simbolov ne prepoveduje, prav tako nimamo zakona, ki bi izrecno prepovedoval nošenje nacističnih ali fašističnih simbolov in gesel. Občutljivost slovenskega prostora, kjer sta bila fašizem in nacizem še posebno kruta, bi morala biti še toliko večja, saj je prav to zlo prejšnjega stoletja Slovencem namenilo izginotje z zemljevida narodov. Trpljenje Primorcev pod fašizmom vse od leta 1921 do njegova razpada leta 1943 je bilo še posebej hudo, saj- so fašisti dolgo pred drugo svetovno vojno na sodiščih za zaščito države obsodili in pobili številne domoljube in predvsem na jug Italije izselili zavedne župnike, učitelje in ostalo inteligenco.

Nikoli več nacifašizma, nikoli več vojne in sovraštva! O tem so bili po drugi svetovni vojni ljudje prepričani in tudi dolgo so v tem prepričanju živeli, misleč, da so se vsi narodi iz tega zla nekaj naučili. Žal se niso! - Zato dajem pobudo, da se tudi v Sloveniji sprejme zakon, ki bo prepovedoval nošenje nacističnih in fašističnih simbolov, ki bo prepovedoval delovanje skrajnih skupin, ki danes v Sloveniji nosijo uniforme nekdanjih pomagačev nacistične Nemčije.

 

V OGLEJU PODPISALI ZGODOVINSKI DOGOVOR

 

3. marca 2018  so v Ogleju (Italiji) predstavniki ZZB za vrednote NOB Slovenije in obmejnih občinskih organizacij pod vodstvom Tita Turnška in predstavniki Vsedržavnega združenja partizanov Italije (ANPI/VZPI) pod vodstvom Carle Nespole podpisali dogovor o koordinaciji aktivnosti organizacij ZZB NOB Slovenije in ANPI – VZPI v slovensko – italijanskem obmejnem območju.

Sam sporazum potrjuje že v času NOB sklenjen dogovor o prijateljstvu in sodelovanju. Podpisnika sta pozvala vsa partizanska in protifašistična združenja, da podprejo dokument, ki izraža duh sprejetih zaključnih dokumentov na srečanjih prejšnja leta.

Ob 10. februarju. italijanskem spreobračanju zgodovine

Slovensko italijanski odnosi - tako kot jih je zapisala skupna komisija slovenskih in italijanskih zgodovinarjev  v italijanski verziji, da bi se na obeh straneh razčistili dvomi in medsebojne obtožbe, a jih italijanska stran še vedno ignorira. Zato jih objavljamo v italijanščini tudi mi.

 

 

https://issuu.com/zb-koper/docs/relazioni

Počastili smo spomin na junaški boj Komande mesta Koper

Boršt, 8.2.2018

V Borštu pri Kopru smo se tudi letos spomnili junaškega boja Komande mesta Koper in herojske smrti njenega komandanta Franca Planinca - Frenka. Več o tem  neenakem boju šestih partizanov proti 500 nacistom in fašistom si lahko preberete na naši strani http://www.zb-koper.si/spomeniki/borst.html. Pri prireditvi so poleg naše združenja sodelovali še 430. mornariški divizion slovenske vojske iz Ankarana in krajevna skupnost Boršt. Pred prireditvijo so se koprski planinci, brigadirji in naši pohodniki poklonili padlim junakom pri spomeniku v grapi, kjer je bil nekoč skrit bunker. Na njihov boj pa je tam z nagovorom spomnil Rajko Čerin.

V programu s katerim smo počastili tudi slovenski kulturni praznik so sodelovali domača godba Svetega Lazarja, MPZ Lopar, slovenski dramski igralec Brane Grubar, in šolarji ter mentorice osnovnih šol iz Marezig, Gračišča in Prad. Vse skupaj je lepo povezala naša neutrudna Dragica Lipovšek.

Videoposnetek prireditve našega snemalca Delgija Jermana

Slavnostni govornik je bil zgodovinar dr. Martin Premk. Tako je dejal:

»Danes smo tu, da počastim spomin na  zadnji boj in padle borce Komande mesta Koper.

Pred triinsedemdesetimi leti se je poveljnik Franc Planinc –Frenk, odločil, da stori tako, kot je že stol let pred njim zapisal France Prešern v Krstu pri Savici:

Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi,

manj strašna noč je v črne zemlje krili,

ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!«

 

Ne zapusti nobeden ga v ti sili,

molčé orožje svoje vsak si vzame,

strahljívca v celem ni imel števili;

 

Zgodilo se je  nesmrtno junaštvo  in tragedija, v kateri so svoja življenja dali poleg komandanta še štirje borci.

To je čas druge svetovne vojne. Slovenci smo bili takrat kot »manjvredni ljudje«  obsojeni na smrt, na uničenje, tako kot Judje in drugi »manjvredni« narodi, ki jim nacisti niso priznavali pravice do življenja. Na Primorskem so bili Slovenci na smrt obsojeni že pred drugo svetovno vojno ter so se temu tudi že pred vojno uprli. Ravno tu na Primorskem ne more biti dvoma, ali se je bilo potrebno upreti ali ne, tudi če je bila fašistična Italija še tako mogočna, drugega izhoda kot upor takrat ni bilo. Danes pa se nekateri  duševni reveži  sprašujejo, zakaj smo se jim sploh uprli, slišali smo celo, da bi morali okupacijo uklonjeno prenesti. Miselni hlapci razlagajo, da se je bilo nepotrebno upreti močnejšemu sovražniku. Kot da se lahko upreš šibkejšemu?  Nacistom in fašistom,  ki so drugo svetovno  vojno začeli, da bo zmagali, ne da jo bo zgubili, so se uprli vsi pokončni in svobodoljubni  ljudje sveta. Vsak upor proti nacizmu  je v svetu spoštovan in cenjen,  vsak narod ki se je boril proti nacizmu ,je na ta boj proti  nacizmu ponosen. Ta upor nas povezuje z celim svetom.

Po zmagi so bili nacisti  pred celim svetom so bili spoznani za krive, da so povzročili najgrozovitejšo vojno, v kateri je umrlo čez petdeset milijonov ljudi, za  milijoni ni ostalo ne pepela ne groba.   Danes se noče omenjati, da so ti, ki so padli tu na Borštu, bili kot slovenski partizani mednarodno priznana zavezniška vojska, ki se je pod vodstvom ZSSR, ZDA in Velike Britanije borila proti fašizmu in nacizmu, skupaj z množico drugih narodov zasedene Evrope. Na temeljih tega zavezniškega boja je tudi nastala Evropa, kakršno poznamo danes. Tudi Slovenija, ki je del te Evrope, je nastala na temeljih partizanskega boja.

Partizansko gibanje je bilo tisto, ki je leta 1945 osvobodilo naše ozemlje in postavilo državo, ki je danes samostojna. Partizanko gibanje je osvobodilo Primorsko in Slovencem izborilo morje.  Na žalost se skušajo vse pridobitve in vrednote protifašističnega boja izbrisati, ne samo pri  nas, temveč tudi drugod po Evropi.

Pred slabim mesecem je še  predsednik države dejal, da moramo »graditi na tistem, kar nas povezuje«. Kako nas lahko povezujejo razni domobranci in ustaši, ki so se v imenu okupatorja borili proti lastnemu narodu in počeli najhujše zločine. Koga sploh tu   na Primorskem povezujejo razni domobranci in ustaši? Domobranstva Primorska praktično ni poznala.

Graditi moramo na zgodovinski resnici, tudi če nekaterim ni všeč in bi radi spreobračali. Pri nas  je že kar pojem spreobračanja zgodovine postala »sprava«, ki takšna kot je, ko enači pripadnike zavezniške partizanske vojske s pripadniki organizacije SS, kar so bili domobranci, povzroča samo še razdor in sovraštvo. Če je sramota izdajstva večna in je nekomu bolečina izdajstva neminljiva, se zaradi tega ne sme zastrupljati vseh ljudi. Namesto »sprave« rabimo opravičilo katoliške cerkve in vseh tistih, ki so se med drugo svetovno vojno borili proti lastnemu narodu. Ko se bo o drugi svetovni vojno govorilo pošteno ter na podlagi dejstev, in ko bo tudi s strani države jasno opredeljeno, da je bil boj za svobodo plemenit boj, na katerem temeljimo, in da je bilo izdajstvo sprevrženo dejanje, bo sprava med ljudmi prišla sama od sebe. Takrat bodo ljudje lahko uzrli v prihodnost in se bodo s spoštljivostjo in ponosom spominjali na ta boj in na  vse žrtve, ki so bile dane za svobodo, tako kot te, ki so padle tukaj na Borštu. Za večno bo ostal spomin, da smo se Slovenci napadalcem, v najbolj usodnem času v vsej zgodovini naroda, uprli »s puško in knjigo«. Ne smo z orožjem, tudi s kulturo.«

Več o Komandi mesta Koper si preberite v e-knjigi Pomlad na obali

Več o dogodkih in spomeniku v Hrpelcah pri Borštu

 

 LUKA KOPER JE TUDI NAŠA

 

Nekateri nam očitajo, da se s protesti proti dogajanju v Luki Koper, torej proti skritemu lastninjenju ali kraji, in proti šikaniranju upornih delavcev, vmešavamo v gospodarstvo in legitimno odločanje lastnikov, to je države. Na to lahko zelo enostavno odgovorimo, da je Luka Koper tudi naša:

1.         Ker se naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper nosilec praporov tistih bojnih enot partizanov, ki so našim Primorcem izborile vsaj košček našega morja, ki so ga Angleži in drugi zavezniki s tajnim londonskim sporazumom že pred prvo svetovno vojno hinavsko podarili Italiji.

2.         Ker so se prav naši borci po vojni borili za priključitev Primorske k matični domovini in ker po zaslugi istih zaveznikov tega niso mogli uresničiti v celoti, saj je tudi Trst z našim zgodovinskim pristaniščem ostal v Italij, zato so morali v Kopru sami zgraditi svoje novo pristanišče.

3.         Delali so sami, brez podpore ljubljanskih oblasti, s svojimi rokami in pod vodstvom svojega partizanskega komandanta Danila Petrinje. Pri tem so jim pomagali mladi brigadirji s svojim udarniškim delom, in nešteti domačini, ki so se odpovedovali kakršnemu koli plačilu

4.         Tudi proga se je gradila brez podpore ljubljanskih oblasti in z ogromno neplačanega dela delavcev in prebivalcev kraških vasi, mimo katerih je tekla nova proga.

5.         Luka Koper je bila po osamosvojitvi lastninjena po zelo oporečnem zakonu, ki je prej omogočil krajo kot pa pošten odnos do nekdanjih lastnikov, ki so podjetja, tovarne, šole, bolnice, ceste gradili zase ne pa za te, ki si jih danes lastijo. Torej po osamosvojitvi je bilo lastninjeno v nasprotju z moralnimi vrednotami NOB, za katere se še vedno borimo, da jih ohranimo.

6.         Novo vodstvo s svojim odnosom do delavcev dokazuje, da mu ne gre za sodelovanje, ampak za uveljavljanje svoje moči, celo za napad na stare izborjene pravice delavcev in rušenja socialnega miru. Načini šikaniranja sindikalnih voditeljev so le nova oblika starih fašističnih metod.

7.         Če župan MO Koper Boris Popovič sodeluje s temi, ki rušijo Luko, to ne pomeni, da je Koper res njegov, kot nosi ime njegova stranka, ampak le njegova skrita želja, da si ga v celoti polasti. Glede na to, da je zelo jasno v naslovu svojega časopisa napisal »smrt jugokomunizmu« je tudi zelo jasno povedal, da se je postavil proti tistim, ki so priborili narodu morje in zgradili Luko Koper, in se tako pridružil onim, ki častijo domače izdajalce in kolaborante.

 

Kakšna so nekoč bila lastniška razmerja in kakšna sta danes (ali kako so si jo lastninili in razdelili ali pa pokradli) pa v spodnjem prispevku Marijana Križmana.

 

Miloš Ivančič

 

Koper danes in nekoč. Preden so bivši borci in ves narod, ki je bil na njihovi strani začeli graditi svoje novo pristaniško mesto, je bilo v 2.000 letih v Kopru in okolici pozidano le toliko, kot je na tej sliki pobarvano z rumenim. foto: Google map

 

 

NAŠE OKNO V SVET

Ob prvi predstavitvi zakona o drugem tiru so predvidevali, da bo Madžarski delež v 2TDK znašal 50 odstotkov, kasneje so po številnih protestih ta delež zmanjšali na 49- odstotnega, pred časom pa se je Jure Leben ob obisku v Luki Koper retorično vprašal: » Kdo pravi, da bodo Madžari dobili 49 odstotkov v podjetju?« Podobno je bilo z donosom na madžarski« kapitalski vložek«, ki je imel na začetku predlagan 4,5- odstotni donos, kasneje 2,5 odstotnega, zdaj v javnosti ni več podatka o donosu. Nekaj podobnega se dogaja z zemljišči, ki naj bi jih Madžari dobili na področju DPN Luke Koper. Veliko ugank in še več megle se spušča nad naše edino pristanišče. Referendum o Zakonu o drugem tiru je dal odgovor, ustavno sodišče ga išče in nihče ne ve kaj bo , ko bo. Statistika kontejnerskega pretovora Madžarsko ne uvršča na prvo mesto oziroma ni največji trg Luke Koper, prehitela jo je sosednja Avstrija s 175 000 kontejnerji pretovora. Na videz je res, kar je v Divači rekel minister: nobena vlada še ni privedla projekta tako daleč, da bi podpisala pogodbo za pripravljalna dela. To je kot dan in noč v primerjavi s prvo izjavo istega ministra, da drugega tira še najmanj 30 ali 40 let ne bomo potrebovali. Toda v tem tempu smo še vedno 30 ali 40 let stran.

Za boljše razumevanje razmer v Luki in konflikti z Vlado R Slovenije je nujno osvetliti nekatera dejstva iz časa lastninjenja leta 1993, ko je vlada določila, da so obale, morski akvatorij in zemljišča v vrednosti 180 milijonov USA dolarjev javno dobro in last države, preostali del Luke v vrednosti 220 milijonov USA dolarjev se je po odločitvi Vlade delil takole:

51% si je prisvojila država, v obliki prednostnih delnic

17,33% republiški skladi

7,65% Mestna občina Koper

7,48% interna delitev zaposlenim delavcem in upokojencem Luke

10,20% notranji odkup zaposlenim delavcem in upokojencem Luke

6,34% v javno prodajo

Taka delitev je za zaposlene delavce in upokojence Luke krivična, saj so Luko gradili iz svojih plač in investicijskimi posojili, ki so jih vse vrnili z obrestmi vred. V letih 1956-1962 so investirali 338 milijonov USA dolarjev ali 84,5% vrednosti Luke, z lastninjenjem jim je bilo dodeljenih v obliki certifikatov 7,48% ali 29.920.000 USA dolarjev. Vlada je delavcem Luke in upokojencem omogočila še ugoden nakup 10,20% v vrednosti 40.800.000 USA dolarjev, kar je lahko naredil le, kdor je imel finančne možnosti. 6,34% vrednosti Luke v javni prodaji je nepomembnih. Preprosto nerazumljivo je, da si je država, ki je priznano slab gospodar, prisvojila kar 73% vrednosti Luke. S tako odločitvijo je razlastila delavce in upokojence Luke. Država je bila upravičena le do 15,5% deleža, to je 62 milijonov USA dolarjev za vsoto, ki so jo podjetja po sili zakona združila v gradnjo luške infrastrukture. S tako odločitvijo je Vlada Slovenije najbolj prizadela upokojence Luke, ki so velik del svojih plač vlagali v gradnjo Luke in imajo za to temu ustrezno nižje pokojnine. Zaradi nizkih pokojnin pa seveda niso imeli denarja za notranji odkup. Vse druge Luke v takratni Jugoslaviji so se gradile s sredstvi zvezne vlade, brez obveze vračanja. Šele po letu 1964 so luke dobile investicijska posojila, ki so jih morale vračati z letno obrestno mero 1-2%. Luka Bar se je gradila z zveznimi sredstvi brez vračanja vse do izgradnje. Tudi Luka Trst se je gradila z državnimi sredstvi brez vračanja, italijanska vlada Luki Trst krije tudi izpad dohodka. Zanimivo je, da je Luka Koper kljub tako težkim pogojem gradnje od leta 1963 najbolj rentabilna luka na tem delu Jadrana. Vse obveze, ki jih je Luka sprejela, je vedno tudi izpolnila. Tudi sedaj je tako.

S svojo pospešeno rastjo pretovora Luka Koper postaja vse pomembnejši akter na svetovnih blagovnih poteh. Včasih se zdi, da to njeno vlogo in pomen opažajo tujci bolj kot domači oblastniki. Če ne bi bilo tako, bi domača politika že zdavnaj poskrbela za ureditev infrastrukture, še posebej železniške proge, ki je predpogoj za nemoten in racionalen prevoz blaga do ali iz ciljnih destinacij. Tujci pa si ne bi toliko prizadevali za uresničitev lastnih interesov, kot to ob vsaki priložnosti poskušajo s poseganjem v naše strateške prednosti. Zgodba z Madžarsko udeležbo pri investiranju v 2. tir je le poslednja epizoda na to temo.

Že v letu 2007 smo beležili prvi poskus Nemčije, da bi iz treh najpomembnejših slovenskih logističnih podjetij, Luke Koper, Intereurope in Slovenskih železnic, ustvarili holding ter ga prevzeli. Gre za njihovo državno strateško usmeritev, ki ima za končni cilj nadzor nad vsemi evropskimi blagovnimi tokovi. Verjetno le zaključku mandata in predvolilnemu obdobju prve Janševe vlade, neprimernemu za takšne posle gre pripisati, da jim to že takrat ni uspelo, kljub temu, da so priprave za predajo Luke Koper v nemške roke stekle s spremembo prednostnih delnic države v navadne, ki so tržno blago. Vajo je dobra tri leta kasneje ponovil nekdanji prvi mož nemških železnic, Hartmut Mehdorn. Če so ob prvem poskusu bili glasni nasprotniki le sindikati, je ob drugem poskusu ostro proti nastopila tudi večina domače strokovne in poslovne javnosti, z izjemo Slovenskih železnic, ki so projekt podprle, očitno v upanju, da bodo v holdingu dobile vir za pokrivanje lastnih primanjkljajev. Tudi ta poskus je bil odbit, ostal je račun v znesku dobrih 600.000€, ki so ga »svetovalcu« vlade, Mehdornu, morale za njegovo »uslugo« poravnati nesojeno povezane slovenske logistične družbe. Sledilo je obdobje prepričevanj predvsem s strani luških uprav, da se bliža trenutek, ko bo že tako preobremenjena enotirna proga iz Kopra proti Divači nezadostna za potrebe vedno hitreje rastočega pretovora. Kot že rečeno je posebej zanimivo stališče sedanjega ministra za infrastrukturo, Petra Gašperšiča, ki je pred nastopom mandata zatrjeval, da 2. tira ne rabimo vsaj še do leta 2050. Svoje stališče je kasneje vsaj uradno spremenil, a dogodki, ki so sledili, porajajo dvome v njegovo iskrenost. Kako naj bi si sicer razložili v letu 2015 naročeno študijo pri OECD o smotrnosti gradnje tega tira? Njen končni rezultat je trditev, da bi bila gradnja za Slovenijo nerentabilna, saj da se Luka Koper ne bo tako hitro širila, da bi to opravičilo investicijo?! Med podpisniki študije je bil nekdanji svetovalec hamburške luke, Juergen Sorgenfrei. Prav tega strokovnjaka je SDH nato v letu 2016 poskusil postaviti na mesto člana nadzornega sveta v Luki Koper,d.d. Le ostremu odzivu zaposlenih, ki so spontano organizirali blokado pristanišča gre pripisati, da se to ni uresničilo, odstopiti pa je moral takratni prvi mož SDH, Marko Jazbec. Toda zgodba o pritiskih na interese Slovenije se s tem ni končala. Po nepotrebnem referendumu o Zakonu o 2. tiru, katerega rezultat si vsaka stran razlaga po svoje, izgublja pa Slovenija, je sledil pritisk na luško upravo Draga Matiča, ki je konec leta 2017 privedel do njihovega krivdnega odpoklica. Zdi se, da je bil resnični vzrok za to predvsem različni pogled na bodočnost luškega razvoja. Obljube Madžarski, da bo med ostalimi bonitetami pridobila teren ob luški ograji, prvotno po DPN namenjen širitvi koncesijskega območja, ponovno kaže na nerazumevanje slovenskih oblastnikov do tega, kaj je naš strateški interes, glede na geostrateški položaj Luke Koper kot severno-jadranskega pristanišča, z idealnim izhodiščem proti srednji Evropi, kjer je največ velikih gospodarskih subjektov, in s tem pomemben razlog za njeno širitev. S krčenjem možnosti za širitev koprskega pristanišča se onemogoča predvsem zdrava konkurenca severnomorskim pristaniščem, do katerih je vsaj šest dni daljša, in tako dražja plovba velikih kontejnerskih ladij. Te se bodo zagotovo preusmerile na lokacije, ki bodo sledile potrebam blagovnih tokov. Brez ustrezne infrastrukturne podpore oziroma brez nujne graditve ustrezne železniške proge, se Kopru obeta usoda lokalnega pristanišča, usmerjenega proti vzhodnim trgom, ki so sicer pomembni, a manj kot področje srednje Evrope, od koder nas tudi s pomočjo nespametnih slovenskih oblastnikov izrinjajo konkurenti. Slovenija tako izgublja velik del svoje gospodarske prednosti, ki jo tujci zanesljivo znajo bolje ceniti od naših politikov, ki se ne zavedajo, da poceni razprodajajo slovensko gospodarsko suverenost. Kdor nadzoruje prometne poti in logistiko nekega območja, namreč nadzoruje njegov gospodarski razvoj. Širjenje prometnih poti je tudi magnet za investitorje, saj prinaša nova delovna mesta in s tem predpogoj za blaginjo prebivalstva.

Marijan Križman

 NA  VRH

 

JAVNO PISMO O TIHEM PREIMENOVANJU TITOVEGA TRGA V KOPRU

 

Spoštovani gospod župan Boris Popovič!

Nedavno se je na Titovem trgu pod uradno tablo »Titov trg-Piazza Tito« pojavila tabla z novim imenom »Piazza del Duomo-Piassa«. Občani nismo bili seznanjeni s tako spremembo, kateri nasprotujemo, saj o njej ni razpravljal Občinski svet Mestne občine Koper, pa tudi sklep župana nam ni znan. Glede na zgodovinska dejstva polpretekle zgodovine je ime trga takšno, kot si ga ljudje želimo in ga spoštujemo. Resda so bili nekateri poskusi spreminjanja, vendar smo vse z referendumsko voljo ljudstva zavrnili. Spreminjanja imen trgov in ulic kaj hitro lahko postane podlaga za spreminjanje zgodovine in negiranje nekaterih znanih dejstev v povezavi s polpreteklo zgodovino.

Spoštovani gospod župan, na vas apeliram, da se tabla z imenom »Piazza del Duomo- Piassa« odstrani, pročelje ene najlepših stavb našega mesta pa povrne v prvotno stanje.

S spoštovanjem

Predsednik: Marijan Križman

Koper, 1. decembra 2017

 

Komentar:

Očitno gre z ene strani za grobo provokacijo, z druge pa za nasedanje ljudi brez znanja ali celo kulture. Ta Trg je imel v zgodovini veliko imen, najdlje zelo enostavno Piàssa, pod Italijo so ga preimenovali v Piazza del Duomo pa tudi Piazza Roma, pod Avstrijo je imel celo ime Leipzig. Po Titu je bil poimenovan 1956. Torej, če gre za zgodovinske oznake, bi morale biti navedene vse, sploh pa tudi imena mesta Koper, ki so bila najprej starogrška Palada in Aegida, nato Capris, še najdlje Iustinopolis, nato Caput d'Istriae, Capodistria in Koper. Istrski Slovenci smo mu stoletja pravili Kuper. (M. I.)

M. I.

V Ricmanjah spoštujejo NOB

V Ricmanjah, slovenskem predmestju Trsta, so zelo lepo počastili spomin na svojih 43 padlih partizanov, aktivistov in žrtev fašističnega terorja. Domača borčevska organizacija in KD Slavec sta ob sodelovanju z MePZ Rdeča zvezda in folklornim društvom Borjač iz Sežane pripravila prav lepo slovesnost. Ob tej priložnosti so jih obiskali tudi pohodniki iz Bertokov in drugih krajev okolice Kopra, ki so se žrtvam posebej poklonili pred spomenikom. V vasi so pred nekaj leti tudi postavili posebno ploščo 2. bataljonu III. udarne Krajiške brigade, ki je po osvoboditvi Trsta 40 dni bival med njimi. Na proslavi so tudi uprizorili pravi partizanski miting. Slavnostni govornik pa je bil Miloš Ivančič.

To je osrednji del govora: 

»Vi ste spomenik vašim padlim med NOB in žrtvam fašizma postavili med prvimi, že leta 1946. Prav v tistih časih, ko je skorajda vsaka družina zelo hudo čutila, da nekdo od dragih manjka. Postavili ste ga torej iz ljubezni do svojih izgubljenih. Vendar mislim, da tudi iz razočaranja nad novo vrsto svobode, ki so nam jo prinesle nove meje in novi oblastniki – prav tisti, ki so te naše slovenske kraje že v začetku prve svetovne vojno prodali Italiji, zato da je ta hinavsko izdala svoje zaveznike.

Nekateri so videli ali še vedno vidijo v Angležih in Američanih nosilce svobode in demokracije, vendar takrat, ko ste vi postavljali ta spomenik, so oni tu v Coni A vrnili v življenje in v prakso celo stare fašistične zakone, po katerih tudi meni v tržaški bolnici niso hoteli vpisati slovenskega imena in slovenskega priimka. Ampak to ni bilo najhujše. V svojo policijo so vključili in jim predali poveljevanje celo ljudi iz zloglasne Collottijeve bande, ki je mučila in pobijala naše ljudi, tudi iz vaše vasi. Njihovo častniško uniformo je dobil tudi naš fašistični učitelj Kagainkarta. Angleži, Američani in Italijani so naše begunske vojne zločince zaposlovali celo na šolah in državnem radiu.

O njihovi demokraciji je začel pisati tudi Primorski dnevnik, pa so mu prepovedali izhajanje. Izšel je šele potem, ko je po podjetjih in tovarnah stavkalo proti temu ukrepu kar 180.000 delavcev. 10. marca 1946 je med demonstracijami v podporo Jugoslaviji v Škednju njihova civilna policija streljala na demonstrante, dva ubila, 22 pa je ranila. Še huje, v tistih časih so celo skupino ustašev oblekli v ameriške uniforme in oborožili z njihovim orožjem, na so šli pobijat, da bi sprožili novo vojno. O tem se ni pisalo, naši, da ne bi sprožali še večjega strahu pred vojno, angleški, ameriški in italijanski novinarji, ki so prisegali na svobodo tiska, pa ker to ni bilo v njihovem interesu

V tem in takem času so vaši ljudje postavili ta vaš spomenik vašim borcem in žrtvam za svobodo.

Fašizem je ostal živ. Očistil se je starih obremenjujočih in preveč očitnih oblik delovanja, celo antisemitizma …, vendar je še vedno živ. A se vam ne zdi, da je to kar se je in se še dogaja ob takoimenovnem dnevu spomina na eksodus in fojbe le posledica tega fašizma. A ni to zelo očitno skrivanje fašizma. Svoj spomenik so postavili prav pri svetem slovenskem mučeniškem kraju Bazovica, in to na jami, v katero so prav fašisti, Guardia civica, začeli metati antifašiste. Pred kratkim sem dobil iz londonskih arhivov kup kopij dokumentov, ki popolnoma potrjujejo, da je to, kar so videli fantiči in dekleta iz Boršta, ko so tam med vojno pasli krave, in kar mi je zelo nazorno povedal Jordan Zahar za knjigo Peruti tržaškega aborigina - popolnoma drži. V to brezno je bil poleg Slovencev oz. protifašistov in trupel nemških vojakov vržen samo en fašist Fabiani, na smrt obsojeni pomočnik Collottija.

Ob primorskih zahtevah za protiutež tej italijanski manipulaciji zgodovine in skrivanja fašizma pa je Janševa vlada izbrala za datum tako imenovanega primorskega praznika 15. september, torej spomin na uveljavitev te iste pariške mirovne pogodbe, s katero je Jugoslavija izgubila Trst, Gorico in pol Primorske, za kar so padli tudi vaši junaki. To naj bi bil praznik združitve Primorske z matično domovino. To je praznik delitve Primorske, odpisa polovice njenih ljudi, ki so zaradi interesov velikih sil ostali na drugi strani neke nove politične meje. Ta odnos Ljubljanske politike do vas, ki ste ostali v Italiji, se enako kaže tudi do naših Korošcev, saj še prevzema nasledstva do avstrijske državne pogodbe nočejo izpeljati, pa čeprav bi bil zato potreben le en dopis.

Kaj pa postavljanje spomenikov domobrancem in celo čaščenje najhujših fašističnih zločincev, ustaških klavcev iz Jesenovca, Jastrebarskega in drugih taborišč smrti - teh ki so izrezovali oči, dojenčkom trli glavice kar z vojaškimi čevlji - a to ni obujanje celo čaščenje fašizma? Tem se je šel klanjat celo naš predsednik države. Da, po vojni so bili poboji in ti so bili zločin, kot je vsako maščevanje, vendar bili so predvsem posledica še deset karat večjih zločinov.

Pozabljamo, da je bilo med drugo svetovno vojno po vsem svetu pobitih več kot 60 milijonov ljudi, po njej v povojnih maščevanjih in drugih pobojih pa 6 milijonov, torej 10 odstotkov na žrtve vojne, v nekdanji Jugoslaviji je ta odstotek celo nižji. Brez strahot fašizma in groze njihove vojne proti navadnim ljudem, ne bi bilo vojne in tudi ne povojnih pobojev.

Še hujše kot pri nas se ta novi času in razmeram prilagojeni fašizem pozna po svetu, pa ne samo kot CasaPound ali v pobijanju v Siriji ali Palestini, v begunskih taboriščih in Guantanamu, ampak v ozadju delovanja velikih kapitalskih korporacij, celo 11. Septembru in neoliberalizmu. Kaj vse pa so ti neoliberalci pri nas po osamosvojitvi porušili, pokradli, razprodali in predvsem podarili tujcem. A ni to neki novi fašistični kolaboracionizem, samo v drugi obliki?

Spoštovani vsi prisotni, po prihodu sem se najprej ustavil na vašem pokopališču, da počastim spomin na 43 junakov in nedolžnih žrtev, vaših in naši rojakov. Pogledal sem na okrog po ostalih grobovih, pa sem se zavedel, da je na tem pokopališču pokopanih najbrž več kot tisoč naših prednikov, ki so sicer umrli narave smrti, a so zame junaki, saj so se vse življenje borili za ohranitev našega naroda.

Moje globoko spoštovanje do vseh njih, zlasti tistih, ki so v takratnih časih darovali svoje življenje, za življenje vas nas vseh. Moje spoštovanje tudi do vseh vas, ki ohranjate spomina na njihov boj, delo in bolečine. Občudujem tudi vas, da v vseh teh razmerah novih nacionalizmov in mutiranih fašizmov vzdržite ohranjati svoj jezik, v svojem združenju partizanov ponos na našo zgodovino, v društvu Slavec pa na našo kulturo, ki zaobsega vse skupaj.«

V Hrvojih in Kučibregu smo tudi letos počastili spomin na padle

Hrvoji, Kučibreg 5.11.2017

Borčevske organizacije iz slovenske, hrvaške in italijanske Istre smo tudi letos tradicionalno počastili spomin na padle partizane v hudih bitkah v tem delu Istre padlo 120 partizanov iz tržaško istrskega območja, predvsem italijanske narodnosti. Najprej smo se poklonili nekaterim pokopanim na pokopališču Hrvoji, nato pa se udeležili osrednje proslave v Kučibregu, ki je že na hrvaški strani. Letos so bili nosilci organizacije naši tovariši iz občine Ankaran.

To je video reportaža Delgija Jermana:

O spomenikih in dogodkih pa več tu:

Ko je Slovenija postala pomorska država

Lopar, 15.9.2017

 

V Loparju pri Kopru smo počastili 73. obletnico ustanovitve partizanskega mornariškega odreda,

Video reportaža s prireditve, kot jo je posnel Delgi Jerman

Album fotografij s pohoda in prireditve

Proslava v Pobegih – Čežarjih, kjer je bil slavnostni govornik podpredsednik Državnega zbora Matjaž Nemec

 

Ustanovitev mornariškega odreda je bila eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini slovenskega pomorstva. Brez tega Slovenci sploh ne bi dobili morja. To je poudarila tudi slavnostna govornica zgodovinarka dr. Nadja Terčon:

"Podlaga slovenskim vojnim in povojnim zahtevam za primorsko ozemlje in izhod na morje sta bila Vrhovni plenum Osvobodilne fronte (16.9.1943) in Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju (3.10.1943). Razglasila sta pripadnost Slovenskega Primorja k svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji, kar je potem (30.11.1943) na drugem zasedanju potrdilo predsedstvo AVNOJ. Zahteve so bile vezane tudi na nastanek in delovanje IX. Korpusa, ki se je na Primorskem organiziral v močno udarno silo. Njegov nastanek je bil vezan na padec Mussolinija 25.7.1943 in razglasitev kapitulacije Italije 8. septembra 1943. Ko je zasovražena fašistična oblast propadla, je v vsej Julijski krajini izbruhnila spontana vstaja, ki je imela značilnosti vsenarodne vstaje. Kapitulacija Italije pa je bila prelomna tudi za razvoj slovenske partizanske mornarice, ki je postala sestavni del jugoslovanske mornarice in NOVJ. Na otoku Visu, kjer je od junija 1944 delovalo vodstvo NOVJ, so avgusta 1944 sprejeli odločitev o ustanovitvi mornariških enot na obalnem pasu med reko Sočo in Limskim kanalom v Istri. Zato sta bila ustanovljena Mornariška grupa pri IX. Korpusu v Trnovskem gozdu ter Mornariški odred Koper v Istri, v Škofih na Krasu pa leta 1945 Mornariški informativni center. " To je delček njenega govora, več pa na celoten govor dr. N. Terčon

Obeležitev tega dogodka so pripravili naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo »Slovenska Istra«, Skupnost partizanskih pomorščakov Slovenije, 430. Mornariški divizion slovenske vojske Ankaran, Krajevna skupnost Marezige in vaška skupnost Lopar, Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, Policijsko veteransko združenje SEVER, za Primorsko in Notranjsko

Proslavo, ki je kot vedno napolnila vaški trg pred domom junaške Akveline Bembič je, zasnovala in vodila naša Dragica Lipovšek. Združevala vse, ki imajo radi svojo domovino in spoštujejo to kar so nam priborili naši predniki: Moški pevski zbor Lopar, Pihalni orkester Marezige, Učenci in učitelji OŠ Istrskega odreda Gračišče in Učenci OŠ Ivana Babiča Jagra Marezige in OŠ Oskarja Kovačiča Škofije. Posebno obeležje so ji dali tudi naši pohodniki, ki so na prireditev prišli iz Ankarana in Bertokov ob spremstvu koprskih ljubiteljev terenskih vozil.

 

Spomnimo se oktobrske požigalske ofenzive v Istri

V prvih dneh oktobra se spominjamo požigalske ofenzive v Istri, ki so jo po propadu fašistične Italije v prvih dneh oktobra leta 1943 izvedle nemške enote ob pomoči italijanskih fašistov, zato da bi v pričakovanju izkrcanja zaveznikov preprečile delovanje jugoslovanskih partizanov. Takrat je gorela skoraj vsa Slovenska Ista, za pobitimi pa so jokali skorajda v sleherni vasi. A Nemci so s to ofenzivo dosegli samo obratno: popolno vstajo Istre in vse Primorske, kakršne ni v primerjavi v takratni okupirani Evropi.

V spomin na takratne grozote so spominske svečanosti v številnih naših vaseh, kot na primer Dekanih, Bertokih, Pobegih – Čežarjih in Sv. Antonu, kjer imajo 2. oktober tudi za svoj krajevni praznik. Na letošnjih prireditvah so sodelovali predvsem domači zbori, godbe in učenci osnovnih šol, v Dekanih pa so kot običajno poklonili spominu na pobite tudi s sveto mašo.

V tej v Sloveniji manj znani ofenzivi je sodelovalo v bojih približno 50.000 nemških vojakov, oboroženih z več kot 150 tanki, 25 jurišnimi in 90 protitankovskimi topovi, avtomatskim orožjem in motornimi vozili. V Istri so nastopili: 1. tankovski grenadirski polk SS, okrepljeni 21. tankovski grenadirski polk in 194. grenadirski polk. Najhujši klavci, požigalci in posiljevalci pa so bili italijanski fašisti, ki so se jim po razpadu Italije priključili.

Požigali vse od kraja, pobijali stare ljudi, tudi ženske. Prodirali so v treh kolonah: prva je šla proti Sv. Antonu, Kubedu, Sočergi, druga proti Rižani, Hrastovljam, Dolu, Smokvici, tretja proti Ospu, Črnemu Kalu, Loki. Partizani so se jim junaško upirali, toda niso mogli zadržati jeklenega plazu, ki je neusmiljeno uničeval vse živo na svojem smrtonosnem pohodu. Ozračje so parale bobneče eksplozije z rafali mitraljezov. Podivjani istrski in tržaški fašisti so se napili žganja in vina. Kričali so in preklinjali kot obsedenci. Neko dekle se je branilo nasilja in jih sramotilo; fašist je nanjo vpil: "Mi imamo za dva dni proste roke in delamo, kar hočemo!" Ob devetih dopoldne so že gorele vasi Mačkolje, Tinjan, Črni Kal. Med požigalnim pohodom je sovražnik do desetih zvečer popolnoma ali delno požgal naslednje vasi in zaselke: Abitanti, Babiči, Bonini, Bertoki, Bržani, Boršt, Brezovica, Bezovica, Burji, Čežarji, Črnotiče, Čentur, Dekani, Dol, Fijeroga, Galantiči, Gradin, Gračišče, Hrastovlje, Kampel, Kastelec, Kubed, Kostanjevo, Labor, Loka, Lopar, Lukini, Manžan, Mačkolje, Movraž, Osp, Pobegi, Podpeč, Semedela, Socerb, Poletiči, Sv. Simon, Šalara, Šmarje, Praproče, Pomjan, Popetre, Pregara, Rožar, Stepani, Tinjan, Topolovec, Trebeše, Triban, Trsek, Truške in Vanganel. Zgorelo je nad 1.800 stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Ljudje so bežali iz gorečih vasi na polja in v skrite kraje. Marsikateremu kmetu, ki je že potrgal grozdje, je zgorel tudi ves pridelek. Grozno je bilo, ko je tulila privezana živina v gorečih hlevih. Nemci so skupaj s fašisti pobirali po vaseh ljudi, in ti so jim morali nositi municijo. Tako so na primer v Črnem Kalu vzeli nekaj moških, da so jim nosili municijo do Sočerge, tam pa sojih postrelili. Podobno se je dogajalo v drugih krajih. V Dekanih je bilo v začasni bolnišnici nekaj ranjencev. Nemci so jih pobili. Po polju so pobijali pastirje, ki so pasli živino; bili so tudi primeri, da se je živina sama vračala domov, pastir ali gospodar pa je obležal na pašniku mrtev. Ljudje so pred Nemci bežali iz vasi v vas, noseč s seboj, kar so utegnili vzeti v naglici, da bi tako rešili pred plameni najpotrebnejše, vendar so med potjo izgubili še zadnje borno imetje. Matere so se v skupinah z otroki skrivale po poljih in bregovih, jokajočim otrokom pa so zatiskale usta, da ne bi njihov jok izdal Nemcem skrivališča. Bilo je več primerov, da so se otroci zaradi tega zadušili.29

Partizani so imeli v Sv. Antonu skladišče živil in obleke ter bencin in kuhinjo. Hoteli so vse pospraviti in skriti, toda nenaden napad jih je prehitel. Morali so se umakniti pred uničujočo premočjo. V Trebešah so Nemci ustrelili 26 ljudi, v Gračišču 2, v Črnotičah 11, v Kubedu 3, v Sv. Antonu 22, v Truškah 10, večje število v Sočergi, Trseku, Bočajih in drugod. Skupaj je bilo nad 200 padlih borcev NOV in žrtev nacifašističnega nasilja. Mrtvi so ležali ob poteh, na poljih; mnoge med njimi so pred smrtjo mučili.30

Nemški pohod so partizani zadrževali do Popeter. 3. oktobra je nanje pritisnil sovražnik tudi s Krasa v smeri proti Buzetu. Iz tesnega obroča je ostal le umik v hrvaško Istro. Enote l. slovenske istrske brigade, zbrane v Podgorju, so bile razbite. Nekaj njenih borcev se je pridružilo hrvaški brigadi in Šercerjevi brigadi na Mašunu, precej pa se jih je razhajkalo. Tudi Tržaška brigada je utrpela precejšnje izgube, a jih je tudi prizadejala sovražniku v Brkinih. Največji odpor je dajala Šercerjeva ob preboju v Brkinih, kjer sta na Artvižah njen 3. bataljon in italijanski bataljon ves dan kljubovala nemškim enotam.31

Nemški motorizirani plaz je divjal dalje v notranjost hrvaške Istre. Ni ga bilo mogoče zadržati s slabo oboroženimi in številčno večkrat manjšimi partizanskimi enotami. Vodstvo NOB je še v teku nemške požigalne ofenzive in takoj po njej sprejelo vrsto nujnih ukrepov. Po tej ofenzivi je vstala v partizanski odpor tako rekoč vsa Istra .Več o tej ofenzivi pa si preberite v govoru akademika dr. Jožeta Pirjevca: Istrska požigalska ofenziva

V spomin na takratne grozote so spominske svečanosti v številnih naših vaseh, kot na primer Dekanih, Bertokih, Pobegih – Čežarjih in Sv. Antonu, kjer imajo 2. oktober imajo tudi za svoj krajevni praznik. V Svetemu Antonu je slavnostni govornik predsednik naše koprske borčevske organizacije Marijan Križman po orisu dogodkov posebej poudaril:

»Ob osamosvojitvi naše države se je pričela revizija zgodovine in s tem poskusi rehabilitacije domobranstva. To, da so prav domobranci leta 1944 na stadionu v Ljubljani v pričo najvišjih esesovskih oblasti in cerkvenih dostojanstvenikov prisegli zvestobo Hitlerju in tako postali sestavni del esesovskih okupacijskih enot na slovenskem, ki so imeli nalogo Slovence izničiti iz zemljevida narodov. Kakšna pritlehna dvoličnost in sprenevedanje vlada v delu desne slovenske politike, ki Slovenijo prav s temi dejanji želi pahniti v mračno obdobje druge svetovne vojne. Z gnusom zavračamo take poskuse revidiranja zgodovine, ki smo ji priča tudi v drugih Evropskih državah, nazadnje v Nemčiji, kjer so neonacisti na nedavnih volitvah prišli v parlament in tako postali del nove Nemške in Evropske stvarnosti. Smo na nevarni poti nazaj v preteklost zato se moramo takim poskusom upreti in še bolj negovati vrednote NOB in jih prenašati na mlade rodove.« Tu pa lahko preberete ves njegov govor.

Na proslavi so podelili nekaj priznanj med temi naziv častnega člana našega, ki je najvišje priznanje našega združenja, in sicer borcema in aktivistoma združenja Jožetu Furlanu in Danilu Ivančiču. Obrazložitve so na strani VEDNO AKTUALNO

Ob tej priložnosti so odprli tudi posebno pot spomina, ki vodi mimo zgodovinskih obeležij Sv. Antona in njegovih zaselkov. O tem pa več Na prireditvi so tudi podelili več priznanj, med temi omenimo le na: http://www.zb-koper.si/spomeniki/sv-anton.html

Partizanski zbor Srečko Kosovel

Koper 14.9.2017

Skupaj s pokrajinskim arhivom Koper smo v tamkajšnji vhodni avli dan pred primorskim praznikom odprli razstavo o prekomorskemu partizanskemu zboru Srečko Kosovel.

Ta zbor je bil ustanovljen 1944 leta v taborišču Gravina v Italiji, nastal pa je z družitvijo dveh primorskih prekomorskih zborov, ki sta že prej delovala med zavezniki v Afriki. Po vojni so nastopali širom Jugoslavije in Evrope ter z umetniškim vodjem Radom Simotijem, ki je dvignil umetniške nastope na zavidljivo raven. V Franciji so bili del pomembne jugoslovanske misije, kjer se je 1947 leta v Parizu sklepala mirovna pogodba, na kateri smo dobili pol primorske, izgubila pa zahodni del skupaj s Trstom, Gorico in Čedadom. Več o tem primorskem boju s pesmijo na ponosne zmage in žalostne dogodke, kot je bil tudi ta v Parizu, ko smo po zaslugi zaveznikov izgubili naša največja primorska mesta lahko preberete v nagovoru direktorice arhiva mag. Nade Čibej: PEVSKI ZBOR NOVJ SREČKO KOSOVEL

 


  NA VRH

Proslava dneva Osvobodilne fronte in osvoboditve Kopra

Sv. Anton 29.4.2017

Na proslavi, ki smo jo pripravi v sodelovanju s krajani in MOK ,so sodelovali otroci domače osnovne šole Elvire Vatovec in Istrskega odreda iz Gračišča MPZ Lopar in LPZ Dekani.

Video reportaža s proslave, kot jo je posnel Delgi Jerman.

Slavnostni govornik je bil akademik dr. Jože Pirjevec. To je njegov govor:

Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši,

V intervjuju, ki ga je imel pred kratkim ljubljanski časnikar Jože Možina na TV Slovenije s kolegom Bernardom Nežmahom, je slednji izjavil, da spada 27. april, datum, ki ga praznujemo kot dan upora slovenskega naroda proti okupatorjem, med pojme, ki jih vsi ponavljamo, ker so nas v Titovem režimu tako prepričali. Po mnenju Nežmaha začetek odpora pri nas ni iskati konec aprila 1941, malo več kot teden dni po kapitulaciji kraljeve jugoslovanske vojske, temveč v tistih desetih dneh, ko se je ta borila z Wehrmachtom. Zanimiva teza, ki se pridružuje tisti, po kateri je ideja upora zaživela šele takrat, ko so nacisti napadli Sovjetsko zvezo. Ker Nežmahovo vrednotenje jugoslovanske armade, katere vlada je skupaj s kraljem Petrom zbežala v tujino še pred 17. aprilom, ni vredno posebnega komentarja, bi se osredotočil na ostala dva datuma: 27. (oziroma točneje 26. april) ali 22. junij?

Ne gre samo za datume, temveč za njihov simbolni pomen. Če so Slovenci začeli načrtovati upor že konec aprila, pomeni, da so s tem izražali pristno in spontano voljno do boja za svoje preživetje. Če so to storili po 22. juniju, so sledili le napotkom komunistične partije, ki je bila odvisna od Moskve in je organizirala partizansko gverilo po njenem ukazu. Ne zato, da bi branila lastno domovino, temveč domovino svetovnega proletariata. Kje je resnica?

Ne zanikam, da bi Moskva ne imela tudi pri 27. aprilu prste vmes. Septembra 1940 je namreč Tito Kominterni predstavil načrt, da KPJ organizira državni udar proti konservativni vladi Cvetkovič-Maček in jo zamenja z »napredno« vlado, v kateri naj bi se komunisti povezali s protifašisti različnih ideoloških nazorov. Iz Moskve je prišel odločen »njet«. Voditelji Kominterne so prepovedali, da bi se Tito podal v to avanturo, češ da KP nima dovolj podpore med jugoslovanskimi delavskimi in kmečkimi množicami, in ga opozorili, naj nikar ne pričakuje, da mu bo prišla na pomoč Rdeča armada. Obenem pa so povedali, kaj je treba storiti, če bo Jugoslavija postala plen svojih fašističnih sosedov. V tem primeru je treba mobilizirati vse ljudske množice, pripravljene na boj, in se zoperstaviti napadalcem. Tega scenarija so se komunisti tudi držali. Ko je 6. aprila 1941 Hitler brez vojne napovedi sprožil brutalno agresijo na Jugoslavijo, so njihovi mladi pristaši trumoma hiteli v vojsko, medtem ko so predstavniki partije stopili v stik z vojaškimi poveljstvi in jim ponudili sodelovanje. Slednji, že pripravljeni na kapitulacijo, pa so ta predlog zavrnili.

Slovenski meščanski politiki katoliškega in liberalnega kova so bili še pred 6. aprilom mnenja, da je treba najti z Nemčijo dogovor, ki naj bi znotraj »novega evropskega reda« zagotovil Sloveniji status vazalne enote, podobne Slovaški, ali jo pridružil Hrvaški. Nemci, ki so gledali na Štajersko in Gorenjsko kot na svoji matični deželi, pa o tem niso hoteli slišati. Da zadovoljijo Italijane in Madžare so prvim prepustili Ljubljansko pokrajino, drugim pa Prekmurje, kar pomeni, da bi bila Slovenija v primeru njihove zmage obsojena na smrt. V tej situaciji se je v Ljubljani oblikoval Narodni svet, ki so ga ustanovile ljudska, liberalna in socialistična stranka, da rešijo kar se rešiti da. Komunisti so tudi želeli pristopiti, a so jih zavrnili, češ da niso legalna stranka.

Narodni svet ni bil zmožen zastaviti jasnega načrta, kako naprej, medtem ko je med mladimi različnih ideoloških struj vrelo, saj niso bili pripravljeni pasivno sprejeti suženjstva, na katerega so jih znotraj »novega evropskega reda« obsojali okupatorji. Šlo je za stališče, ki ga je leto kasneje zgovorno označil nek fašistični propagandist, ko je zapisal, da so Slovenci »pogumen a blazen narod«. Kdo pri čisti bi se pač aprila 1941, v trenutku. ko se je Nemcem upirala samo še Velika Britanija, upal postaviti po robu ogromni vojaški moči Wehrmachta in drugih oboroženih sil »Osi«? Nekaj takšnih zanesenjakov pa je vendar bilo. Na pobudo komunistov so se 26. aprila 1941 sestali pri Josipu Vidmarju, ki je(stanoval v vili svojega očeta na Rožniku. Vladimir Bartol je v zbirki Al Araf pet let prej napovedoval njihovo odločitev takole. »Majhni smo in v obupnem položaju. Premagali smo otroško dobo in vanjo ne moremo nazaj. Dve poti sta samo: ali ostanemo isti in hlapčujemo ali se spremenimo in vzamemo usodo v svoje reke. Zakaj, če nam je že umreti, umrimo častno!«

Ni predvideval, da lahko tudi zmagamo. Pa smo, in si s tem zagotovili marsikaj. Predvsem osvoboditev Primorske izpod italijanskega jarma in mednarodno razpoznavnost, saj smo šele z narodnoosvobodilnim bojem postali samosvoj zgodovinski subjekt. Znotraj Jugoslavije smo si pridobili lastno republiko, s parlamentom in vlado, ki sta bila sicer odvisna od Beograda oziroma od KPJ, sta pa vendar potrjevala našo suverenost. Ta suverenost je bila zapisana v vseh treh ustavah bivše Jugoslavije in sicer v členu, ki je njenim narodom zagotavljal pravico do samoodločbe in odcepitve. Na ta člen so bili naši vodilni komunisti z Edvardom Kardeljem na čelu še posebej pozorni. Z narodnoosvobodilnim bojem smo delno tudi pretrgali s patriarhalno miselnostjo, ki je bila močno zasidrana v naši družbi, priznali ženskam enakopravnost in volilno pravico, dali mladim možnost do študija, organizirali socialno državo, ki je ščitila vse državljane in skratka stopili na pot modernizacije. Če imamo danes zdravstveni sistem, ki je še enkrat boljši kot tisti v ZDA in boljši od povprečja petnajstih najbolj razvitih držav EU, saj med drugim zagotavlja, kakor pravi moj prijatelj dr. Dušan Keber v nedavnem intervjuju, eno najnižjih umrljivosti novorojenčkov na svetu, je to treba pripisati v dobro staremu socialističnemu režimu. Kar seveda ne pomeni, da bi ta režim ne bil brez hib, predvsem ker je dovoljeval eno samo idejno resnico.

Naš osvobodilni boj je bil povsem drugačen, kot tisti, ki se je razvil med drugimi jugoslovanskimi narodi. Nastal je kot koalicija treh struj, krščanskih socialistov, liberalno usmerjenih Sokolov in komunistov, katerim so se pridružili še nekateri samostojni intelektualci. Ta koalicija ni vzdržala dolgo. Čeprav so bili maloštevilni, so komunisti v njej kmalu prevladali in potisnili partnerje ob rob, ker so bili najbolje organizirani, najbolj disciplinirani, v svojem revolucionarnem zagonu najbolj fanatični, in ker so imeli na razpolago mlade kadre, ki so si že pridobili izkušnjo partizanskega boja konec tridesetih let v španski državljanski vojni. Rezultat je bi ta, da so zatrli začetno ideološko raznolikost OF in v njej uveljavili svoj, marksistični pogled na svet in na družbeni razvoj. Tak potek dogodkov je bil verjetno neizbežen, če smo hoteli zmagati. Kajti vprašljivo je, ali bi brez energije in mesijanske vizije komunistov OF imela takšen zamah, kakor ga je imela, in če bi proti koncu vojne z lastnimi silami mogli osvoboditi Koper, Trst in Gorico. Pomoč Jugoslovanska armada, ki jo je imel trdno v rokah Josip Broz Tito, je bila predpogoj za meje, kakšne imamo danes. Plačali pa smo jo drago. Najprej z ukinitvijo lastne vojske, brez katere ni polne suverenosti, kar pa je še usodneje, z ukinitvijo pluralizma znotraj OF in po vojni s prepovedjo tradicionalne demokracije zahodnega tipa.

Kot je zgodovina obdobja med leti 1945 in 1991 dokazala pa je šlo vendarle samo za prehodno izkušnjo, ki ni mogla zatreti tiste samozavesti, do katere smo se Slovenci dokopali v času osvobodilnega boja. Iz te samozavesti je zrasla svobodna Slovenija, v kateri danes živimo. Smo z njo lahko zadovoljni? Ne povsem. V naši razvejani družbi so se znova pojavile sile, ki zanikajo upravičenost OF ne toliko iz sovraštva do komunizma, ki je kot socialno-politični eksperiment propadel, kolikor iz revanšizma in zelo konkretnega oportunizma. Te sile so v našem narodu ponovno obudile razklanost, kakršno smo poznali med drugo svetovno vojno — na srečo še najmanj ne na Primorskem. Mislim, da se jim moramo zoperstaviti, kot so se naši predniki zoperstavili tistim, ki so bili pripravljeni v imenu svojih idej in vrednot sodelovati najprej z italijanskim, nato pa še z nemškim okupatorjem. Kajti te ideje in vrednote nas potiskajo v mračnjaštvo populističnega tipa, ki se danes na žalost nevarno uveljavlja v svetu. Odkrijmo znova bistrino in širino izvirne OF in oblikujmo Slovenijo, na katero bomo lahko ponosni! Tokrat nam ni čakati na pomoč nikogar. Tokrat je zmaga odvisna od nas samih.

Jože Pirjevec, 29.4. 2017 v Svetem Antonu

 


 NA VRH

 

ČESTITKE OB DNEVU OSVOBODILNE FRONTE

 

Danes temu dnevu, prazniku, pravimo Dan upora. A je več kot samo to: to je praznik ohranitve našega naroda, njegovega ponosa, samostojnosti, svobode – dan korajže brez primera. Seveda ne celega naroda, zato je tudi dan, Ko se je svobodoljubni del naroda ločil od fašistoidnega in prodanega hlapčevskega ali ritolizniškega dela naroda, ki se je kot najhujši birič udinjal okupatorju.

Nekateri politiki in njihovi novinarji nas že leta prepričujejo, da je je bila OF samo izgovor za komuniste za prevzem oblasti. 

Da, po vojni so res prevzeli oblast, ampak nič niso porušili, nič razprodali, ali pa sami pokradli, le tistim, ki so prej kradli so to vzeli in s tem začeli obnavljani od vojne porušeno domovino, graditi tovarne, ceste, šole bolnišnice, in to take, da nam je svet zavidal. Gradili so, in to samo z najboljšimi nameni, nove odnose med ljudmi: politiko miroljubne koeksistence in politiko neuvrščenosti.

Tega trobila novega fašizma seveda ne povedo. Prav tako ne, da je tako imenovana nova demokratična oblast bivših in novih kolaboracionistov pod pretvezo svobode in demokracije še huje izkoristila osamosvojitev Slovenije za svoj prevzem oblasti in revanšizem. Ti so izpeljali najhujši krajo, rušenje in uničevanje vsega kar je narod prej naredil pod vodstvom komunistov. Demosovi ljudje so za to izkoristili in onečastili celo referendum o osamosvojitvi. 

Sedaj pa primerjajte dejanja tistih, ki so si prisvojili oblast z OF in NOB ter tistih, ki so to opravili z Demosom in osamosvojitvijo.

Miloš Ivančič

 

Spomin na herojsko bitko Komande mesta Koper

Boršt, 8.2.2017

Naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je v sodelovanju s krajevno skupnost Boršt in 430. mornariškim divizionom slovenske vojske v Ankaranu pripravilo tradicionalno spominsko slovesnost ob 72. obletnici boja Komande mesta Koper in junaške smrti njenega komandanta Franca Planinca – Frenka.

Pred tem so naši pohodniki v grapi pri nekdanjem bunkerju KMK pripravili krajša spominska slovesnost in položili cvetje. Osrednja slovesnost je bila v kulturnem domu Boršt ob 12.00 z bogatim kulturnim programom v katerem so sodelovali Godba na pihala »Mužika Sv. Lazarja« Boršt pod vodstvom Matjaža Klaja, Moški pevski zbor Lopar, katerega zborovodja je Vladislav Korošec, in učenci osnovnih šol Ivana Babiča Jagra Marezige, Elvire Vatovec Prade ter Istrskega odreda Gračišče z mentorjema Danijelo Škergat Toškan in Igorjem Smolnikom. Sodeloval je tudi dramski igralec Brane Grubar, ki je prisotne spomnil na Prešerna in njegovo Zdravljico. Prireditev je pripravila in skupaj s učenci vodila naša Dragica Lipovšek.

Tokrat je bila slavnostna govornica zgodovinarka Vlasta Beltram, ki je tudi najboljša poznavalka dogajanja v teh krajih okrog Kopra v času NOB. To je pokazala tudi v svojem govoru, za katerega je dobila buren aplavz. Po orisu dogajanja med vojno se je dotaknila tudi sedanjih razmer: »V naši novi državi se je spremenil odnos do udeležencev NOB in NOB nasploh. Ti ljudje so trn v peti desnici in bi najraje ukinili borčevske pokojnine. Spomnim se, kako mi je bilo hudo, ko so me ljudje spraševali na terenu: Ali sedaj ne velja več nič tisto, za kar smo se borili?«

Na slovesnosti, ki je dobila tudi pečat proslave našega kulturnega praznika, je predsednik Marijan Križman preda tudi zlati plaketi ZZB NOB Slovenije dolgoletnemu sekretarju našega združenja, organizatorju in tudi piscu raznih člankov Lucijanu Peliconu ter novinarju in književniku Milošu Ivančiču, ki tudi ureja to naše spletno mesto.

Poglej video reportažo Delgija Jermana:

S prireditve si lahko ogledate tudi fotografije fotografa Antonia Pera, ki so tu:

 

 NA VRH

Tudi letos smo se spomnili bitke pri Hrvojih in Kučibregu

V Hrvojih in Kučibregu smo počastili spomin na padle partizane ob nemškem napadu na bataljon Alma Vivoda, v katerem o bili pretežno borci iz Milj in Istre, Italijani, Slovenci in Hrvati. V bojih in nato represalijah jih je izgubilo življenje okrog 120. Večina je pokopanih na slovenski strani meje, spomenik pa je ostal na hrvaškem t.j Kučibregu, kjer vsako leto pripravljamo skupno mednarodno slovesnost, ki se je udeležujejo predstavniki lokalnih oblast iz Italije, Slovenije in Hrvaške. Slavnostni govornik na osrednji slovesnosti pred spomenikom v Kučibregu je bil predsednik hrvaškega združenja protifašistov in borcev Franjo Habulin.

To pa je bil govor M. Ivančiča na predhodni spominski slovesnosti na pokopališču v Topolovcu, kjer je pokopana večina padlih v teh bojih.

"Lepa je ta naša Istra, njene vasice, griči, doline , vonj in toplina morja. Lepa je, a polna grobov, tistih, ki so se borili proti zavojevalcem in za svobodo: tu na tem pokopališču, Gradinu, Brezovici …

Vsi so si želeli to našo Istro. Nekateri pravijo, da je srce Evrope, jaz pa da je to slepo črevo, nasedlega kita, ki mu pravimo Evropa. Zakaj slepo črevo. Tu mimo, po tem najbolj severnem "prelazu" Sredozemskega morja se je v naši zgodovini premikalo veliko vojska, tu so se selile množice predvsem iz Vzhoda proti Zahodu, tako kot prihaja jutranje sonce. In od vsega tega kar je prihajalo mimo, s slabim ali dobrim namenom, se je vsaj nekaj ustavilo tukaj ter se s časom izkristaliziralo, tako kot žlahtna ambra v kitovem slepem črevesu. Ta istrska ambra smo mi Istrani, ki smo postali to kar smo iz neštetih narodov, predvsem slovanskih. 

Med temi, ki so nas osvajali so bili v zgodovini pogosto tudi severni narodi, Franki, Germani ali Nemci. Med temi, ki so nas delili pa Italijani. Zadnji vojni poizkus je bil med drugo svetovno vojno. Po razpadu Italijanskega fašizma leta 1943 so se tu proti njim prvič v zgodovini enotno uprli vsi Istrani neglede od kod so izhajali njihovi predniki, ali iz svojih Tinjanov, Muj ali Milj in Hrvojev. Bili so enotni antifašisti. Bataljon Alma Vivoda, ki je nosil ime prve padle partizanke iz Čampor nad Miljami, in v katerem so bili pretežno Italijani, je tu vztrajal na položajih, in čakal izkrcanje angloameriških zaveznikov, pa čeprav ga je poveljstvo jugoslovanske vojske pozvalo ali mu ukazalo, da se umakne v varnejše Brkine. Prišli pa so Nemci in napadli te neizkušene partizane, ki so pred tem po večini bili italijanski vojaki, ki so kopali jarke, so jih dobesedno pokosili z mitraljezi. 

Ko sem pred desetletji po Istri delal reportaže, so mi starejše ženske s solznimi očmi pripovedovale svoje spomine na pobite partizane, na kri. Aldo Bembič, ki je stanoval tu spodaj v Hrvojih, mi je pripovedoval, kako je njihov duhovnik kričal z zvonika in usmerjal partizane, da se izognejo čistin, po katerih so klestili nemški mitraljezi. Številni so se izognili, a kaj, ko so jih malo naprej čakali drugi Nekateri pravijo, da je bilo takrat mrtvih 120 ljudi, drugi pa, da jih je bilo manj. Če sklepam iz tega kar sem sam slišal in prebral, bi rekel, da jih je v samih bojih padlo manj, a so veliko partizanov tudi polovili in odpeljali v Rižarni in druga nemška uničevalna taborišča, nekaj jih je tudi zbežalo in celo dezertiralo, a dejansko je od celega bataljona ostala le ena četa. 

Več kot ugotavljanje točnega števila pa je zame vredno dejstvo, da so se tu z ramo ob rami borili proti fašizmu ljudje treh narodnosti, tovariši in prijatelji, ki so hoteli zgraditi nov pravičnejši svet brez meja in brez razredov, brez izkoriščanja človeka po človeku. Če se ne bi tu vmešavale velike svetovne imperialistične sile, in stari nacionalizmi, ki so tu postavljale nove meje in delitve, bi Istranom kljub tem žrtvam mogoče celo uspelo. 

V Isti smo po vseh vojnih in povojnih tragedijah vendarle zaživeli v prav zglednem sožitju, a to je ob osamosvojitvi motilo nekatere stare nacionaliste, ki so si želeli, nove delitve in nove meje. Ker med ljudmi ni bilo sovraštva, sta se dva vodilna politika, eden iz Slovenije in eden iz Hrvaške celo dogovarjala za tako imenovane morske incidente. Drugi so hodili na mejo in se metali čez ograjo … da bi nas ja skregali. Uspeli so le delno: tu spodaj je meja in rampa, prav v dolini, kjer so nekoč ljudje skupaj kosili travo, nato pa so jih pokosili nemški mitraljezi. Malo naprej je bodeča žica, kot da smo v vojni. Kaj pa sedaj delijo ta meja in bodeča žica tu v Istri? Konkretno ta tu ljudi iste narodnosti, njihove grobove in spomenike. Da tudi žrtve teh bojev, Slovenci, Italijani in Hrvati, predvsem pa Istrani, ki se niso znali opredeliti katere narodnosti so, so sedaj pokopane v samostojni Sloveniji, spomenik pa je v samostojni Hrvaški. 

Istrani in vsi ostali, ostanimo ponosni na naše partizane, ki so se borili za bratstvo in enotnost! Ne dovolimo, da nas delijo, in kljub mejam ostanimo prijatelji - v čast vsem našim padlim in v prihodnost naših otrok. 

VEČNA SLAVA NAŠIM JUNAKOM IN NJIHOVIM NESMRTNIM IDEJAM"

 NA VRH

PRIMORSKA SRČNA

Postojna, Novi trg, 17.9.2016

Postojnčani so pripravili res veličastno proslavo SRČNE PRIMORSKE. Odlični govori, odlični nastopajoči. Preveč dobri, da niso koga zmotili in jih je zalil s ploho dežja, prav pred koncem, ko bi se moralo začeti tovariško druženje. Če si prireditve niste ogledali ali zapomnili tega kar so povedali govorniki, zlasti doktorja Borut Klabjan in Matjaž Kmecl, si jih velja ponovno posebej dobro poslušati. To sta bila dva do sedaj najboljša odgovora ponarejevalcem zgodovine.

Posnetek celotne prireditve SRČNA PRIMORSKA

Govor dr. Boruta Klabjana

Govor dr. Matjaža Kmecla

VSTALA PRIMORSKA – VSTANI SLOVENIJA

Koper, Titov trg, 28.6.2016

_DSC7829

Naše združenje Protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je bilo eden izmed pobudnikov in soorganizator velikega protestnega zborovanja proti uničenju Luke Koper, ene zadnjih stebrov koprskega in slovenskega gospodarstva, ki je že vzdržalo pogrom vsega nekdanjega socialističnega gospodarstva in in družbenega premoženja.

Prireditev v Kopru ni bila namenjena samo ohranitvi Luke, ampak zelo jasno opozorilo vladi in vsem slovenskim oblastnikom, da nehajo razprodajati tujcem, krasti in uničevati vse to kar je nekoč nas slovenski narod naredil, pa tudi da neha izvajati kolonialno politiko do tega dela Slovenije.

To je govor našega predsednika Marijana Križmana:

Tovarišice in tovariši, spoštovani prisotni

Prvi direktor in graditelj Luke Koper je bil borec, partizan Danilo Petrinja- Primož, ki je zaradi svoje zagnanosti in graditve opustošene in izropane Primorske, predvsem pa zaradi trme in vztrajnosti doživljal pritiske in ovire slovenske vlade pri gradnji Luke in železniškega tira Koper-Prešnica. Tako je zapisal v svoji knjigi spominov, citiram » Slovensko vodstvo je gradnjo železniške proge Koper-Prešnica odklanjalo iz naslednjih razlogov: niso verjeli v ekonomsko upravičenost in rentabilnost gradnje pristanišča in železniške proge; vztrajali so pri ukinitvi zveznih, republiških, okrajnih in občinskih investicijskih skladov, tako imenovanega državnega kapitala, da se ne sme graditi nobene nove železnike proge, dokler se obstoječe ne posodobijo.

Sekretar za promet LR Slovenije Bojan Polak je odločno nasprotoval, da bi predlagali zvezni vladi, da vključi gradnjo proge v financiranje iz zveznih sredstev, ker, da bi to pomenilo nož v hrbet slovenski vladi. Konec citata.

In kaj se je spremenilo v šestedesetih letih? Nič, vse je po starem. Očitno je oviranje razvoja primorskega gospodarstva stalnica vseh vlad in ministrstev, ki imajo odločilen vpliv. Še več v mandatu ene izmed vlad smo doživeli kolaps našega gospodarstva, če le naštejem Intereuropo, Drogo, Istrabenz in Luko Koper, ki je bila očitno premočna, da bi jo uničili v enem mandatu. Posledice so hude, zgubili smo ogromno delovnih mest, mladi iščejo delo na tujem, razvoj je izgubil zagon in kar je najhuje, tega nam niso povzročili tujci, akterji imajo imena in se mirno in nekaznovano sprehajajo, nekateri se celo pojavljajo v medijih in svetujejo kako iz gospodarske krize. Tukaj smo zato, da se upremo in rečemo dovolj mačehovskega odnosa do Primorske, ki ni drobiž za poračunavanje.

Združenje protifašistov, borcev in udeležencev NOB ter veteranov Koper, podpira razvoj in napredek Luke Koper, odločno zavračamo laži in prirejanje podatkov o njenem poslovanju, vodstvu in delavcem našega edinega pristanišča pa izrekamo pohvalo in zahvalo za doseganje tako zavidiljivih rezultatov trdega in poštenega dela.

SMRT FAŠIZMU-SVOBODA NARODU!

 NA VRH

 

JAVNI POZIV ZA ZAŠČITO LUKE KOPER

Koper, 15.6.2016

V Civilni iniciativi za zaščito Luke Koper, oblikovane na Javni tribuni Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, z zaskrbljenostjo in ogorčenostjo spremljamo nerazumne kadrovske predloge SDH s podporo Vlade Republike Slovenije, s katerimi naj bi zamenjali tri člane nadzornega sveta Luke Koper d.d..

Namera o zamenjavi je toliko bolj sporna, ker podjetje s sedanjim vodstvom in nadzorniki izkazuje odlične poslovne rezultate in ima perspektivno vizijo dolgoročnega razvoja. Brez pomembne vloge nadzornikov in uspešne uprave, ki uživa tudi zaupanje zaposlenih, rezultati zagotovo ne bi bili tako dobri.

Predlagani kandidati za nadzornike niso neznanka slovenskega gospodarstva, ne vzbujajo pa zaupanja in niso nobeno zagotovilo, da bodo v poslovanje Luke Koper prinesli več dodane vrednosti. Še posebej nerazumen je predlog za nadzorništvo nekdanjega zaposlenca Luke Hamburg Juergena Sorgenfreia, ki je jasno pokazal, da nasprotuje drugemu tiru in favorizira izgradnjo terminala v Divači, kar je po mnenju preostale stroke škodljiva usmeritev za koprsko pristanišče. To dogajanje je nadaljevanje uničevanja primorskega in vsega slovenskega gospodarstva, pri čemer je oblast hote ali nehote izdatno sodelovala. Še več, gre za očitno podrejanje slovenskih nacionalnih interesov tujcem.

V Civilni iniciativi za zaščito Luke Koper bomo storili vse, kar je v naših močeh, da preprečimo destabilizacijo Luke Koper, katere osnovni cilj je razprodaja in uničenje temeljev nacionalnega gospodarstva.

Pozivamo SDH, da se odreče namere o zamenjavi treh nadzornikov v Luki Koper.

Pozivamo slovensko vlado, da zaščiti ustvarjeno bogastvo, plod domačega dela in znanja ter se odreče uslug sovražnih lobistov.

Pozivamo Komisijo za preprečevanje korupcije, da razišče okoliščine konflikta interesov in suma korupcije pri poskusu razbitja Luke Koper.

Pozivamo najširšo javnost, da se nam pridruži v boju za zadnje stebre slovenske suverenosti. Naše aktivnosti se šele začenjajo. Združeni bomo uspeli!

Za Civilno iniciativo za zaščito Luke Koper: Marijan Križman, Miloš Ivančič, Peter Majcen, dr. Vesna Mikolič in Damjan Volf

OBISKALI SO NAS PRIJATELJI Z DOLENJSKE

Pobegi – Čežarji, 12. 6. 2016

V nedeljo, 12. junija smo v Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper imeli v gosteh drage prijatelje z Dolenjske. Našemu povabilu na 3. tovariško srečanje so se polnoštevilno (blizu 70) odzvali predstavniki borčevskih Združenj za vrednote NOB Novo mesto in Grosuplje in predstavniki in člani krajevnih organizacij ZB Žužemberk, Podgrad, Straža in Ivančna Gorica ter Osnovne šole Stopiče, Podružnične šole Podgrad in tamkajšnjih društev.

Povabili smo jih, da jim znova rečemo hvala za izjemno sodelovanje, za spoštljive nagovore in kulturne programe, ki jih složno z nami vsako leto znova vgrajujejo v spominske slovesnosti ob obeležjih NOB v Muljavi, Žužemberku, Hinjah, Ribnici, Vavti vasi, Podgradu in Velikem Cerovcu, kjer počivajo padli borci, med njimi tudi naši rojaki.

 NA VRH

 

V Gabrovici počastili spomin na žrtve, v Ospu pa predstavili knjigo Roža osapska

28. maja leta 1944 so Nemci s pomočjo italijanskih fašistov in domobrancev požgali Gabrovico, pobili in zažgali 9 ljudi, vse za delo sposobne pa odgnali v koncentracijska taborišča, od koder se niso več vrnili. Med zažganimi je bila tudi štiriletna Nerina Krmec. V spominski slovesnosti so sodelovali MPZ Lopar, Jerica Mrzel in otroci OŠ Istrskega odreda Gračišče, o spominu na žrtve in herojsko Gabrovico pa sta govorila predsednik združenja Marijan Križman in Milan Gorjanc. Prireditve so se udeležili tudi veterani slovenske vojne, pripadniki mornariškega divizijona iz Ankarana in naši pohodniki.

Naši praporščaki in voditeljica Draga Lipovšek ob grobu žrtev požiga.

O dogodkih med vojno v tej vasi si lahko več preberete na naši strani: http://www.zb-koper.si/spomeniki/gabrovica.html

O teh dogodkih govori tudi knjiga Miloša Ivančiča Roža Osapska, ki sicer razkriva manj znano burno zgodovino teh krajev v Osapski dolini med Črnim Kalom in Miljami, zato smo ob tej obletnici pripravili v Ospu posebno predstavitev s predvajanjem posnetkov pričevanj ljudi, ki jih že dolgo ni več med nami.

Kako je bilo na obeh prireditvah lahko sklepate tudi iz fotografij Mihe Crniča:

95 let od prvih barikad proti Fašizmu

 

15. maj je praznik mestne občine Koper, ki ga praznuje v spomin na upor Marežganov proti fašistom. Manj znane pa so barikade proti fašistom, ki so jih že dan prej postavili v Osapski dolini. Te je vodil duhovnik Franc Malalan, ki je bil tudi izredni domoljub in prepričan protifašist. Naše združenje mu je ob tej obletnici na osapskem spomeniku žrtvam fašizma in druge svetovne vojne postavilo posebno spominsko ploščo. Ob tej priložnosti smo pripravili tudi krajšo slovesnost. Po pozdravu predsednika Marjana Križmana in otvoritvi plošče, je ta pomnik blagoslovil farni župnik Milan Stepan, več o njem pa je povedal publicist Miloš Ivančič, ki je te dogodke tudi podrobneje opisal v svoji najnovejši knjigi Roža osapska. Vse skupaj sta zaokrožila MPZ lopar in voditeljica Darja Krkoč.

Poglejte si video Delgija Jermana

In fotografije Mihe Crniča.

Iz pozdrava Marijana Križmana:

»Danes je za naše Združenje protifašistov, borcev in udeležencev NOB ter veteranov Mestne občine Koper pomemben dogodek, ki smo ga načrtovali v programu dela za letošnje leto. Mogoče se je komu zdelo nenavadno, da župniku mons. Francu Malalanu postavljamo spominsko obeležje v tako oddaljenem času od dogodkov po koncu prve svetovne vojne. Da, minilo je 95 let od upora proti škvadristom, ki so slepo sledili svojim gospodarjem z nalogo, da preprečijo kakšno koli možnost, da bi bili na takratnih parlamentarnih volitvah kraljevine Italije izvoljeni Slovenski predstavniki. Župnik Malalan je ob teh dogodkih pokazal srčnost in pripadnost svojemu narodu, pokazal je tisto kar potrebujemo tudi danes, če želimo obstati in se obdržati v globalizaciji in potrošništvu, ki nima nikakršnih vrednot.« …

»Naše poslanstvo je ohranjanje zgodovinskega spomina in vsega kar se iz njega lahko naučimo, predvsem, da svoboda ni samoumevna, da so zanjo bile potrebne ogromne žrtve, ki jih ne smemo pozabiti in njihova hrabra dejanja obeleževati in s tem pokazati naše spoštovanje in priznanje kot ga danes izkazujemo domoljubu in narodnemu buditelju župniku mons. Francu Malalanu.«

Iz govora Miloša Ivančiča:

»Sam osebno častitega Malalan nisem poznal, sem pa o njem veliko slišal tako doma v družini kot tudi po okoliških vaseh. Govorilo se je tudi o njegovemu prijatelju župniku Kocjanu, ki so mu, po pripovedovanju, Nemci prestrelili ličnici, osebno se pa lepo spomnim mojega učitelja verouka Rudolfa Žgurja, za katerega so mi pripovedovali, da so ga Nemci ob požigalski ofenzivi celo noč mučili v sodu mrzle vode, a ni nobenega izdal. Omeniti bi morali tudi druge, ki so tu veliko naredili in pustili, vsaj dekana Antona Petričiča, ki je tu ustanovil prvo slovensko šolo Istri, in Josipa Kompareta župnika in deželnega poslanca, ki je to vas tudi kulturno in gospodarsko prenovil.

Franc Malalan je bil iz znane zavedne slovenske openske rodbine in eden zadnjih Karlinovih duhovnikov. Andrej Karlin je bil namreč tržaško koprski škof slovenske narodnosti, ki so ga takoj po italijanski okupaciji odstranili samo zato ker je bil zaveden Slovenec. Malalan je moral že po prvi maši leta 1915 za vojnega kurata v Galicijo. Po vojni je bil poslan na svoje mirnodobno poslanstvo najprej v tržaško bolnišnico nato pa sem v Ospu,« …

»on je tu postal ne samo dušni pastir, ampak tudi učitelj, kmetijski pospeševalec, zdravnik, narodni buditelj in predvsem prijatelj ljudi.« …

»Ob dogodkih, ki so se začeli vrstiti že pred volitvami leta 1921, je postal oziroma so ga ljudje s svojim zaupanjem postavila za svojega ljudskega voditelja. Prav on je namreč s pomočjo učitelja Jereba in mladincev že 14. maja, torej dan pred dogodki v Marezigah, organiziral prvi sistem sedmih barikad proti fašistom. Naslednje jutro so se fašisti iz Milj oboroženi s puškami, bombami in bencinom pripeljali s kamionom, ki je padel v prekopani kanal. Že na tej prvi barikadi pri Križpotu, so jih naši ljudje zadržali cel dan in celo noč, vse do prihoda enote redne vojske. Kot je znano je na tej barikadi tudi Andrej Žerjul. Ko se je Malalan z oficirjem dogovoril, da fašistom ne bodo dovolili požiganja vasi, je ukazal, da umaknejo barikade in spustijo vojake v dolino. Za njimi so seveda šli tudi fašisti. Ko so prišli v vas pa so vseeno vdrli na volišče in zažgali glasovnice. Ko jim je Malalan hotel to preprečiti, so mu ustrelili pod noge in ga ranili. Takrat so tudi vdrli v nezastražene Mačkolje in tam požgali 6 stavb. Vrnili so se tudi v Osp in med številnimi odpeljanimi v zapor ter tam do smrti pretepli Andreja Vodopivca.

Te barikade so ostale manj znane od marežganskega upora, a so najbrž še bolj pomembne, saj tu ne gre za spontani odpor ampak organizirani upor ali obrambo proti fašizmu. Tu v tej dolini pa se ni končalo samo pri tem napadu.

Malan je preprečil tudi uničenje slovenskih napisov v osapski cerkvi, saj je tam zalotil tri fašiste, ki so hoteli razbiti vse slovenske napise. Pravijo, da je vse tri oklofutal in jih nato s trebuhom vrgel čez cerkveni prag. Podobno je naredil tudi med mašo na Plavjah, kamor so trije fašisti prišli motiti slovenski obred. Tudi te je pred vsemi ljudmi vrgel iz cerkve.

V vaški hiši, kjer je bil poleg prostorov društva Domovina tudi farovž, je nudil zatočišče marsikateremu preganjanemu, kar eno celo leto Virgiliju Ščeku in občasno tudi svojemu bratu Riku Malalanu, legendarnemu sekretarju tržaških komunistov. Vsi trije so legende. Kljub vsem nevarnostim so ponoči pri odprtih oknih ljudem v korajžo peli slovenske pesmi, najbolj pogosto Buči buči morje Adrijansko, tako da se jih je slišalo po vsej vasi. Moja nona mi je pravila, da se z bratom tudi pričkala o politiki, vendar za oba je skrbela ena velika duša, to je bila njuna sestra, ki se sicer gospodinjila v farovžu.

Ko je postalo še bolj nevarno je naročil mojemu nonotu Štefanu, da pred fašisti reši izredno bogato vaško knjižnico, a kaj ko je ta fašizem in nato še vojna toliko časa trajala, da so knjige v tisti zakopani omari in podstrešjih popolnoma strohnele.

Gregor Krašovec, medvojni osapski partijski sekretar, ki je stanoval tu spodaj mi je pripovedoval kako je nekega večera, ko je Malalan najbrž že vedel, da bo šel na sodišče in nato v konfinacijo, prišel k njemu in mu rekel, da sedaj gre zares in da je treba vse poskriti. Prinesel je s sabo prapor društva Domovina, da bi lahko sekretarjeva žena, ki je delala najlepše prte za oltarje všivala v enega od prtov tudi ta prapor, tako da bo ostal skrit kar na oltarju. On je nato moral v konfinacijo in ta prt je z oltarja šel na podstrešje.

Malalan je tu v Ospu že v času fašizma, ko je to prvo slovensko šolo prevzel takoimenovani Cagaincarta organiziral skrivni dodatni pouk slovenščine. Ko se je leta 1941 vrnil iz prisilne konfinacije v Abrucih, ga takrat tržaški škofov kljub prošnjam in protestom ni pustil nazaj v Osp, ampak ga je poslal službovat v Boršt pri Dolini. Tudi tam je ostal med ljudmi zapisan kot legenda. V oddajah, ki sem jih snemal so mi pripovedovali, da je na skrivaj še vedno ohranjal slovensko besedo in pesem in celo organiziral partizansko šolo. Ljudje so mi s ponosom povedali, da je ob udoru Nemcev tudi preprečil požig vasi. Njegovo ime najdete tudi v moji knjigi Peruti tržaškega aborigina, več pa lahko preberete v Osapski roži.

Po vojni cerkvene oblasti niso mogle mimo njegove priljubljenosti pri ljudeh, saj so v njegovem cerkvenem koru pele celo skojevke. Mogoče je tudi zato, pa ne samo zaradi duhovniške narodne pastirske vloge, prejel častni naziv monsinjor.

Povejte mi ljudje, a si tak človek ne zasluži pravi bronasti spomenik. So časi, ko se naši pogledi vedno bolj razprostirajo, dobivajo večjo širino, a žal tanjšajo denarnice. Tako smo vsaj prišli do plošče na vaškem spomeniku padlim borcem in žrtvam fašizma, ki bi bili ali so zagotovo vsi, prav vsi do zadnjega, zelo zadovoljni, da se je na njihovem spomeniku postavila tudi plošča z imenom njihovega duhovnika, domoljuba in prijatelja. Zakaj pa bi si zaslužil visok bronasti spomenik? Ker je s svojo vero pa ne samo v boga, ampak tudi v svoj narod, zagotovo rešil trpljenja ali smrti številnih ljudi. Ker se danes nam tu na Primorskem prav zaradi njega in takih duhovnikov kot je bil on, ni treba spravlajti z nikomer in ničemer. Mi se nimamo ničesar sramovati, samo ponosni smo lahko na naše prednike na njihov skupni in enotni boj za ohranitev naroda ali življenj, če hočete. Če bi se vsi zgledovali po njem in njegovih prijateljih iz zbora svečenikov svetega Pavla, bi, prepričan sem, tudi današnja Slovenija bila ena čudovita nova Švica, ne pa pogorišče nekdanjih tovarn in, kar je najhuje, tudi vseh moralnih vrednot. Postala je gojišče sovraštva in celo novih oblik fašizma.

Večna slava našemu nekdanjemu duhovniku, narodnemu buditelju in protifašistu Francu Malalanu in večna slava vsem, ki so napisani tu na tem spomeniku, vsem, ki so darovali svoja življenja za svobodo, ki je danes ne razumemo samo kot svobodo brez okov na rokah, ampak tudi svobodo duha. Naj bodo tudi danes, in v prihodnje, svetel vzgled pravemu rodoljubju, ki združuje ljudi ne pa zaradi lastnih interesov razdvaja svoj narod.« …

Obisk tovarišev iz Italije

V nedeljo 8. maja se je na koprskem pokopališču ustavila 50 članska delegacija iz italijanskega združenja partizanov (ANPI) iz 15 občin Spodnje Furlanije (Bassa Friulana) in počastila spomin na svojega herojskega partizana Maria Toffanina - Giacco in tukajšnje žrtve fašizma. Tovariše iz Furlanije je sprejela naša delegacija, nekaj partizanskih pa Marjetka in Vlado. Skupino, ki je potovala še naprej po poteh spomina na skupni protifašistični boj, je vodil Giorgio Coianiz. V nagovorih pred obema obeležjema je povedal nekaj besed o partizanu Mariu, ki je po vojni, kljub temu, da je bil na zmagovalni strani moral zbežati iz domovine Italije, samo zato, ker je bil prepričan partizan, komunist in antifašist, saj takrat v času hladne vojne taki ljudje v zahodnem bloku niso bili zaželeni. Poudaril je tudi skupni boj antifašistov in se opravičil za dejanja, ki so jih počeli fašisti, njegovi sonarodnjaki, našemu narodu. Skupaj s partijsko zastavo in prapori borcev proti fašizmu so nosili tudi mavrično zastavo, ki je simbol svobode in miru, za katere pa se moramo še vedno boriti. Tu je njegov celoten govor v originalu:

Il discorso di Giorgio Coianiz

 NA VRH

 

 


Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

  NA VRH