Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

Spletni bilten Združenja

Vstala Primorska

DOMOV│O NAS │VEDNO AKTUALNO│DOSJE│SPOMENIKI│PUBLIKACIJE│VČLANI SE│ISTRSKI ODRED│SPLETNI DNEVNIK│FACEBOOK│KLUB BRIGADIRJEV │POVEZAVE│OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJA│KOLEDAR PRIREDITEV│PRVI UPORI PROTI FAŠIZMU│IZROČILO TIGRA│PRIMORSKA│FOJBA LAŽI│IN-MEMORIAM

OB STODVAJSETI OBLETNICI ROJSTVA ANTONA UKMARJA

6. decembra 1900 se je na Proseku rodil eden najvidnejših primorskih revolucionarjev Anton Ukmar. Njegova življenjska pot je poučna zgodba primorske zgodovine. Je podoba Kraševca, ki je v času najhujše fašistične strahovlade deloval v tajni organizaciji Borba, se obenem v okviru delavskega gibanja povezoval z italijanskimi protifašisti, se na bojiščih Španije, Etiopije, Francije in Italije z orožjem zoperstavil frankizmu, fašizmu in nacizmu in se po povratku v domače kraje boril za priključitev Primorske k matični domovini. Osebnostno so ga oblikovale družbene razmere s konca prve svetovne vojne, ki je na Krasu opustošila naravo in razdejala vasi, prebivalstvo pa je pestila huda lakota. Številni vojaki se niso vrnili s fronte, veliko jih je bilo trajno pohabljenih, smrt pa ni kosila samo na frontah. Ljudje so umirali tudi zaradi bolezni, ki so bile največkrat posledica skrajne revščine. Ljudje so doumeli, da so jih v klavnico poslali njihovi oblastniki in kronane glave so padale druga za drugo. Vrelo je po vsej Evropi, delavci pa so se najbolj prepoznavali v vrednotah oktobrske revolucije.

Primorsko je ob koncu vojne okupirala Italija, začelo se je raznarodovanje, na oblast pa se je vzpenjal fašizem. Ukmar se je s sedemnajstimi leti zaposlil na železnici in se za vse življenje zapisal delavskemu gibanju. Proletarski internacionalizem, ki ga danes nekateri označujejo slabšalno, je bil v obdobju skrajnega izkoriščanja delavcev in klavnice, ki jo je pomenila vojna, povsem naravna izbira za brezpravne. Tako kot tudi pozneje, ko se je bilo treba upreti nacifašizmu.

Italijanska oblast je po zasedbi Primorske premestila v notranjost Italije veliko število državnih uslužbencev. Ukmarja so kot železničarja premestili v Genovo, kjer je bil sprejet v mladinsko organizacijo italijanske komunistične stranke, leta 1926 pa tudi v samo stranko. Zaradi tega so ga odpustili iz službe in ga aretirali. Vrnil se je na Prosek in se pridružil nastajajoči protifašistični organizaciji Borba. Sodeloval je pri požigu proseškega Ricreatoria, šolske ustanove namenjene poitalijančevanju. Ker mu je grozila aretacija, se je leta 1929 umaknil v Ljubljano, nato pa je v začetku tridesetih let v Parizu sodeloval pri Delu, skupnem komunističnem glasilu KPI in KPS. Kot član KPI je na kongresu italijanskih komunistov v Koelnu poročal o fašističnem nasilju nad primorskimi Slovenci. Stranka ga je zatem poslala na izobraževanje v Sovjetsko zvezo in od tam leta 1936 v Španijo. Postal je politični komisar oddelka obveščevalne službe pri španski armadi, v bojih na Ebru pa je bil komisar čete mitraljezcev. Po umiku republikanske vojske je bil interniran v Franciji. KPI ga je marca 1939 skupaj s še dvema tovarišema poslala v Etiopijo kot inštruktorja pri osvobodilnem gibanju, ki se je borilo proti italijanski okupaciji. Hudo je zbolel za rumeno mrzlico in se leta 1941 vrnil v Pariz, kjer so ga aretirali. Po pobegu iz zapora je pomagal ustanavljati partizanske enote po Južni Franciji, po kapitulaciji Italije pa je bil poslan v Ligurijo, kjer je leta 1944 postal komandant 6.operativne cone italijanske partizanske vojske. Leta 1945 je prevzel poveljstvo nad Genovo in vodil bitko za osvoboditev mesta. Ljudje so ga imeli za junaka, Angleži in Američani so mu podelili visoko odlikovanje, mestne oblasti pa naziv častnega meščana Genove.

Junija 1945 se je vrnil v Trst in se vključil v politično delo v okviru izvršnega komiteje KP Julijske krajine in vodstva slovensko italijanske socialistične zveze. Bil je predsednik odbora OF za Svobodno tržaško ozemlje, ukvarjal pa se je tudi z gospodarskim razvojem, saj je prav on ustanavljal in celo poimenoval številne gospodarske družbe, ki so pozneje v coni B postale nosilke gospodarskega razvoja. Zaradi njegove vloge pri organiziranju velike tržaške stavke so ga preganjale angloameriške zasedbene oblasti in ponovno je okusil zapor. Bil je trn v peti italijanskim nacionalistom, po razkolu v delavskem gibanju, ki ga je v letu 1948 povzročila resolucija Informbiroja, pa tudi Vidalijevim kominformovcem. Ti so mu hudo zamerili odločitev za Tita. Obdobje Kominforma je doživljal kot osebo tragedijo, saj je moral kot revolucionar, ki je bil vezan na Kominterno, izbirati med Moskvo in lastnim narodom. Odločil se je na temelju svoje trdne narodne zavesti in svojih moskovskih izkušenj s stalinizmom.

V Trstu zanj ni bilo več varno. Moral se je paziti pred agenti različnih obveščevalnih služb, pred fašistističnimi škvadristi in pred pretepači, ki so jih nad »titovce« pošiljali Vidalijevi kominformisti. Zato je pogosto spreminjal bivališče, leta 1954 pa je bil službeno premeščen v Ljubljano. Leta 1956 se je z ženo Nelo in hčerko Dunjo preselil v Koper, kjer je čez nekaj let dočakal upokojitev. Vodil je organizacijo Zveze borcev, bil je član številnih političnih teles, kot zaslužnega revolucionarja so ga imenovali tudi v svet republike, za rekreacijo pa je obdeloval košček zemlje. Po otoplitvi odnosov z italijanskimi komunisti je obnovil in vzdrževal tudi stike tudi z njimi. Posebej dobrodošel je bil v Genovi, kjer so ga imeli za svojega.

Druga polovica dvajsetega stoletja je navrgla povsem nove probleme, ki jim številni starejši revolucionarji niso mogli več povsem slediti. Kot upokojenec je bil sicer politično še dejaven posebej v ZZB in v združenju španskih borcev. Pozorno je sledil političnim dogajanjem, domačim in mednarodnim. Iskreno se je veselil slehernega koraka naprej v procesu dekolonizacije in v tem okviru predvsem napredovanja socializma, ki je v šestdesetih letih preteklega stoletja postal, če uporabimo Kardeljev izraz, svetovni proces.

Kljub izkušnjam iz Sovjetske zveze in Španije, kjer je spoznal stalinistično manipuliranje z bojem svetovnega delavstva, se nikoli ni odpovedal proletarskemu internacionalizmu. In kljub hudemu razočaranju, ki ga je zanj pomenila kominformovska gonija tudi proti njemu osebno, je ohranjal upanje na vnovično poenotenje socialističnih sil. Kot »vojščak svetovne revolucije« se nikoli ni želel sprijazniti z dejstvom, da so šle pač stvari svojo pot in da enotnega mednarodnega delavskega gibanja preprosto ni bilo več.

Ohranil je močno čustveno navezanost na prvo državo socializma. Avgusta 1968 ga je hudo pretresla sovjetska okupacije Češkoslovaške. Spominjam se pogovorov z njim iz tistega časa. Ko smo ga spraševali o njegovem mnenju, ni bil nič kaj zgovoren. Poudarjal je, da je to tragedija. Seveda je obsojal sovjetsko intervencijo, jezil pa se je tudi na Dubčka, češ, zakaj ni poslušal Titovih svaril. Je pa soglašal s tedanjimi mladinskimi protesti proti okupaciji.

Sicer pa je vse življenje ostal radoveden. Zanimalo ga je prav vse. Vsak dan je hodil »na komitet«, kot je rekel. Navadno je namreč prišel zjutraj na kavo v bližnjo kavarno, kjer je slišal, kaj je novega. Za vsakogar je najprej vprašal, »če je naš«. Največ se je družil s soborci svoje generacije. Ni maral frazarjenja in nikoli ni uporabljal birokratske frazeologije. Imel je izrazit smisel za humor. Govoril je preprosto in ob tem nikoli ni zatajil govorice iz svoje domače vasi. Če je v družbi kdaj padla kakšna pripomba na njegov Prosek in Prosečane, jih je nemudoma vzel v bran češ: »Ni res! To pravijo Kontovelci!« V družbi se je vselej razživel, rad je zapel in neizmerno rad je imel slovensko pesem.

Pa še en spomin nanj naj povem. Zveza rezervnih oficirjev je pri Dekanih priredila preizkus v streljanju. In čeprav tedaj že močno v letih je Ukmar vsem nam veliko mlajšim pokazal, kako se stvari streže. Puško je prijel tako naravno, kot star birokrat svinčnik in jasno je bilo videti, da je ne drži v rokah prvič. In tudi glede števila zadetkov je gladko presegel večino veliko mlajših od sebe. Leta 1978 je doma mirno zaspal in se zjutraj ni več prebudil.

V Kopru so po njem poimenovali trg pred starim pristaniščem, kjer je najraje posedal, in šolo na Markovcu, nedavno tega pa je bil o njem posnet tudi film. Nič čudnega, saj je bilo vse njegovo življenje podobno napeti filmski zgodbi, ki pa ni izmišljena.

Avtorji filma so se ob koncu vprašali, ali je bil Ukmar junak, ali terorist. Vprašanje je seveda le retorično. Vendar velja opozoriti, da sodi veliko ljudi o preteklih dogodkih skozi današnja očala. Ukmar in njegovi soborci so bili pač ljudje svojega časa, ki jih ni mogoče razumeti izven tega okvira in brez poznavanja obdobja, ki so mu pripadali. Oblikovali so se na barikadah, v strelskih jarkih, skozi ilegalno delo in ne v salonih ali parlamentih. Borili so se proti najbolj surovi obliki barbarstva, fašizmu in nacizmu, proti kateremu je bilo vse govoričenje in pisarjenje brez moči. Zalegel je le oborožen boj.

V filmu je na temeljih dokumentov povedano, da so Ukmarju vse življenje sledile obveščevalne službe, po vojni tudi jugoslovanska. Do določene mere je to sicer razumljivo, saj se je Jugoslavija po Kominformu bala sovjetskih agentur, Ukmar pa je v tridesetih letih delal za Kominterno. V dokumentih ni sledi o tem, da bi jugoslovanske službe ugotovile kakršnokoli Ukmarjevo povezavo s Sovjeti.

Zgodovinarji iz razpoložljivih listin niso mogli v celoti rekonstruirati Ukmarjevega življenja, sam pa o sebi ni veliko pisal. Tudi pričevanja sodobnikov so omejena na poznejša obdobja, saj tistih iz zgodnejših obdobij že dolgo ni več. Mogoče bo kdaj prišel na dan še kak dokument, dotlej pa moramo sklepati na osnovi tistega, kar vemo. In sicer, da je bil Ukmar samostojna osebnost. Seveda je bilo njegovo delovanje v Moskvi sredi tridesetih let pa tudi v okviru španske državljanske vojne pogojeno s tedanjimi razmerami. Moral je izpolnjevati naloge, ki so mu jih zastavili pri Kominterni. Toda sosledje dogodkov dokazuje, da je bil predvsem primorski revolucionar in borec proti fašizmu.

Skozi vse življenje ga je spremljalo vprašanje o razmerju med razrednim in nacionalnim. Življenjska pot ga je oblikovala v internacionalista, prav tako njegovo komunistično prepričanje. Ostal pa je neomajno narodno zaveden in je s tem tudi samemu sebi dokazoval, da proletarski internacionalizem in slovenska narodna zavest nista nezdružljiva. Slovensko narodnostno vprašanje vključno s položajem primorskih Slovencev je kljub njegovi svetovni odisejadi ohranilo osrednje mesto v njegovem razmišljanju. O njem je pisal že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, že ob koncu dvajsetih je v okviru organizacije Borba dejavno posegel v boj za združitev Primorske z matico, po povratku v domače kraje leta 1945 pa se je temu boju posvetil kot eden voditeljev primorske Osvobodilne fronte.

Boris Kralj

Zapustila nas je Marta Peljhan

Tiho smo se poslovili od naše Marte Peljhan, s partizanskim imenom Polonca.

Rodila 9. avgusta 1923 na Gori nad Ajdovščino. V mestu je kasneje obiskovala osnovno šolo, ki je bila tedaj pod fašistično oblastjo. S štirinajstimi leti je že morala poprijeti za delo, da je pomagala prehraniti sedemčlansko družino. Takoj po začetku 2. svetovne vojne se je komaj 18-letna vključila v odporniško gibanje. Leta 1942 se je zaposlila v Vipavi, kjer je delala tudi kot aktivistka Osvobodilne fronte, leto kasneje pa se je še udeležila partijske šole na Vojskem.

Leta 1944 je kot ilegalka (pod imenom Edda Giustini) delala v Trstu, kjer je je ustanavljala odbore Osvobodilne fronte. 4. novembra so jo aretirali in zaradi izdajstva ene od aktivistk je padla v kremplje zloglasnemu komisarju Collottiju. Po enajstih dneh samice in mučenja so jo odpeljali na komando SS na trgu Oberdan, od tam pa v tržaški zapor Coroneo. 12. januarja 1945 so jo skupaj s sotrpinkami naložili na vlak, ki je imel cilj v enem največjih ženskih koncentracijskih taborišč, v Ravensbrücku. Od tam se je vrnila živa, a močno zaznamovana. O tej izkušnji dolgo ni želela govoriti.

Ker ji je vojna vzela prvo in edino ljubezen, še preden se je uspela uresničiti, se je po osvoboditvi posvetila delu v tekstilni tovarni in v računovodstvu ajdovskega zdravstvenega doma ter skrbi za svoje starše. Kasneje je skrbela še za svoje nečake v Kopru, Trstu in Padovi. Zaradi mamine bolezni se je po upokojitvi z njo preselila v Koper, kjer je ostala do konca svojih dni. Tu je skrbela še za svoje pranečake in jim razkrivala lepote slovenske besede, pesmi in pokrajine.

Njeno življenje je bilo vseskozi prežeto z ljubeznijo do naroda, za katerega bi žrtvovala življenje, in borbi proti krivicam (ki so se po vojni dogajale tudi njej). Predvsem pa je bila vedno pripravljena pomagati šibkejšim. Prehodila je dolgo, a tudi težko in naporno življenjsko pot, ki pa ji niti za trenutek ni vzela neizmerne volje do življenja. Ugasnila je šele v zadnjih dneh, ko njeno srce ni zmoglo več.

Kućibreg 2020

Letos je žal zaradi koronavirusa odpadla tudi tradicionalna skupna slovesnost borcev iz treh držav Hrvaške, Slovenije in Italije, ki jo vsako leto pripravljamo v Kućibregu v spomin na veliko bitko in hude žrtve v skupnem boju partizanov vseh treh narodnosti Istre proti izredno močnim nemškim enotam v začetku novembra leta 1944.

Letos smo po kratkem pozdravu predsednika bujskega protifašističnega združenja položili le vence V imenu Republike Slovenije je cvetje položil uslužbenec našega Veleposlaništva iz Zagreba. Delegacije so posamično položile cvetje tudi na grobu v Hrvojih.

Več o bitki pri Kučibregu si lahko preberete na naši strani SPOMENIKI ali pa v knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo Tretja, internetna izdaja knjige Slovenska Istra v boju za svobodo

Prvi november med epidemijo

Epidemija covida 19 ali točneje ukrepi so letos preprečili običajne komemoracije ob naših spomenikih padlim za svobodo. Kljub temu smo pred Dnevom mrtvih tudi v Kopru počastili spomin na naše padle junake in žrtve NOB ter položili venčke in cvetje pred naše spomenike v mestu in okoliških vaseh. Žal letos koprski dijaki niso mogli izpeljati posebne prireditve, ki jo tradicionalno pripravljajo že desetletja. Poglejte, kako je bilo lani.

Posebna delegacija občine Koper je kot vsako leto položila cvetje tudi na spomenikih padlim v sosednjih občinah Milje in Dolina ter na Katinari nad Trstom.

»Pomembno je, da se na naše pokojne spomnimo.«

Da res je, vendar v današnjem času je še bolj pomembno, da o njih tudi kaj povemo, resnico o ljubezni do domovine, njihovi žrtvi, trpljenju , boju, da ustavimo laži s katerimi jih hoče novi fašizem prikazati kot rablje. Zato preberite še kaj na tem našem spletnem mestu, kliknite zgoraj na povezave na rdečem traku.

Pismo iz Sansepolcra

Naši prijatelji, tovariši antifašisti in člani italijanskega vsedržavnega združenja partizanov iz Sansepolcra so počastili spomin na partizana Dušana Bordona, številne padle Slovence ter druge Slovane, ki so pri njih sodelovali v boju proti fašizmu in nacizmu ali umrli v taborišču. To je sporočilo o komemoraciji, ki nam ga je poslal njihov predsednik Libero Alberti. Naš Istran Dušan Bordon velja pri njih za enega največjih junakov. Kljub koronavirusu pripravljajo za 16. december posebno slovesnost v počastitev 100 letnice rojstva Dušna Bordona. Blizu Sansepolcra je tudi kraj Reinicci, kjer je bilo koncentracijsko taborišče za naše ljudi. Številni so se po razpadu fašistične Italije vključili v partizanske enote. Padlim in drugim žrtvam je Jugoslavija postavila lepo grobnico. Naše združenje in semedelska šola Dušana Bordona v spomin na njihov boj in žrtve z njimi vzdržuje prijateljske vezi. Tu lahko preberete vtise učencev z zadnjega obiska v Sansepolcru: Zapisi učiteljev in vtisi učencev OŠ Dušan Bordon in galerija fotografij:

Tekst sporočila:

Carissimi amici,

il giorno 23 Ottobre , presso il Cimitero di Sansepolcro, al Sacrario degli Slavi, alla presenza dell’Ambasciatore della Slovenia Sig. TOMAZ KUNSTELJ e dell’Assessore alla Cultura del Comune di Sansepolcro GABRIELE MARCONCINI, si è svolta la cerimonia di deposizione delle corone, in omaggio ai caduti presso il Sacrario degli Slavi.

Vi inviamo due foto che testimoniano alcune fasi della cerimonia.

Non sappiamo ancora come, data la attuale situazione di emergenza Covid, ma il 16 Dicembre 2020 giorno in cui cadrà il centenario della nascita di Dusan Bordon, faremo di tutto per ricordare la sua figura di grande patriota combattente per la libertà.

Comunque vi faremo sapere,

Con affetto e sincera amicizia,

Per ANPI SANSEPOLCRO

Libero Alberti

Počastili smo spomin na ustanovitev mornariškega odreda Koper

Lopar, 11.10.2020

V teh dneh se spominjamo ustanovitve partizanskega Mornariškega odreda Koper. Ta zgodovinski dogodek našega naroda v boju za naše slovensko morje se je zgodil 15. oktobra 1944 v Loparju pri Kopru.

Tokrat zaradi epidemije koronavirusa ni bilo mogoče organizirati proslave, smo pa za to priložnost obnovili spominsko ploščo v na pročelju vaškega doma, ki nosi ime po padli aktivistki Evelini Bembič.

Poleg fotografije z odkritja obnovljene plošče in fotografije pripadnikov Mornariškega odreda pri bojih za osvoboditev Trsta, si lahko ogledate še videoposnetek lanske prireditve. https://www.youtube.com/watch?v=9mPwDX4S9nQ

»Partizanska poroka«

Gabrovica, 3. 10. 2020-10-03

V partizanski Gabrovici se je nekdanji bunker tiskarne Žena to prvo soboto oktobru spremenil v poročno dvorano. Res, da se po blišču ne more primerjati s tistimi beneškimi palačami v Kopru, Izoli ali Piranu, vendar za mladi par Mino Bulić in Samuela Simonoviča ima ta gabrski spomenik veliko večji simbolični pomen. Gabrci so med vojno raje šli v smrt v svoje goreče domove, kot pa da bi izdali partizane skrite v vaških bunkerjih.

Oba izhajata iz upornih partizanskih družin, ki so na lastni koži spoznale vojne grozote druge svetovne vojne, Mina pa tudi vojn ob razpadu Jugoslavije. Ded Mine je bil celo španski borec.

Tudi Mina in Samuel, ki združujeta uporno kri svojih dedov s tega del Sredozemlja od Črne gore do Sicilije, sta s to svojstveno poroko pokazala svojo željo po svobodi. Poroka ni več jarem starih zakonov in tradicije. Mina se je raje odločila za črno čipkasto obleko, kot pa za belo. Po poročni slovesnosti se nista šla pokazat na mestni trg, ampak sta si ogledala staro požgano in novo Gabrovico, njene spominke plošče in spominsko sobo ter prisluhnila pripovedim o ponosni zgodovini te vasi.

Naše združenje jima je poklonilo v spomin slovensko zastavo z vpisanim datumom poroke in knjigo Roža osapska, v kateri so opisane tudi zgodbe iz te vasi. Gre za rožo vetrov, ki so tej dolini in tudi Gabrovici prinesli veliko hudega, vendar kot je rekel avtor knjige Miloš Ivančič: "Danes piha jugo in z juga pade dežja za dva pluga. Ampak tu poznamo tudi italijanski pregovor: Sposa bagniata sposa fortunata.« (Mokra nevesta, srečna nevesta). In čez nekaj minut je začelo deževati.

Srečno mladoporočenca.

SPOMIN NA OKTOBRSKO OFENZIVO V SLOVENSKI ISTRI

Epidemija koronavirusa nam je letos preprečila večje spominske prireditve v počastitev žrtev oktobrske požigalske ofenzive. Naše krajevne organizacije pa so vendarle pripravile času in možnostim primerne poklone. Dogodki se odmikajo, pa tudi politika in mediji pozabljajo na žrtve naših dedov, zato osvežimo spomin vsaj tu na našem spletnem mestu.

Po razpadu Italije so Nemci v noči s prvega na drugi oktober leta 1943 na zahtevo Hitlerja in po načrtu Rommelovega štaba poslali nad Istro 50.000 vojakov s 150-timi oklepniki. Slovensko in hrvaško Primorje so si namreč hoteli priključiti neposredno Tretjemu nemškemu rajhu kot nemško deželo Adriatische Kunsterland z glavnim mestom Trst.

Prvi del nemške vojske, skupaj z zapriseženimi italijanskimi fašisti, je prodiral ob obali, drugi pa je bil usmerjen na Buzet. Neizurjene in komaj oblikovane partizanske enote iz bivših posebnih bataljonov niso mogle zaustaviti nemških tankov. Najprej so se jim postavile po robu na prehodu čez Osapsko reko pri Orehu, nato pa med Rabujezom, Plavjami, Škofijami in Korošci. Po večurnem boju je padlo 24 borcev Tržaške brigade, 9 je bilo ranjenih, 16 pa zajetih. Nemška vojska je skupaj z italijanskimi fašisti, ki so bili že izkušeni morilci in požigalci naših narodnih in kulturnih domov, pobijala in požigala.
V dveh dneh so v slovenski Istri postrelili več kot 200 prebivalcev in požgali 55 naselij ali 1.800 stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, nato pa so zasedli vso ostalo Istro in skupno pobili več kot 2.000 ljudi. Grozni podatki a ne, vendar bilo je še veliko huje kot lahko povedo te številke.

Za številkami so ljudje, pobiti, ranjeni, tisti, ki so ostali brez svojih najdražjih, brez hiše, ne samo strehe, ampak doma, živine in shranjenih pridelkov za čez zimo. Temu je treba dodati strah, ki se je naselil v ljudi, še hujši kot je bil prej pod italijanskim fašizmom. Takrat je bilo konec veselja in neizmernega upanja, ki je preplavilo naše ljudi ob propadu italijanske fašistične države.
Razpad Italije je namreč bila velika zmaga, uteha za trpljenje 25 mučeniških let pod fašizmom, prenašanja palice, ricinusovega olja, zaporov, mučenja in pobijanja, ki si so ga privoščili tisti, ki se hvalili s svojo dvatisoč letno kulturo. Pa ne samo 25 let, ta sovražni italijanski nacionalizem, ali prafašizem nas je imel za sužnje ali nas hotel poitalijančiti odkar pomnimo. Fašizem je bil le vrhunec. V naše kraje so celo množično priseljevali fašiste in ustanavljali svoje občinske oblasti, in to prav tam, kjer so živeli najbolj zavedni in uporni Slovenci, temu so rekli bonifikacija.

S prihodom Nemcev se je vse to še podvojilo. Fašistu tu namreč niso odvrgli orožja, ampak so se le še bolj krvoločno pridružili nemškemu terorju in prevzeli vlogo najbolj ogabnih rabljev..
Več v knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo.

Počastitev spomina na koprske zapornike

Semedela,19. 9, 2020

Koprska območna enota združenja Tiger in naše Združenje protifašistov in borcev za vrednote NOB ter veteranov sta pri nekdanji fašistični mučilnici v Semedeli pripravili skupno spominsko slovesnost.

Zgodovinarka Vlasta Beltram je ob tem kot govornica spomnila na koprske zapore in mučenja, ki so jih izvajali v nekdanji mučilnici, katere del bunkerja je še ohranjen kot spomenik. Med temi, ki so jih tu mučili so bili tudi štirje bazoviški junaki in drugi njihovi tovariši iz organizacije Borba, udeleženci marežganskega upora in osapskih barikad ter nešteti drugi uporni Primorci.

Med temi je bil tudi pisatelj Ciril Kosmač. Odlomke iz njegovih spominov in uporne pesmi so nato v spremnem programu pripovedovali novinar Andraž Gombač, dramski igralec Rok Matek in Cvetka Kovačič.

Govor Vlaste Beltram

Več o koprskih zaporih zveste iz tega krajšega filma: https://www.youtube.com/watch?v=ybLWcFsYY8s

V Ankaranu smo počastili naš PRIMORSKI PRAZNIK

Komentar Miloša Ivančiča

Primorska praznuje, pa ne samo 15. september, ampak od 6. septembra, ko so leta 1930 padli naši bazoviški junaki, 8. Septembra 1943, ko je padla italijanska fašistična država in je vsa Primorska enotno šla v upor brez primerjave v celem svetu, tudi 15. september vendar v spomin na ustanovitev prve vlade primorske dežele na Lokvah leta 1944 ne pa na žalostni dan razdelitve Primorske leta 1947.

Kaj če bi kot priključitev raje praznovali najsvetlejši dogodek 16. septembra 1943, ko je plenum OF sprejel sklep o priključitvi Primorske. Primorska praznuje vse praznike v spomin na svoj boj slavni proti fašizmu, za svobodo, za domovino, za nov pošten svet? Preberite si mojo knjigo Primorska dežela.

Letos mi je bilo zelo všeč, da primorskega praznika nismo praznovali prav na žalostni dan 15. september, ko je začela veljati pariška mirovna pogodba s katero smo zgubili Trst in Gorico in dobili mejo, ki je razdelila Primorce na te, ki so ostali v domovini in druge, ki so ostali pod Italijo. Mi proslavljamo in častimo naše slavne dni, prednike, ki so se kljub groznemu terorju upali upreti, združiti v partizansko vojsko, premagati fašizem in osvoboditi svoje kraje.

Boruta Pahorja organizator, to je Zveza borcev ni vabila, povabil se je sam, ali točneje: ker ni dobil vabila, je njegov urad kar sam sporočil organizatorju, da bo predsednik prišel na prireditev in da bo imel pozdravni govor. Odkar se je klanjal na fojbi laži in oltarju italijanskega fašizma v Bazovici, pri Primorcih ni več dobrodošel. Najbrž ga tudi prav zaradi tega hrabra predsednica borčevske organizacije Darinka Vovk sploh ni pozdravila. Prireditev pa je bila v vojašnici mornariškega odreda in prišel je kot vrhovni komandant, torej mu tega ni bilo mogoče preprečiti.

V govoru je izjavil več populističnih floskul, populizem pa je eden od najpomembnejših gradnikov fašizma. To je tudi govorjenje o nestrpnosti in sovraštvu, saj s klanjanjem izdajalcem in kolaboracionistom, to je domačim fašistom, s tem ko pomaga pri spreminjanju laži v resnico, sam sodeluje pri tem.

Čestitke Majdi Širca za odličen govor, pravi govor Primorke za primorski praznik. Čestitka tudi za njen opomin, da bi morali za lažno bazoviško fojbo, kateri se je klanjal tudi Borut Pahor, zahtevati, da se jo odpre.

Čestitke scenaristu prireditve, nastopajočim, dr. Borutu Klabjanu, ekipi, režiserju, praporščakom, mornariškemu divizijonu, občini Ankaran in njenemu združenju borcev.

Pa še posebna čestitke orkestru Slovenske vojske, da je zaigral venček partizanskih pesmi.

Za zaključek: lepa prireditev, prav je, da je bil na njej prisoten tudi predsednik države, škoda pa da jo je s svojo prisotnostjo pokvaril Borut Pahor. Upam, da bomo v prihodnje praznovali skupaj praznovali kot praznični teden od 6. 8. do 16. septembra, torej dneve junaštva in zgodovine, ko je bil za primorsko sprejet najpomembnejši dokument o združitvi, to je sklep Plenuma OF o priključitvi primorske, kateremu je sledil sklep Avnoja in boj do osvoboditve Trsta, Gorice in zadnjega koščka zemlje, na katerem živi naš primorski slovenski rod. Žal tudi danes razdeljen in prepuščen fašistični razdvajalni propagandi, v kateri sodeluje ali jo celo načrtno vodi prav naše slovensko vodstvo.

"Tovarišice in tovariši: Smrt fašizmu!" je ob koncu rekel moj nekdanji novinarski kolega Mef.

PS: dopolnjujem še z eno zgovorno informacijo, ki bistveno dopolnjuje moj uvodni komentar. Ob koncu proslave se Borut Pahor ni ustavil v pogovoru z nobenim prisotnim, ampak se je takoj in to brez pozdrava pobral s prizorišča in odpeljal iz Ankarana. Očitno je opazil, da ni bil dobrodošel. Je pa kot dober manipulator svoje dosegel, saj se je slovenski butalski javnosti ponovno uspel pokazati kot veliki predsednik.

Naš primorski praznik smo počastili tudi pri Svetemu Antonu

Sv. Anton, 18.9.2020

Sveti Anton je stara zavedna slovenska istrska vas z bogato kulturno in sploh družabno dejavnostjo. Tam deluje tudi ena naši najbolj dejavnih krajevnih borčevskih organizacij, ki je tudi letos pripravila razmeram epidemije prilagojeno proslavo priključitve k matično domovini.

Slavnostna Govornica je bila dr. Vesna Mikolič, ki je naš boj za svobodo in priključitev orisala v treh fotografija. Govor lahko v celoti preberete tu.

Program so zaokrožili domača godba na pihala in moški pevski zbor iz Loparja ter recitatorja Cvetka Mehle Kovačič in Igor Štamulak. Ob tej priložnosti so tudi odprli razstavo del Zlate Prodan.

Novi italijanski fašizem in novi slovenski kolaboracionizem.

Italijanska državna televizija je v najbolj gledanem terminu TV dnevnika TG2 ob 20.30 kar tri dni zapovrstjo, 1., 2. in 3. septembra 2020, posvetila posebno pozornost »fojbam« v Sloveniji, v katere je maja 1945 Titova vojska zmetala tisoče žensk in otrok, Slovencev, Hrvatov, katolikov in Italijanov. Andreja Valič Zver je kot vodja inštituta povedala, da so v Sloveniji našli v fojbah 90.000 žrtev Titovega režima, Italijanske reporterje je po slovenskih fojbah vodil dr. Jože Dežman. Pokazali so tudi posebno "Fojbo otrok", ki jo imamo na Kočevskem. Dežman je obljubil obljubil, da lahko trupla Italijanov prenesejo v Italijo. V Dnevniku je bilo zelo jasno rečeno, da je to možno po zaslugi sedanje vlade Janeza Janše in zgodovinskega poklona predsednika Pahorja na bozoviški fojbi.

Nova dopolnjena izdaja knjige FOJBA LAŽI

Iz tiskarne smo dobili novo dopolnjeno izdajo knjige FOJBA LAŽI, ki razkriva italijanske laži o fojbah, ki jim verjamejo celo Slovenci. Da, tudi naš predsednik, ki se je šel kot predstavnik države klanjati na bazoviški Šoht, to je oltar italijanskih laži o fojbah in novega fašizma do naše manjšin, vseh Slovencev in Slovanov sploh.

Knjiga fojba laži kot prva objavlja številne dokumente iz londonskih in tržaških arhivov, ki zanikajo vse italijanske laži obenem pa razkriva italijansko propagando, ki je za širjenje laži oskrunila celo fotografije žrtev zločinov njihovih fašistov, ki so jih počeli nad našim narodom.

Prva knjiga, ki smo jo na hitro izdali, da bi preprečili Pahorjevo priznavanje laži, je bila razprodana v nekaj mesecih. Ta dopolnjena je poziv slovenski javnosti in politiki, da zahteva od Italije odprtje bazoviške fojbe in dejansko ugotovitev kdo je koga metal v ta opuščeni rudnik in kaj je še notri. To izdajo za razliko od prejšnje prepoznate po rdečem naslovu Fojba laži.

Sedaj prihaja v knjižnice in knjigarne po enotni ceni 20 €, dobite jo lahko tudi na sedežu Združenja borcev v Kopru ali po pošti z naročilom na telefonsko številko 041 334 177 ali e-mail: zdenko.kovacic@t-2.si

Posnetek celotne predstavitve knjige dr. Jožeta Pirjevca PARTIZANI – kliknite tu

Delovna akcija v Gabrovici

Gabrovica, 22.8.2020

Mi smo ponosni na našo partizansko Gabrovico in namesto na kopanje je skupina petnajstih naših članov in vaščanov šla na čiščenje zgodovinskega spomenika partizanske tiskarne Žena.

Gabrci so 28. maj leta 1944 raje šli v smrt v svoje goreče hiše, kot da bi Nemcem, Italijanom in domobrancem izdali ta bunkerje in še druge v katerih je bilo več kot 30 partizanov. Devet ljudi, je zgorelo v svojih hišam, med njimi tudi štiriletna Nerina, prav tu pri tej tiskani, pa niso povedali, da so partizani na drugi strani zidu. Zgodbo si oglejte v tem videu: https://www.youtube.com/watch?v=wKtwbDLSgr0&t ali preberite v tej e- knjigi: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/gabrovica

Ta ostanek ruševin požgane Gabrovice je zgodovinski spomenik resnice o našem narodnoosvobodilnem boju, ki pa v samostojni Sloveniji žal propada, saj je današnjim oblastnikom njegovo pričevanje o fašizmu in njegovih zločinih zelo moteče.

Mi smo se odločili, da ga ohranimo.

Posnemajte nas, uredite spomenike resnici tudi pri vas. Ne dovolite, da jih prekrijejo robida in laži.

Druge fotografije si oglejte tu:

13. julij – nesrečni in žalostni dan za Slovence

Komentar urednika biltena M. Ivančiča, 14.7.2020

Na ta dan pred sto leti se je zgodila Kristalna noč italijanskega nacionalizma, iredentizma in fašizma nad našim narodom. To ni bilo samo dejanje fašističnih škvadristov, ampak tudi večine italijanskega naroda v Trstu in njihove države, ki je to požiganje in razbijanje dovolila ali pri tem celo sodelovala. To se je zgodilo kar 18 let pred Kristalno nočjo nemškega fašizma do Judov. A tega nam Italija in svet ne priznavata. Zakaj pa bi, saj se je za 25 let izvajanja etnocida in genocida nad delom našega naroda ves cvet slovenskega naroda, na čelu z ljubljanskim škofom in banom »slovenske« banovine ter predsednikom novinarskega združenja na repu seznama, celo zahvalil Duceju da nas je okupirala njegova »kristusova vojska« v črnih srajcah.

Veliko gorja je preživel naš narod in ves svet v tej drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem začel, da bi si podjarmil ne samo nas, ampak ves svet. To ni bila vojna armad, to je bilo pobijanje civilnega prebivalstva, tudi otrok in starcev, to je bil holokavst, pa ne samo Judov, kot se danes govori, ampak predvsem nas Slovanov. Ta grozna vojna je zahtevala po vsem svetu več kot 60 milijonov žrtev, in razumljivo je, da je bilo po vseh teh grozotah še 6 milijonov žrtev v raznih maščevanjih in čistk vojnih zločincev. Zakaj teh zločincev, ki so bili krivi 60 milijonov smrti, neštetih drugih ran, internacij, požigov, mučenj … ni moglo povzročiti le nekaj ljudi, ampak so to počenjali milijoni, na desetine milijonov fašistov in njihovih kolaboracionistov.

Druga svetovna vojna se je končala z uporabo atomskih bomb nad civilnim prebivalstvom in se nato nadaljevala s hladno vojno, zakaj tisti, ki so sprožili fašizem, da bi le ta uničil uporni duh vseh podrejenih na svetu, delavcev in zlasti uspešne idej komunizma, je vojno nadaljeval s politiko, medijsko propagando, trgovinskimi vojnami in tudi lokalnimi vojnami ter poboji nedolžnega prebivalstva celo z napalm bombami.

Zahodni ali protikomunistični blok je zmagal s padcem berlinskega zidu, ki res ni bil v čast človeštvu, vendar za to ali za dokončni obračun je načrtno sprožil ponoven razvoj mutiranih oblik fašizma. Spomnimo se, za italijanske fašiste je je bila to zmaga, praznik, saj je ponovno zagledal priložnost za osvajanje naše zemlje. V tem so dobro znašli tudi naši slovenski poraženi klerofašistični izdajalci, somišljeniki in častilci njihovih idej, ter izkoristili željo naroda po osamosvojitvi, po lastni samostojni državi, za svoje stare želje po totalni oblasti in tudi za maščevanja. Osnovna strategija, da bi to dosegli, je bila razdvajanje naroda in rušenje vsega, kar je bilo prej narejeno. To so v veliki meri opravili tudi po naročilu in v korist starih gospodarjev v Evropi in Ameriki, pa tudi tistih v Italiji.

V tem času velikih sprememb, ko so začeli celo prekopavati kosti in skruniti grobove mrtvih za svoje politične cilje, so se Italijani, njihova levica in desnica, odločili, da svojega naroda ne bodo razdvajali ampak združevali, da bodo pasove svoje stare butare strnili na račun nas sosedov Slovanov, da bodo svoje mrtve pometli pod našo preprogo. Naša aktualna politika, ki pa je prav takrat iskala pod lastno preprogo iskala lasne kosti, je to seveda sprejela kot darilo starega gospodarja, saj ji je vsak dodatna kost samo koristila za razdvajanje svojega naroda in opravičevanje ter obnavljanje svojega slovenskega hlapčevskega fašizma.

Narodu so skupaj z mediji in novinarji, ki tega niso bili sposobni razumeti ali pa so se hlapčevsko podredili agresivnejšemu, oprali možgane, da gre za spravo, pravo krščansko spravo. A božja sprava s človekom, je bila, da je za ljubezen ljudi, za pravično vero, daroval življenje svojega lastnega sina na križu.

Tudi človeška sprava je bila v vsej naši zgodovini nekaj podobnega. Na svetu še vedno velja svetopisemska pravica: Zob za zob, glava za glavo. Tudi krvna osveta še vedno ni preživeta. Prava sprava po vojnah je bila dosežena takrat, ko se je število mrtvih uravnotežilo, zato so po zmagah pobijali skozi vso zgodovino. Sprava se je dogajala tudi s pobojem ali samomori »generalov«, nato pa sojenjem vojnim zločincem. Ob tolikih zločinih in zločincih, kot jih je bilo v drugi svetovni vojni, zlasti pri nas, je bilo to sojenje v veliki meri prepuščeno ljudem ali posameznikom – za tisti čas in takratne razmere drugače ni bilo možno.

Po vojni je sledila tudi pravna sprava, to je bil zakon o pomilostitvi. Res jih je veliko zbežalo v Argentino, Avstralijo pa tudi sosednjo Italijo, vendar vsi, ki so pomilostitev sprejeli, vsi ti tisoči in sto tisoči vojaki poražene strani in njihovi otroci so v prejšnji Jugoslaviji uživali iste pravice kot vsi ostali državljani. Žal predaje orožja in pomilostitve tisoče zavedenih ni sprejelo in so sledili svojim duhovnim in vojaškim voditeljem v nove zmage ali nebesa. Za Božič se vrnemo. A bili so le za topovsko hrano nove hladne vojne.

Največje orožje hladne vojne so bile in so že vedno laži, ki se jih z raznimi manipulacijami spreminja v resnico. Sprava resnice z lažjo pa ni možna, sprava s fašizmom še manj, ne s slovenskim izdajalskim klerofašizmom in še manj z italijanskim osvajalskim in genocidnim fašizmom, katerega prva žrtev smo bili in ostajamo prav mi primorski Slovenci.

A Italijani so mojstri manipulacij. Ko so naši in hrvaški predstavniki prišli v Trst na Muttijev koncert sprave, so to izkoristili za sprejem zakona o Dnevu spomina na eksodus in fojbe, s katerim so uzakonili laži, manipulacije in vsakoletno netenje sovraštva do našega naroda. Ko je bil čas, da bi vrnili naš Narodni dom v Trstu, in začeli govoriti o tem, so sprejeli nov občinski praznik 12. junij, spomin na »konec okupacije« tiste armade, ki je osvobodila Trst in Gorico.

Še največjo farso so odigrali 13. julija 2020. Na ta dan, ki ga je naša izdajalska desničarska politika in njeno novinarstvo oklicalo za zgodovinski dan vrnitve narodnega doma, so v Trstu le podpisali pismo o nameri vrnitve. Zakaj je bilo do potrebno, saj jih do tega obvezuje zakon in vsebinsko tudi Pariška mirovna pogodba? Zato, da jim tega še ne bo treba narediti. Pa tudi zato, da se bo šel naš predsednik države pokloniti na njihovo fojbo laži, na oltar vsakoletnega obnavljanja fašizma do našega naroda. S tem je, tako so tudi izjavljali lokalni italijanski politiki, priznal vse laži o nasilnemu izganjanju Italijanov in infojbiranju, pa tudi legitimnost italijanskih zahtev po našem ozemlju, ki jih na tem oltarju ponavljajo vsako leto. Nikar ne recite, da je bil protiutež temu drugi poklon, ta pred spomenikom našim štirim bazoviškim junakom. Ne. Obsodba in ustrelitev Bidovca in njegovih tovarišev, je zgodovinsko in tudi pravno popolnoma dokazana zgodovinska resnica, prav ta bazoviška fojba, glavni oltar fašizma, pa je le manipulativna laž, za katero nimajo nobenega dokaza, obratno veliko dokazov zanika te laži oziroma za ta dejanja obremenjuje prav njih. Tako so oni v svoji vedno hujši neofašistični propagandi dobili še en adut: Priklon predsednika Republike Slovenije kot javno in dokončno priznanje vseh njihovih laži in zahtev.

Kaj smo pa dobili mi?

Emotivni televizijski spektakel z maskami proti koronavirusu z novimi lažnimi obljubami:

Narodni dom ostaja še vedno lastnina Italijanov, naše institucije pa v starih najemnih prostorih in venec z dvema zastavama na spomeniku bazoviških junakov, ki pa za Italijane pravno in tudi javnomnenjsko še vedno ostajajo teroristi.

Naš živi junak Boris Pahor je dobil dve zelo zasluženi kolajni, predsednik Butalcev Borut Pahor pa nekaj lepih ganljivih fotografij in velik obliž na svoj ego. Še največ je dobila naša skrajna desnica, ki nadaljuje slovenski hlapčevski fašizem pa novo politično zmago in nove volilne glasove.

Nam Primorcem in ostalim Slovencem, ki se tega zavedamo, pa ostaja še vedno samo naš pozdrav Smrt fašizmu – svoboda narodu.

Gabrovica 2020

28. maja leta 1944 so Nemci s pomočjo italijanskih fašistov in domobrancev napadli partizansko Gabrovico, jo požgali in v ogenj lastnih hiš zmetali 9 domačinov, med temi tudi truplo 4 letne Nerine. Vse za delo sposobne vaščane pa so odpeljali v koncentracijska taborišča.

To si lahko ogledate tudi v videoposnetku na osnovi pričevanj: https://youtu.be/wKtwbDLSgr0 ali preberete v e-knjigi Ko so v Gabrovici zorele češnje: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/gabrovica

Letos tradicionalne množično obiskane spominske slovesnosti zaradi pandemije nismo mogli pripraviti, smo pa se vseeno šli pokloniti žrtvam pred skupni grob na vaškem pokopališču. Poleg delegacije našega združenja, ki je ob poklonu praporov položila cvetje na grob, se je počastitvi spomina pridružilo tudi več domačinov in sosedov.

Spontano smo celo zapeli našo himno Vstajenje Primorske.

Poklonili smo spominu junakom, ki so padli v prvem spopadu s fašisti 15. maja 1921

Marezige, 15. 5.2020

Delegaciji našega Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper in MO Koper sta se poklonili spominu na prve žrtve boja proti fašizmu.

Kaj se je dogajalo pred 99. Leti si lahko ogledate v tem filmu:

PRVI UPORI PROTI FAŠIZMU

75 let zmage nad fašizmom

Letos praznujemo 75. letnico konca druge svetovne vojne, osvoboditve oz. zmage nad fašizmom. Žal se soočamo z novim bojem, ne samo z neofašizmom, ki se ponovno širi tako doma kot po svetu, ampak tudi s svetovno pandemijo novega koronavirusa Covid 19. Strategija tega boja je tudi v tem, da se ne družimo, da ostajamo doma, zato letos tudi za Dan zmage najbrž še ne bomo mogli na velika zborovanja, vendar lahko smo skupaj v mislih in v boju za vrednote naših borcev, med katerimi je bila prva svoboda.

Kaj je takrat pomenila svoboda za nas Istrane, Primorce, ki smo si jo ob pomoči borcev iz vse Jugoslavije priborili v zadnjih dneh aprila in 1. maja 1945. To ni bila svoboda po 4 letih okupacije in vojne, ampak po 25 letih fašističnega etnocida in genocida. Spoznajmo to v zgodbah osvoboditvi koprskih zaporov in Trsta. Oglejte si nekaj spletnih filmov, ki jih je Miloš Ivančič osvežil iz svojih starih radijskih oddaj, jim dodal slike in dokumente. V njih pripovedujejo svoje spomine na tiste slavne dni zadnjih bojev za svobodo pravi borci, ki jih razen izjem ni več med nami.

Petnajst minutni film Osvoboditev koprskih zaporov, nam pripoveduje o osvoboditvi zloglasnih koprskih zaporov dan pred splošnim napadom, tako da bi rešili politične zapornike pred likvidacijo. To junaštvo, ki ga je z drzno prevaro fašistov opravila mala skupinica partizanov, bi vsak narod ovekovečil s pravimi filmi in televizijskimi dokumentarci, mi pa smo dobili vsaj ta filmček. Kliknite TU.

Film Osvoboditev Trsta je enkrat daljši. Trst je bil najtrši oreh v tem delu Evrope, pa ne samo zato, ker je bilo v njegovem središču tudi posebno uničevalno taborišče s krematorijem, ampak ker je to sicer večkulturno mesto tudi zgodovinsko glavno mesto primorskih Slovencev, ki so se že četrt stoletja pod fašizmom borili za preživetje in za priključitev k matični domovini in ker so se v tem mestu križali interesi ne samo sosedov, ampak vseh velikih svetovnih sil. O osvobajanju Trsta pa ne govorijo tujci, ampak samo domačini, Tržačani in tisti Primorci, ki so se po dolgem begunstvu hoteli vrniti v svoje mesto. Oglejte si ga tu.

Oglejte si tudi film Rižarna, krematorij za uporne Primorce. V njem so objavljeni pogovori z interniranci, ki so zaslužni za obnovitev porušene rižarne in nekaterimi, ki so preživeli tamkajšnje grozote. Objavljena je tudi krajša verzija.

Pretresljiva in zelo poučna pripoved Slavka Weisa, ki je preživel ustaška taborišča in njihov beg v Avstrijo, ko so ga kot otroka uporabili za živi ščit

Priporočam vam še ogled filma o herojski vasi Gabrovica, kjer so Nemci, italijanski fašisti in naši domobranci požgali vas, v goreče hiše vrgli 9 ljudi, med temi tudi štiriletno Nerino, vse mlade pa odpeljali v Rižarno in druga uničevalna taborišča. Tu je povezava.

Ne pozabimo na domači fašizem in njegovo kolaboracijo!

Mesec maj žal ni samo mesec spominov na zmago, osvoboditev, ampak tudi kolaboracijo in narodna izdajstva. 3. Maja, torej le nekaj tednov po italijanski okupaciji jugozahodnega dela Slovenije in Ljubljane so predstavniki oblasti Dravske banovine in škof Rožman poslal Mussoliniju zahvalno pismo za okupacijo.

To so potrdili z dejanji. Njihovi policaji, ki jih je še vezala prisega jugoslovanskemu kralju, so izdali skrivališče vojaškega vodje Tigra Danila Zelena in njegove trojke na Mali Gori italijanskim okupacijskim karabinjerjem, in kar je najbolj sramotno, so jih so jih ti slovenski policaji sami odvedli do skrivališča in z okupacijskimi tekmovali, ko bo prej pobil te »bandite«. Več na strani IZROČILO TIGRA.

Pri svoji kolaboraciji in izdajstvu so vztrajali do konca vojne in še čez. Ob koncu vojne so 2. maja 1945, po smrti Hitlerja pripravili v Ljubljani javno komemoracijo v čast svojemu furerju, ki si je ob porazu vzel življenje. Ti narodni izdajalci in kolaboracionisti se še 9. maja, potem, ko je nemška vojska predala orožje, še vedno niso hoteli sami predati, ampak so se s pobijanjem svojega naroda poskušali rešiti z prebojem v Avstrijo. In to kljub splošni pomilostitviin tudi pozivom iz Londona. Dobro so se zavedali, kaj vse so med vojno storili svojemu narodu, ne pa Angležem in Američanom. A tudi zahodni zavezniki so vedeli, da niso pribežali k njim zaradi vere, ampak klerofašizma in smrtnih grehov za v 9. krog Dantejevega pekla.

Pa ne pozabite, pri povojnih pobojih ni šlo za poboje v Sloveniji slovenskih domobrancev, ampak za poboje v Jugoslavijo in to najbolj groznih klerofašistoiv, krvnikov iz Jesenovca in drugih uničevalnih taborišč, tudi otroškega v Jastrebarskem … Poboji bili samo v Jugoslaviji ampak po vsem svetu, kjer so ljudje po najbolj grozni vojni v zgodovini človeštva v maščevanjih svojih 60 milijonov žrtev pobili še 6 milijonov vojnih zločincev in njihovih klaboracionistov. Tudi v sosednji Italiji so Italijani sami po vojni pobili več svojih fašistov, kot Slovenci domobrancev, so pa raje, kot da bi razdvajali svoj narod, svoje poboje pripisali nam. To je ta laž o fojbah FOJBA LAŽI.

V tem je tudi temeljna razlika med italijanskim in slovenskim fašizmom. Res da je italijanski izvorni, vendar bori se za lastno oblast, večvrednost svojega naroda, pobija in zasužnjuje druge narode, naš slovenski kolaboracionistični klerofašizem pa se bori proti svojemu lastnemu narodu, za hlapčevske privilegije biričev, janičarjev … Če so ustaši bili najbolj krvoločni fašistični klavci v zgodovini človeštva, potem so bili naši belogardisti, domobranci in drugi najbolj nečastni izdajalci lastnega naroda. Edino »častno dejanje«, ki so ga naredili na koncu, je, da so zavrnili splošno pomilostitev, pa še tega niso naredili iz lastne vesti, ampak vesti njihovih ideoloških dušnih pastirjev. Tudi zato na primorskem takih domobrancev ni bilo.

ŽIVELA OF

Nekoč smo praznovali dan Osvobodilne fronte kot častni praznik našega ponosa na to, da smo se uprli okupatorjem in preživeli, a po osamosvojitvi so ga demosovci preimenovali v Dan upora. V Demosu niso bili samo demokrati, ki jim je bil cilj demokracija, ampak tudi tisti, ki so se hoteli maščevati za izgubljeno vojno na strani okupatorja, stari in novi fašisti, ki so kmalu po prevzemu oblasti pokazali svojo barvo: svoj kolaboracionistični fašizem. To so pokazali, ko so začeli na vse načine pljuvati po Osvobodilni fronti, komunistih, partizanih in vseh ostalih, ki se niso sprijaznili s tem, da bi nas okupator zbrisal z zemljevida narodov tega sveta, vse ponosne Slovence pa do konca iztrošil v delovnih taboriščih, nato pa iz tega kar je ostalo naredil pepel ali celo milo (žajfo) za svoje vojake, ki so osvajali svet. Prav ti so si prisvojili medije, šolski sistem in sodstvo ter spreobračali zgodovino. Cilj jim je bil razdvojiti narod in okrepiti svoje bojevnike. Nekateri, ali kar številni Slovenci, so pri tem celo sodelovali, večina pa je tako kot noji porinila glavo v pesek. Obenem so razprodajali ali kradli staro družbeno premoženje, šenkavali tujcem narodno bogastvo.

Res je, tudi v Demosu je bilo veliko ljudi, ki so se iskreno borili za novo demokracijo, večje svoboščine, napredek nove države in naroda. Nekateri med njimi so bili tudi prepričani, da nadaljujejo od tam, kjer je s svojo preobrazbo družbe končala OF, nekateri so iskali tako kot nekoč OF svoje nove poti. Vendar s pomočjo velikega kapitala in cerkvenega klera so zmagali tisti, ki jim je bil glavni cilj totalno obračunati s kakršno koli preživelo socialistično idejo in v prahu ali ognju zabrisati vse kar je dobrega spominjalo nanje. Znotraj teh neoliberalistov pa so bili najbolj dejavni tisti, ki so hoteli oprati fašizem.

Da bi opravičili medvojno kolaboracijo in izdajstvo, to največjo sramoto slovenskega naroda s svojega družinskega imena, ali zato, ker so tudi sami še vedno fašisti, so začeli razlagati, da so komunisti izkoristili OF za svoje revolucionarne namene prevzema oblasti.

Da, res je. OF je kot najširša fronta naroda, ki je premagal fašizem in okupatorja po vojni prevzela oblast. Komu naj bi jo zmagoviti partizani in od naroda izvoljena oblast prepustili: kolaborantski cerkvi, Američanom ali Rusom, mogoče jo deli s premagano kolaborantsko fašistično opozicijo in domačimi izdajalci ki so zbežali v Avstralijo in Argentino? Ob koncu vojne so izpeljali referendum o novi državi z novim političnim sistemom, nato začeli razvijati novo ljudsko oblast, obnovili porušeno domovino, razvili industrijo, šolstvo, zdravstvo, znanost, zgradili sodobne ceste in železnice, preprečili napad Kominforma, razvili politiko miroljubne koeksistence in dali upanje v boljše in poštenejše življenje ljudem kot posameznikom in narodom po vsem svetu.

Tudi Demos (ki hoče biti pomembnejši od OF) je po osamosvojitvi prevzem oblast. In kaj je poleg osamosvojitve naredil? Najprej je začel prav s spreobračanjem zgodovine razdvajati narod, nato je razrušil in razprodal tujcem gospodarstvo, vse tovarne in podjetja. Sprožili so kraje brez zgodovinske primerjave, vsega kar je zgradil sam narod pod vodstvom bivših partizanov in komunistov. Narodno bogastvo so podarili Vatikanu in svojim pajdašem... Zato da lahko bogatijo posamezni novi oblastniki, da dosežejo popolno oblast, je porušil vse stare moralne vrednote, na katerih je slonelo tudi naše šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo. Kar je najhuje pa je, da je razdvojil narod celo do te stopnje, da so nekdanjo državljansko vojno, ki so jo domobranci vodili priti vsemu kar je bilo naprednega v narodu, ponovno sprožil kot hladno vojno znotraj lastnega naroda in jo vsak dan bolj razplamteva. Za to so izkoristili celo mrtve in spravo, ki je bila formalno dosežena že po vojni s splošno pomilostitvijo, dejansko pa s plebiscitarnim referendumom o osamosvojiti, za katero sta se borili obe strani: večja pod Kučanovim vodstvom in manjša pod Pučnikovim. Pa še manifestativno spravo smo imeli v Kočevskem Rogu, ko sta si po vzgledu nadškofa Šuštarja in predsednika Kučana obe strani podali roko sprave. A to jim ni dovolj, zakaj fašizem je ideologija totalitarnega sistema, ki hoče popolno prevlado.

Zato naj živi Osvobodilna fronta, danes kot fronta vseh ljudi, ki se borijo za svobodo in samostojnost, za ohranitev in razvoj našega naroda v sedanjih razmerah, za človeka dostojno življenje, da se iz naroda novih hlapcev raznih oblastnikov, politikov in seveda velikega kapitla ponovno spremenimo v narod junakov in gospodarjev ... vsaj gospodarjev svoje sreče.

Za humanost in poštenost (tudi do zgodovinske resnice).

Miloš Ivančič

PAŠE TO:

Brez OF Primorska nikoli ne bi bila Slovenska in tudi Slovenije ne bi bilo:

Čestitke ob 8. marcu, dnevu žena

Ne gre za voščila in glasbo po željah. Ob tem prazniku se ČESTITA za dosežene zmage v tisočletnem boju za enakopravnost. Tudi ne gre za izražanje želja, da bi se še kaj naredilo, ampak je treba dati obljubo, da se bomo še naprej borili za enakopravnost in svobodo.

Karkoli lahko danes govorijo desničarji, častilci domačih izdajalcev in fašistov, ki obvladujejo množične medije, vendar nikoli ne bodo mogli zakriti, da so vso zgodovino prav oni zatirali ženske in si jih lastili kot osebno lastnino. Ženske so dobile nekaj pravic šele po prvi svetovni vojni, pa ne samo zato, ker so se izkazale kot delavke, kot to razlagajo nekateri novinarji in celo zgodovinarji, ampak ker so njihovi gospodarji opazili, da so postale zelo dojemljive za ideje marksistov in oktobrske revolucije. Spomnite se Rose Luxemburg in njenih tovarišic. Ostale pravice so si same izborile med drugo svetovno vojno, kot enakopravne z enakopravnimi borci proti fašizmu. Pri nas tudi volilno pravico.

italijanski dan spomina je dan laži, netenja sovraštva in revizionizma, spodbujanje neofašizma

Ob letošnjem italijanskem praznovanju Dneva spomina na fojbe in eksodus, pred katerim je njihov predsednik Sergio Mattarella ponovno obtoževal nas Slovence za genocid nad Italijani, so neofašisti iz organizacije CasaPound polepili več objektov na Opčinah, Miljah in Boljuncu s svojimi sovražnimi plakati. V skladu z njihovo dvatisočletno kulturo, v kateri so v času fašizma zažigali naše kulturne domove, so tudi tokrat oskrunili hiše naše kulture, openski prosvetni dom in gledališče France Prešeren v Boljuncu. To je med našimi rojaki sprožilo vrsto protestov, največje zborovanje pa je bilo v dvorani oskrunjenega doma Franceta Prešerna (na fotografiji), kjer se je zbralo več kot 350 ljudi.

Naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper izraža našim prizadetim rojakom v Italiji vso podporo in odločno obsoja načrtno italijansko oživljanje fašizma, kar je očitni cilj njihovega načina praznovanja Dneva spomina.

Fojbe laži

Kako drugače lahko označimo dogajanje ob bazovskem Šohtu ali kot oni to imenujejo Foba di Basocizza, poniževalne besede njihovih predsedednikov, ozemeljske zahteve, njihove fašiatične mazaške akcije celo po fasadi slovenskega kulturnega doma France Prešeren v Boljuncu ? To je FAŠIZEM, toje njihova FOJBA LAŽI.

Koliko laži bomo morali ponovno poslušati o eksodusu in fojbah, koliko svojih zločinov bodo še pripisali našim partizanom, kaj vse iz svojega fašizma našemu komunizmu?

Koliko časa bodo pristojni predstavniki naše države odlašali s ustreznim odgovorom, s tožbo na mednarodnem sodišču? Za to so dovolj že dokumenti iz londonskegih arhivov

Odgovor na to, kaj je sploh res in kaj laž, ves zgodovinski prerez s tem povezanega dogajanja v naših krajih, od začetka, od vzrokov, pa do posledic in izkrivljanja resnice navsakoletnih praznovanjih tega praznika pri Bazovici, lahko preberete v knjigi Miloša Ivančiča Fojba laži. To je odgovor Italijanski državni politiki širjenja laži in netenja nestrpnosti, še več vzdrževanja svojega prafašizma do našega naroda in celo ozemeljskih zahtev do naše države.

Italijanska država vlaga letno milijone za obnavljanje in širjenje laži, italijanska nacionalna televizija snema dokumentarne in igrane filme laži in nestrpnosti, a naša država, naš RTV, naši mediji pa nič …

Ta knjiga, ki zanika in dokazuje laži na račun našega naroda je izšla brez podpore naše države, samo v založbi našega združenja protifašistov, brez honorarjev.

Če je nočete kupiti, si jo lahko v celoti kar brezplačno preberete na spletu, pa še z dodanimi dokumenti iz londonskega arhiva, ki zelo jasno dokazujejo laži,: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_ lazi

Italijansko propagando in njihove laži povzema ves svet, pri nas pa ni denarja in tudi ne interesa, da bi jo prevedli vsaj v italijanščino, če ne še v druge jezike, kot na primer angleščino, da bi lahko tako vsaj zainteresiranemu delu javnosti razkrili laži in povedali resnico. Pa če so nas naši desničarski politiki in celo nekateri njihovi novinarji že tako prepričali v zločinskost Tita, partizanov in komunistov, če vas sploh ne briga, kaj je bilo prej in kaj potem, kaj je vzrok in kaj posledica, potem si poglejte vsaj angleške dokumente, da iz njih razberete, kaj so njihovi inženirci po odhodu partizanov iz Trsta iskali v jašku opuščenega premogovnika pri Bazovici in kaj so notri našli ter izvlekli ven.

Pa Angležem boste ja verjeli, a ne? Pa tudi dokumentom, da je občina Trst nato to »fojbo« uporabljala za deponijo odpadkov in smeti …

To si lahko preberete tudi v krajšo spletni obliki, ki omogoča tudi samodejno prevajanje v večino tujih jezikov. To je objavljeno v treh delih:

Prvi DEL, Kaj so to laži in fojbe, čigav izum so fojbe in kdo jih je začel izvajati že pred in med vojno, kakšne zločine skrivajo?

Drugi DEL, Kaj se je dogajalo po vojni in po odhodu partizanov iz Trsta, kako so Angleži in Italijani čistili fojbe in kaj so v resnici takrat v njih našli?

Tretji DEL, Kako Italijani spreobračajo zgodovino, kako svoje zločine pripisujejo nam in kako hlapčevska ali celo fašistična je naša politika?

Priporočamo pa vam, da preberete celo knjigo z dodatno prilogo arhivkih dokumentov: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_lazi

In kaj je treba narediti!

Ob teh dejanjih uradne italijanske države in njenih neofašistov, zlasti ob Dnevu spomina, ni druge rešitve kot internacionalizacija tega primera, zahteva po izvajanju mirovne pogodbe iz Pariza, saj smo vendar mi del tistega zmagovitega zavezništva, ki je premagala fašizem, oni pa so po tem sporazumu dolžni to spoštovati, ne pa z lažmi in novim fašizmom sprevračati zgodovino. Ta zavezništva je treba opozoriti tako na izkrivljanje resnice, saj se tiče tudi njih, in zahtevati, če drugače ne, sodni proces proti njihovim vojnih zločinom, ki ni bil nikoli izpeljan, in sodno zahtevati odprtje lažnih fojb. Drugi mirni izhod pa je, da Italijani sami, tako kot smo mi odprli in očistili Barbara rov, tudi oni odprejo in še tretjič, vendar to javno pred primerno mednarodno komisijo in televizijskimi kamerami, očistijo bazoviški rudnik do dna. Pri tem se seveda ne morejo več izgovarjati na nevarnost eksploziva v breznu, saj ga ni bilo, ko so v njega spuščali novinarji in jamarji, ko so angleški inženirci metali težko metalno zajemalko, ali ko so odhajajoči angleški in ameriški vojaki metali svoje pralne stroje in avtomobile, ki jih niso smeli prodati, pa tudi ne, ko so delavci vse to ponovno čistili. Zagotovo so danes tudi primerni stroji, ki lahko odkopljejo celo tiste sloje iz časov prve svetovne vojne. Mogoče pa se bojijo, da lahko tam najdejo na tisoče trupel svojih premaganih in osramočenih vojakov, ki so po sesutju soške fronte od glada in španske gripe množično umrli v tržaškem pristanišču, pa jih ob prekopavanju grobov na pokopališči pri Sv. Ani niso našli. (M.I.)

V Borštu smo počastili spomin na naše junake KMK in počastili Prešerna

Boršt, 8.2.2020

V Borštu pri Kopru smo tudi letos počastili spomin na napad na bunker komande mesta Koper in herojsko smrt njenega komandanta Franca Planinca - Frenka ter slovenski kulturni praznik, ki ga slavimo še iz časov NOB. Več o komandi mesta Koper si preberite v naši e-knjigi Pomlad na obali: https://issuu.com/zb-koper/docs/pomlad

Slavnostni govornik je bil dr. Borut Klabjan, ki je posebej izpostavil partizanski boj tu pri nas kot enotni upor vseh ljudi, da so s partizani živele in se borile vse naše vasi, od mladih, ki so skrbeli za obveščanje in kurirstvo, do starih, ki so skrbeli za prehrano in drugo podporo borcem. Pred italijanskim praznikom dnevom spomina pa je posebej poudaril, da je za te laži in spreminjanje zgodovinske resnice kriva tudi slovenska politika, ki je to izkrivljanje resnice o NOB tudi dovolila. Ves govor.
V kulturnem programu, so nastopili domača Mužika Sv. Lazarja, Moški zbor Lopar in Marjetka Popovska, recitatorka Cvetka Kovačič in učenci osnovne šole Ivana Babiča – Jagra iz Marezig. Prešernov pečat pa je prireditvi dal Franc Gombač, ki jo je tudi vodil.

Prireditve so se udeležili tudi sorodniki pokojnega komandanta Frenka iz Bele krajine, ki so s sabo poleg ponosa na tega junaka prinesli tudi priboljšek za dobro družbo.

Že pred prireditvijo so koprski pohodniki obiskali globel, kjer je bil bunker Komande mesta Koper in se poklonili spominu na njihov 9 ur trajajoči junaški boj 6 partizanov proti 500 Nemcem in italijanskim fašistom. Edini preživeli iz tega bunkerja je bil Valerij Jakomin, komandant Frenk, pa si je z zadnjim nabojem vzel življenje sam. Komanda mesta Koper pa s tem ni bila uničena, saj so njeni borci, ki so bili razporejeni v skritih postojankah od Pirana do predmestja Trsta, že čez nekaj mesecev odločilno prispevali v zadnjih bojih za osvoboditev naših obmorskih mest.

Fotografije s prireditve

Zastave slave počastite mu spomin

Ljubljana, 31. 1. 2020

Zapustil nas je naš častni predsednik Janez Stanovnik, oče slovenskega naroda, vsaj tistega borbenega in ponosnega.

Bil je aktivist OF in partizan, ki je kljub mladosti dobro vedel, kaj je dolžnost domoljuba. Po vojni je nadaljeval svoj boj za boljšo prihodnost kot profesor novim rodovom, ki so gradili našo takratno novo državo. Nato je postal naš »zastavonoša« v Organizaciji združenih narodih, njihov pomemben funkcionar in voditelj, borec za nove odnose med ljudmi na svetu.

V novem kritičnem času našega naroda se je vključil v demokratični boj za samostojno Slovenijo, in postal predsednik predsedstva takratne republike. Tudi takrat je tako kot v času NOB ostal je zvest svojemu narodu, in kljub letom ohranil svoj mladostniški borbeni duh, ter ga z visoko državniško držo popeljal proti samostojnosti po mirni poti. Ob njegovih jasnih pogledih in besedah, razumnem in odločnemu vodenju mu je ob tem javnost sama podelila naziv Oče naroda.

V novem navideznem miru po osamosvojitvi, ko so stare in nove desničarske sile začele ponovno oživljati stare kolaboracionistične in fašistične sle po totalni oblasti, je ponovno stisnil pest in prevzel vodenje borčevske organizacije. S svojimi v boju s fašizmom prečiščenimi idejami, s širino pogleda svetovnega gibanja za miroljubno koeksistenco med narodi in tudi njemu lastno karizmatičnostjo je to našo organizacijo popeljal v novo zmago. Prav on je bil tisti, ki je to ogranizacijo bivših borcev, teh, ki so zaradi zakonov narave odhajali, odprl novim mlajšim članicam in članom kot borcem za vrednote NOB.

Tovariš Janez Stanovnik je bil tesno povezan tudi s primorskim narodnoosvobodilnim bojem, tako da se je sam imel za primorskega partizana. Med vojno je namreč prehodil celotno Primorsko in spoznal veliko število primorskih partizanov in aktivistov. Po kapitulaciji Italije je sodeloval pri pripravi in sprejemu odloka o priključitvi Primorske k matični domovini, ki ga je na Kočevskem zboru sprejel Vrhovni plenum Osvobodilne fronte. O tem je prispeval tudi vrsto neprecenljivih zgodovinskih pričevanj.

Od aprila 1944 do maja 1945 je bil član pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Primorsko in primorskega pokrajinskega odbora OF v okviru katerih je posebej tesno sodeloval s tedanjim predsednikom PNOO Francetom Bevkom in s sekretarjem primorske OF Julijem Beltramom - Jankom.

Tik pred koncem vojne, ko je v Istri pripravljal tržaško vstajo, se je na tržaškem trgu Unita' sešel z Edvardom Kardeljem in skupaj z njim odpotoval v Beograd, kjer je nato delal v njegovem kabinetu. S Kardeljem se je leta 1946 udeležil tudi Pariške mirovne konference in pri pogajanjih o razmejitvi z Italijo mu je prišlo še kako prav podrobno poznavanje Primorske, njene zgodovine in ljudi.

Stike s Primorsko je ohranil tudi v času predsedovanja slovenski borčevski organizaciji, saj se je na Primorskem počutil kot doma. Močno je bil navezan na primorske ljudi in vselej je poudarjal enotnost Primorcev v boju za svobodo. Rad se je odzival vabilom na naše prireditve, na številnih pa je bil tudi slavnostni govornik. Skupna značilnost vseh teh njegovih javnih nastopov je bilo detaljno poznavanje medvojnega dogajanja v naših krajih.

Združenja borcev za vrednote NOB vseh primorskih občin so mu ob tem leta 2013 na proslavi v Ozeljanu izročila posebno častno listino.

Naš častni predsednik Janez Stanovnik je brez dvoma najbolj zaslužen, da so pri nas v Sloveniji vrednote NOB preživele vse najhujše napade naših skrajnih desnicačjev, revizinistov in novih mutiranih oblik fašizmov. Čeprav so to našo organizacijo poskušali sesuti z vsemi strupi in topovi jim prav po njegovi veliki zaslugi ni ospelo. Mi smo sedaj tu, trdno na branikih vrednot NOB, to je svobode, bratstva in enakosti, ali preprosto rečeno tovarištva med ljudmi, v novih bojih za napredek človeštva.

Zapustil nas je, vendar ostaja z nami. To smo tudi poudarili na naši žalni slovesnosti v njegov spomin že dan po njegovi smrti.

spomin na holokavst

Holokavst se ni dogajal samo v nemških koncentracijskih taboriščih – v krematorije so spremenili tudi nekatere naše vasi. Preberite si to internetno knjižico o vasici Gabrovica, kjer so Nemci, italijanski fašisti in naši domobranci zmetali so v goreče domove 9 ljudi, med temi tudi štiriletno deklico. Vse ostale, ki so bili še za delo sposobni, so odpeljali v Nemčijo in tržaško Rižarno, od koder se jih 15 ni vrnilo. Ti ljudje so raje umrli, kot da bi izdali partizane v svojih bunkerjih.

NA VRH

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je z ogorčenjem sprejela informacijo o razveljavitvi obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika.

Sramota za Slovenijo, sramota za njeno sodstvo, ki ob 75. letnici časti izdajalsko klertofašistično kolaboracijo.

Vrhovno sodišče je razveljavilo obsodbo zoper Rupnika in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje, saj tedanja sodba vojaškega sodišča v nekaterih točkah ni bila obrazložena. Rupnika so zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem septembra 1946 usmrtili pod Golovcem. Tu lahko preberete to razveljavitev obsodbe.

Rupnik je bil pod italijansko fašistično okupacijo ljubljanski župan, pod taktirko nacistične Nemčije pa predsednik pokrajinske uprave Ljubljanske pokrajine, proti koncu druge svetovne vojne pa generalni inšpektor domobranstva. "Vodil je izdajalski boj zoper lastni narod in se podredil idejam nacizma," je zapisal predsednik zveze Marijan Križman. Tu pa preberite več o Rupnikovemu domobranstvu.

Slika levo: Rupnik v spremstvu visokih oficirjev SS na slavnostni prisegi domobrancev na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu.

Izdajstvo je dejanje, ki ga ni mogoče zabrisati niti z birokratsko oprostitvijo zločinov, ki so jih izdajalci povzročili proti lastnemu narodu. Sodišče je tako postalo orodje tistih, ki ne morejo preboleti sramote in bolečine izdajstva ter uporabljajo sodni sistem za maščevanje in širjenje sovraštva.

Ker je bila taka odločitev sodišča sprejeta tik pred spominsko slovesnostjo v Dražgošah, ki bo v nedeljo, smo v zvezi prepričani, da gre za namerno izkoriščanje zgodovine za politične namene in namerno spreobračanje zgodovinskih dejstev.

To očitno ni iskanje pravice, še manj resnice, sploh ne sprave, ampak le drezanje v staro gnojno rano naroda, manipuliranje celo s pravom.
Ob tem pa nikar ne nasedajte politikantom in njihovim manipulatorskim novinarjem, ki razlagajo, da je bil Rupnik le borec proti komunizmu!
Bil je slovenski fanatični klerofašist, ki je zaradi fašistične obsedenosti izkoristil vero in vernike za Hitlerjev 3. rajh v katerem ne bi bilo več slovenskega naroda in nobenega svobodoljubnega ali upornega človeka.
Kot general, ki je prestopil na stran okupatorja, bi bil od vojaškega sodišča obsojen na smrt v vsaki državi, tudi taki, ki se na polna usta laže o svoji demokraciji.
Na smrt sta bila za manj krvavo kolaboracijo obsojena tudi norveški "predsednik" Vidkun Quisling in francoski Philippe Petain.
Rupnik ni izdal samo svoje države, katere general je bil, tudi ne samo naroda, ampak tudi vero in verne ljudi, ki jih je vodil v organizirano pobijanje svojih narodnjakov iste vere, saj je med partizani bilo 90 % vernih. Ko je Rupnik začel organizirati svoje kolaborante, je bilo v Dravski banovini le nekaj sto komunistov.
Vsi primorski duhovniki in večina gorenjskih in štajerskih so njegov in Rožmanov fašistični kolaboracionizem v imenu vere odklanjali in so ponosno ostali na strani naroda. Zato pa so iz Ljubljane in okolice pripeljali v Trst 2000 domobrancev, da so pomagali polniti krematorij v Rižarni in vlake za uničevalna taborišča v Nemčiji. Tudi Borisa Pahorja so aretirali domobranci.

Slika desno: Sezmam internirancev iz občine Polhov Gradec v italijanska in nemška taborišča, ki ga je pripravila 42. četa slovenskega domobranstva

Ogorčena je tudi judovska skupnost v Sloveniji

Z "ogorčenjem in zaskrbljenostjo" so odločitev vrhovnega sodišča pospremili tudi v Judovskem kulturnem centru Ljubljana. Po njihovi oceni gre za "prvi korak v politično zainteresirani težnji po rehabilitaciji zločinskega kolaborantskega režima med 2. svetovno vojno".

Kot so navedli, je Rupnikova policija pod vodstvom soobsojenega Lovra Hacina v letih 1943 in 1944 organizirala aretacije in deportacije slovenskih Judov iz Ljubljanske pokrajine, preživela pa jih je le peščica. Prav tako so domobranci pod vodstvom generala Odila Globočnika v letih 1944 in 1945 sodelovali v holokavstu judovskega življa na Tržaškem.

Kot so napovedali v centru, bodo o odločitvi vrhovnega sodišča obvestili svetovno javnost. Prav tako bodo spremljali in se dejavno upirali nadaljnjemu razvoju "teh poraznih dogajanj zanikanja holokavsta, revizije in perverzije zgodovine in oživljanja ter upravičevanja fašističnih in nacističnih grozodejstev".

SD: Rupnik je bil do zadnjega zvest okupatorju

Tudi stranka SD ne bo nikoli pristala na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni. Rupnik je bil po njihovih navedbah "do zadnjega zvest zavezništvu z okupatorjem".

Kot so zapisali, so si Socialni demokrati v zadnjih 30 letih iskreno prizadevali za pomiritev o zgodovini slovenskega naroda in zato sodelovali pri vseh spravnih dejanjih. A "lažniva interpretacija slovenske zgodovine z rehabilitacijo kolaboracije in fašizma" po njihovem prepričanju ne vodi k spravi, ampak slovenski narod vsakič znova oddaljuje od tega, da se pomiri s preteklostjo.

Spomin na Pinka Tomažiča, Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa in Ivana Vadnala

15. decembra se spominjamo ustrelitve Pinka Tomažiča in njegovih tovarišev Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa in Ivana Vadnala. To je znano, manj pa ozadje. Pinko Tomažič ali uradno Jože, po tržaško pa Pino, je bil eden izmed vodilnih članov tržaške mladinske organizacije nato pa komunistične stranke, ki pa je ohranjal stike s svojimi tovariši iz prepovedane Mladine, ki so se organizirali v ilegalno Borbo, kasneje Tigr.

Pinko Tomažič je že v začetku leta 1940 v Miljskih hribih skupaj s svojimi tovariši komunisti in tigrovci pripravljal gverilsko, to je partizansko enoto komunistov in tigrovcev, ki naj bi se z orožjem uprla italijanskemu fašizmu in sprožila splošno vstajo. Torej že več kot leto pred napadom na Jugoslavijo in SZ, ko pa so naši fantje že morali odhajati na fronte v Španijo, Afriko, Albanijo, Grčijo ... Za organizacijo splošnega upora so pa rabili veliko orožja. Za orožje sta poskrbela tigrovca Danilo Zelen in Joco Turk. Joco je že v Mariboru odkril in označil vagon z orožjem, ki je bil namenjen v Pulj, Danilo Zelen ga je nato v Pivki izključil iz konpozicije in preusmeril na slepi tir. Od tu je Ivan Vadnal s svojimi tigrovci iz Pivke in okoliških krajev to orožje spravil do Trsta. Pri tem pa jih je odkrila fašistična tajna policija Ovra, ki je aretirala okrog 300 ljudi 60 pa izročila posebnemu sodišču v Trstu, To je Tomažiča, Bobka, Ivančiča, Kosa in Vadnala obsodilo na smrt, kar je bilo izvršeno na openskem strelišču.

Povejmo še, da so Italijani in Nemci na tem strelišču pobili veliko protifašistov, med drugim 71 talcev, ki so bili kolt prvi upepeljeni v Rižarni in 9 zelo mladih kurirk. Občina Trst je v zameno za bazoviški šoht obljubila , da bo to strelišče spremenila v urjen spomenik, a tega ni naredila, je pa bozoviški šoht, to je svoje povojno mestno smetišče spremenila v Foibo di Basovizza, a to je druga zgodba, ki jo razkrivam v knjigi Fojba laži.

Njihovo izročilo danes ponosno nosi in širi Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič.

Tokratna proslava na openskem strelišču je potekala tudi v znamenju protesta proti neofašistom organizacije CasaPound, ki so pred tem lepili plakate, z napisi, da ustreljeni slovenski junaki niso bili žrtve ampak teroristi. Prizorišče proslave, to je strelišče je bilo nabito polno kot še nikoli doslej, veliko ljudi pa je ostalo izven obzidja. Prav tako je bilo vse nabitio polno na kasnejšem koncertu TPZ Pinko Tomažič.

To pa je odločni govor Patrika Zulina, ki ga je množica sprejela z glasnim odobravanjem.

Radovan Hrast je kljub Golemu otoku ostal zvest svojim idealom partizana

Koper, 5.12.2016

V Kopru smo pripravili predstavitev knjig Radovana Hrasta o Golem otoku. Kot sin primorskih beguncev, ki so v času fašizma morali zbežati v Jugoslavijo, je tudi zaradi svojega domoljubnega primorskega ponosa in vere v tovarištvo ter pravičnost doživel veliko hudega, celo Goli otok. To je opisal v dveh knjigah. Čeprav je bil v tem posebnem »prevzgojnem« taborišču za komuniste na Golem otoku zaprt kar dvakrat, in to popolnoma po nedolžnem, je kot nekdanji partizan vedno ostal zvest tistim idejam, za katere se je boril proti okupatorju in njihovim kolaboracionistom. Ob vsem, kar je hudega doživel, pa ne samo od udbovcev, ampak še več od drugih zapornikov, še vedno zna poudariti objektivne okoliščine tistega časa, ko je na vzhodnih mejah v obrambi samostojnosti takratne Jugoslavije umrlo kar 1200 graničarjev, o katerih se danes sploh ne govori. Tako on kot graničarji so bili žrtev razmer, v katerih je Tito rešil Jugoslavijo pred Stalinom ali točneje izredno krvavo državljansko vojno, v kateri bi se prav na njenem ozemlju spopadla tudi Vzhod in Zahod, in se spremenila v novo svetovno vojno. Radovan Hrast pa se je po osamosvojitvi in novi oblasti, tako kot se je prej upiral nekdanjim oblastnikom, uprl tudi novim, ki so ga hoteli izkoristiti za blatenje idealov, za katere se je boril. Ti so za njega ostali sveti.

Spomin na partizanskega zdravnika Vaclava Pišota

Valdoltra, 16.11.2019

V Ortopedski bolnišnici Valdoltra je borčevska organizacija občine Ankaran skupaj z bolnišnico pripravila lep večer v spomin na partizanskega zdravnika dr. Vaclava Pišota, ki je bil tudi tisti kirurg in direktor, ki je to bolnišnico postavil med najboljše. Kako je bilo na prireditvi si poglejte na video posnetku, ki ga je pripravil Delgi Jerman. Video o dr. Vaclavu Pišotu

Poglejte si tudi video Miloša Ivančiča o partizanski bolnišnici Zalesje in na koncu prisluhnite dr. Ivanu Cibicu o partizanskem zdravstvu. Prav ta video ali točneje skrb partizanov in njihovega naroda za ranjene in bolne partizane, pa tudi vseh drugih žrtev okupatorja in domačega kolaboracionizma, nam namreč še največ pove o veličini našega narodnoosvobodilnega boja, ki mu v takratnem okupiranem svetu ni bilo primerjave.

Video o partizanski bolnišnici Zalesje

V Ricmanjih počastili spomin na svoje junake in žrtve

Ricmanje, 10.11.2019

V vasi Ricmanje nad Trstom, kjer imajo izredno delavno združenje borcev VZPI – ANPI in domače kulturno društvo Slavec, so tudi letos slovesno počastili spomin na svoje padle partizane in žrtve fašizma. Prireditve se je udeležila tudi naša delegacija skupaj s prapori, saj smo z njimi razvili tesno sodelovanje. Najprej smo se s krajšo slovesno prireditvijo poklonili spominu na padle pred spomenikom na domačem pokopališču, ki so ga postavili že v času anglo-ameriške okupacijske Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja, leta 1946. Tu je bil slavnostni govornik podpredsednik Zveze združenj borcev Slovenije Bojan Pahor, zapel pa je domači mešani pevski zbor Slavec. Prireditev se je nato v Babni hiši, kjer je Miloš Ivančič predstavil svoje knjige, predvsem te, ki so izšle v založbi našega združenja.

75 letnica bitke pri Kučibregu

Hrvoji, Kučibreg, 3.11.2019

V Hrvojih in Kučibregu, dveh istrskih vasicah vsaki na eni strani meje s Hrvaško, je bila danes velika proslava v spomin na 75 letnico skupnega boja slovenskih, hrvaških in italijanskih partizanov proti nemškim okupacijskim silam, v katerem je padlo 120 oseb, 85 partizanov pretežno italijanske partizanske brigade Alma Vivoda iz Milj in okolice in 35 ljudi iz teh krajev v notranjosti Istre.

Žrtvam smo se najprej poklonili na hrvojskem pokopališču, kjer je pokopan velik del padlih, nato pa še na skupni spominski prireditvi ob spomeniku pri Kučibregu. O skupnem boju in tovarištvo v protifašizmu so tu govorili tako predstavniki borčevskih organizacij in župani sosedskih občin iz slovenske, hrvaške in italijanske Istre. Osrednji govornik je bil nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan, ki se je spraševal, zakaj smo lahko bili nekoč tako enotni v skupnem boju proti okupatorju, nato s Hrvati "bratje" v skupni državi, danes pa prav grdo sprti zaradi koščka morja, kjer se ne moremo dogovoriti za mejo. "Je res mogoče sodelovati samo v vojnih in zaostrenih razmerah, v miru in varnih razmerah pa je to oteženo ali celo nemogoče?"Nato je poudaril, da imata naša naroda več skupnih interesov kot razlik. Poudaril je možnosti sodelovanja pri varovanju Jadrana, narave in planeta, pa sodelovanja pri vprašanju emigrantov, prometnih, energetskih in infrastrukturnih povezavah … "Nenazadnje tudi sooblikovanje konceptualnih rešitev za vprašanja prihodnosti in delovanja EU, za varovanje njenih vrednot, torej tudi za skupen spopad s poskusi oživljanja fašizma, ki ogroža same temelje zveze evropskih držav. Veliko več imata naša naroda skupnih interesov kot razlik, zato bi bili državi dolžni ustvarjati veliko več priložnosti za skupne pobude, se med seboj podpirati, ne pa zaradi kratkovidnega rivalstva vnašati svoje spore in nesposobnosti v mednarodno skupnost," je dejal.

Nekoč smo bili s svojo slogo zgled Evropi, danes smo ji v sramoto. Še v večjo sramoto Evropi pa so politični zaporniki v Španiji. "Katalonsko-španski odnosi so v resni politični krizi. Pred tem si ni mogoče zatiskati oči. V marsičem so v podobni krizi, kakršna je nekdaj obremenjevala odnose med Beogradom na eni ter Ljubljano in Zagrebom na drugi strani. Tudi mi nosimo odgovornost, da se odnosi med Madridom in Barcelono ne bi končali tragično, tako kot so se končali po razpadu nekdanje jugoslovanske države," je dejal. "Zato dogajanje v Kataloniji ni več le notranja zadeva Španije, ampak je tudi zadeva EU in vsake njene članice. Zadeva tudi nas. Vsakega od nas, našo vest in našo solidarnost. Zadeva tudi voditelje naših držav in preizprašuje njihovo načelnost,"

V kulturnem programu sta v uvod v proslavo zaigrala godba italijanske skupnosti in zapeli združeni zbori s hrvaškega dela Istre, s pravim koncertom pa ga je sklenil Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta.

Fotografije s prireditve

Video posnetek s prireditve

Odslej naše združenje vodi Vojko Vodopivec.

Koper, 16. 10.2019

Naš dosedanji predsednik Marjan Križman se je po izvolitvi za predsednika ZZB Slovenije poslovil od vodenja našega občinskega združenja, saj se bo v celoti posvetil delovanju krovne republiške zveze. Po sklepu Odbora združenja je vodenje našega združenja prevzel dosedanji podpredsednik Vojko Vodopivec, ki si je to zaupanje pridobil z dosedanjim zelo prizadevnim delom.

NA VRH

NA VRH

Sodelovali smo pri obujanju spomina na tragične a ponosne dni naše zgodovine

Koprski gimnazijci tretjega letnika so si v soboto 21. septembra ogledali posebno zbirko koprskega pokrajinskega muzeja o novejši zgodovini in poslušali predavanja ter pripovedi najstarejših, ki se spomnijo fašizma in NOB ter veliko mlajših udeležencev osamosvojitvene vojne. Z avtobusom so obiskali tudi partizansko Gabrovico, kjer se je v času fašizma od leta 1921 in med vojno dogajalo veliko hudega. Vas je bila požgana, v ognju je zgorelo 9 ljudi, od 4 letne punčke do 82 letnega starca. Na spomeniku pod Črnim pa je spomenik vsem žrtvam iz Gabrovice in okoliških vasi Kraškega roba ali Bržanije, na katerem je napisanih 181 imen.

Celotno poročilo Irene Sirotič, ki je s strani našega združenja vodila in koordinirala ta spominski dan.

NA VRH

Mučeniška pot k svobodi

Na naši strani na spletnem mestu ISSUU objavljamo novo elektronsko knjigo in sicer digitalno verzijo dragocene knjige MUČENIŠKA POT K SVOBODI iz let 1946, v katri so objavljeni podatki in fotografije nekaterih največjih zločinov okupatorja in njihovih kolaborantov nad ujetimi partizani. Ta knjiga je, kot da je pisana za današnji čas potvarjanja zgodovine in širjenja laži, saj posebej njene fotografije zelo jasno pokažejo kruto resnico. https://issuu.com/zb-koper/docs/mu_eni_ka_pot_k_svobodi

Junaški Brkini

Rodik, 21.7.2019

V naši sosednji občini Hrpelje - Kozina so tudi ob teh vročih dneh počastili spomin na žalostne a junaške dni v času NOB, ko so bili Brkini kljub divjanju okupatorja ena najpomembnejših partizanskih trdnjav na Slovenskem. To so 21. julija 1944 leta Nemci ubili deset ljudi, od tega sedem mladih. Štirje mladinci so 20. julija 1944 želeli iz Rodika obvestiti partizane, ki so imeli tabor v bližini Artviž, da se pripravlja nemški napad. Odnesli so jim tudi hrano, ki so jo zbirali v vasi. Prenočili so v partizanskem taboru ter se 21.julija vračali v Rodik. Na tej poti so jih prestregli pripadniki nemške vojske in jih zavezane vlekli s sabo na Artviže, kjer so jih postavili pred zid in z rafalom v spodnje dele telesa razmesarili z mitraljezom. Nemci so nato zgnali vse žene in otroke z Artviž na eno mesto in vas že drugič zažgali, zažgali živino, nekaj jo tudi odgnali. V divjanju po vasi so ubili še 17 letnika iz Kačič in 71 letnega iz Rodika, 22-letnega Alojza Slugo pa prisilili, da jim je naropano blago peljal na Kozino, kjer so ga tudi ustrelili. Nemški zločinski pohod se je začel že dan prej, ko so 20. julija na Kozini ubili Stojana Šturma, v Rodiku obesili 33-letnega kmeta Andreja Godino, naslednjega dne zjutraj pa pri Rodiku ubili 24-letno Olgo Ivančič.

Organizatorji so tokratno prireditev začeli s pohodom na Artviže, kjer so se tudi poklonili žrtvam pred tamkajšnjim spomenikom, nato pa so osrednjo slovesnost pripravili v Rodiku. Tu je poleg domačinov nastopil tudi Mešani pevski zbor Maestral.

Slavnostna govornica je bila dr. Vesna Mikolič, ki je ob spominu na žrtve vojne med drugim dejala: »Dolgo smo mislili, da so nas takšna mlada življenja izučila, da ne bomo ponavljali zgodovinskih napak. V tem mesecu smo se spominjali tudi 99. obletnice požiga Narodnega doma v Trstu, pa tragedije v Srebrenici v devetdesetih letih. A danes vidimo, da nas niti težki spomini iz 2. svetovne vojne, niti spomini na novejše tragedije v državah nekdanje Jugoslavije, niso izučili. Mnogi iz sebe bruhajo sovraštvo do vsega drugačnega in, še več, k sovraštvu hujskajo druge, zato da ob nezadovoljstvu in strahu ljudi nabirajo politične točke. Množično preseljevanje iz vojnih in manj razvitih dežel je po vsej Evropi sprožilo nacionalistična gibanja, ki stisko ljudi, ki v brezupu zapuščajo svoje domove, izkoriščajo za pridobivanje svojih sledilcev. Namesto da bi skupaj pritisnili na centre odločanja, da se problemi začnejo reševati v razrušenih in osiromašenih deželah tretjega sveta, nacionalisti sosednjih držav širijo svojo mržnjo do vsega drugačnega, do vseh drugih kultur, tudi do Slovencev. Pa se niti ni treba ozirati samo po sosedih, razžirajo nas tudi notranji spori, razžira nas sovraštvo, ki ga razplamtevajo tisti, ki nočejo videti zgodovinske resnice.« Preberi ves govor.

Proslavili smo Dan borca

Srmin, 6.7.2019

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je v soboto, 6. julija 2019 ob 18.00 pripravilo na Srminu (Bertoki) tradicionalno, že 22. srečanje ob dnevu borca in obudilo spomin na 4. julij nekdanji praznik vsejugoslovanskega oboroženega upora proti okupatorju leta 1941. Na ta dan leta 1948 pa je v unionski dvorani v Ljubljani skoraj 1000 borcev in aktivistov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, na prvemu kongresu Zveze borcev NOB Slovenije, ustanovilo organizacijo ZVEZA BORCEV, kot opomin vsem, ki so takrat stegovali roke po novi Jugoslaviji, obenem pa poziv k izgradnji družbe svobodnih ljudi na temelji vrednot NOB.

Množico zbranih je s pozdravno besedo nagovoril predsednik Združenja Marijan Križman, z izjemnim slavnostnim govorom, objavljamo ga v prilogi, pa prisotne navdušil dr. Alojz Šteiner, predsednik Zveze slovenskih častnikov.

V spremljajočem programu prireditve, ki jo je prepričljivo vodila Lea Kranjec, učenka 9. razreda Osnovne šole Elvire Vatovec Prade, scenarij zanjo pa zasnovala Dragica Lipovšek, so sodelovali MPZ Lopar z zborovodjem Vladislavom Korošcem, ki se je predstavil tudi kot pevec solist, MPZ Društva upokojencev Bertoki-Prade pod vodstvom pomožnega zborovodje Žarka Dolinarja, pevka Marjetka Popovski in pevec Martin Kodarin, učenec 9. razreda OŠ Elvire Vatovec Prade. Odmevala je partizanska, borbena in na koncu še kakšna druga vesela pesem.

Dolga vrsta praporov s praporščaki, poveljeval jim je vodja praporščakov Edvard Robin, je, kot vedno, krasila prizoriščni prostor, dogodek pa so zaznamovali tudi udeleženci pohoda Bertoki-Srmin pod vodstvom Julijana Torkarja, in harmonikar Anton Rakar.

S prijetnim druženjem ob pasulju, domači kapljici in veseli pesmi smo sklenili tudi tokratno srečanje na Srminu

Kako je bilo, si lahko ogledate na teh fotografijah.

Govor dr. Alojza Šteinerja

Spomin na požig Šmarij in osvoboditev zajetih domačinov

Šmarje, 23. 6. 2019

V Šmarjah pri Kopru smo slovesno počastili spomin na požig vasi in napad borcev Istrskega odreda na požigalce, ki so tako rešili 40 zajetih vaščanov, ki so jih Nemci in italijanski fašisti že imeli zbrane za odvoz v taborišča.

Na ta junaški dogodek, pa tudi na prvi požig vasi, saj je bila vas dvakrat požgana, je spomnil predsednik našega združenja Marijan Križman.

Ob tej priložnosti smo podelili Emilu Hrvatinu priznanje "Častni član" in posebno priznanje našemu rojaku Davidu Danevu, ki se zadnje času v Trstu zelo jasno izpostavil v novem boju za priznavanje slovenskega jezika.

Prireditev so obogatili domači šolarji, pevci MePZ Alojz Kocjančič, skupina Moja nona ćuha kofe in godbeniki iz Marezig.

Več o zgodovinskih dogodkih v Šmarjah si oglejte na naši strani: http://www.zb-koper.si/spomeniki/smarje.html

Video posnetek s prireditve:

NA VRH

KOMEMORACIJA V VILLORBI (ITALIJA)

Na povabilo ANPI iz Trsta smo se 2. 6. 2019 udeležili komemoracije v Villorbi pri Trevisu. Komemoracija je bila posvečena žrtvam Drugega tržaškega procesa, po katerem so fašisti 15. 12. 1941 na Openskem strelišču ustrelili komunista Pinka Tomažiča in njegove tovariše, TIGR-ovce Viktorja Bobka, Simona Kosa, Ivana Vadnala in Ivana Ivančiča. Skrivoma so jih odpeljali v Villorbo, kjer so jih v tajnosti pokopali na zapuščenem pokopališču. Leta 1945 je sestra Simona Kosa le izvedela za kraj pokopa. S pomočjo članov organizacije FANTI iz Villorbe (združenje - veteranov italijanske vojske in to poljske pehote) so identificirati pokojne in nato pomagali pri organizaciji prevoza v Trst, kjer so jih pokopali. Veterani FANTI so v Villorbi postavili spomenik, kjer se je odvijala komemoracija na kateri so sodelovalo ANPI iz Trsta, Villorbe, FANTI Villorba in mi iz Kopra. Nastopili so tudi pevci Partizanskega pevskega zbora PINKO TOMAŽIČ iz Trsta, ki so v večernih urah imeli v Villorbi tudi koncert.

Vzpostavili smo stike tako z ANPI Villorba kot člani FANTI, ki so se zahvalili za naš prispevek k komemoraciji.

(V.Vodopivec)

Ko so v Gabrovici zorele rdeče češnje

Gabrovica, 25. 5. 2019

V partizanski Gabrovici smo letos pripravili veličastno proslavo v počastitev spomina na požig te vasi in devet žrtev, med temi tudi 4 letne deklice. Prireditev, v kateri so sodelovali številni mladi, je bila tudi praznik mladosti, priznani orkestri, umetniki in govorniki pa so ji dali pečat častitljivega spomina in opomina na fašizem. Spomin na žrtve so s svojo prisotnostjo počastili tudi prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan, novi koprski župan Aleš Bržan in predsedniki ANPI - VZPI iz sosednjih občin v Italiji. Naši planinci so tudi tokrat pripravili pohod po partizanskih poteh, ki so povezovale Gabrovico z ostalo Istro.

V tej izredno zavedni slovenski vasi iz skorajda predmestja Trsta, so se že med obema vojnama sestajali slovenski narodnjaki, istrski komunisti in drugi protifašisti, tiskali celo svoj časopis, med vojno pa je vas postala središče partizanskega gibanja. Kljub temu, da so Nemci pred 75 leti, 28. maja 1944, s pomočjo italijanskih fašistov in slovenskih domobrancev vas požgali, metali ljudi v plamene in jih odpeljali v Rižarno ter koncentracijska taborišča, ni nobeden od domačinov izdal partizanskih aktivistov in tiskarjev, ki so se skrivali v bunkerjih. Tudi tiskarne niso našli, pa čeprav je bila na drugi strani zidu sobe v kateri je babica Marija raje skupaj za malo Nerino šla v smrt, kot da bi domobranskemu oficirju Uršiču izdala skrite partizane. O tem pa več v knjigi Roža osapska in na tej naši strani.

Nekaj zadnjih let so bile te tradicionalne proslave v Gabrovici zaradi nekaterih posameznikov, ki si lastijo politiko, le na pokopališču. Tokrat pa so vaščani in številni obiskovalci iz okoliških in zamejskih vasi lahko ponovno, tako kot nekdanjih časih, popolnoma napolnili vso prireditveno ploščat pred vaškim kulturnim domom, ki je bil po vojni tudi klet znamenite gabrske zadruge. Našemu vabilu za nastop so se z veseljem odzvale mlade plesalke iz Pike in Kazine, Jerica Mrzel, mlada pevka Tjaša Rihter in njen oče, Vado Korošec, Rudi Bučar, Orkester slovenske policije in Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, prireditev pa so povezovali Lea Kranjec, Maj Brlek in Dragica Lipovšek, ki je tudi pripravila scenarij. Poleg pozdravnih govorov predsednika krajevne skupnosti Uroša Šavrona, predsednika našega združenja Marijana Križmana, in predsednika združenja Sever FabiaŠteffeta je bil slavnostni govornik naš zamejski rojak, predstavnik združenja ANPI – VZPI, Patrik Zuljan. Prireditev je namreč potekala v znamenju utrjevanja prijateljskih vezi med protifašističnimi in borčevskimi združenji z obeh strani meje, kar je lahko najboljši odgovor razplamtevanju nacionalizmov, populizma in fašizma v sedanji novi Evropi, ki je zrasla prav iz nekdanjega povojnega protifašizma in želje po prijateljstvu med evropskimi narodi. Gabrovica je žal zelo jasen opomin, do česa lahko pripeljejo te nestrpnosti in sovražne politike.

Galerija fotografij

Video posnetek Delgija Jermana

Govor Patrika Zuliana

Proslavili smo 15. maj, dan prvega upora nas primorskih Slovencev proti fašizmu

Koper, 15. maj 2019

Podpis listine prijateljstva s protifašističnima in borčevskima združenja ANPI – VZPI iz sosednjih občin Milje in Trst.

Osrednji dogodek počastitve tega našega zgodovinskega dne iz leta 1921, ko so se naši predniki kot prvi v Evropi dvignili proti fašizmu, je bil podpis listine prijateljstva s protifašističnima in borčevskima združenja ANPI – Vsedržavno združenje partizanov Italije iz sosednjih občin Milje in Trst. Če nas je nekoč fašizem razdvajal v skrajna sovraštva in vojno, nas danes PROTIFAŠIZEM združuje v nova prijateljstva in dobrososedske odnose. Poleg podpisnikov predsednika tržaškega združenja FabiaVallona, predsednice miljskega Marine Marzi in koprskega Marjana Križmana, so se slovesnosti udeležili naši prijatelji iz istrske županije. Dogodek sta s svojo prisotnostjo počastila županja občine Milje Laura Marzi in župan MO Koper Aleš Bržan. V svojih nagovorih so vsi poudarili tradicionalno prijateljstvo med domačini, ne glede na narodno pripadnost, ki pa ga je prav zato omadeževal fašizem, kot skupni sovražnik vseh svobodomiselnih ljudi, ki spoštujejo enakopravnost in gojijo bratske medsebojne odnose, saj se je tu vedno, ne samo delalo skupaj na poljih in v tovarnah, ampak ustvarjalo tudi mešane družine in razvijalo posebno kulturo sožitja. Vsi so obsodili fašizem, kot najhujše zlo, ki je prizadelo naš prostor in te odnose, ter poudarili, da se kaj takega nikoli več ne sme ponoviti, zato se moramo še vedno, ali posebej sedaj skupaj boriti proti novim oblikam fašizma in sovraštva. Prireditev je povezoval Majda Santin, s programom pa so jo obogatili Marjetka Popovski in skupina treh pevk in pevcev.

V koprski občini praznujemo občinski praznik na dan 15. maja, ob katerem se spominjamo prvega množičnega odpora proti fašizmu leta 1921 in prvih žrtev, znanega kot Marežganski upor. Gre za več kot občinski praznik, ampak opomnik vsemu človeštvu, ki se je že ali se še vedno mora boriti za svojo svobodo, enakost in demokracijo. Takrat so namreč fašisti, zato da bi zmagali na volitvah s palicami, bombami in strelnim orožjem napadli več številna volišča, na katerih so ocenjevali, da bi zmagali člani komunistične stranke ali stranke Jugoslovanske narodne enotnosti, ki se je tudi z volitvami borila za priključitev od Italije okupiranega ozemlja k Jugoslaviji. Najhujši boji so bili na osapskih barikadah, največ žrtev pa v Marezigah in okoliških vaseh. Več o teh spopadih si lahko preberete v naši knjigi Prvi boji proti fašizmu: https://issuu.com/zb-koper/docs/upor.

Video posnetek Delgija Jermana

Spominska slovesnost v Marezigah

Pred tem so na osnovi šoli Ivana Babiča Jagra, ki nosi ime prav po vodji tamkajšnjega upora, pripravili predavanje našega novinarja in književnika Miloša Ivančiča, ki je učencem 8. in 9. razreda s posnetki pripovedi njihovih dedov obudil spomine na ta zgodovinski upor. Za tem so se vsi učenci te šole udeležili krajše slovesnosti pred spomenikom temu uporu za katero so sami pripravili krajši kulturni program, predstavniki krajevne skupnosti, občine, našega združenja in strank SD in Levica, ki so ponosne na naš protifašistični boj, pa so v spomin na prve žrtve fašizma položili cvetje pred spomenik.

Fašistične grozote na Rabu

Dan pred tem pa so se na koprski gimnaziji najhujših grozot italijanske ga fašizma, to je njihovega uničevalnega koncentracijske ga taborišča na Rabu, ki je bilo namenjeno iztrebljanju prav slovenskega naroda. V spominski uru po pouku je namreč dijakom pripovedoval svoje spomine Miro Zupančič, ki je te grozote sam preživel kot otrok. Nekoliko skrajšani posnetek njegove zelo občutene pripovedi o vseh ponižanjih, ki so jih morali pretrpeti in kako se je umiralo v italijanskih taboriščih, si pa lahko ogledate in poslušate na tem posnetku:

Videoposnetek pripovedi Mira Zupančiča

Fotografije s prireditev

NA VRH

Proslavili smo dan upora in spomin na OF

Sv. Anton, 27.4.2019

Videoposnetek Delgija Jermana:

Govor podžupanje Jasne Softič

Album fotografij s prireditve:

Obiskali smo grob našega junaka Dušana Bordona

Tržaški Istran Dušan Bordon je bil velik slovenski domoljub in protifašist, po njem pa nosi ime semedelska osnovna šola. Po težki usodi primorskih beguncev je bil tudi interniran v italijanskem koncentracijskem taborišču Reinicci. Ko mu je uspelo zbežati, se je pridružim italijanskim partizanom in nato leta 1944 padel v boju s fašisti pri Sansepolcru, kjer je tudi pokopan. Člani našega združenja iz Svetega Antona, od koder je bil doma njegov oče, so v soboto, 13.4.2019 skupaj z šolo pripravili dvodnevni obisk Sansepolcra in poklon na njegovem grobu oziroma grobnici drugih žrtev tamkajšnjega koncentracijskega taborišča in drugih žrtev fašizma in nacizma. Domačini so jih izredno lepo sprejeli, saj pri njih velja Dušan za pravega heroja, saj sta s soborcem Pjotrom do konca vztrajala na položaju, da so se lahko njuni tovariši rešili.

galerija fotografij:

Zapisi učiteljev in vtisi učencev OŠ Dušan Bordon

SPOMIN NA OTROKE – PRVE ŽRTVE FAŠIZMA

Strunjan, 22.3.2019

V Strunjanu so se danes s posebno slovesnostjo spomnili 19. marca 1921 leta, ko so fašisti z vlaka streljali na otroke, ki so se igrali ob progi, dva ubili in več ranili. Pijani in objestni od svojega fašizma so ob tem peli Viva la Parenzana. Tako so namreč italijanski iredentisti imenovali istrsko ozkotirno železnico, ki pa smo ji Slovenci in Hrvati rekli Istrijanka. Oni so namreč tudi to železnico, ki jo je stara Avstroogrska naredila za povezavo Istre s svojim svobodnim pristaniškim Trstom, izkoristili za svoje ozemeljske pohlepe. Ta vsakoletna spominska slovesnost je letos izzvenela tudi kot odgovor na zadnje obujanje fašizma in iridente ob italijanskem praznovanju Dneva spomina na fojbe in eksodus, oziroma Salvinijevo laž, da so partizani pobijali otroke Italijanov. To pa ni bil prvi in edini napad italijanskih fašistov na otroke, ampak že pred tem leta 1919 v Trstu in nato večkrat med vojno, najbolj grozen je bil na Gori nad Vipavo.

Fotografije s prireditve (M. I.):

Videoposnetek prireditve (Delgi Jerman):

Govor poslanca Mateja T. Vatovca:

Govor zgodovinarja Kristjana Kneza:

NA VRH

Obisk prijateljev iz Italije

Koper, 5. 3. 2019

Naše združenje je danes obiskala delegacija tovarišev protifašistov in prijateljev ANPI - VZPI iz sosednje dežele Furlanije Julijske krajine v kateri so bili Dino Spangero, FabioVallon in ElioNadalutti. Tudi njih je namreč zadnje dogajanje v Italiji ob Dnevu spomina presenetilo in razjezilo, zlasti pa nastopi njihovih državnikov v Bazovici. Poudarili so, da to, kar so govorili ni samo potvarjanje zgodovine in oživljanje fašizma, ampak tudi napad na dobrososedske odnose med obema narodoma in celo na vrednote Evropske unije, ki je zrasla na vrednotah protifašizma. Zato smo se dogovorili za okrepitev stikov in skorajšnje skupno srečanje tudi s tovariši iz hrvaške Istre. Javnost bo treba tudi bolje seznaniti z našim skupnim bojem proti fašizmu in s skupnim poročilom slovenskih in italijanskih zgodovinarjev.

SLOVENSKO-ITALIJANSKI ODNOSI 1880-1956

RELAZIONI ITALO-SLOVENE 1880-1956

Več informacij si oglejte na naši srani

VEDNO AKTUALNO

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

NA VRH