Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

Spletni bilten Združenja

Primorska himna: Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODRED SPLETNI DNEVNIKFACEBOOKKLUB BRIGADIRJEV POVEZAVE OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJAKOLEDAR PRIREDITEV 2017PRVI UPORI PROTI FAŠIZMUIZROČILO TIGRA PRIMORSKA

 

Novo: E-knjiga SLOVENSKA ISTRA V BOJU ZA SVOBODO

Namenjeno vsem za brezplačno branje, kot vir informacij, gradivo za seminarske in diplomske naloge, dovoljeno kopiranje z navedbo vira.

Vsebina

Podarite nam delež svoje dohodnine. 1

Dan spomina na fojbe in eksodus. 1

Izjava za javnost o bodeči žici na meji 1

Spomin na 15. maj 1921. 1

Okrogla miza o Gentilejevi reformi 1

Bili smo v Moskvi, na proslavi dneva zmage. 1

Fašizem se je znesel najprej nad nami 1

Proslava dneva Osvobodilne fronte in osvoboditve Kopra. 1

ČESTITKE OB DNEVU OSVOBODILNE FRONTE. 1

POBUDA za prepoved simbolov fašizma. 1

Program dela našega združenja za leto 2017. 1

Poročilo o delu za leto 2016. 1

Strunjan 2017. 1

Spomin na herojsko bitko Komande mesta Koper. 1

Javno pismo podpore delovanju platforme INDE. 1

Tudi mi smo bili na Dražgošah. 1

V Ricmanjih pri Trstu so ponosni na svoj spomenik borcem.. 1

Tudi letos smo se spomnili bitke pri Hrvojih in Kučibregu. 1

Počastili smo spomin na naše junake in vse žrtve fašizma. 1

72. obletnica Mornariškega odreda. 1

Iz govora Milana Gorjanca: 1

PRIMORSKA SRČNA.. 1

VSTALA PRIMORSKA – VSTANI SLOVENIJA. 1

To je govor našega predsednika Marjana Križmana. 1

JAVNI POZIV ZA ZAŠČITO LUKE KOPER. 1

OBISKALI SO NAS PRIJATELJI Z DOLENJSKE. 1

V Gabrovici počastili spomin na žrtve, v Ospu pa predstavili knjigo Roža osapska. 1

95 let od prvih barikad proti Fašizmu. 1

Iz pozdrava Marjana Križmana: 1

Mednarodna okrogla miza o prvih protifašističnih uporih leta 1921. 1

Osrednji del govora našega predsednika Marjana Križmana: 1

Boršt, 8.2.2016. 1

Spomin na skupni boj in skupne žrtve Istranov treh narodnosti 1

Počastili smo spomin na naše padle in žrtve vojne ter fašizma. 1

Dve novi knjigi, ki razkrivata zgodovino naših krajev in ljudi 1

 

  

 NA VRH

 

SLOVENSKO-ITALIJANSKI ODNOSI 1880-1956

RELAZIONI ITALO-SLOVENE 1880-1956 (foibe, esodo)

Oglejte si film Facsist legacy:

Video: Documenti delle barbarie fasciste  o  Italiani brava gente ¸

Oddaja o velikemu Slovencu, dr. Antonu Vratuši, Prekmurcu po rodu a po srcu tudi Primnorcu.

Kako se manipulira z resnico o fojbah: http://www.wumingfoundation.com/giap/2015/03/come-si-manipola-la-storia-attraverso-le-immagini-il-giornodelricordo-e-i-falsi-fotografici-sulle-foibe/

Holokavst ni iztrebljal samo Jude, ampak še bolj Slovane

Organizacija TIGR

Organizacija BORBA 

Ustaški zločini

Podarite nam delež svoje dohodnine

Spoštovane tovarišice in tovariši,

prijatelji, somišljeniki in domoljubi, 

če vam ni vseeno kateri politični stranki, verskemu združenju, društvu ali drugemu bo država dala del vašega denarja od vaše dohodnine, potem se odločite sami, saj lahko 0,5 odstotka namenite za ohranjanje vrednot, za katere so se borili naši predniki. Združenja borcev so še edina, ki se borijo za ohranitev ponosa na našo narodnoosvobodilno vojno, partizane, za njihove vrednote in ideale svobode, bratstva, enakosti, pravičnosti…

Od letos dalje smo tudi mi vpisani v register organizacij, ki jim lahko donirate. Pravico do doniranja imajo vsi, ki plačujejo dohodnino, torej vsi zaposleni ne glede na višino plače, upokojenci z dodatnimi prihodki in upokojenci z višjimi pokojninami od 1.095€. Natisnite ta obrazec kar na vašem tiskalniku in ga nato izpolnite, vpišite svoje podatke in davčno številko, in ga podpišite, ostalo smo v predelnico dopisali že mi, in ga nesite ali pošljite na vašo najbližjo davčno upravo. V Kopru je v tako imenovani Barki, naslov pa je:

Finančni urad Koper, Ferrarska ulica 30, 6000 Koper.

Če vam ne uspe natisniti tega obrazca, ga lahko dobite na davčnem oz. finančnem uradu. V tega morate v predelnici vpisati naše ime: Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper in nato še našo davčno številko 95991166 in odstotek 0,5 (ali pa manj).

Izpolnjeni obrazec lahko pošljete tudi na naš naslov Župančičeva 18, 6000 Koper.

Priloženi obrazec kopirajte in te izvode naj izpolnijo in podpišejo tudi drugi iz vaše družine prijatelji in znanci.

Hvala za vašo pomoč

OBRAZEC ZA DONACIJO

 

POBUDA za prepoved simbolov fašizma

V Sloveniji smo priča odkritemu nošenju simbolov in gesel fašizma in nacizma ter uniform, ki so jih nosili zapriseženi sodelavci nacistov. Tudi v drugih evropskih in neevropskih državah je vse več zloglasnih skupin, ki se identificirajo z nacizmom in njegovo ideologijo, temelječo na sovraštvu do tujcev in drugače mislečih družbenih skupin. Zanimivo dejstvo ob tem pa je, da sta nacizem in fašizem v državah, od koder izvirata,  to je predvsem v Nemčiji  in Italiji, z zakonom prepovedana.

Nürnberški proces v letih 1945 in 1946 je bil proces proti največjim vojnim zločincem pred mednarodnim vojaškim tribunalom, ki je sodil najpomembnejšim voditeljem nacistične Nemčije, od katerih je bilo 12 obsojenih na smrt z obešanjem, ostali pa so dobili dolgoletne  zaporne kazni.  Proces je pravno podkrepil razpad fašizma in nacizma. Po Nürnbergu so v Nemčiji in vrsti drugih držav izvedli še več procesov, na kateri so obsodili še veliko nacistov in njihovih pripadnikov. Po zaslugi procesa so ljudje, ki so ustvarili vojno in izvajali zločine proti človečnosti, dobili kazen v skladu z mednarodnimi normami.

Kako pa je s tem v Sloveniji? Slovenska zakonodaja je pomanjkljiva, nacističnih simbolov ne prepoveduje, prav tako nimamo zakona, ki bi izrecno prepovedoval nošenje nacističnih ali fašističnih simbolov in gesel. Občutljivost slovenskega prostora, kjer sta bila fašizem in nacizem še posebno kruta, bi morala biti še toliko večja, saj je prav to zlo prejšnjega stoletja Slovencem namenilo izginotje z zemljevida narodov. Trpljenje Primorcev pod fašizmom vse od leta 1921 do njegova razpada leta 1943 je bilo še posebej hudo, saj-  so fašisti dolgo pred drugo svetovno vojno na sodiščih za zaščito države obsodili in pobili številne domoljube in predvsem na jug Italije izselili zavedne župnike, učitelje in ostalo inteligenco.

Nikoli več nacifašizma, nikoli več vojne in sovraštva! O tem so bili po drugi svetovni vojni ljudje prepričani in tudi dolgo so v tem prepričanju živeli, misleč, da so se vsi narodi iz tega zla nekaj naučili. Žal se niso!  - Zato dajem pobudo, da se tudi v Sloveniji sprejme zakon, ki bo prepovedoval nošenje nacističnih in fašističnih simbolov, ki bo prepovedoval delovanje skrajnih skupin, ki danes v Sloveniji nosijo uniforme nekdanjih pomagačev nacistične Nemčije.

 

Koper, 25. 4. 2017

Marijan Križman, član predsedstva ZB NOB Slovenije

 

 

Predlog za spremembo preambule ustave RS  1

PREAMBULA

Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost z antifašističnim, narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem sprejema Skupščina Republike Slovenije

USTAVO

REPUBLIKE SLOVENIJE

Opomba: Krepko pomeni dopolnitev

28. novembra 2001 je trinajst Združenje borcev in udeležencev NOB Primorske sprožilo pobudo, da Državni zbor RS uveljavi dopolnitev preambule ustave RS z dodatno utemeljitvijo njenih temeljev, "da smo Slovenci v večstoletnem prizadevanju izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost z antifašističnim, narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem.

Slovenska ustava ima danes v svoji preambuli zapisano, "da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost".

Do leta 1848, revolucije, pomladi narodov Slovenci kot narod sploh še nismo bili konstituirani in se potemtakem ("več stoletij") nismo mogli boriti za narodno osvoboditev! Bili smo Slovenci Štajerci, Korošci, bili smo Notranjci, Dolenjci in celo Primorci! Zgodovinski boj za narodno osvoboditev je bil boj proti nacifašističnemu okupatorju 1941. leta, ki je izbojeval narodno osvoboditev in iz nekdanje Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji dosegel nastanek skupne svobodne Republike Slovenije.

Predhodnik tega boja je bil boj primorskega ljudstva proti okupaciji Italije, fašističnemu nasilnemu raznarodovanju in za združitev z matičnim slovenskim narodom. Leta 1991. pa smo se Slovenci borili za narodno osamosvojitev in lastno suvereno demokratično državo.

Nihče ne more osporavati, da brez antifašističnega boja proti italijanski okupaciji od 1920 leta dalje, za katerega so žrtvovali svoja življenja bazoviški junaki, žrtve fašističnih sodišč, Bidovec in Tovariši, pa Pinko Tomažič in Soborci, heroji oboroženega partizanskega boja Janko Premrl-Vojko in tisoči padlih borcev, da torej brez množičnega boja primorskega ljudstva Slovenci ne bi mogli uresničiti svojega ideala Zedinjene Slovenije in Republika Slovenija, ki ne bi bila danes domovina Združenih Slovencev! Antifašistični-narodnoosvobodilni boj Primorske je dobil priznanje zmagovitih zavezniških sil in potrditev v Pariški mirovni pogodbi 10.. februarja 1947. leta, ki je mednarodno priznala odpravo rapalske meje in združitev Slovenskih Primorcev in Istranov z matičnim narodom!

Povsem razumljiva in upravičena je ponovna pobuda primorskih Združenj borcev NOB, da v imenu antifašističnega in zavezniškega narodnoosvobodilnega boja Primorske in njenih žrtev zahtevajo, da Ustava Republike Slovenije uveljavi v svojih temeljnih načelih preambule nesporna zgodovinska dejstva, ki so trajnega pomena za našo suverenost in državnost, obstoj in razvoj v Evropski demokratični skupnosti

D. Fortič

 

Pobuda proglasitev 10. februarja za Dan miru in sožitja

Pariška mirovna pogodba 10. februarja 1947, ki leta jo je podpisalo 20 zavezniških in pridruženih sil na eni strani in Italija na drugi, je odpravila krivično rapalsko mejo, ki jo je pridobila Italija z londonskim paktom kot plačilo za njen prestop med prvo svetovno vojno na stran antantnih sil. Dvajsetletna fašistična genocidna politika do Primorskih Slovencev, ki so prišli pod kraljevino Italijo, pa je še bolj stopnjevala to zgodovinsko krivico.

Pariška mirovna konferenca je bila za Primorsko še ena, tokrat diplomatska borba za priključitev matični domovini, za pravično priznanje njenega antifašističnega, narodnoosvobodilnega boja, ko se je prva v Evropi postavila po robu fašizmu in je bila z Osvobodilno fronto in oboroženim partizanskim bojem ter neštetimi žrtvami zmagoviti del protihitlerjevske, zavezniške fronte. Brez odličnih diplomatov, politikov in strokovnjakov kot so bili Kardelj, Bebler, Vilfan, Marušič, Vratuša, dr Lavo Čermelj. dr. Bogo Grafernauer, dr. Fran Zwitter in drugi bi se zlahka uresničile obljube nekaterih zahodnih državnikov Italiji, da do sprememb zahodne italijanske meje ne bo nikoli prišlo!

10. februar, dan podpisa pariške mirovne pogodbe, je bil v Italiji pred štirimi leti proglašen za državni spominski dan fojb in eksodusa na žrtve slovanskega genocidnega in barbarskega uničevanja Italijanov samo zato, ker so bili Italijani. Politični značaj Spominskega dne pa je Gianfranco Fini v funkciji podpredsednika vlade in zunanjega ministra označil s svojo revanšistično izjavo, da ne priznava za Italijo krivične izgube Slovenske Primorske in s poudarkom »Nekoč se bomo vrnili«.

»Ker Italija ni temeljito obračunala s fašizmom niti za časa Kraljevine Italije niti v Republiki Italiji, se vedno najdejo ljudje in krogi, ki leto za letom zlasti ob določenih datumih ponavljajo laži in izmišljanja v želji, da bi rehabilitirali vojne zločince in s tem tudi sebe«! (dr. Anton Vratuša 1. marca 2009)

Uveljavljanje 10. februarja kot spomina na fojbe in eksodus v Italiji je v nasprotju z duhom in mednarodnim pomenom Pariške mirovne pogodbe, ki je končala II. svetovno vojno in zagotovila mir, je stalnica italijanske politike ne glede na značaj in sestavo njenih vlad. Spreminjajo se njeni poudarki – tako dosedanje izkušnje – vendar teže obtožb na naš račun ne spreminjajo in ne priznavajo uničujoče vloge, krivde fašizma in njegovih žrtev.

Takemu potvarjanju, maličenju in reviziji smisla in pomena 10. februarja, kot ga uveljavlja Italija in obtožuje žrtev njene napadalne agresorske preteklosti, se lahko upre in zoperstavi – namesto stalne obrambe in zavračanja obtožb – objektivno vrednotenje Mirovne pogodbe in njene žive prisotnosti. Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper v sodelovanju z Združenji Izola in Piran predlaga, da sprejmemo 10. februar kot DAN MIRU IN SOŽITJA , »zgodovinski spomin na genocidno nasilje italijanskega fašizma nad slovenskim narodom, na žrtve fašističnega terorja, na mir in svobodo, pridobitve, izvojevane s protifašističnim narodnoosvobodilnim bojem. Naj bo klic, tribuna protifašizma, dejavnik odprtosti v skupnem sosedskem prostoru za sožitje, prijateljske odnose ter medsebojno humano-kulturno spoznavanje, vplivanje in sodelovanje«!

Pobudi se je odzvalo Društvo za zaščito vrednot protifašizma in protinacizma Promemoria v Trstu, ki z zadovoljstvom sprejema predlog po eni strani »zaradi okrepitve italijanskega inštitucionalnega revizionizma in vse bolj oholega nastopanja rehabilitatorjev fašizma in fašistov v propagiranju laži in zastrupljanju italijanskega javnega mnenja. Po drugi strani pa »zaradi vse bolj odločnega in organiziranega odpora , ki ga tem pojavom inštitucionalnega revizionizma nudijo italijanski protifašisti, ki so zaradi tega izpostavljeni besnim napadom – tudi fizičnim – proslavljalcev fašističnih mučenikov –fojb«. »Zato menimo – zaključuje Promemoria, da bi bilo primerno ob prihodnjem 10. februarju prirediti pobudo, ki naj združi slovenske in italijanske (in druge) protifašiste v potrditev mednarodne razsežnosti in pomena protifašistične solidarnosti kot edinega pravega dejavnika resničnega in pravičnega miru in sožitja. Javnosti naj predoči tudi našo pravo zgodovino, tisto, v kateri so se slovenski in drugi protifašisti skupno borili in zmagali proti nacifašistični zveri, ki se danes ponovno skuša prebuditi k življenju«!

D. Fortič

 

Izjava za javnost o bodeči žici na meji

V Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper najostreje protestiramo proti postavljanju bodeče žice na meji slovenske Istre, ki vzbuja strah med ljudmi saj se zapiramo pred zunanjim svetom kar ustvarja izredne razmere.  Slovenska Istra je s svojo odprtostjo ustvarila dobre medsosedske odnose, se uveljavila kot turistična in gospodarska destinacija, ki je v svoji zgodovini veliko pretrpela, bila ožičena, predmet poigravanja velikih sil in se vendarle postavila na svoje noge zahvaljujoč NOB in protifašizmu, ki ji je zagotovil svobodo in odprtost. Sprašujemo se, kje so naše vrednote, strpnost, toleranca, sočutje do ljudi, ki trpijo in iščejo boljše življenje. Ali smo kot družba popolnoma odpovedali ?

Pozivamo Vlado Republike Slovenije, da zavaruje naše meje na način kot se spodobi za sodobno in napredno Evropsko državo ter uredi vse potrebno za tiste, ki jo varujejo saj so se prav oni ob osamosvojitveni vojni za Slovenijo izkazali kot zanesljivi in zaupanja vredni ljudje v službi naše države, spoštovani gospod predsednik vlade Republike Slovenije.

Predsednik: Marijan Križman

 

 

Dan spomina na fojbe in eksodus

V Italiji 10. februarja praznujejo  Dan spomina na eksodus in fojbe. Bi radi zvedeli, kaj se je res dogajalo pri t.i. bazoviški fojbi med vojno in po njej, kako so Italijani začeli metati naše ljudi v jame in zakaj, bi radi zvedeli resnico, kot so jo doživeli naši ljudje? Preberite knjigo Peruti tržaškega aborigina. Lahko jo kupite pri http://www.buca.si/index.php…ali pa preberite spletno izdajo na: http://issuu.com/milos-ivancic/docs/peruti. Italijani tudi veliko govorijo tudi o eksodusu. Ali veste, da so oni pred tem preselili, pregnali, internirali, pobili ali drugače prizadeli 10 krat več Slovencev, kot je po vojni Italijanov zapustilo Slovensko Istro. Preberite si Lebič – zgodbe pozabljenega eksodusa. Če bi radi vedeli, kako so do sedaj izkrivljali zgodovinsko resnico, si poglejte tudi našo stran DOSJE.

 

 

 NA VRH

 

Tradicionalna počastitev Dneva borca

Srmin, 2. 7. 2017 in Žusterna 4.7.

Na Srminu, že 20-tem srečanju v počastitev 4. jul. Dneva borca, je bilo zelo lepo. Naši Dragici sta s pomočjo učencev osnovne šole Oskarja Kovačiča Škofije, vokalistov Eve in Gaj Omahen, kitarista Gabrijela Juriševiča ter mladih voditeljev Leje Kranjc in Maja Brleka pripravili lep mladosten program in čudovito srečanje. Tradicionalno partizansko pesem pa sta dodala moška pevska zbora z Domja in iz Loparja. Po pozdravu našega predsednika Marjana Križmana je glavno besedo prevzel mladi generalni sekretar ZZB NOB Slovenije Aljaž Verhovnik. Oba sta opozorila na ozadja trenutno najbolj aktualnih tem in sicer odločitve o meji s sosednjo Hrvaško in referendum o drugem tiru. Verhovnik je med drugim dejal:

»Primorska je bila kljub razkosanosti ozemlja, kjer so zgodovinsko živeli Slovenci, pomemben del slovenskega odporniškega gibanja. Fašizem je po teh območjih pričel sejati smrt že mnogo prej kot nacizem. Zato so Primorci še posebej odločno podpirali partizansko gibanje z željo, da bodo priključeni k matični domovini. V duhu odločanja državnih meja med Primorsko in Jugoslavijo, ne moremo mimo tega, da ne bi komentiral odločitve arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško. Pri tem je zanimivo, da so bile slovenske meje zgodovinsko gledano v večini primerov določene na podlagi dogovorov vojaških velesil. Prav vse slovenske državne meje so bile določene po tem, ko je naše območje prizadela vojna. Našo zahodno mejo so določili Osimski sporazumi med Italijo in Jugoslavijo, med tem ko je severno mejo določila Saintgermainska mirovna pogodba med Avstrijo in predstavniki Antante že po 1. svetovni vojni. Ta se kljub prizadevanjem osvobodilnega gibanja in uspešnim akcijam partizanov tudi po koncu 2. svetovne vojne ni premaknila na želeno etično slovensko-avstrijsko mejo. Mejo med našim in Madžarskim ozemljem je prav tako začrtala mirovna pogodba v Trianonu, ki je tudi edina mirovna pogodba, ki je Slovencem prinesla nekaj ozemlja, saj je Prekmurje na podlagi te pogodbe pripadlo tedanji Kraljevini SHS.

Tudi rezultat odločitve o meji s Hrvaško je posledica vojne iz leta 1991, s katero si je Slovenija priborila neodvisnost in samostojnost. 26 let je bilo potrebnih za dogovor o meji. Pri tem seveda ni šlo brez nepotrebnih incidentov ter zaostrovanja odnosov med državama. Vsebina odločitve o meji je takšna kot je. O njej lahko razpravljamo, izražamo svoje strinjanje ali ne, sodbo pa bosta državi morali spoštovati. Pri tem bode v oči enostranska odločitev Hrvaške, da te odločitve ne bo spoštovala. Takšna dejanja so zaskrbljujoča, saj lahko vsaka meddržavna trenja po nepotrebnem prinesejo hude posledice in grozodejstva. Zato upam, da smo se iz zgodovine naučili dovolj, da si nasilja več ne želimo.«

Tu si lahko preberete Verhovnikov govor v celoti.

V svoje vrste pa smo sprejeli 60 novih članov.

Video reportaža našega snemalca Delgija Jermana

Oglejte si galerijo fotografij s Srmina  

Prisrčna proslava Dneva borca je bila tudi v Žusterni, saj tamkajšnja krajevna skupnost praznuje svoj krajevni praznik prav v spomin na dogodke med NOB. S tega dogodka objavljamo govor predsednika tamkajšnje borčevske organizacije Borisa Kralja, ki ga lahko v celoti preberete kar tu.

 

Brigadirji so slavili

Ankaran, 24 junij 2017

Naša pridružena organizacija Klub brigadirjev Slovenskega primorja in Istre je v obuditev spominov na nekdanje izredno koristno in zabavno brigadirsko delo in druženje, s katerim so brigadirji obnavljali po vojni porušeno državo ter gradili ceste in proge novega gospodarstva in prijateljstva.  Na  srečanju v Ankaranu je bilo zelo lepo, pripravili so pester kulturi in zabavni program ter predstavili knjigo spominov.

Videoposnetek Jermana Delgija

Slavnostni govornik je bil nekdanji brigadir in diplomat sedaj pa član sveta ZZB Štefan Cigoj, to pa je njegov govor ki nam še največ pove:

»Najprej moram čestitati organizatorjem današnjega dogodka. Trdno sem prepričan, da takšna srečanja, kot je današnje, ki jih je žal vse manj, hvalevredno trgajo iz pozabe tisti prelomni del naše povojne zgodovine, katere ustvarjalni delček je prispevala tudi naša generacija brigadirk in brigadirjev. Zato je prav, da današnje srečanje posvetimo vsem, ki so se v tistih časih, ko se je naša nova domovina Socialistična Jugoslavija komaj osvobodila, odzvali njenemu klicu na pomoč, se aktivno vključili v proces njene povojne obnove in ustvarjanja pogojev njene družbeno-gospodarske rasti.

Od vojne prizadete in najbolj nerazvite kraje Jugoslavije je preplavila velikanska množica mladih in zanosnih ljudi, ki so prostovoljno zgrabili za delo. V relativno kratkem času se je Jugoslavija začela spreminjati v ogromno delovišče. Na tem delovišču se je izkazalo tudi veliko število delovnih brigad s Primorskega. V svet so vse bolj pronicale vesti o velikih uspehih mladih jugoslovanskih prostovoljcev. Na gradbiščih so se, v znak solidarnosti, začele pojavljati skupine prostovoljcev iz različnih delov sveta. Pri tem je potrebno posebej poudariti pomen udeležbe slovensko - italijanskih delovnih brigad iz takratnega Svobodnega tržaškega ozemlja!

Jugoslovanska izkušnja s prostovoljnim delom mladinskih delovnih brigad je uživala pohvale, pa tudi kritike. Domača in tuja reakcija je dolgo let vztrajala pri tezi, da gre zgolj za »komunistično manipuliranje z mladino, ki ne bo dalo državi nikakršnih materialnih koristi!« To trditev so mnogi opravičevali z dejstvom, da mladina nima ne strokovnih znanj in ne delovnih izkustev. Celo Tito je kdaj pa kdaj nekoliko podvomil v materialno korist brigadirskega dela. Dajal je prednost politični vzgoji in utrjevanju prijateljstva med mladimi pripadniki različnih jugoslovanskih narodov in narodnosti.

Najglasnejši kritiki mladinskega prostovoljnega dela so morali utihniti ob prvem ''podatku'', da je bilo v letih od 1947 do 1951, samo v BIH zgrajenih 409 km železniških prog (Brčko –Banovići; Šamac-Sarajevo in Doboj-Banja Luka). To zadnjo progo sem kot 16 letnik pomagal graditi.

Skepsa in kritike so se pojavljale tudi ob drugih projektih, kot npr. ob sklepu IB KPJ, da bomo, zaradi krivične izgube Gorice, zgradili na jugoslovanski strani še lepše mesto, ''ki bo sijalo čez mejo'' Novo Gorico. Letos praznuje to mesto 70-obletnico njenega rojstva. Ob praznovanju tega jubileja gre izreči prav delovnim brigadam, z območja nekdanje Jugoslavije, ki so sodelovale pri gradnji temeljev in infrastrukture tega najmlajšega primorskega mesta, posebno zahvalo.

Spoštovani udeleženci današnjega srečanja!

Resnici na ljubo: idejna zasnova mladinskega prostovoljnega dela se ni rodila v  Jugoslovanski KP. Ideološko osnovo ji je dal že Lenin, v svoji knjigi pod naslovom »Velika pobuda«, (1915) v kateri je zapisal: »Samo na podlagi odnosa mladine do dela in z množičnimi dejanji, se utrjuje skupnost, promovira socializem in gradi nov mladi rod«. Leninova vizija se je materializirala in pomembno zaznamovala naš čas po 2. svetovni vojni. Obveljala je parola: »Junaki dela so nasledili junake boja!«

Kljub velikim spremembam v naši družbi, velja poudariti, da duh brigadirstva še živi. Posamezne oblike prostovoljstva so se dokončno ukoreninile in postajajo vse bolj množične. Pri tovrstni aktivnosti je še vedno najpomembnejše naše notranje zadovoljstvo, da delaš nekaj dobrega in koristnega za človeka in družbo…

Spoštovani, dovolite, da sklenem moj pozdravni nagovor, z nekoliko prirejenimi verzi našega velikega »resnega humorista« Frana Milčinskega – Ježka:

»Horuk v nove čase, kdor zaupa vase!

Horuk v nove čase, nam upret ne da se!

Horuk v nove čase, horuk v nove dni,

zavihajmo rokave in pljunimo v dlani!««

 

Spomin na požig Gabrovice in 9. prebivalcev

Gabrovica 28. maj 2017

V Gabrovici smo slovesno počastili spomin na žrtve fašizma. Na ta dan leta 1944 so Nemci s pomočjo italijanskih fašistov in domobrancev požgali vso vas in ubili ter v planih hiš zažgali 9 vaščanov, med temi tudi štiri letno Nerino.

Pri poklonu žrtvam so sodelovali Moški pevski zbor Lopar,  dramska igralka Jerica Mrzel in mladi šolarji  Maj Brlek in harmonikarja Gašper Bubola in Jan Bertok, vsi trije učenci OŠ Elvire Vatovec Prade, na žalostni dogodek pa je spomnil Guido Bertok:

Spoštovani borci NOB, dragi Gabrci in Gabršce, tovarišice in tovariši, spoštovani gostje
Z veseljem sem sprejel povabilo, da spregovorim na današnji spominski svečanosti tu v Gabrovici, vasi na Bregu, na koncu lepe osapske doline, ki je bila med vojno eno najpomembnejših središč upora proti okupatorju v slovenski Istri.
Korenine upora so zrasle takoj po prvi svetovni vojni. Ko je nova oblast že kazala sovraštvo do Slovencev, tujerodcev, kot so jih imenovali. Zato so se v tej dolini spopadli s fašisti že v maju leta 1921, ko so na Križpotu postavili barikade, da ne bi prišli strašiti ljudi na dan parlamentarnih volitev. V spopadu je padel prvi Gabrc, Andrej Žerjul. To je prva žrtev protifašističnega boja v osapski dolini.
Nasploh je bila slovenska Istra med obema vojnama najbolj nemirni del Julijska Krajine. V raznih spopadih proti fašistom je bilo ubitih 14, konfiniranih 54 in na skupno 538 let ječe obsojenih 292 
oseb. Na stotine ljudi pa obsojenih na krajše zaporne kazni. Bil je čas, ko so 
»z bolestjo v sebe zaprli svoje ponižanje, svoje gorje'«.
Protislovenska raznarodovalna politika se je zelo zaostrila, fašisti so izzivali in pretepi so se sprevrgli v organizirano nasilje. Slovenska beseda je bila povsod prepovedana. Poitalijančevali so slovenske priimke in imena. Uničevali so vse, kar je bilo slovenskega. Slovence so pretepali in zaničevali. 
Ljudje so se začeli organizirano zbirati v tigrovski organizaciji ali komunistični stranki. Gabrovica se je skoraj vsa opredelila za komunistično gibanje. Postala je središče združenega upora proti italijanskemu iredentizmu, fašizmu in kapitalizmu. Že leta 1930 so v tej vasi sklicali »komunistično konferenco« za slovensko Istro, na kateri so sprejeli več dogovorov za obrambo pred fašizmom. Kupili so pisalni stroj in doma izdelali ciklostilni pripomoček ter leta 1932 začeli izdajati glasilo »Kmetski glas«, s katerim so ljudi pozivali k uporu proti fašizmu. Med NOB pa je v Gabrovici delovala partizanska tehnika »Naš dom«, kasneje »Snežnik« in ilegalna tiskarna »Žena«. V vasi in v bližnjem bunkerju so se zadrževale skupine partizanov. Bilo je stičišče kurirskih poti ter zbirališče sanitetnega materiala.
»Svita se že na obzorju, strnimo vrst, bliža se čas«.
Toda sovražnik je zvedel, da je Gabrovica središče partizanskega odpora. Prav na današnji dan pred 73. Leti (28.5.1944) so esesovci, fašisti in domobranci vdrli v vas in jo vso požgali. Devet ljudi so pobili in jih zmetali v goreče hiše; med njimi štiri letno deklico Nerino. Ne najde se izraza za ljudi, ki počnejo taka grozodejstva. Večino ljudi so odpeljali v Rižarno in druga koncentracijska taborišča. O njihovi usodi je odločal nek domobranski oficir Uršič, ki je zasliševal ljudi. Kljub požiganju in pobijanju pa niso izdali kje so bunkerji, tiskarna in skladišče sanitetnega materiala.
»Krik maščevanja na ustnih so zatrli«
Med vojno je več kot 21 odstotkov Gabrcev izgubilo življenje. Po končani vojni so se mladi vrnili iz partizanskih enot, nekaterim je uspelo tudi iz taborišč in zaporov. Z veliko voljo, naporom in željo po obnovitvi, so se z navdušenjem in pomočjo države lotili del in zgradili Novo Gabrovico na Jurkovcu, na drugem pobočju doline. Ustanovili so Kmetijsko obdelovalno zadrugo, ki je z okrnjenim številom zadružnikov delovala okrog 25 let.
Ali smo v »borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju našli svoj pravi obraz«?. Mislim, da smo. Ne glede na težave, ki so lahko gospodarskega značaja se da v Združeni Evropi ponosno povedati iz kakšnega testa smo narejeni. Kako smo se kalili v borbi proti največjemu zlu prejšnjega stoletja, ki se še danes ne more odpovedati dejstva, da je bil poražen in z vedno novimi lažmi seje sovraštvo med nami. 
V zaostrenih gospodarskih in socialnih razmerah se znova pojavljajo nacionalna in rasna nestrpnost, zahteve po vse več nasilja nad drugačnimi, po militarizaciji policije in to pelje do manjšega spoštovanja svobode in človekovih pravic. To so pojavi in težnje, ki spominjajo na nacistična in fašistična gesla.
Ko se po 73. Letih spominjamo na grozodejstva nacističnih in fašističnih tolp tu v Gabrovici, ne moremo mimo dejstva, da se v Sloveniji pojavljajo zahteve za koncert Marka Perkovića Thomsona, ki je znan po proustaških besedilih svojih pesmi. Na Njegovih koncertih se pojavlja ustaška ikonografija, množično pozdravljanje z dvignjeno desnico in pozdrav »za dom spremni«. Take in podobne pojave moramo obsojati in zahtevati, da se ti koncerti prepovejo. Tako, kot je storilo Predsedstvo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Koncert, ki je bil najavljen v Mariboru pred 8. dnevi so slovenske oblasti prepovedale. 
Tu zbrani bodimo enotni in zavračajmo vse poskuse blatenja našega narodno osvobodilnega boja, rdečo zvezdo in naših partizanov.
Zaključim naj z najbolj odmevnim: SMRT FAŠIZMU.

 

 NA VRH

 

Spomin na 15. maj 1921

 

15. maja se spominjamo prvih krvavih uporov proti fašizmu ob volitvah leta 1921. V spomin na spopade in žrtve smo obiskali spomenike v Marezigah, Ospu in Gabrovici. V Marezigah so se nam pridružili delegacija Mestne občine Koper, ki na ta dan v spomin na te dogodke praznuje občinski praznik, in učenci tamkajšnje osnovne šole, ki nosi ime po vodji marežganskega upora Ivanu Babiču - Jagru.
Kaj se je takrat tistega leta dogajalo pri nas, lahko preberete na naši strani: 
http://www.zb-koper.si/upor.html
ali v knjigi: 
https://issuu.com/zb-koper/docs/upor

Okrogla miza o Gentilejevi reformi

Koper, 10. 5 2017

 

Naše združenje je v sodelovanju z MO Koper pripravilo znanstveno okroglo mizo o Gentilejevi reformi, ki je bila posvečena občinskemu prazniku, oziroma spominu na upore proti fašizmu. Gentilejeva reforma je bila drugo dejanje italijanskega etnocida nad Slovenci in Hrvati na Primorskem in istrskem ozemlju, ki so ga dobili od Antante v zahvalo za izdajstvo svojih »kameratov«.

Na okrogli mizi so strokovnimi razpravami sodelovali:
- dr. Jože Pirjevec: Kdo je bil Giovanni Gentile, filozof, pedagog, fašist
- dr. Rok Svetlič: Gentile in filozofska načela fašizma
- dr. Egon Pelikan: Rezultati Gentilejeve reforme v praksi v Julijski krajini in učinek na mladino.
- dr. Nadja Terčon: Kako se je čutilo posledice Gentilejeve reforme v izobraževanju Slovenskih pomorščakov in

- predsednik naše komisije za zgodovino, publicist Miloš Ivančič, ki jo je tudi vodil, jo je obogatil z nekaterimi osupljivimi pripovedmi pričevalcev tistega časa pod naslovom Spomini na šolo črnih srajc.

Razprave bomo v kratkem objavili tudi na tej spletni strani in v posebni tiskani knjižic.

 

Bili smo v Moskvi, na proslavi dneva zmage

Moskva, 9.5.2017

Fotografija osebe Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.

V Moskvo je potovalo 56 članov ZZB Slovenije na vabilo predsednika Putina .

Na Brniku smo se vkrcali v poslano državno letalo Iljušin 90 A, seveda let je bil prijeten in miren, z nami je letel predstavnik Veleposlaništva Rusije v Ljubljani Sergej Ivanov, ki je seveda govoril slovensko. 

V Moskvi nas je pričakala delegacija predsedstva Ruske federacije in nas z dvema avtobusoma vodila v Hotel President a (ta dva avtobusa sta nam bila vse tri dni na razpolago) 

Po ureditvi v sobah (udobne pretežno enoposteljne) smo šli na večerjo in dodatne informacije o programu za naslednji dan "9. maj dan zmage " 

Na praznični 9. maj - dan zmage smo se po zajtrku odpeljali  k rdečem trgu, od koder smo šli na določen del tribune. Parada je bila veličastna, dejansko smo bili pod vtisom veličine in množičnosti vojakov in tudi vojakinj vseh rodov moskovske garnizije (seveda veliko iz vojaških šol oz. akademij)

Lepo jih je bilo videti vse enako lepe, visoke, postavne in izvežbane vojake, da so bile črte res ravne. Pokazali so  vojaško tehniko vseh vrst , zaradi nizke oblačnosti ni bilo letal, čeprav so prejšnji teden vadili. Resnično so nam pripravili lep in močan vtis.

Po paradi so nas peljali v veliko dvorano v  Kremlju kjer je bil sprejem veteranov  delegacije, njihovih, nas in ostalih gostov iz tujine . Putin nam je pripravil govor, tudi o situaciji v svetu a žal nismo imeli prevoda in smo pač razumeli le delno. Spomnil nas je tudi na drugo svetovno vojno in dejal, da jim te grozne tragedije ni uspelo preprečiti predvsem zaradi dopuščanja kriminalne ideologije večvrednosti ene rase in zaradi neenotnosti tedanjih svetovnih sil. "Ni bilo, ni in ne bo sile, ki bi premagala naš narod," je še dejal. Med drugo svetovno vojno je umrlo okoli 27 milijonov sovjetskih vojakov in civilistov, zmaga sovjetske Rdeče armade pa je vir ponosa v Rusiji.

Nato so nas pogostili, kosilo je bilo seveda dobro in postrežba vrhunska. Ob kosilu so nam zbor in še nekaj pevcev peli stare vojaške pesmi ( tudi to je bilo vrhunsko).  Po  kosilu smo šle v sosednjo dvorano na slikanje in odšli smo za kratek čas v hotel. Po programu so nas peljali k spomeniki neznanega junaka  ob Kremeljskem obzidju  na slovesnost polaganja venca oz. cvetja na ta grob. Presenetilo nas je, da je bila tam častna enota garde in častna straža, Slovesnost je potekala protokolarno. Poleg velikega venca so nam vsakemu dali dva nageljna za polaganje pri spomeniku. Zanimivo, da pri strani mi je povedal uslužbenec njihovega predsedstva , da je presenečen, da so nam s to slovesnostjo, res podali veliko čast.

 Za tem smo šli na ogled Kremlja, z vsemi pomembnimi lepimi arhitekturami in posebnostim .

Vrnili smo se v hotel na prijateljsko večerjo s predstavniki vseruskih veteranskih organizacij. Ponovno lepo in tudi prijetno..

Ob 22. uri šli na teraso (14. nadstropja) in ogledali ognjemet  za državni praznik. Zjutraj smo po zajtrku  šli z avtobusi  še na ogled Moskve in nato na letališče ter domov.

Lepo so nas sprejeli in prav potrudili so se, tako da smo se vrnili vsi navdušeni nad njihovim odnosom do nas in organizacijo. PRAV HARAŠO.

Lucijan Pelicon

 

 

Fašizem se je znesel najprej nad nami

Izšla je naša nova knjiga, zbornik razprav z lanske okrogle mize Prvi protifašistični upori leta 1921, na kateri so sodelovali zgodovinarji z našega dela Primorske, Tržaškega in hrvaške Istre . Ta ni namenjena profitni prodaji, ampak knjižnicam, raziskovalcem, učiteljem. Lahko si jo tudi brezplačno preberete na tem naslovu: https://issuu.com/zb-koper/docs/upor

Proslava dneva Osvobodilne fronte in osvoboditve Kopra

Sv. Anton 29.4.2017

Na proslavi, ki smo jo pripravi v sodelovanju s krajani in MOK ,so sodelovali otroci domače osnovne šole Elvire Vatovec in Istrskega odreda iz Gračišča  MPZ Lopar in LPZ Dekani.

Video reportaža s proslave, kot jo je posnel Delgi Jerman.

Slavnostni govornik je bil akademik dr. Jože  Pirjevec. To je njegov govor:

Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši,

V intervjuju, ki ga je imel pred kratkim ljubljanski časnikar Jože Možina na TV Slovenije s kolegom Bernardom Nežmahom, je slednji izjavil, da spada 27. april, datum, ki ga praznujemo kot dan upora slovenskega naroda proti okupatorjem, med pojme, ki jih vsi ponavljamo, ker so nas v Titovem režimu tako prepričali. Po mnenju Nežmaha začetek odpora pri nas ni iskati konec aprila 1941, malo več kot teden dni po kapitulaciji kraljeve jugoslovanske vojske, temveč v tistih desetih dneh, ko se je ta borila z Wehrmachtom. Zanimiva teza, ki se pridružuje tisti, po kateri je ideja upora zaživela šele takrat, ko so nacisti napadli Sovjetsko zvezo. Ker Nežmahovo vrednotenje jugoslovanske armade, katere vlada je skupaj s kraljem Petrom zbežala v tujino še pred 17. aprilom, ni vredno posebnega komentarja, bi se osredotočil na ostala dva datuma: 27. (oziroma točneje 26. april) ali 22. junij?

Ne gre samo za datume, temveč za njihov simbolni pomen. Če so Slovenci začeli načrtovati upor že konec aprila, pomeni, da so s tem izražali pristno in spontano voljno do boja za svoje preživetje. Če so to storili po 22. juniju, so sledili le napotkom komunistične partije, ki je bila odvisna od Moskve in je organizirala partizansko gverilo po njenem ukazu. Ne zato, da bi branila lastno domovino, temveč domovino svetovnega proletariata. Kje je resnica?

Ne zanikam, da bi Moskva ne imela tudi pri 27. aprilu prste vmes. Septembra 1940 je namreč Tito Kominterni predstavil načrt, da KPJ organizira državni udar proti konservativni vladi Cvetkovič-Maček in jo zamenja z »napredno« vlado, v kateri naj bi se komunisti povezali s protifašisti različnih ideoloških nazorov. Iz Moskve je prišel odločen »njet«. Voditelji Kominterne so prepovedali, da bi se Tito podal v to avanturo, češ da KP nima dovolj podpore med jugoslovanskimi delavskimi in kmečkimi množicami, in ga opozorili, naj nikar ne pričakuje, da mu bo prišla na pomoč Rdeča armada. Obenem pa so povedali, kaj je treba storiti, če bo Jugoslavija postala plen svojih fašističnih sosedov. V tem primeru je treba mobilizirati vse ljudske množice, pripravljene na boj, in se zoperstaviti napadalcem. Tega scenarija so se komunisti tudi držali. Ko je 6. aprila 1941 Hitler brez vojne napovedi sprožil brutalno agresijo na Jugoslavijo, so njihovi mladi pristaši trumoma hiteli v vojsko, medtem ko so predstavniki partije stopili v stik z vojaškimi poveljstvi in jim ponudili sodelovanje. Slednji, že pripravljeni na kapitulacijo, pa so ta predlog zavrnili.

Slovenski meščanski politiki katoliškega in liberalnega kova so bili še pred 6. aprilom mnenja, da je treba najti z Nemčijo dogovor, ki naj bi znotraj »novega evropskega reda« zagotovil Sloveniji status vazalne enote, podobne Slovaški, ali jo pridružil Hrvaški. Nemci, ki so gledali na Štajersko in Gorenjsko kot na svoji matični deželi, pa o tem niso hoteli slišati. Da zadovoljijo Italijane in Madžare so prvim prepustili Ljubljansko pokrajino, drugim pa Prekmurje, kar pomeni, da bi bila Slovenija v primeru njihove zmage obsojena na smrt. V tej situaciji se je v Ljubljani oblikoval Narodni svet, ki so ga ustanovile ljudska, liberalna in socialistična stranka, da rešijo kar se rešiti da. Komunisti so tudi želeli pristopiti, a so jih zavrnili, češ da niso legalna stranka.

Narodni svet ni bil zmožen zastaviti jasnega načrta, kako naprej, medtem ko je med mladimi različnih ideoloških struj vrelo, saj niso bili pripravljeni pasivno sprejeti suženjstva, na katerega so jih znotraj »novega evropskega reda« obsojali okupatorji. Šlo je za stališče, ki ga je leto kasneje zgovorno označil nek fašistični propagandist, ko je zapisal, da so Slovenci »pogumen a blazen narod«. Kdo pri čisti bi se pač aprila 1941, v trenutku. ko se je Nemcem upirala samo še Velika Britanija, upal postaviti po robu ogromni vojaški moči Wehrmachta in drugih oboroženih sil »Osi«? Nekaj takšnih zanesenjakov pa je vendar bilo. Na pobudo komunistov so se 26. aprila 1941 sestali pri Josipu Vidmarju, ki je(stanoval v vili svojega očeta na Rožniku. Vladimir Bartol je v zbirki Al Araf pet let prej napovedoval njihovo odločitev takole. »Majhni smo in v obupnem položaju. Premagali smo otroško dobo in vanjo ne moremo nazaj. Dve poti sta samo: ali ostanemo isti in hlapčujemo ali se spremenimo in vzamemo usodo v svoje reke. Zakaj, če nam je že umreti, umrimo častno!«

Ni predvideval, da lahko tudi zmagamo. Pa smo, in si s tem zagotovili marsikaj.  Predvsem osvoboditev Primorske izpod italijanskega jarma in mednarodno razpoznavnost, saj smo šele z narodnoosvobodilnim bojem postali samosvoj zgodovinski subjekt. Znotraj Jugoslavije smo si pridobili lastno republiko, s parlamentom in vlado, ki sta bila sicer odvisna od Beograda oziroma od KPJ, sta pa vendar potrjevala našo suverenost. Ta suverenost je bila zapisana v vseh treh ustavah bivše Jugoslavije in sicer v členu, ki je njenim narodom zagotavljal pravico do samoodločbe in odcepitve. Na ta člen so bili naši vodilni komunisti z Edvardom Kardeljem na čelu še posebej pozorni. Z narodnoosvobodilnim bojem smo delno tudi pretrgali s patriarhalno miselnostjo, ki je bila močno zasidrana v naši družbi, priznali ženskam enakopravnost in volilno pravico, dali mladim možnost do študija, organizirali socialno državo, ki je ščitila vse državljane in skratka stopili na pot modernizacije. Če imamo danes zdravstveni sistem, ki je še enkrat boljši kot tisti v ZDA in boljši od povprečja petnajstih najbolj razvitih držav EU, saj med drugim zagotavlja, kakor pravi moj prijatelj dr. Dušan Keber v nedavnem intervjuju, eno najnižjih umrljivosti novorojenčkov na svetu, je to treba pripisati v dobro staremu socialističnemu režimu. Kar seveda ne pomeni, da bi ta režim ne bil brez hib, predvsem ker je dovoljeval eno samo idejno resnico.

Naš osvobodilni boj je bil povsem drugačen, kot tisti, ki se je razvil med drugimi jugoslovanskimi narodi. Nastal je kot koalicija treh struj, krščanskih socialistov, liberalno usmerjenih Sokolov in komunistov, katerim so se pridružili še nekateri samostojni intelektualci. Ta koalicija ni vzdržala dolgo. Čeprav so bili maloštevilni, so komunisti v njej kmalu prevladali in potisnili partnerje ob rob, ker so bili najbolje organizirani, najbolj disciplinirani, v svojem revolucionarnem zagonu najbolj fanatični, in ker so imeli na razpolago mlade kadre, ki so si že pridobili izkušnjo partizanskega boja konec tridesetih let v španski državljanski vojni. Rezultat je bi ta, da so zatrli začetno ideološko raznolikost OF in v njej uveljavili svoj, marksistični pogled na svet in na družbeni razvoj. Tak potek dogodkov je bil verjetno neizbežen, če smo hoteli zmagati. Kajti vprašljivo je, ali bi brez energije in mesijanske vizije komunistov OF imela takšen zamah, kakor ga je imela, in če bi proti koncu vojne z lastnimi silami mogli osvoboditi Koper, Trst in Gorico. Pomoč Jugoslovanska armada, ki jo je imel trdno v rokah Josip Broz Tito, je bila predpogoj za meje, kakšne imamo danes. Plačali pa smo jo drago. Najprej z ukinitvijo lastne vojske, brez katere ni polne suverenosti, kar pa je še usodneje, z ukinitvijo pluralizma znotraj OF in po vojni s prepovedjo tradicionalne demokracije zahodnega tipa.

Kot je zgodovina obdobja med leti 1945 in 1991 dokazala pa je šlo vendarle samo za prehodno izkušnjo, ki ni mogla zatreti tiste samozavesti, do katere smo se Slovenci dokopali v času osvobodilnega boja. Iz te samozavesti je zrasla svobodna Slovenija, v kateri danes živimo. Smo z njo lahko zadovoljni? Ne povsem. V naši razvejani družbi so se znova pojavile sile, ki zanikajo upravičenost OF ne toliko iz sovraštva do komunizma, ki je kot socialno-politični eksperiment propadel, kolikor iz revanšizma in zelo konkretnega oportunizma. Te sile so v našem narodu ponovno obudile razklanost, kakršno smo poznali med drugo svetovno vojno — na srečo še najmanj ne na Primorskem. Mislim, da se jim moramo zoperstaviti, kot so se naši predniki zoperstavili tistim, ki so bili pripravljeni v imenu svojih idej in vrednot sodelovati najprej z italijanskim, nato pa še z nemškim okupatorjem. Kajti te ideje in vrednote nas potiskajo v mračnjaštvo populističnega tipa, ki se danes na žalost nevarno uveljavlja v svetu. Odkrijmo znova bistrino in širino izvirne OF in oblikujmo Slovenijo, na katero bomo lahko ponosni! Tokrat nam ni čakati na pomoč nikogar. Tokrat je zmaga odvisna od nas samih.

Jože Pirjevec, 29.4. 2017 v Svetem Antonu

 

 NA VRH

 

ČESTITKE OB DNEVU OSVOBODILNE FRONTE

Danes temu dnevu, prazniku, pravimo Dan upora. A je več kot samo to: to je praznik ohranitve našega naroda, njegovega ponosa, samostojnosti, svobode – dan korajže brez primera. Seveda ne celega naroda, zato je tudi dan, Ko se je svobodoljubni del naroda ločil od fašistoidnega in prodanega hlapčevskega ali ritolizniškega dela naroda, ki se je kot najhujši birič udinjal okupatorju.

Nekateri politiki in njihovi novinarji nas že leta prepričujejo, da je je bila OF samo izgovor za komuniste za prevzem oblasti. 
Da, po vojni so res prevzeli oblast, ampak nič niso porušili, nič razprodali, ali pa sami pokradli, le tistim, ki so prej kradli so to vzeli in s tem začeli obnavljani od vojne porušeno domovino, graditi tovarne, ceste, šole bolnišnice, in to take, da nam je svet zavidal. Gradili so, in to samo z najboljšimi nameni, nove odnose med ljudmi: politiko miroljubne koeksistence in politiko neuvrščenosti.
Tega trobila novega fašizma seveda ne povedo. Prav tako ne, da je tako imenovana nova demokratična oblast bivših in novih kolaboracionistov pod pretvezo svobode in demokracije še huje izkoristila osamosvojitev Slovenije za svoj prevzem oblasti in revanšizem. Ti so izpeljali najhujši krajo, rušenje in uničevanje vsega kar je narod prej naredil pod vodstvom komunistov. Demosovi ljudje so za to izkoristili in onečastili celo referendum o osamosvojitvi. 
Sedaj pa primerjajte dejanja tistih, ki so si prisvojili oblast z OF in NOB ter tistih, ki so to opravili z Demosom in osamosvojitvijo.

Miloš Ivančič

 

Program dela našega združenja za leto 2017

Poročilo o delu za leto 2016

 

Strunjan 2017

Foto: Z. Primožič/Fpa

V Strunjanu smo se tudi letos spomnili na dogodek, ki je že 19. marca leta 1921 nakazal zverinstvo prihajajočega fašizma. Tam so namreč na ta dan fašisti z vlaka streljali na otroke, ki so se igrali ob železniški postaji, dva ubili in pet ranili. Na slovesnosti, ki so jo pripravili naši tovariši iz piranske borčevske organizacije so se z nastopom poklonili tudi tamkajšnji šolarji in slavnostni govornik dr. Egon Pelikan. To je njegov govor:

Spomin na herojsko bitko Komande mesta Koper

Boršt, 8.2.2017

Naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je v sodelovanju s krajevno skupnost Boršt in 430. mornariškim divizionom slovenske vojske v Ankaranu pripravilo tradicionalno spominsko slovesnost ob 72. obletnici boja Komande mesta Koper in junaške smrti njenega komandanta Franca Planinca – Frenka.

Pred tem so naši pohodniki v grapi pri nekdanjem bunkerju KMK pripravili krajša spominska slovesnost in položili cvetje. Osrednja slovesnost je bila v kulturnem domu Boršt ob 12.00 z bogatim  kulturnim programom v katerem so sodelovali  Godba na pihala »Mužika Sv. Lazarja« Boršt pod vodstvom  Matjaža Klaja, Moški pevski zbor Lopar, katerega zborovodja je Vladislav Korošec, in učenci osnovnih šol  Ivana Babiča Jagra Marezige, Elvire Vatovec Prade ter Istrskega odreda Gračišče z mentorjema Danijelo Škergat Toškan in Igorjem Smolnikom. Sodeloval je tudi dramski igralec Brane Grubar, ki je prisotne spomnil na Prešerna in njegovo Zdravljico. Prireditev je pripravila in skupaj s učenci vodila naša Dragica Lipovšek.

Tokrat je bila slavnostna govornica zgodovinarka Vlasta Beltram, ki je tudi najboljša poznavalka dogajanja v teh krajih okrog Kopra v času NOB. To je pokazala tudi v  svojem govoru, za katerega je dobila buren aplavz. Po orisu dogajanja med vojno se je dotaknila tudi sedanjih razmer: »V naši novi državi se je spremenil odnos do udeležencev NOB in NOB nasploh. Ti ljudje so trn v peti desnici in bi najraje ukinili borčevske pokojnine. Spomnim se, kako mi je bilo hudo, ko so me ljudje spraševali na terenu: Ali sedaj ne velja več nič tisto, za kar smo se borili?« Tu pa si ta govor lahko v celoti preberete.

Na slovesnosti, ki je dobila tudi pečat proslave našega kulturnega praznika, je predsednik Marjan Križman preda tudi  zlati plaketi ZZB NOB Slovenije dolgoletnemu sekretarju našega združenja, organizatorju in tudi piscu raznih člankov Lucijanu Peliconu ter novinarju in književniku Milošu Ivančiču, ki tudi ureja to naše spletno mesto.

Poglej video reportažo  Delgija Jermana:

S prireditve si lahko ogledate tudi fotografije fotografa Antonia Pera, ki so tu:

 

 NA VRH

 

Javno pismo podpore delovanju platforme INDE

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper javno podpiramo delovanje Ustvarjalne platforme INDE.

Naše združenje temelji na vrednotah NOB in ohranjanju spomina na čase, ko so se naši očetje in dedje s puško v roki borili za boljše življenje, za pravice delavcev in kmetov, za enakopravnost žena, za solidarnost in medgeneracijsko povezanost. Brez sramu in zadržkov je treba povedati, da so Slovenijo osvobodili partizani, da so nam morje z ogromnimi žrtvami priborili borci, da brez NOB in garanja ter odpovedovanja povojnih generacij, ki so zgradile tovarne, bolnišnice, šole, univerze, ceste, železnice, pristanišče in celo progo Koper-Prešnica, ne bi imeli tega, kar je Slovenijo uvrstilo med razvitejše države ob osamosvojitvi in vstopu v družino evropskih držav.

Nikakor pa ne pozabljamo na prihodnost in mlade, ki so novi gradniki naše skupne prihodnosti ter razvoja socialne in pravične družbe. Žal pa družba spričo divjega ali bolje rečeno divjaškega kapitala uničuje vse na svoji poti za dosego čim večjega dobička, ob tem pa pozablja na človeka, ki je temelj vsega, kar se dogaja.

Tako so spregledani mladi in manj mladi v Platformi INDE, ki so se samoorganizirali, imajo svoj program, cilje ter dejavnost, ki je sestavni del družbe in njenega razvoja. To, da so v času svojega obstoja pripravili tristo različnih dogodkov, predvsem kulturnih, okoljevarstvenih, filmskih, socialnih, športnih, obenem pa posvečajo skrb brezdomnim osebam in so čuteči do beguncev, za katere zbirajo razne potrebščine.

Naj spomnim, da smo Slovenci v prvi in še posebej v drugi svetovni vojni bili sami begunci in pregnanci, zato je čut za ljudi, ki bežijo iz vojnih žarišč, vrednota, ki jo v Ustvarjalni platformi imajo in jo gojijo.

Hvala vam za človeški odnos do ljudi, ki so se tako ali drugače znašli na robu, največkrat ne po svoji krivdi in izbiri. Koprski skvot je znana oblika samoorganiziranja mladih in ni nikakršna posebnost naše občine in države, zato pozivamo odgovorne, ki imajo vzvode moči, kapitala in vladanja naj poskrbijo:

za nemoteno delovanje Ustvarjalne platforme INDE

naj ne uničijo še eno dobro organizirano alternativno skupino mladih

v svoj program investicij na področju nekdanje tovarne INDE  naj novi lastnik planira in poskrbi za obstoječe oziroma nadomestne prostore UP INDE

Lokalna skupnost naj ugotovi, da gre za usodo njenih občanov, ki so organizirani v alternativo zaradi nje same

Kot rečeno se na Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper  odzivamo na družbene dogodke v našem okolju in širše, zato sporočamo, da bomo razvoju in spremembam v nekdanji tovarni INDE sledili ter se zavzemali za nemoteno delovanje Ustvarjalne platforme INDE in podpirali njihovo dejavnost tudi skozi FRONTO VSTALA PRIMORSKA.

Koper, 23. 1. 2017

Predsednik Marjan Križman

Tudi mi smo bili na Dražgošah.

Tu si lahko pogledaš fotografije:

V Ricmanjih pri Trstu so ponosni na svoj spomenik borcem

Ricmanje, 6. novembra 2016,

V Ricmanjih so z zelo lepo prireditvijo opozorili, da pri njih spoštujejo žrtve NOB, zato so v nedeljo pripravili veliko slovesnost ob 70. letnici postavitve spomenika svojim padlim borcem in žrtvam fašizma. Slavnostni govornik je bil dr. Jože Pirjevec To pa je njegov govor:

Spoštovani tovariši in tovarišice,

Sedemdeset let je minilo, kar je bil v Ricmanjih postavljen spomenik padlim v narodnoosvobodilni borbi. Vrnimo se za trenutek v tisti čas, od katerega nas loči obdobje kar treh generacij. Leto 1946 je bilo nadvse burno, kajti meseca avgusta je začela zasedati v Parizu mirovna konferenca, ki naj bi med drugim določila novo mejo med poraženo Italiji in zmagovito Jugoslavijo. Kljub temu, da so se bili Titovi partizani prisiljeni umakniti iz Trsta in okolice junija 1945 zaradi grozečega pritiska Anglo-Američanov, je Beograjska vlada še vedno zahtevala zase tako imenovano cono A. V atmosferi hladne vojne med vzhodnim in zahodnim blokom, ki se je leta 1946 razmahnila tako grozeče, da ni bilo izključevati niti oboroženega spopada med Jugoslavijo in bivšimi zahodnimi zavezniki, je bilo treba simbolično zakoličiti mejo, ki smo jo Slovenci zahtevali zase in tudi s kamnitimi obeležji poudariti našo prisotnost v primorskem prostoru. Po spomeniku v Bazovici, ki so ga postavili v čast ustreljenih tigrovcem takoj po vojni, je bil tako postavljen še spomenik v Ricmanjih in vrsta drugih po vaseh, ki obkrožajo Trst. Nastala je situacija, o kateri ni mogoče reči, da ne bi bila povedna glede etničnih odnosov na skrajnem severu Jadrana. S kopnega je bilo mesto namreč zajeto v venec partizanskih spomenikov z imeni padlih borcev, v samem centru pa so še stali spomeniki iz fašističnega obdobja. Razen perifernega obeležja pri sv. Ani, tudi danes Trst nima spomenika, ki bi slavil odporniško gibanje, temveč, kvalitetno sicer lep a vsebinsko vprašljiv spomenik, posvečen anonimnemu »Borcu«. Kateremu »Borcu«? Glede na to, da predstavlja vojščaka, ki leži na tleh, bi človek rekel, da premaganemu, nemškemu kolaboracionistu ali fašistu Salojske republike.

Vse to ne pripovedujem zaradi tega, ker bi želel pogrevati stare zamere in sovraštva, temveč, ker bi vas hotel opozoriti na to, kako glasno spomeniki govorijo o pretekli zgodovini in o pomenu, kiji ga pripisujemo danes. Naš venec partizanskih spomenikov od Nabrežine do Doline, ki se glede umetniške dovršenosti ne more kosati z Mascherinijevim kipom na trgu Dalmazia, ga kot pričevanje daleč nadkriljuje, ker je na njegovih ploščah vklesano na desetine in desetine imen preprostih fantov in deklet, ki so dali življenje v boju proti najhujšemu sovražniku našega naroda, proti fašizmu in iz njega izvirajočem nacionalsocializmu. Ti mladi ljudje so večinoma imeli skromno izobrazbo in so izvirali iz kmečkih, rokodelskih ali proletarskih družin. Kljub temu, da so večinoma hodili v šole, kjer so jim v tujem jeziku skušali vzeti ne samo materinščino temveč tudi narodnostno zavest in identiteto, so v sebi ohranili dovolj živo iskro ponosa, da so šli v ogenj oboroženega upora tudi za ceno življenja. Kako naj bi ne bili vredni našega spomina in zahvale?

Na podlagi te ugotovitve, naj vam izrazim svoj protest in ogorčenje, da se tudi med tržaškimi Slovenci danes najdejo ljudje, ki ploskajo nekemu ljubljanskemu časnikarju, za katerega je bila narodnoosvobodilna borba zločinski podvig, organiziran od Komunistične partije zato, da se polasti oblasti. Bojim se, da ti naši sonarodnjaki v svoji ideološki prenapetosti ne znajo ločiti zrna od plev. Jaz ne zanikam, da je imelo partizansko gibanje tudi temne plati, kajti v času druge svetovne vojne, ki je bila ena od najbolj krvavih in krutih v zgodovini človeštva, ni bilo lahko ostati neomadeževan. Ta temna poteza odporniškega gibanja pa v naši zavesti in presoji ne more zasenčiti njegovega epskega sijaja, ki se je izražal v zavezanosti domovini, jeziku in kulturni identiteti. Na ricmanjskem spomeniku so vklesana naslednja imena padlih: Emil Babos, Angel Berdon; Silvester, Dušan in Vida Cerut; Guido Čok, Marija Danev, Josip Felicjan, Josip Gerdelič; Danilo, Dušan, Josip in Pjerina Hrvatič; Anton in Jože Jurišević ;Milan KolariČ, Kristjan Kozlovič, Ivan Kralj; Albert, Gašper, Josip, Ludvik, Miroslav, Peter, Stojan inAna Kuret;Kvirin Petaros; Alfons, Danilo, Dušan, Livij, Milan, Milka in Vida Pregarc; Josip in Uršula Racman; Lucjan Senica, Viktor Slapnik; Ernesta, Ivan in Marij Švara; Avguštin Zafran; Josip, Anda in Milan Žuljan. Dosti jih je, glede na številčnost vaškega prebivalstva. Med njimi so moški in ženske, stari in mladi, najmlajši Milki Pregarc je bilo komaj štirinajst let, najstarejši Josip Jurišević se je rodil leta 1869.Nekateri so padli v boju, drugi so umrli v koncentracijskih taboriščih ali zaradi izčrpanosti, ko so prišli iz njih, tretje so Nemci ali njihovi pomagači postrelili. Ali je pravično, ali je v luči krščanskega nauka mogoče reči, da so ti ljudje bili pripadniki zločinske združbe? Ali je mogoče partizanske enote, ki so bile del protihitlerjanske koalicije, v kateri so bili Rusi, Britanci in Američani, na takšen način ožigosati, ne da bi zanikali vrednote na katerih sloni današnja Evropa?

Očitno je, da ljudje, ki stojijo na takšnih stališčih in v imenu anti-komunizma opravičujejo sodelovanje z nacifašizmom, ne vedo, kaj je narod, kaj je država, kaj je preprosta človeška dostojnost. Žalostno je, da se take ideje, ki dramatično zastrupljajo Slovenijo in ogrožajo njen demokratski in civilizacijski razvoj, širijo tudi v našem zamejstvu in tu najdejo podpornike. Nekaj je gnilega ne samo v naši matični domovini, temveč tudi v slovenski tržaški in goriški stvarnosti.

 Nočem zaključiti tega kratkega nastopa s trpkimi besedami. Zato naj poudarim dvoje: zdi se mi ohrabrujoče, ker naši ljudje toliko dajo na partizansko gibanje, da jim spomeniki, ki govore o njem, še dosti pomenijo. O tem priča tudi naša proslava v Ricmanjih. In še druga misel. Pomembno je, da je bil pred kratkim v Doberdobu postavljen spomenik v  počastitev padlim slovenskim fantom med prvo svetovno vojno in da je na njegovo odkritje prišel tudi predsednik italijanske republike. Gre za gesto prijateljstva, za katero smo hvaležni. Morda bomo prej ali slej doživeli spomenik partizanom tudi v središču Trsta.

Slava padlim!!

Tudi letos smo se spomnili bitke pri Hrvojih in Kučibregu

V Hrvojih in Kučibregu smo počastili spomin na padle partizane ob nemškem napadu na bataljon Alma Vivoda, v katerem o bili pretežno borci iz Milj in Istre, Italijani, Slovenci in Hrvati. V bojih in nato represalijah jih je izgubilo življenje okrog 120. Večina je pokopanih na slovenski strani meje, spomenik pa je ostal na hrvaškem t.j Kučibregu, kjer vsako leto pripravljamo skupno mednarodno slovesnost, ki se je udeležujejo predstavniki lokalnih oblast iz Italije, Slovenije in Hrvaške. Tovarišice in tovariši, spoštovani vsi prisotni. Slavnostni govornik na osrednji slovesnosti pred spomenikom v Kučibregu je bil predsednik hrvaškega združenja protifašistov in borcev Franjo Habulin.

To pa je bil moj govor na predhodni spominski slovesnosti na pokopališču v Topolovcu, kjer je pokopana večina padlih v teh bojih.

"Lepa je ta naša Istra, njene vasice, griči, doline , vonj in toplina morja. Lepa je, a polna grobov, tistih, ki so se borili proti zavojevalcem in za svobodo: tu na tem pokopališču, Gradinu, Brezovici …
Vsi so si želeli to našo Istro. Nekateri pravijo, da je srce Evrope, jaz pa da je to slepo črevo, nasedlega kita, ki mu pravimo Evropa. Zakaj slepo črevo. Tu mimo, po tem najbolj severnem "prelazu" Sredozemskega morja se je v naši zgodovini premikalo veliko vojska, tu so se selile množice predvsem iz Vzhoda proti Zahodu, tako kot prihaja jutranje sonce. In od vsega tega kar je prihajalo mimo, s slabim ali dobrim namenom, se je vsaj nekaj ustavilo tukaj ter se s časom izkristaliziralo, tako kot žlahtna ambra v kitovem slepem črevesu. Ta istrska ambra smo mi Istrani, ki smo postali to kar smo iz neštetih narodov, predvsem slovanskih. 
Med temi, ki so nas osvajali so bili v zgodovini pogosto tudi severni narodi, Franki, Germani ali Nemci. Med temi, ki so nas delili pa Italijani Zadnji vojni poizkus je bil med drugo svetovno vojno. Po razpadu Italijanskega fašizma leta 1943 so se tu proti njim prvič v zgodovini enotno uprli vsi Istrani neglede od kod so izhajali njihovi predniki, ali iz svojih Tinjanov, Muj ali Milj in Hrvojev. Bili so enotni antifašisti. Bataljon Alma Vivoda, ki je nosil ime prve padle partizanke iz Čampor nad Miljami, in v katerem so bili pretežno Italijani, je tu vztrajal na položajih, in čakal izkrcanje angloameriških zaveznikov, pa čeprav ga je poveljstvo jugoslovanske vojske pozvalo ali mu ukazalo, da se umakne v varnejše Brkine. Prišli pa so Nemci in napadli te neizkušene partizane, ki so pred tem po večini bili italijanski vojaki, ki so kopali jarke, so jih dobesedno pokosili z mitraljezi. 
Ko sem pred desetletji po Istri delal reportaže, so mi starejše ženske s solznimi očmi pripovedovale svoje spomine na pobite partizane, na kri. Aldo Bembič, ki je stanoval tu spodaj v Hrvojih, mi je pripovedoval, kako je njihov duhovnik kričal z zvonika in usmerjal partizane, da se izognejo čistin, po katerih so klestili nemški mitraljezi. Številni so se izognili, a kaj, ko so jih malo naprej čakali drugi Nekateri pravijo, da je bilo takrat mrtvih 120 ljudi, drugi pa, da jih je bilo manj. Če sklepam iz tega kar sem sam slišal in prebral, bi rekel, da jih je v samih bojih padlo manj, a so veliko partizanov tudi polovili in odpeljali v Rižarni in druga nemška uničevalna taborišča, nekaj jih je tudi zbežalo in celo dezertiralo, a dejansko je od celega bataljona ostala le ena četa. 
Več kot ugotavljanje točnega števila pa je zame vredno dejstvo, da so se tu z ramo ob rami borili proti fašizmu ljudje treh narodnosti, tovariši in prijatelji, ki so hoteli zgraditi nov pravičnejši svet brez meja in brez razredov, brez izkoriščanja človeka po človeku. Če se ne bi tu vmešavale velike svetovne imperialistične sile, in stari nacionalizmi, ki so tu postavljale nove meje in delitve, bi Istranom kljub tem žrtvam mogoče celo uspelo. 
V Isti smo po vseh vojnih in povojnih tragedijah vendarle zaživeli v prav zglednem sožitju, a to je ob osamosvojitvi motilo nekatere stare nacionaliste, ki so si želeli, nove delitve in nove meje. Ker med ljudmi ni bilo sovraštva, sta se dva vodilna politika, eden iz Slovenije in eden iz Hrvaške celo dogovarjala za tako imenovane morske incidente. Drugi so hodili na mejo in se metali čez ograjo … da bi nas ja skregali. Uspeli so le delno: tu spodaj je meja in rampa, prav v dolini, kjer so nekoč ljudje skupaj kosili travo, nato pa so jih pokosili nemški mitraljezi. Malo naprej je bodeča žica, kot da smo v vojni. Kaj pa sedaj delijo ta meja in bodeča žica tu v Istri? Konkretno ta tu ljudi iste narodnosti, njihove grobove in spomenike. Da tudi žrtve teh bojev, Slovenci, Italijani in Hrvati, predvsem pa Istrani, ki se niso znali opredeliti katere narodnosti so, so sedaj pokopane v samostojni Sloveniji, spomenik pa je v samostojni Hrvaški. 
Istrani in vsi ostali, ostanimo ponosni na naše partizane, ki so se borili za bratstvo in enotnost! Ne dovolimo, da nas delijo, in kljub mejam ostanimo prijatelji - v čast vsem našim padlim in v prihodnost naših otrok. 
VEČNA SLAVA NAŠIM JUNAKOM IN NJIHOVIM NESMRTNIM IDEJAM"

Počastili smo spomin na naše junake in vse žrtve fašizma

V Kopru smo se pred spomeniki in drugimi pomniki na žrtve poklonili že pred Dnevom mrtvih. Osrednja slovesnost je bila ob prehodu Titovega trga na Kidričevo ulico, kjer stojijo spominska obeležja španskim borcem in osvoboditeljem Kopra in vsem drugim žrtvam fašizma. Pri tem so nam pomagali prizadevni učenci koprskih srednjih šol in njihovi mentorji, ki so zadnja leta to spominsko prireditev kar sami prevzeli. Tu je nekaj misli o pomenu spomina na padle  povedal naš predsednik Marjan Križman. Nato smo se podali na Hlavatyjev park med mandračem in tržnico, kjer so spomeniki šestim najbolj zaslužnim primorskim borcem, zlasti tem, ki so se borili za naše morje in primorsko. Na pomen njihovega boja je opozoril Miloš Ivančič. S polaganjem cvetja smo nadaljevali še na drugi spominskih obeležjih, na večini so ali pa še bodo to opravi naši člani iz krajevnih organizacij.

Koprski dijaki, ki so počastili spomin na junake in žrtve NOB

Govor Miloša Ivančiča v Hlavatyjevem parku:

"Spoštovani 
Zbrali smo se da se poklonimo spominu šestim našim narodnim junakom, ki imajo svoje kipe tu z razgledom na morje. Kako lepo in spoštljivo do njih, ki so toliko naredili, žrtvovali za to naše morje. Danes ljudje vidijo te kipe, nekateri se pred njimi celo fotografirajo, a o njih vemo vedno manj, zato mi dovolite nekaj stavkov o teh velikih možeh Slovenskega primorja..

Pinko Tomažič je bil tržaški zavedni Slovenec, komunist in narodni heroj; Malo je znano,da je Pinko Tomažič že leta 1940 na Miljskih hribih zbral skupino domoljubov in komunistov ter organiziral prvo oboroženo protifašistično gverilsko ali partizansko enoto, ki pa ni začela z uporom, saj je bil 2. junija 1940 aretiran; in nato na drugem tržaškem procesu, ki je trajal med 2. in 14. decembrom 1941 obsojen na smrt. Skupaj s tovariši Viktorjem Bobkom, Ivanom Ivančičem, Simonom Kosom in Ivanom Vadnalom je bil ustreljen na strelišču na Opčinah 15. decembra 1941. To so bili prijatelji, komunisti in tigrovci saj je Pinko Tomažič dobil orožje od Danila Zelena, vlak z orožjem, ki so ga zasegli, pa je preusmeril znani tržaški igralec Joco Turk.

Janko Premrl - Vojko, slovenski partizan in narodni heroj, je bil iz Podnanosa. Ker so Italijani požgali domačo hišo in družino odgnali v internacijo, je Vojko odšel neposredno v partizane in 3. februarja 1942 postal borec Primorske čete. Kot vodja skupine partizanov znane kot Vojkov vod, se je posebej izkazal 18. aprila v boju na Nanosu in še v osmih uspelih akcijah v naslednjih treh mesecih. Zato ga je Posebno sodišče za zaščito države v Rimu leta1942obsodilo na smrt, na njegovo glavo pa so razpisal 50.000 lir nagrade. V drugi polovici septembra 1942 se je s četo utaboril pri Črnem Vrhu, Tu sta dve desetini partizanov pod Vojkovim vodstvom napadli tamkajšnjo policijsko postojanko. Med obstreljevanjem se je Vojko dvignil, takrat pa ga je, po pričevanju soborca, v trebuh zadela krogla Po hudih mukah tega ni preživel.

Karlo Maslo-Drago, narodni heroj. je bil rojen 1912 v narodno zavedni kmečki družini na Ostrožnem Brdu v Brkinih. Bolj malo je znano, da so se v tej vasi z orožjem uprli italijanskim okupatorjem že leta 1919. Družina je dala že do prve polovice 1942. leta 6 borcev in dve borki. Septembra 1935. leta se je Karlo z begom v Jugoslavijo izognil odhodu v Etiopiji. Ko se je aprila 1937 vrnil domov, so ga obsodili na 14 mesecev zapora, ki ga je prestal v vojaškem zaporu v Gaeti severno od Neaplja. Nato je prebil dve leti in pol v osovraženi italijanski vojski, sredi decembra 1941 pa je pobegnil in se priključil prvi primorski partizanski četi.

Anton Ukmar (partizansko ime Miro), je bil španski borec, francoski in italijanski partizan, doma iz Proseka pri trstu, nato Koprčan. Leta 1936 ga je KPI poslala v Španijo kjer je postal šef personalne službe v mednarodni brigadi »Giuseppe Garibaldi« in komisar čete mitraljezcev. Po umiku republikanske vojske 1939 je bil februarja 1939 interniran v taborišču Argelés (Francija), od marca 1939 do konca 1940 inštruktor pri odporniškem gibanju proti italijanskemu okupatorju v Etiopiji, 1941 se je vrnil v Pariz, je bil aretiran in interniran, a je kmalu zbežal in se pridružil francoskim partizanom. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil poslan v Ligurio, kjer je organiziral partizansko vojsko. Med drugim je bil komandant 6. operativne cone v severni Italiji, 1945 komandant Genove s provinco; ker je Genovo aprila 1945 osvobodil z enotami odporniškega gibanja, po vojni pa je pomagal puri izgradnji našega slovenskega pomorskega gospodarstva. Postal je častni meščan Genove in Kopra. 
Kazimir Renčelj je bil tudi Tržačan in eden izmed več kot sto tisoč Primorcev, ki so prvi vojni okusili italijanski nacionalizem in se morali umakniti iz svojega rojstnega kraja. V Jugoslaviji je študiral na pomorski vojaški akademiji v Gružu in postal je poročnik korvete, vendar ob razpadu Jugoslavije je prišel v italijanske zapore. Ob razpadu fašistične Italije je pribežal k zaveznikom, nato na Vis, kjer je postal načelnik štaba mornarice NOV, je tudi eden izmed osvoboditeljev našega morja, kasneje pa komandant pomorske obalne komande Trst. Po vojni je ostal v Trstu pri komisiji za vojni plen, nato je odšel kot visoki mornariški častnik na pomembne položaje v Split in Beograd.
Albert Klun (rojen 1926 v Brezovici pri Kozini), je bil borec prekomorec, vojaški časnik, zgodovinar in publicist, ki je najbolj zaslužen za pravilno ovrednotenje boja več kot trideset tisoč prekomorcev - napisal je 15 obsežnih knjig in ogromno raznih člankov. S knjigami in z vso svojo predanostjo Primorski ter svojim soborcem je prav on postavil prekomorske brigade na tisto mesto v zgodovini druge svetovne vojne, ki jim tudi gre. Čeprav je po končani vojni postal visok vojaški častnik, se je raje odločil, da ostane blizu svojih ljudi in jim posveti vse svoje delo, da odpravi krivico, ki se je godila primorskim prekomorcem, ki so ostali pozabljeni. 
Ta krivica je bila po njegovi zaslugi tudi odpravljena. , posredoval je sam Tito in vsi prekomorci so dobili vse pravice in priznanja. 
Danes se tem borcem za domačo zemljo in morje, našim narodnim herojem, dogajajo neprimerno večje krivice. Ste bili na proslavi ob odhodu zadnjega jugoslovanskega vojaka, A ste slišali koliko krat je bilo omenjeno naše morje, slovensko morje, a ne v kulturnem programu in tudi ne v besedah predsednika slovenske vlade Mira Cerarja ni bilo niti ene same besede o teh, ki so to morje osvobodili in priborili sedanji Sloveniji. V nedeljo smo v loparju praznovali obletnico ustanovitve partizanskega mornariškega odreda, ste slišali kakšno besedo o tem. Ne samo slovenskega morja tudi Slovenije ne bi bilo.
Slava junakom in sramota državi, ki ni sposobna priznati njihove veličine in tudi ne žrtev."

 

 NA VRH

 

72. obletnica Mornariškega odreda

Lopar, 23. 10.2016

Partizanski Mornariški odred je bil prva slovenska mornariška enota, ustanovljena pa je bila v znani partizanski vasi Lopar pri Kopru leta 1944. Tega dogodka se je poleg našega združenja spomnila še  Skupnost partizanskih pomorščakov, društvo Tigr, 430 mornariški divizijon slovenske vojske, društvo veteranov Sever, Zveza častnikov Slovenije  in Ks Marezige ter VS Lopar Lopar. Prisotne je najprej pozdravil Marijan Križman, ki je poudaril, da se moramo s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjati narodnih junakov, ne pa povzdigovati izdajalce. Član predsedstva ZZB Slovenije Milan Gorjanc je v slavnostnem govoru spomnil, da imamo Slovenci morje tudi po zaslugi partizanskega Mornariškega odreda Koper. Opozoril je, da so naša vrata v svet prav na morju, zato mora Luka Koper ostati v slovenskih rokah. Kulturni program, je povezovala Darja Krkoč, nastopili pa so Moški pevski zbor Lopar, Pihalni orkester Marezige, recitator Franc Gombač, učenci OŠ Ivana Babiča - Jagra Marezige, harmonikar Martin Juriševič in violinistka Sara Marič, recitirale so še učenke Neža Babič,  Gaia Marič,  in Živa Vesnaver.

Več si oglejte tu v posnetku Delgija Jermana.

Iz govora Milana Gorjanca:


»Zavezniki so pomikali frontno črto na Apeninskem polotoku vse bolj proti severu. S padcem Rima je dozorela ideja, da se oblikuje tudi pomorski del slovenske partizanske vojske. Tako je Vrhovni štab NOVJ ukazal oblikovanje Mornariške grupe pri poveljstvu 9. korpusa. 15. oktobra 1944 pa je tu na Loparju ustanovljen Mornariški odred Koper. Sprva se je omejil zgolj na zbiranje obveščevalnih podatkov za potrebe morebitnega izkrcanja zaveznikov. Prvi poveljnik je bil mornariški častnik poročnik fregate Franc Dermota, po rodu iz Železnikov na Gorenjskem. Odred je sprva deloval skupaj s tedanjo Komando mesta Koper, ki mu je poleg zaščite in oskrbe nudila tudi politično pomoč. Za slednjo je skrbel tedanji politkomisar Janez Lenič – Rudar doma na Dolenjskem Med drugim, njegov sin je danes med nami. Nemci so na območje Slovenske obale in Istre pripeljali močne sile redne vojske, ki je izvajala utrjevalna dela za obrambo pred zavezniškim izkrcanjem. Nemške posadke so bile v skoraj v vsaki večji vasi in nenehno so patruljirali med vasmi. Zadrževanje večje partizanske enote je bilo nemogoče. Toda odred se je večal iz dneva v dan. Najtežje je bilo pozimi 1944 na 45. Sovražnikov pritisk je bil zelo močan. Vsak premik še tako majhne skupine partizanov so sovražnikovi izvidniki hitro odkrili in poveljstva so nemudoma ukrepala. Tako je 9. februarja 1945 padlo celotno poveljstvo Komande mesta Koper. Borci so se priključili Mornariškemu odredu in poveljstvo odreda je vse do sredine marca prevzelo naloge Komande mesta Koper. Obe enoti sta poleg obveščevalnih in mobilizacijskih nalog skrbeli za politično in propagandno dejavnost med prebivalstvom. Tako je v tej vasi odred priredil veličasten miting 1. aprila, na katerem sta govorila poveljnik in komisar odreda. Sredi aprila 1945 so vse partizanske sile prešle v široko ofenzivo na Obali in Slovenski Istri. Tako je Mornariški odred napadel 14. aprila Izolo, razorožil nemško posadko in se z orožjem in drugo opremo umaknil v osrčje Slovenske Istre. 28. aprila je odred zavzel Izolo, vendar se je moral umakniti. Znova jo je osvobodil 30. aprila in ponoči na 1. maj še Piran in Portorož. 1. maja je zaplulo prvo partizansko plovilo po slovenskem morju pod slovensko zastavo z rdečo zvezdo, ki so jo sešila dekleta iz Loparja.

Bojevanje in politično delovanje slovenskega Mornariškega odreda je v znatni meri prispevalo, da nam je dodeljen del Jadranskega morja in da smo postali pomorska država. Danes je v sestavi Slovenske vojske tudi 430. mornariški divizion. Takoj po odhodu JLA smo v tedanjem RŠTO pripravili zasnovo obrambe na Obali z enoto in zaostalim orožjem. Jeseni 1994 so se pojavila različna gledanja na vlogo naše oborožene sile na morju, predvsem obalnem. Dokaj razširjena je bila razprava o obalni straži po vzoru na ameriško s težiščem na reševalnih in ekoloških nalogah. Na srečo je prevladalo mnenje, da kot pomorska država potrebujemo tudi oboroženi del na morju. Ne bom preveč neskromen, če povem, da sem kot pomočnik ministra Kacina za vojaške zadeve konec leta 1994 predlagal nakup manjše patruljne vojaške ladje. Danes sta naši ladji znani v Sredozemlju po uspehih v reševanju beguncev iz Afrike.  Naša mornarica predvsem krepi ponos vseh državljanov do vojske in domovine. Zelo me pa moti, da so naši fantje na kopnem in na morju podrejeni italijanskim generalom.«

PRIMORSKA SRČNA

Postojna, Novi trg, 17.9.2016

Postojnčani so pripravili res veličastno proslavo SRČNE PRIMORSKE. Odlični govori, odlični nastopajoči. Preveč dobri, da niso koga zmotili in jih je zalil s ploho dežja, prav pred koncem, ko bi se moralo začeti tovariško druženje. Če si prireditve niste ogledali alil zapomnili tega kar so povedali govorniki, zlasti doktorja Borut Klabjan in Matjaž Kmecl, si jih velja ponovno posebej dobro poslušati. To sta bila dva do sedaj najboljša odgovora ponarejevalcem zgodovine.

Posnetek celotne prireditve SRČNA PRIMORSKE

Govor dr. Boruta Klabjana

Govor dr. Matjaža Kmecla

VSTALA PRIMORSKA – VSTANI SLOVENIJA

Koper, Titov trg, 28.6.2016

13528430_974377389345735_3833688794063494178_o

Naše združenje Protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je bilo eden izmed pobudnikov in soorganizator velikega protestnega zborovanja proti uničenju Luke Koper, ene zadnjih stebrov koprskega in slovenskega gospodarstva, ki je že vzdržalo pogrom vsega nekdanjega socialističnega gospodarstva in in družbenega premoženja.

Prireditev v Kopru ni bila namenjena samo ohranitvi Luke, ampak zelo jasno opozorilo vladi in vsem slovenskim oblastnikom, da nehajo razprodajati tujcem, krasti in uničevati vse to kar je nekoč nas slovenski narod naredil, pa tudi da neha izvajati kolonialno politiko do tega dela Slovenije.

To je govor našega predsednika Marjana Križmana:

Tovarišice in tovariši, spoštovani prisotni

Prvi direktor in graditelj Luke Koper je bil borec, partizan Danilo Petrinja- Primož, ki je zaradi svoje zagnanosti in graditve opustošene in izropane Primorske,  predvsem pa zaradi trme in vztrajnosti doživljal pritiske in ovire slovenske vlade pri gradnji Luke in železniškega tira Koper-Prešnica. Tako je zapisal v svoji knjigi spominov, citiram » Slovensko vodstvo je gradnjo železniške proge Koper-Prešnica odklanjalo iz naslednjih razlogov: niso verjeli v ekonomsko upravičenost in rentabilnost gradnje pristanišča in železniške proge; vztrajali so pri ukinitvi zveznih, republiških, okrajnih in občinskih investicijskih skladov, tako imenovanega državnega kapitala, da se ne sme graditi nobene nove železnike proge, dokler se obstoječe ne posodobijo.

Sekretar za promet LR Slovenije Bojan Polak je odločno nasprotoval, da bi predlagali zvezni vladi, da vključi gradnjo proge v financiranje iz zveznih sredstev, ker, da bi to pomenilo nož v hrbet slovenski vladi. Konec citata.

In kaj se je spremenilo v šestedesetih letih? Nič, vse je po starem. Očitno je oviranje razvoja primorskega gospodarstva stalnica vseh vlad in ministrstev, ki imajo odločilen vpliv. Še več v mandatu ene izmed vlad smo doživeli kolaps našega gospodarstva, če le naštejem Intereuropo, Drogo, Istrabenz in Luko Koper, ki je bila očitno premočna, da bi jo uničili v enem mandatu. Posledice so hude, zgubili smo ogromno delovnih mest, mladi iščejo delo na tujem, razvoj je izgubil zagon in kar je najhuje, tega nam niso povzročili tujci, akterji imajo imena in se mirno in nekaznovano sprehajajo, nekateri se celo pojavljajo v medijih in svetujejo kako iz gospodarske krize.  Tukaj smo zato, da se upremo in rečemo dovolj mačehovskega odnosa do Primorske, ki ni drobiž za poračunavanje.

Združenje protifašistov, borcev in udeležencev NOB ter veteranov Koper, podpira razvoj in napredek Luke Koper, odločno zavračamo laži in prirejanje podatkov o njenem poslovanju, vodstvu in delavcem našega edinega pristanišča pa izrekamo pohvalo in zahvalo za doseganje tako zavidiljivih rezultatov trdega in poštenega dela.

SMRT FAŠIZMU-SVOBODA NARODU!

 

 

JAVNI POZIV ZA ZAŠČITO LUKE KOPER

Koper, 15.6.2016

V Civilni iniciativi za zaščito Luke Koper, oblikovane na Javni tribuni Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, z zaskrbljenostjo in ogorčenostjo spremljamo nerazumne kadrovske predloge SDH s podporo Vlade Republike Slovenije, s katerimi naj bi zamenjali tri člane nadzornega sveta Luke Koper d.d..

Namera o zamenjavi je toliko bolj sporna, ker podjetje s sedanjim vodstvom in nadzorniki izkazuje odlične poslovne rezultate in ima perspektivno vizijo dolgoročnega razvoja. Brez pomembne vloge nadzornikov in uspešne uprave, ki uživa tudi zaupanje zaposlenih, rezultati zagotovo ne bi bili tako dobri.

Predlagani kandidati za nadzornike niso neznanka slovenskega gospodarstva, ne vzbujajo pa zaupanja in niso nobeno zagotovilo, da bodo v poslovanje Luke Koper prinesli več dodane vrednosti. Še posebej nerazumen je predlog za nadzorništvo nekdanjega zaposlenca Luke Hamburg Juergena Sorgenfreia, ki je jasno pokazal, da nasprotuje drugemu tiru in favorizira izgradnjo terminala v Divači, kar je po mnenju preostale stroke škodljiva usmeritev za koprsko pristanišče. To dogajanje je nadaljevanje uničevanja primorskega in vsega slovenskega gospodarstva, pri čemer je oblast hote ali nehote izdatno sodelovala. Še več, gre za očitno podrejanje slovenskih nacionalnih interesov tujcem.

V Civilni iniciativi za zaščito Luke Koper bomo storili vse, kar je v naših močeh, da preprečimo destabilizacijo Luke Koper, katere osnovni cilj je razprodaja in uničenje temeljev nacionalnega gospodarstva.

Pozivamo SDH, da se odreče namere o zamenjavi treh nadzornikov v Luki Koper.

Pozivamo slovensko vlado, da zaščiti ustvarjeno bogastvo, plod domačega dela in znanja ter se odreče uslug sovražnih lobistov.

Pozivamo Komisijo za preprečevanje korupcije, da razišče okoliščine konflikta interesov in suma korupcije pri poskusu razbitja Luke Koper.

Pozivamo najširšo javnost, da se nam pridruži v boju za zadnje stebre slovenske suverenosti. Naše aktivnosti se šele začenjajo. Združeni bomo uspeli!

Za Civilno iniciativo za zaščito Luke Koper: Marijan Križman, Miloš Ivančič, Peter Majcen, dr. Vesna Mikolič in Damjan Volf

OBISKALI SO NAS PRIJATELJI Z DOLENJSKE

Pobegi – Čežarji, 12. 6. 2016

V nedeljo, 12. junija smo v Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper imeli v gosteh drage prijatelje z Dolenjske. Našemu povabilu na 3. tovariško srečanje so se polnoštevilno (blizu 70) odzvali predstavniki borčevskih Združenj za vrednote NOB Novo mesto in Grosuplje in predstavniki in člani krajevnih organizacij ZB Žužemberk, Podgrad, Straža in Ivančna Gorica ter Osnovne šole Stopiče, Podružnične šole Podgrad in tamkajšnjih društev.

Povabili smo jih, da jim znova rečemo hvala za izjemno sodelovanje, za spoštljive nagovore in kulturne programe, ki jih složno z nami vsako leto znova vgrajujejo v spominske slovesnosti ob obeležjih NOB v Muljavi, Žužemberku, Hinjah, Ribnici, Vavti vasi, Podgradu in Velikem Cerovcu, kjer počivajo padli borci, med njimi tudi naši rojaki.

_DSC7829

Predstavniki koprskega Združenja in krajevnih organizacij ZB, člani teh organizacij, predstavniki sveta Krajevne skupnosti Pobegi-Čežarji, svojci padlih na Dolenjskem in drugi prisotni, smo jih ob 9. uri pričakali na dvorišču zadružnega doma Pobegi-Čežarji. Za dobrodošlico so s pesmijo poskrbeli pevci Moškega pevskega zbora Lopar, že vrsto let redni spremljevalci poti in komemoracij na Dolenjskem, kjer tudi spominsko slovesnost na Cviblju v Žužemberku, ob največji partizanski grobnici na Slovenskem, vselej zaključijo s primorsko himno – Vstajenje Primorske.

Sledila sta pozdrava Ivana Marjona, predsednika sveta KS Pobegi-Čežarji, na čigar tleh smo se nahajali in Marjana Križmana, predsednika Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper. 

Pred spominskim obeležjem NOB v Pobegih smo se skupaj poklonili padlim borcem in umrlim za svobodo. Kulturni program so oblikovali učenci OŠ Elvire Vatovec Prade in MoPZ Lopar z zborovodjem Vladislavom Korošcem, komemorativni nagovor pa Stanimir Bažec, predsednik Krajevne organizacije ZB Pobegi-Čežarji.

Po okusnih primorskih “bobičih” smo goste pospremili na voden ogled Luke Koper, edinega večnamenskega slovenskega pristanišča, ki s svojim delovanjem vpliva na razvoj slovenskega gospodarstva, (zadnje čase v javnosti zelo odmevnega tudi zaradi problemov ob prepotrebni izgradnji drugega tira Divača – Koper in imenovanja novih nadzornikov ???? ). 

Prijatelje z Dolenjske je prepričal tudi sprehod z vodičem po naravnem rezervatu Škocjanski zatok, sredozemskem mokrišču in hkrati največjem polslanem močvirju v Sloveniji z bogatim rastlinskim in živalskim svetom z mnogimi redkimi in ogroženimi vrstami.

Nazadnje pa smo goste popeljali še v Hrastovlje, kjer jih je vodnik pospremil v Galerijo Jožeta Pohlena, za Hrastovlje in Istro pomembnega umetnika, in jim predstavil zbirko vojaške opreme, orožja in starih predmetov, ki jo neguje in stalno dopolnjuje domačin Grozdan Pohlen. Sledil je še sprehod do cerkve sv. Trojice s prečudovitimi freskami, kjer so se  z zgodbo fresk Mrtvaškega plesa tudi naši gostje vrnili nazaj v čas mističnega srednjega veka.

Po slastnem poznem kosilu, “kočirji” v Gostilni pizzeriji Jakomin v Pobegih pa so za smeh in dobro voljo s svojim skečem poskrbeli Darja Krkoč in Nadja Mršnik, članici Kulturnega društva Domovina Osp, s stand up komedijo pa Ljuba Miljuševič iz Čežarjev. Potem so se raztegnile še harmonike in odmevala je tudi pesem. 

Tik pred nevihto so se naši gostje od nas poslovili in odpeljali proti domu, mi pa veselo ugotavljali, da nam je tudi vreme šlo na roko, potem, ko so napovedi kazale nevihte skozi ves dan.

Program in izpeljava srečanja sta bila v rokah Krajevne organizacije ZB Pobegi-Čežarji, kjer so se  danes tradicionalne poti na Dolenjsko tudi začele. Bilo je pred dvajsetimi leti, ob dnevu spomina na mrtve, ko smo na pobudo tedanjega predsednika krajevne organizacije ZB in častnega krajana, danes žal pokojnega Fabja Valentiča, odkrivali spominsko ploščo na Muljavi bratoma Bordon iz Čežarjev.

Dragica Lipovšek

 

 

V Gabrovici počastili spomin na žrtve, v Ospu pa predstavili knjigo Roža osapska

28. maja leta 1944 so Nemci s pomočjo italijanskih fašistov in domobrancev požgali Gabrovico, pobili in zažgali 9 ljudi, vse za delo sposobne pa odgnali v koncentracijska taborišča, od koder se niso več vrnili. Med zažganimi je bila tudi štiriletna Nerina Krmec. V spominski slovesnosti so sodelovali MPZ Lopar, Jerica Mrzel in otroci OŠ Istrskega odreda Gračišče, o spominu na žrtve in herojsko Gabrovico pa sta govorila predsednik združenja Marjan Križman in Milan Gorjanc. Prireditve so se udeležili tudi veterani slovenske vojne, pripadniki mornariškega divizijona iz Ankarana in naši pohodniki.

Naši praporščaki in voditeljica Draga Lipovšek ob grobu žrtev požiga.

O dogodkih med vojno v tej vasi si lahko več preberete na naši strani: http://www.zb-koper.si/spomeniki/gabrovica.html

O teh dogodkih govori tudi knjiga Miloša Ivančiča Roža Osapska, ki sicer razkriva manj znano burno zgodovino teh krajev v Osapski dolini med Črnim Kalom in Miljami, zato smo ob tej obletnici pripravili v Ospu posebno predstavitev s predvajanjem posnetkov pričevanj ljudi, ki jih že dolgo ni več med nami.

Kako je bilo na obeh prireditvah lahko sklepate tudi iz fotografij Mihe Crniča:

95 let od prvih barikad proti Fašizmu

15. maj je praznik mestne občine Koper, ki ga praznuje v spomin na upor Marežganov proti fašistom. Manj znane pa so barikade proti fašistom, ki so jih že dan prej postavili v Osapski dolini. Te je vodil duhovnik Franc Malalan, ki je bil tudi izredni domoljub in prepričan protifašist. Naše združenje mu je ob tej obletnici na osapskem spomeniku žrtvam fašizma in druge svetovne vojne postavilo posebno spominsko ploščo. Ob tej priložnosti smo pripravili tudi krajšo slovesnost. Po pozdravu predsednika Marjana Križmana in otvoritvi plošče, je ta pomnik blagoslovil farni župnik Milan Stepan, več o njem pa je povedal publicist Miloš Ivančič, ki je te dogodke tudi podrobneje opisal v svoji najnovejši knjigi Roža osapska. Vse skupaj sta zaokrožila MPZ lopar in voditeljica Darja Krkoč.

Poglejte si video Delgija Jermana

In fotografije Mihe Crniča.

Iz pozdrava Marjana Križmana:

»Danes je za naše Združenje protifašistov, borcev in udeležencev NOB ter veteranov Mestne občine Koper pomemben dogodek, ki smo ga načrtovali v programu dela za letošnje leto. Mogoče se je komu zdelo nenavadno, da župniku mons. Francu Malalanu postavljamo spominsko obeležje v tako oddaljenem času od dogodkov po koncu prve svetovne vojne. Da, minilo je 95 let od upora proti škvadristom, ki so slepo sledili svojim gospodarjem z nalogo, da preprečijo kakšno koli možnost, da bi bili na takratnih parlamentarnih volitvah kraljevine Italije izvoljeni Slovenski predstavniki. Župnik Malalan je ob teh dogodkih pokazal srčnost in pripadnost svojemu narodu, pokazal je tisto kar potrebujemo tudi danes, če želimo obstati in se obdržati v globalizaciji in potrošništvu, ki nima nikakršnih vrednot.« …

»Naše poslanstvo je ohranjanje zgodovinskega spomina in vsega kar se iz njega lahko naučimo, predvsem, da svoboda ni samoumevna, da so zanjo bile potrebne ogromne žrtve, ki jih ne smemo pozabiti in njihova hrabra dejanja obeleževati in s tem pokazati naše spoštovanje in priznanje kot ga danes izkazujemo domoljubu in narodnemu buditelju župniku mons. Francu Malalanu.«

Iz govora Miloša Ivančiča:

»Sam osebno častitega Malalan nisem poznal, sem pa o njem veliko slišal tako doma v družini kot tudi po okoliških vaseh. Govorilo se je tudi o njegovemu prijatelju župniku Kocjanu, ki so mu, po pripovedovanju, Nemci prestrelili ličnici, osebno se pa lepo spomnim mojega učitelja verouka Rudolfa Žgurja, za katerega so mi pripovedovali, da so ga Nemci ob požigalski ofenzivi celo noč mučili v sodu mrzle vode, a ni nobenega izdal. Omeniti bi morali tudi druge, ki so tu veliko naredili in pustili, vsaj dekana Antona Petričiča, ki je tu ustanovil prvo slovensko šolo Istri, in Josipa Kompareta župnika in deželnega poslanca, ki je to vas tudi kulturno in gospodarsko prenovil.

Franc Malalan je bil iz znane zavedne slovenske openske rodbine in eden zadnjih Karlinovih duhovnikov. Andrej Karlin je bil namreč tržaško koprski škof slovenske narodnosti, ki so ga takoj po italijanski okupaciji odstranili samo zato ker je bil zaveden Slovenec. Malalan je moral že po prvi maši leta 1915 za vojnega kurata v Galicijo. Po vojni je bil poslan na svoje mirnodobno poslanstvo najprej v tržaško bolnišnico nato pa sem v Ospu,« …

»on je tu postal ne samo dušni pastir, ampak tudi učitelj, kmetijski pospeševalec, zdravnik, narodni buditelj  in predvsem prijatelj ljudi.« …

»Ob dogodkih, ki so se začeli vrstiti že pred volitvami  leta 1921, je postal oziroma so ga ljudje s svojim zaupanjem postavila za svojega ljudskega voditelja. Prav on je namreč s pomočjo učitelja Jereba in mladincev že 14. maja, torej dan pred dogodki v Marezigah, organiziral prvi sistem sedmih barikad proti fašistom. Naslednje jutro so se fašisti iz Milj oboroženi s puškami, bombami in bencinom pripeljali s kamionom, ki je padel v prekopani kanal. Že na tej prvi barikadi pri Križpotu, so jih naši ljudje zadržali cel dan in celo noč, vse do prihoda enote redne vojske. Kot je znano je na tej barikadi tudi Andrej Žerjul. Ko se je Malalan z oficirjem dogovoril, da  fašistom ne bodo dovolili požiganja vasi, je ukazal, da umaknejo barikade in spustijo vojake v dolino. Za njimi so seveda šli tudi fašisti. Ko so prišli v vas pa so vseeno vdrli na volišče in zažgali glasovnice. Ko jim je Malalan hotel to preprečiti, so mu ustrelili pod noge in ga ranili. Takrat so tudi  vdrli v nezastražene Mačkolje in tam požgali 6 stavb. Vrnili so se tudi v Osp in med številnimi odpeljanimi v zapor ter tam do smrti pretepli Andreja Vodopivca.

Te barikade so ostale manj znane od marežganskega upora, a so najbrž še bolj pomembne, saj tu ne gre za spontani odpor ampak organizirani upor ali obrambo proti fašizmu. Tu v tej dolini pa se ni končalo samo pri tem napadu.

Malan je preprečil tudi uničenje slovenskih napisov v osapski cerkvi, saj je tam zalotil tri fašiste, ki so hoteli razbiti vse slovenske napise. Pravijo, da je vse tri oklofutal in jih nato s trebuhom vrgel čez cerkveni prag. Podobno je naredil tudi med mašo na Plavjah, kamor so trije fašisti prišli motiti slovenski obred. Tudi te je pred vsemi ljudmi vrgel iz cerkve.

V vaški hiši, kjer je bil poleg prostorov društva Domovina tudi farovž, je nudil zatočišče marsikateremu preganjanemu, kar eno celo leto Virgiliju Ščeku in občasno tudi svojemu bratu Riku Malalanu, legendarnemu sekretarju tržaških komunistov. Vsi trije so legende. Kljub vsem nevarnostim so ponoči pri odprtih oknih ljudem v korajžo peli slovenske pesmi, najbolj pogosto Buči buči morje Adrijansko, tako da se jih je slišalo po vsej vasi. Moja nona mi je pravila, da se z bratom tudi pričkala o politiki, vendar za oba je skrbela ena velika duša, to je bila njuna sestra, ki se sicer gospodinjila v farovžu.

Ko je postalo še bolj nevarno je naročil mojemu nonotu Štefanu, da pred fašisti reši izredno bogato vaško knjižnico, a kaj ko je ta fašizem in nato še vojna toliko časa trajala, da so knjige v tisti zakopani omari in podstrešjih popolnoma strohnele.

Gregor Krašovec, medvojni osapski partijski sekretar, ki je stanoval tu spodaj mi je pripovedoval kako je nekega večera, ko je Malalan najbrž že vedel, da bo šel na sodišče in nato v konfinacijo, prišel k njemu in mu rekel, da sedaj gre zares in da je treba vse poskriti. Prinesel je s sabo prapor društva Domovina, da bi lahko sekretarjeva žena, ki je delala najlepše prte za oltarje všivala v enega od prtov tudi ta prapor, tako da bo ostal skrit kar na oltarju. On je nato moral v konfinacijo in ta prt je z oltarja šel na podstrešje.

Malalan je tu v Ospu že v času fašizma, ko je to prvo slovensko šolo prevzel takoimenovani Cagaincarta  organiziral skrivni dodatni pouk slovenščine. Ko se je leta 1941 vrnil iz prisilne konfinacije v Abrucih, ga takrat tržaški škofov kljub prošnjam in protestom ni pustil nazaj v Osp, ampak ga je poslal službovat v Boršt pri Dolini. Tudi tam je ostal med ljudmi zapisan kot legenda. V oddajah, ki sem jih snemal so mi pripovedovali, da je na skrivaj še vedno ohranjal slovensko besedo in pesem in celo organiziral partizansko šolo. Ljudje so mi s ponosom povedali, da je ob udoru Nemcev tudi preprečil požig vasi. Njegovo ime najdete tudi v moji knjigi Peruti tržaškega aborigina, več pa lahko preberete v Osapski roži.

Po vojni cerkvene oblasti niso mogle mimo njegove priljubljenosti pri ljudeh, saj so v njegovem cerkvenem koru pele celo  skojevke. Mogoče je tudi zato, pa ne samo zaradi duhovniške narodne pastirske vloge, prejel častni naziv monsinjor.

Povejte mi ljudje, a si tak človek ne zasluži pravi bronasti spomenik. So časi, ko se naši pogledi vedno bolj razprostirajo, dobivajo večjo širino, a žal tanjšajo denarnice. Tako smo vsaj prišli do plošče na vaškem spomeniku padlim borcem in žrtvam fašizma, ki bi bili ali so zagotovo vsi, prav vsi do zadnjega, zelo zadovoljni, da se je na njihovem spomeniku postavila tudi plošča z imenom njihovega duhovnika, domoljuba in prijatelja. Zakaj pa bi si zaslužil visok bronasti spomenik? Ker je s svojo vero pa ne samo v boga, ampak tudi v svoj narod, zagotovo rešil trpljenja ali smrti številnih ljudi. Ker se danes nam tu na Primorskem prav zaradi njega in takih duhovnikov kot je bil on, ni treba spravlajti z nikomer in ničemer. Mi se nimamo ničesar sramovati, samo ponosni smo lahko na naše prednike na njihov skupni in enotni boj za ohranitev naroda ali življenj, če hočete. Če bi se vsi zgledovali po njem in njegovih prijateljih iz zbora svečenikov svetega Pavla, bi, prepričan sem, tudi današnja Slovenija bila ena čudovita nova Švica, ne pa pogorišče nekdanjih tovarn in, kar je najhuje, tudi vseh moralnih vrednot. Postala je gojišče sovraštva in celo novih oblik fašizma.

Večna slava našemu nekdanjemu duhovniku, narodnemu buditelju in protifašistu Francu Malalanu in večna slava vsem, ki so napisani tu na tem spomeniku, vsem, ki so darovali svoja življenja za svobodo, ki je danes ne razumemo samo kot svobodo brez okov na rokah, ampak tudi svobodo duha. Naj bodo tudi danes, in v prihodnje, svetel vzgled pravemu rodoljubju, ki združuje ljudi ne pa zaradi lastnih interesov razdvaja svoj narod.« …

Mednarodna okrogla miza o prvih protifašističnih uporih leta 1921

Koper, 13.5.2016

Fašizem se ni začel leta 1941, in prve žrtve niso padle šele takrat, tudi se ni začel s preganjanjem Judov, ampak nas Slovencev in Hrvatov in to že veliko prej.

Fašizem je na Tržaškem in v Slovenski Istri pokazal svojo zverinsko naravo že takoj po koncu druge prve svetovne vojne, saj je prvi Slovenec bil ubit v Trstu že leta 1918, naslednja leta so se njihova barbarstva samo stopnjevala. Nato so se začeli znašati nad delavci in njihovi domovi, leta 1920 so zažgali Narodni dom in več drugih slovenskih objektov, leta 1921 pa se je začela že prava vojna: Labinski upor delavcev z več mrtvimi, streljanje na otroke v Strunjanu, pri čemer sta bila dva mrtva več pa ranjenih, poboj 4 delavcev v Pulju, bombni napad v Izoli in en mrtev, ustrelitev enega domačina v Črnem Kalu, napad na Marezige in več mrtvih, trije fašisti in trije Slovenci, barikade v Osapski dolini kjer sta bila dva mrtva itd. (glej 95 LET PRVIH UPOROV PROTI FAŠIZMU, 

Na konferenci, ki jo je vodil Miloš Ivančič, ki je nedavno izdal knjigo Roža osapska, v kateri je prvič v celoti opisan prav upor v Osapski dolini, so sodelovali znani zgodovinarji dr. Salvator Žitko, ki je orisal razmere za razvoj nacionalizma iredentizma in fašizma že od časov stare Avstrije, prof. Milan Pahor je govoril predvsem o divjanju fašističnih škvader, prof. Tullio Vorano o uporu labinskih rudarjev, Vida Rožac o spominih na vojno, Vlasta Beltram pa je nasilje leta 1921 predstavila skozi domačo literaturo. Okroglo mizo je odprl in sklenil predsednik našega združenja Marjan Križman, pozdrave s državnega združenja Ljubica Jelušič,  občinske pa podžupan MOK Peter Bolčič.

Vse strokovne razprave bomo v celoti objavili tudi na tem našem spletnem mestu.

Tu si lahko ogledate več fotografih Mihe Crniča.  

Prispevke posameznih razpravljavcev na okrogli mizi lahko preberete tu spodaj v PDF obliki.

Salvator Žitko: SLOVENCI IN HRVATI V JULIJSKI KRAJINI OD ZLOMA AVSTRO-OGRSKE MONARHIJE (1918) DO PRVEGA PROTIFAŠISTIČNEGA ODPORA (1921)

Milan Pahor:  RAST NASILJA FAŠISTIČNIH ŠKVADER V TRSTU (in drugod) V OBDOBJU 1918-1922

Tullio Vorano: LABINSKA REPUBLIKA, UPOR PROTI FAŠIZMU

Vlasta Beltram: FAŠISTIČNO NASILJE V SLOVENSKI ISTRI V VOLILNEM LETU 1921 SKOZI DOMAČO LITERATURO

Miloš Ivančič: PRVE BARIKADE PROTI FAŠISTOV V OSAPSKI DOLINI

Vida Rožac: SPOMINI NA VOJNO, VOJNA V SPOMINIH

Obisk tovarišev iz Italije

V nedeljo 8. maja se je na koprskem pokopališču ustavila 50 članska delegacija iz italijanskega združenja partizanov (ANPI) iz 15 občin Spodnje Furlanije (Bassa Friulana) in počastila spomin na svojega herojskega partizana Maria Toffanina - Giacco in tukajšnje žrtve fašizma. Tovariše iz Furlanije je sprejela naša delegacija, nekaj partizanskih pa Marjetka in Vlado. Skupino, ki je potovala še naprej po poteh spomina na skupni protifašistični boj, je vodil Giorgio Coianiz. V nagovorih pred  obema obeležjema je povedal nekaj besed o partizanu Mariu, ki je po vojni, kljub temu, da je bil na zmagovalni strani moral zbežati iz domovine Italije, samo zato, ker je bil prepričan partizan, komunist in antifašist, saj takrat v času hladne vojne taki ljudje v zahodnem bloku niso bili zaželeni. Poudaril je tudi skupni boj antifašistov in se opravičil za dejanja, ki so jih počeli fašisti, njegovi sonarodnjaki, našemu narodu. Skupaj s partijsko zastavo in prapori borcev proti fašizmu  so nosili tudi mavrično zastavo, ki je simbol svobode in miru, za katere pa se moramo še vedno boriti. Tu je njegov celoten govor v originalu:

Il discorso di Giorgio Coianiz

Naj živi spomin na OF

V vasi Potok smo v skupni organizaciji z MOK, KS Sveti Anton in Društvom za vsestranski razvoj vasi Potok slovesno proslavili Dan upora in 75 letnico ustanovitve Osvobodilne fronte. Sodelovali so tudi domača godba na pihala, MePZ Brnistra in učenci OŠ Elvire Vatovec Prade ter Istrskega odreda Gračišče.

Videoposnetek prireditve Delgija Jermana.

Tu si poglejte fotografije Mihe Crniča.

Osrednji del govora našega predsednika Marjana Križmana:

Poznavanje zgodovine je pomembno, kajti iz dogodkov in njihovih posledic se lahko poučimo tudi o življenju danes. Kar se je dogajalo v preteklosti  vpliva na današnje dogodke, zato je še kako pomembno poznati zgodovino. Naloga zgodovine je, da raziskuje vzroke in posledice dogajanj ter jih razlaga. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je prav gotovo najsvetlejši del naše preteklosti. Mineva 75 let od njene ustanovitve, ko je vzklila, združevala ljudi iz vrst komunistov, krščanskih socialistov, liberalcev, dela sokolske organizacije in kulturnih delavcev. Vzbrstela je v zavesti- upreti se okupatorju. Uprli so se, ideje združili in skovali devet temeljnih točk, da bodo v svoji državi sami svoj gospodar. Že prva med njimi je zapovedala , da je »proti okupatorju treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo«. Z voljo, trudom, zanosom, solidarnostjo, samozavestjo, strpnostjo, hrabrostjo in veliko žrtvijo so se uprli. Srčno so se upirali cela štiri leta in izbojevali svobodo.

Danes, 75 let kasneje, ko v deželi ni okupatorja, ostajajo knjige, spomini, še živeči borci, ki nam pripovedujejo, kako je bilo tedaj preživljati mladost.

Pred, 75 leti, ob nastajanju OF slovenskega naroda, je Primorska- s Slovenci naseljeno ozemlje zahodno od takratne italijansko- jugoslovanske državne meje- preživljala že enaidvajseto leto v italijanski državi. Meja, ki je bila določena na podlagi pogodbe v Rapalu 1920 leta, je bila posledica tedanjih političnih razmerij v svetu, predvsem pa tajnega Londonskega pakta 1915 leta, s katerim so antantne sile za ceno vstopa v vojno dodelile Italiji še preostala ozemlja  in za Primorce in Istrane se je začela kalvarija. Naj vas spoštovani prisotni ob tem seznanim, da Združenje borcev Koper pripravlja Okroglo mizo na temo »Protifašistični upori leta 1921«, ki bo 13. maja 2016 v Pretorski palači v Kopru. Naši najbolj eminentni zgodovinarji pripravljajo referate iz tega obdobja, kar bo dobrodošlo gradivo predvsem za mlajše generacije, ki se o naši polpretekli zgodovini bore malo naučijo iz šolskih programov. Neglede na to dejstvo pa smo na naše šole ponosni in smo hvaležni za njihovo sodelovanje na naših proslavah in drugih prireditvah s tematiko narodnoosvobodilnega boja. Hvala mentoricam in mentorjem ter ravnateljicam in ravnateljem osnovnih in srednjih šol.

Spoštovani, ob vsej slavni preteklosti ne smemo pozabiti na bodočnost, ki pripada mladim generacijam, ki vstopajo v življenje odraslih z negotovostjo, saj kljub izobrazbi težko najdejo primerno delo in s tem samostojno pot ter socialno varnost, kar je predpogoj za njihov nadaljnji razvoj. Nismo ustvarili svoje države zato, da bi nam mladi odhajali s trebuhom za kruhom po svetu, temveč zato, da ostajajo na svojem, si ustvarijo družine in tako krepijo zavest in pripadnost zgodovini in bodočnosti svojega naroda. Za njihovo rast in bodočnost smo odgovorni vsi, v prvi vrsti pa Vlada Republike Slovenije, ki ima v svojih rokah vse mehanizme za ustvarjanje pogojev, ki državljanom prinašajo blaginjo in napredek.

Tovarišice in tovariši, spoštovani prisotni naj vam ob koncu čestitam k današnjemu prazniku in bližajočemu se prazniku dela 1. maju, ki nas spominja ter opozarja na vse tiste, ki so brez dela, so na socialnem dnu in se težko prebijajo skozi življenje. Pomagajmo jim po svojih močeh, predvsem pa ne pozabimo biti ljudje in prijatelji.«

Zlata plaketa za našo krajevno organizacijo v Bertokih

V torek, 26. Aprila 2016 je Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije na proslavi v počastitev praznik OF podelila zlate plakete ZZB NOB Slovenije za najuspešnejše Krajevne organizacije Združenj borcev.

Zlato plaketo je za KO Bertoki prevzel njen dolgoletni predsednik Franc Škerjanc, ki je ob tej priložnosti dejal, da je ponosen na organizacijo, ki tako dejavno ohranja tradicijo NOB, organizira odmevno proslavo na Srminu on dnevu borca, številne pohode ter skrbi za vsakoletni prirastek članstva.

Spomin na Junaški boj komande mesta Koper in herojsko smrt komandanta franca planinca – Frenka

 

 NA VRH

 

Boršt, 8.2.2016

Poglejte si fotoreportažo Mihe Crniča

In video posnetek prireditve Delgija Jermana

Iz govora Slavka Grčarja:

»Letos praznujemo 75. obletnico, ko so se v noči 26. na 27. april 1941 predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, naprednega dela Sokola in kulturnih delavcev odločili za neizprosno oboroženo akcijo proti trem nacifašističnim okupatorjem in za ta namen ustanovili Osvobodilno fronto slovenskega naroda. To je bil prelomni trenutek v slovenski zgodovini, ki je omogočil, da se je slovenski narod v štiriletnem boju za obstanek in svojo svobodo izkazal kot velik narod, ki se še taki sili, kljub velikim žrtvam, ne pusti potujčiti, ne izseliti in ne fizično uničiti.

Kljub velikanski premoči in silovitem nasilju okupatorjev in njihovih sodelavcev, se je OF hitro in uspešno organizirala na vsem slovenskem etičnem prostoru. Od prvih začetkov, ko razen odločitve ustanovnih skupin za neizprosno oboroženo akcijo proti okupatorjem, ni bilo ničesar, je postopoma zrasla OF kot močna vseljudska organizacija upora na vojaškem in na kulturnem, oblastnem, gospodarskem in vseh drugih področjih družbenega življenja. Postala je »država v državi«, organizirala je partizansko vojsko, v kateri se je v štirih letih zvrstilo do 100.00 borcev in bork in jih je ob koncu vojne štela 37.000 v 31 brigadah, 15 odredih, 7 divizijah, 2 korpusih in operativni coni na Štajerskem, ki je nadomeščala korpus. Organizirala je stalne in premične partizanske bolnice, v katerih se je zdravilo nad 22.000 ranjencev. V najtežjih vojnih razmerah je ustanovila in aktivirala okrog 1.500 terenskih odborov, povezanih v rajonskih, okrajnih, okrožnih in pokrajinskih organih OF in podobno razčlenjeno mrežo narodnoosvobodilnih odborov kot organov oblasti. Mnogo je bilo tudi tako imenovanih matičnih odborov na univerzi in raznih ustanovah. Mnogi deli Slovenije so bili že med vojno osvobojeni za krajši ali daljši čas. Tu so organi NOB uresničevali vse dejavnosti in funkcije, ki sicer pritičejo državi. Skratka OF je s svojimi organi, enotami in službami prevzela nase vse naloge, ki so bile kakorkoli povezane z borbo proti okupatorjem in kjer je bilo le mogoče tudi naloge v zvezi z zagotavljanjem življenjskih razmer prebivalstva.

Čeprav so bile okupatorske enote razporejene po vseh večjih slovenskih krajih, v katerih je bilo n.pr. sredi leta 1944 v 650 utrjenih postojankah okoli 120.000 do zob oboroženih nemških vojakov in policistov ter njihovih sodelavcev, je bila OF prisotna legalno ali ilegalno tako rekoč povsod. To je bil čudež OF, ki se ga danes upravičeno spominjamo s spoštovanjem in občudovanjem, saj je iz nič ob začetku postala vse in je častno izpolnila vse temeljne točke svojega programa, kolikor so se nanašale na vojni čas.

Bilo je tudi veliko žrtev. Po zadnjih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je bilo vseh slovenskih žrtev II. svetovne vojne 99.805 od tega 33.971 partizanov in aktivistov OF, med njimi 4.500 pobitih po zajetju, 4.766 oseb je bilo pobitih med okupatorjevimi vojaško policijskimi akcijami po terenu, 3.958 je bilo pobitih talcev. V okupatorskih koncentracijskih taboriščih je trpelo 62.000 domoljubov, 10.166 jih je tam umrlo, so bili pobiti ali sežgani. V okupatorskih zaporih je bilo 84.000 Slovenk in Slovencev, 63.000 je bilo izgnanih, 19.000 beguncev. Okupatorji so požgali 217 vasi in 24.000 hiš itd.«

Pred proslavo v kulturnem domu v Borštu je bila pri spomeniku ob nekdanjem bunkerju spominska slovesnost, kjer spomin na herojski boj obudil Guido Bertok:

»Ko so Nemci tridesetega januarja 1945 sestrelili ameriško izvidniško letalo med Borštom in Vršičem in so domačini pred njimi rešili pilota in so ga odpeljali v nepoznano skrivališče, je bilo vsem jasno, da bodo v naslednjih dneh z iskanjem nadaljevali.  Niso ga našli, se jim je pa 9. februarja v zgodnjih jutranjih urah posrečilo najti bunker KMK. Še preden se je začelo daniti, je sovražnik obkolil bunker, ne daleč od tega mesta, kjer sedaj stojimo. To je pod zaselkom Hrpeljci pri Borštu. Trije Nemci so se nenadoma znašli skoraj pred bunkerjem. Komandant Frenk je z brzostrelko vžgal po njih. Eden je obležal mrtev, drugi pa je vrgel bombo proti bunkerju.  Ranila je tri borce. Pet borcev, s komandantom na čelu se je vztrajno borilo proti nekaj sto sovražnim vojakom, med katerimi so bili tudi fašisti. Borci so namreč upali, da jim bo z nočjo priskočila na pomoč njihova zaščitna četa, ki ni bila daleč od kraja spopada. Devet ur so se borili, ko je začelo zmanjkovati streliva. Sovražnik je večkrat pozival borce k vdaji, a vsi poskusi so bili brezuspešni. Grozili so, da bodo razstrelili bunker. To so tudi storili. Na komandantovo povelje so ranjeni borci zažgali arhiv, nato jih je Frenk poslednjič pozdravil in ukazal naj se prebijejo iz bunkerja. Sam si je pognal kroglo v glavo.«

Več o dogodkih in spomeniku v Hrpelcah pri Borštu

Več o Komandi mesta Koper si preberite v e-knjigi Pomlad na obali

  

  

Kučibreg 2015

Spomin na skupni boj in skupne žrtve Istranov treh narodnosti

Video posnetek priredite D. Jermana:

Spletni foto albumu Mihe Crniča

Tudi letos so borčevske organizacije iz sosednjega dela hrvaške Istre, slovenske in italijanske Istre pripravile veličastno proslavo v počastitev spomina na 120 padlih partizanov v nemški ofenzivi leta 1944. V bitki na teh pobočjih med Hrvoji in Kučibregom je padlo največ pripadnikov italijanske partizanske brigade Alma Vivoda, ki je delovala v sklopu Titove partizanske vojske

Najprej smo se poklonili pokopanim partizanom na pokopališču nad Hrvoji, ki je na slovenski strani meje. Tu je imel govor predsednik koprske borčevske organizacije Marjan Križman. Njegov govor lahko v celoti preberete tu:

Govor Marjana Križmana

Govor Marjana Križmana .

Za tem smo se udeležili glavne proslave pod spomenikom v Kučibregu, ki na hrvaški strani. Tu se je vrstilo veliko pozdravnih govorov s hrvaške, slovenske in italijanske strani. Vsi govori v vseh treh jezikih Istre so bili tako enotni, kot so bili nekoč njeni partizani. Vsi so zelo jasno spomnili na sožitje ljudi v tem našem prostoru in obsodili sprevračanje zgodovine ter ponovni porast fašizma v Evropi.

Slavnostni govor, ki ga je pripravil predsednik slovenske borčevskega združenja Tit Turnšek, ki pa se zaradi bolezni ni mogel udeležiti je prebral Bojan Česnik. Na koncu je dejal:

Tu je cel govor.

Največ spontanih aplavzov med govorom pa so spodbudile besede mlade piranske podžupanje Meire Hot. Tu je njen govor v celoti.

Posebej glasen aplavz so prejeli tudi pohodniki iz našega koprskega združenja protifašistov, ki so prikorakali na prizorišče z zastavami in partizansko pesmijo

Fotografije z letošnje proslave si oglejte v spletnem albumu Mihe Crniča, in video posnetek priredite Delgija Jermana: ki se začneta s fotografijami pohodnikov, poklonu padlim na pokopališču v Hrvojih in nato s predstavitvijo prireditve pred spomenikom na Kučibregu. Poglejte si in videli boste tudi vse nastopajoče, od šolskih otrok do upokojencev, ki so s svojimi nastopi počastili spomin na padle junake.

O bitki pri Kučibregu pa preberite na:

http://www.zb-koper.si/spomeniki/hrvoji-kucibreg.html

 

  

 NA VRH

Počastili smo spomin na naše padle in žrtve vojne ter fašizma

Naši najbolj delavni člani iz mesta in vasi so v teh dneh obiskali gobove, obeležja in spomenike v naši občini, jih uredili, položili cvetje in vence. Skupaj z drugimi delegacijami smo se poklonili tudi spominu žrtvam fašizma in druge svetovne vojne v sosednjih krajih v Italiji. Naša koprska je najprej položila cvetje na spomeniku v Miljah, nato Dolini in Katinari, nato pa se pridružili delegacijam iz drugih občin, ki so obiskale druge spomenike, ter skupaj počastili spomin na žrtve Rižarne.

 

Več fotografih si oglejte tu, v našem spletnem albumu.

https://goo.gl/photos/HxmFhKYLGqGhLDge8

 

 

 

 NA VRH

  

Dve novi knjigi, ki razkrivata zgodovino naših krajev in ljudi

 

Vas zanima, kako je bilo v naših vaseh pod fašizmom, kaj so z našimi otroci počeli njihovi učitelji, kakšne duhovnike smo imeli, kako so postavljali barikade proti škvadristom, kako so skojevke pele v cerkvenem koru, potem preberite knjigo Roža osapska. V njej boste prebrali pripovedi pričevalcev, ki so se tepli s fašisti, trpeli v koprskih zaporih in v tržaški rižarni. Zvedeli boste, kaj se je dogajalo v Ospu, Gabrovici, Prebenegu, Mačkoljah, Križpotu Rabujezu, kaj vse je povzročila meja, ki so jo postavili med ljudmi, kako se je ob njej streljalo in zakaj so ljudje bežali na drugo stran. Spoznali boste nov svet.

Dobite jo na v vseh boljših knjigarnah in na založbi Sophia.

 

  

 

 Če bi pa radi kaj več zvedeli o usodi Primorcev, o njihovem eksodusu, ki je bil deset krat večji kot pa kasnejši Italijanov z našega ozemlja, o osvobajanju Trsta ... si lahko to preberete tudi v knjigi Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, v kateri so zapisane predvsem zgodbe primorskih beguncev pred fašizmom, med temi pa sta tudi Vlada Bidovec, ki je bila predsednica tržaške OF in ena od organizatorjev tržaških bataljonov in general Branko Jerkič, Vipavec po rodu, ki je bil pomočnik komandanta enote, ki je prva vdrla v mesto. V Knjigi so tudi spomini drugih, kot npr. prof. Bojana Pavletiča, ki se spominja, kako mu je angleški oficir zbil titovko z glave.

Dobite jo na v vseh boljših knjigarnah in na založbi Sophia.

 

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

GOR, NA VRH