Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

Spletni bilten Združenja


Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODRED SPLETNI DNEVNIKFACEBOOKKLUB BRIGADIRJEV POVEZAVE OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJAKOLEDAR PRIREDITEVPRVI UPORI PROTI FAŠIZMUIZROČILO TIGRAPRIMORSKA ZA RESNICO IN SOŽITJEIN-MEMORIAM

 

Fojbe laži in nestrpnosti

Na spletu si lahko preberete našo novo knjigo Fojba laži, ki je odgovor na italijansko spreminjanje zgodovine z lažmi o fojbah, pri čemer jih sploh ni sram okoriščati se z fotografijami lastnih zločinov nad nami in jih pripisovati Titovim partizanom ali nam, ki nam pravijo Barbari ali Ščavi. Knjiga objavlja tudi več novih, do sedaj manj znanih dokumentov, ki zavračajo italijanske trditve kot laži. Več pa na novi strani ali zavihku z naslovom  ZA RESNICO IN SOŽITJE.

Čestitke ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žena.

Ne gre za voščila in glasbo po željah. Ob tem prazniku se ČESTITA za dosežene zmage v tisočletnem boju za enakopravnost. Tudi ne gre za izražanje želja, da bi se še kaj naredilo, ampak je treba dati obljubo, da se bomo še naprej borili za enakopravnost in svobodo.

Karkoli lahko danes govorijo desničarji, častilci domačih izdajalcev in fašistov, ki obvladujejo množične medije, vendar nikoli ne bodo mogli zakriti, da so vso zgodovino prav oni zatirali ženske in si jih lastili kot osebno lastnino. Ženske so dobile nekaj pravic šele po prvi svetovni vojni, pa ne samo zato, ker so se izkazale kot delavke, kot to razlagajo nekateri novinarji in celo zgodovinarji, ampak ker so njihovi gospodarji opazili, da so postale zelo dojemljive za ideje marksistov in oktobrske revolucije. Spomnite se Rose Luxemburg in njenih tovarišic. Ostale pravice so si same izborile med drugo svetovno vojno, kot enakopravne z enakopravnimi borci proti fašizmu.

 

Obisk prijateljev iz Italije

Koper, 5. 3. 2019

Naše združenje je danes obiskala delegacija tovarišev protifašistov in prijateljev ANPI - VZPI iz sosednje dežele Furlanije Julijske krajine v kateri so bili Dino Spangero, Fabio Vallon in Elio Nadalutti. Tudi njih je namreč zadnje dogajanje v Italiji ob Dnevu spomina presenetilo in razjezilo, zlasti pa nastopi njihovih državnikov v Bazovici. Poudarili so, da to, kar so govorili ni samo potvarjanje zgodovine in oživljanje fašizma, ampak tudi napad na dobrososedske odnose med obema narodoma in celo na vrednote Evropske unije, ki je zrasla na vrednotah protifašizma. Zato smo se dogovorili za okrepitev stikov in skorajšnje skupno srečanje tudi s tovariši iz hrvaške Istre. Javnost bo treba tudi bolje seznaniti z našim skupnim bojem proti fašizmu in s skupnim poročilom slovenskih in italijanskih zgodovinarjev.

 

SLOVENSKO-ITALIJANSKI ODNOSI 1880-1956

RELAZIONI ITALO-SLOVENE 1880-1956


 

Programsko volilne konference krajevnih organizacij ZB

Pred letno programsko volilno konferenco našega združenja potekajo konference tudi po lokalnih organizacijah. Kot primer navajamo krajevno skupnost Žusterna z dne 21.2.2019. V tej organizaciji so bili zelo delavni, do sedaj jo je vodi Boris Kralj, sedaj pa jo je prevzel prenovljen odbor pod vodstvom Irene Faganel. Iz te konference, ki je bila po tradiciji tudi zelo prijetno druženje, velja izpostaviti nagovor Borisa Kralja, ki ga v prilogi objavljamo v celoti, saj gre za zelo tehtno analizo sedanjih razmer in časa, posebej zadnjega dogajanja ob t.i. pazniku spomina v Bazovici.

»Ne smemo se več slepiti s priložnostnimi frazami o prijateljstvu in dobrososedskih odnosih. V Italiji imamo sicer vrsto prijateljev, a so v manjšini in pod hudim pritiskom. Stališča italijanske države glede odnosov s Slovenijo so vsebovana v nastopih najvišjih italijanskih predstavnikov ob letošnjem 10. februarju, predsednika republike Mattarelle, podpredsednika vlade in notranjega ministra Salvinija, tržaškega župana Dipiazze. Iz vseh teh nastopov, v katerih je mrgolelo potvarjanj zgodovine in laži, je velo odkrito sovraštvo.«

Tu objavljamo Borisov govor v celoti


 

Dan spomina kot oživljanje fašizma

Letošnje praznovanje Dneva spomina pri naših sosedih je preseglo vse meje potvarjanja zgodovine, dobrososedskega odnosa in celo načrtnega oživljanja fašizma. V to se je ponovno vključil sam vrh italijanske države in njihova RTV hiša.

To kar je njihov predsednik Sergio Mattarella dejal, da je šlo za etnično čiščenje je velika laž, laž, ki jo že dolgo ponavljajo, tako da se je za Italijane in celo marsikoga po svetu, celo pri nas, že spremenila v resnico. Vendar dejstvo je, da je bilo po padcu fašizma in nato po vojni pobitih v Italiji več deset tisoč fašistov, nekateri trdijo, da tudi več kot sto tisoč, saj je je med našimi starejšimi še živa pripoved vračajočih se naših vojakov, ki so govorili, da je po severni Italiji imela vsaka murva obešenega kakšnega fašista. Tam jih niso obešali Titovi partizani, da bi to počeli samo zaradi etničnega čiščenja.

Njihov minister za notranje zadeve Matteo Salvini, ki je prišel na lažno fojbo pri Bazovici spodbujat fašistične laži in nove apetite, bi se najprej moral vprašati, kaj so nekdanji odrgni italijanskega ministrstva za notranje zadeve počeli z našimi ljudmi že pred in med vojno, najprej z bazoviškimi junaki, ki so bili ustreljeni kakšen kilometer proč prav od tega mavzoleja laži. Nato bi moral pobrskati po dokumentih arhivov in priznati, da so prav v to fojbo ali točneje opuščeni rudnik, prav njihovi rablji, ki so imeli plače od fašistične salojske republike, metali slovenske protifašiste in da je tu notri nato ob koncu vojne končal samo en Italijan in to Collotijev pomočnik Fabiani, torej uslužbenec takratnega italijanskega notranjega ministrstva, vojni zločinec Fabiani. To je bil strokovnjak za mučenje in posiljevanje, ki ga domačini po obsodbi na smrt in streljanju, niso hoteli pokopati, ampak so ga skupaj z trupli Nemcev in konjev, ki so jih ob begu pobila angleška letala, vrgli v to jamo.

Vrhunec pa je bilo mussolinijevsko vzklikanje predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija, da naj živita italijanska Istra in italijanska Dalmacija. To je že obujanje ozemeljskih pretenzij, to je nadaljevanje politike iredentizma in fašizma.

Zaradi tega so naši evropski poslanci takoj zahtevali odstop Tajanija, vendar pri tem so vztrajali samo predstavniki levice, njihovi številčnejši desni kolegi pa so jih tudi tokrat kmalu izdali, saj so se zadovoljili z opravičilom. Prav tako se je z opravičilom zadovoljil tudi naš zunanji minister Cerar. Naša politika tokraj je tokrat za razliko od prejšnjih let vendarle nekoliko bolj enotno odgovorila, tudi predsednika Pahor in Šarec, in celo zmerna desnica. Sta pa to za svojo proti komunistično gonjo ponovno izkoristila dva največja častilca domačega izdajalstva Janša in Grims, ki sta se celo naslonila na najbolj ogabno obliko manipuliranja z lažmi o partizanskem pobijanju otrok.

Z mojimi kolegi novinarji, da gre tokrat za predvolilni izpad italijanske politike, pa sploh ne soglašam. Gre za načrtno in dolgo časa načrtovano usmerjanje Italije v desno. Na to so se pripravljali že vsaj dve ali tri leta, kar dokazuje, da je italijanska državna RTV RAI za letošnjo propagando posnela novi celovečerni film Rdeča Istra ali Rdeča zemlja, ki po manipulaciji čustev in laži celo prekaša njen stari Srce v breznu. Čez nekaj mesecev pa bo premiera tretjega filma. Dokaz, da so to načrtovali, tudi Tajani, je otvoritev posebne razstave o fojbah v prostorih EU v Bruslju.

Da si je Italija kot država ali njena desna politika to upala, je seveda glavni vzrok prav pri nas, v naši slovenski politiki, ki je z državnimi častmi pokopavala prekopane kosti naših domačih vojnih zločincev, celo najhujših ustaških zločincev na svetu, jih zasipala s cvetjem in venci, razglašala za žrtve komunizma in za narodne junake. Kako ne bi njihovi mediji skrunili fotografij od fašistov pobitih Slovencev, če pa so tudi naši kot simbola Barbara rova kazali fotografije ženskih kit, ki so jih svojim žrtvam odrezali krvniki iz Jesenovca, in jih nosili na begu s sabo, da bi jih prodali na Dunaju.

Ne verjemite jim, gre za načrtno oživljanje fašizma. Spomnite se tudi na odpiranje sedežev nove fašistične organizacije CasaPound prav tu ob meji, med našimi zamejskimi Slovenci.

In nikar ne sprejemajte njihovih vabil na klanjaje pred spomeniki, niti bazoviškim. Če hočete kaj narediti, zahtevajte konec te propagande, priznanje resnice in predvsem dvojezične napise, pravico do javne rabe slovenščine ter ostale pavice naših ljudi, ki so ostali v Italiji, take kot jih pri nas ima italijanska manjšina. Ne nasedajte njihovi lažnivi politiki.

Miloš Ivančič

Kaj je v resnici v takoimenovani Foibi di Bazzoviza in kdo je edini Italijan, ki so naši ljudje vrgli v ta rudnik, si preberite v tej knjigi.

 

Potvarjanje zgodovine in občinskega statuta

Kot smo že pisali na naši FB strani, smo v internetnih straneh La voce.hr lahko prebrali primer novega potvarjanja zgodovine, tokrat spreminjanje napadalcev Marezig v žrtve. To namreč trdi nova krajanka Plavij Valentina Petaros Jaromela v svoji novi knjigi, ki so ji na tržaškem sedežu Lege nazionale posvetili posebno pozornost. Predstavili so jo kot »svojo Valentino«. To potvarjanje zgodovine je v krajevni skupnosti Škofije, zlasti naši krajevni borčevski organizaciji, sprožilo veliko razburjanja. Najbolje nam ga je v pismu opisala nekdanja ravnateljica tamkajšnje šole Vera Vezovnik. Pismo objavljamo v celoti, saj se drugi del nanaša na prav tako pomembno vprašanje spreminjanja meja dvojezičnega območja.

Fotografija osebe ZdruĂ…Âľenje protifaÅ¡istov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.RESNICA IN RESNIČNOST

Gospa Valentina Petaros Jaromela, diplomirana arhivistka in raziskovalka, razkriva italijanski javnosti novo resnico o marežganskem uporu. Desetletno raziskovanje po arhivih, pri čemer je zanjo, kot navaja, pomembna vsaka listina, jo zavezuje resnici. V spopadu Marežganov s škvadristi ob volitvah 15. maja leta 1921, piše gospa, so bili žrtvovani nič krivi mladeniči, ki niso bili fašisti. Ne pove pa, kdo in zakaj jih je poslal v Marezige, zakaj so bili oboroženi, zakaj so streljali, zakaj so vrgli bombo med ljudi, ki na srečo ni zahtevala žrtev. Če bi (bo!) gospa raziskovalka prebrala tudi kakšno staro knjigo iz arhivov ali pa, ki jo je izdalo naše združenje (priporočam Prvi protifašistični upori leta 1921, ali pa vsaj Fašizem za Butalce), bi (bo) spoznala popolnejšo resnico, npr., da so prav koprski fašisti že dan prej v Črnem Kalu ustrelili enega od vaščanov, njihovi kamerati iz Milj pa so istega 15. maja napadli vasi v Osapski dolini. Potem, ko so ob pomoči vojske prišli čez barikade so ustrelili Andreja Žerjula, ranili župnika Franca Malalana in nato še do smrti pretepli Andreja Vodopivca. Pa še jim ni bilo dovolj, požgali so celo del vasi Mačkolje … Zato tudi dogodki v Marezigah niso bili zgolj slušaj pretep mladeničev, ampak del načrtnega napada na naše svobodomiselne narodnjake.

Pred nekaj leti se je gospa z družino priselila na Plavje in v mandatu 2014-2018 je bila članica sveta KS Škofije. Tudi v novem mandatu (2018-2022) nadaljuje delo v svetu. Ni pa jasno, po katerem pravilu kot Plavčanka lahko zastopa dvojezični Valmarin (zaselek pod Spodnjimi Škofijami), s katerim nima nič skupnega in nobenega sodelovanja.

Ko smo mislili, da je o dvojezičnosti v Mestni občini Koper /MOK) že vse dorečeno, da so bistvena vprašanja zakonsko urejena in spoštovana, je pred štirimi leti v KS Škofije razumevanje dvojezičnosti nenadoma postalo velik problem, ki je vznemiril del domače javnosti. V KS Škofije smo z vidika narodnosti in jezika zelo pisan sestav prebivalcev, vendar so vse vasi in zaselki od vseh časov in po veljavni zakonodaji enojezični – slovenski, tako Plavje, Tinjan, Škofije, Elerji in vsi zaselki, le Valmarin ima priznan status dvojezičnosti. Sporazumevalni jezik ni bil nikoli vprašljiv. Na sejah in drugih dogodkih se je samoumevno govorilo le v slovenščini.

Pred štirimi leti se je na eni izmed prvih sej sveta prvič zgodil »incident«, ker sta dva svetnika protestirala zaradi rabe italijanščine. O tem »incidentu« so se razpisali v reškem La Voce, Primorskih novicah, celo znani italijanski list Il Piccolo je objavil vest o kratenju pravic italijanski manjšini. Zaradi vsega tega je bil 10. maja 2015 v KS organiziran širši posvet, za krajane bolj »informativen«, na katerem je g. poslanec Battelli razlagal, da je vsa koprska občina dvojezična, še več – vsa Istra. Temu smo nekateri od prisotnih oporekali in se zavzeli za dosledno spoštovanje dvojezičnost v okoljih, kjer živi avtohtona italijanska manjšina. Javna raba katerega koli jezika pa je povsem svobodna, odvisna od medsebojnega razumevanja in potreb oseb, ki se srečujejo in pogovarjajo. Novobobni krajani italijanske narodnosti ali italijanski državljani, ki so se naselili v KS Škofije, nimajo statusa avtohtonosti in Škofije ne glede na njihovo število statusno niso dvojezične.

Gospa Valentina P. Jaromela je izobražena in gotovo pozna zakone, ve tudi, kje se uporabljajo dvojezična imena krajev in kako se lahko demokratično uveljavlja dvojezičnost. Vendar se spreneveda in pri komuniciranju s krajevno skupnostjo (in še s kom) provokativno zapisuje kraj Škofije kot SCOFFIE, za naslov svojega bivališča na Plavjah pa uporablja VIA PLAVIA DI MONTEDORO.

V novem mandatu (2018-2022) ga. svetnica nadaljuje s svojo »vizijo« po uveljavljanju dvojezičnosti v celotni KS. Njen štiriletni program (v njem ni niti besedice o Valmarinu) je predstavljen le v italijanskem jeziku, čeprav ji slovenščina ni tuja. Morda pričakuje, da so (smo) jo vsi dolžni razumeti. Namen takega delovanja je jasen. Saj v resnici nismo butalci ; poleg svoje materinščine mnogi spoštujemo tudi italijanski jezik. Od raziskovalcev preteklosti pa pričakujemo predvsem zgodovinsko resnico.

Vera Vezovnik

 

KOLEDAR NAJHUJŠIH ZLOČINOV ITALIJANSKIH NACIONALISTOV IN FAŠISTOV PROTI SLOVENCEM V OBDOBJU MED OBEMA VOJNAMA

 

Pred 10. februarjem, italijanskim Dnevom spomina na fojbe in eksodus moramo poznati vsaj to, kar so Italijani pred tem hudega storili nam. Najmanj to, da so s svojim terorjem izgnali iz svojih domov na sto tisoče Slovencev in Hrvatov, da jih je pobegnilo v takratno kraljevino Jugoslavijo vsaj 105.000. Pa niso bežali zaradi optiranja, torej osebnega opredeljevanja za neko državo, ampak zaradi terorja.

Primorski Slovenci imamo lahko take spominske dneve vsak teden:

10. februar 1921 – Italijani uničijo tiskarno slovenskega komunističnega časnika »Delo« v Trstu.
11. februar 1920 – Italijani izženejo škofa Antona Mahniča v Jugoslavijo.
16. februar 1937 – Umre skladatelj in cerkveni zborovodja Lojze Bratuž, ki so ga fašisti prisilili piti bencin in motorno olje, ker je v božičnem času dirigiral slovenskemu pevskemu zboru.
21. februar 1931 – Zaradi fašističnega mučenja umre še ne petnajstletni Miroslav Brezavšček, eden od Črnih bratov.
23. februar 1933 – Fašistično posebno sodišče je na montiranem procesu v Rimu na skupaj 320 let zapora obsodilo 13 Slovencev na podlagi lažnih obtožb, da so sodelovali pri umoru finančnega stražnika Cesara Rastrellija dne 30. novembra 1930 v Kalu pri Kanalu. Krivi pa so bili zgolj tega, da so bili Slovenci. Na 30 let ječe so bili obsojeni: Močnik Štefan, Jug Ivan, Lipičar Donat, Lipičar Leopold, Lipičar Valentin, Močnik Avguštin in Pregelj Rudolf. Na 20 let ječe so bili obsojeni Brezavšček Andrej, Lango Leopold, Lipičar Anton, Močnik Marko, Šavli Jože in Šuligoj Leopold. Umor Rastrellija pa je verjetno zagrešil njegov kolega finančni stražnik.
19. marec 1921 – Fašisti streljajo pri Strunjanu z vlaka na skupino otrok pri igri. Pri tem ubijejo dva (Renato Brajko in Domenico Bartole) ter ranijo pet otrok, od katerih sta dva ostala trajna invalida.
21. marec 1922 – Fašisti zažgejo prostore prosvetnega društva »Svoboda« v Renčah pri Gorici.
3. april 1919 – Le teden dni po ustanovitvi prvega oddelka v Milanu je ustanovljen oddelek fašistične stranke v Trstu in s tem se začne obmejni fašizem, katerega glavne žrtve so bili Slovenci in Hrvati.
7. april 1927 – Izšel je zakon o prisilnem poitalijančevanju slovenskih priimkov. To je v praksi potekalo že od leta 1918. Z letom 1928 je bilo prepovedano v matične knjige vpisovati slovenska imena in priimke. Ta prepoved je veljala do leta 1967, še danes pa ne podpirajo v celoti uporabe šumnikov.
24. april 1924 – Izdan je odlok o italijanizaciji krajevnih imen. V praksi so jih začeli poitalijančevati že leta 1919.
15. maj 1921 – Na ta dan so bile parlamentarna volitve v Italiji in fašisti so z ustrahovanjem skušale Slovencem preprečiti glasovanje. Tega dne so požgali več slovenskih kulturnih ustanov, ubili 12 Slovencev in mnoge ranili. Tega dne so koprski fašisti v Marezigah ubili Jožeta Sabadina, v Čežarjih pa Josipa Boniona. V Ospu so postavili proti fašistom barikade, na katerih je padel komunist Andrej Žerjul, nato so v vasi ustrelili v nogo še organizatorja duhovnika Franca Malalana, Ker so se uprli, so sledile krvave represalije, požgali so del vasi Mačkolje v Ospu pa tako pretepli Andreja Vodopivca, da je kasneje umrl v bolnici. Šest mesecev kasneje so ujeli in ubili tudi organizatorja marežganskega upora Ivana Babiča – Jagra, imenovanega Amerikanec.
16. maj 1921 – Italijani zaprejo slovenski Narodni dom na Proseku.
12. junij 1927 – Tajniki fašistične stranke za Trst, Gorico, Pulj, Videm, Reko in Zadar sklenejo, da se prepovejo vsa slovanska prosvetna, telovadna in mladinska društva ter prepovejo vsi slovenski časopisi in revije, vključno z verskim tiskom, da se zaprejo vsi slovenski denarni zavodi in gospodarske ustanove, ter da se z delovnih mest odstranijo vsi slovanski učitelji in duhovniki v Julijski krajini. Ta sklep je potrdil Mussolini in s tem so bile odpravljene vse
narodnostne pravice Slovencev v Italiji.
22. junij 1923 – Fašisti aretirajo sedem pastirjev pri Kobaridu in jih kasneje obsodijo na dolge zaporne kazni. Isti dan razstrelijo spomenik skladatelju Hrabroslavu Volariču in požgejo več hiš ter slovensko gostilno in župnišče v Drežnici.
23. junij 1923 – Fašisti uničijo prostore prosvetnega društva »Svoboda« v Starem selu pri Kobaridu ter napadejo župljane pri maši. Župnika Jarca za noge vlačijo po cerkvi, vsled česar umre.
13. julij 1920 – Požig Narodnega doma v Trstu in veliko uničevanje vsega slovenskega v Trstu. V napadu je umrl dr. Hugon Roblek.
 4. avgust 1919 – Tržaški incident, o katerem poroča britanski kontraadmiral sir Edwyn Sinclair Alexander-Sinclair in v katerem bi naj italijanski vojaki streljali na množico ljudi, pretežno Slovencev, ter ubili devet ter ranili 15-20 ljudi. Incident je zavit v plašč skrivnosti. Tega dne so Italijani v Trstu zažgali tudi slovenski Delavski dom s knjižnico.
20. avgust 1922 – Fašistične škvadre pustošijo po Pivškem. Pretepale so ljudi, jih silile piti ricinusovo olje, razbijale so lokale in okna na hišah. Te akcije so v tem in naslednjem letu še štirikrat ponovile.
6. september 1930 – Italijani v Bazovici ustrelijo štiri bazoviške junake in tigrovce (Bidovec, Miloš, Valenčič in Marušič). To so Bazoviške žrtve prvega tržaškega procesa.
8. september 1921 – Italijani so razdejali telovadnico slovenskega telovadnega društva na Rojanu.
17. september 1928 – V Trstu je prepovedan slovenski politično časopis Edinost, ki je izhajal od leta 1876.
19. september 1928 – V Trstu oblast prepove Politično društvo Edinost.
20. september 1927 – V Trstu se zaradi nevzdržnih razmer za delo samorazpusti slovenska Glasbena matica.
21. september 1920 – Benito Mussolini ima govor v Pulju, kjer grozi »Slovanom« in napove, da bo z lahkoto žrtvoval 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov.
30. september 1918 – V Trstu med napadom italijanskih nacionalistov na Narodni dom je bil ubit Slovenec Anton Irgolič
1. oktober 1923 – Sprejeta je Gentilijeva šolska reforma (zakon no. 2185, Gazzetta ufficiale no. 250), ki je bila podlaga za ukinitev slovenskega šolstva na Primorskem.
19. oktober 1923 – Italijanski prefekt Pisenti iz Vidma odredi, da morajo slovenska glasila odslej izhajati dvojezično. To je uvertura v njihovo popolno prepoved leta 1927.
24. oktober 1923 – Objavljen je zakon no. 2185 (Gazzetta ufficiale no. 250) ali t.i. Gentilejeva šolska reforma, s katero je Italija ukinila praktično ukinila slovensko šolstvo na Primorskem.
2. november 1921 – Italijani so zažgali slovenski narodni dom pri Sv. Ivanu v Trstu, knjige iz domske čitalnice pa so zažgali pred Verdijevim spomenikom.
2. november 1926 – Italijani uničijo slovenski Kulturni dom v Gorici v Ulici sv. Ivana. Prav tako opustošijo Katoliško tiskarno in uredništvo Goriške straže v Gorici ter trgovski dom v Gorici, kjer so bili sedeži slovenskih društev.
3. november 1918 – Italijani zasedejo Trst, kasneje pa celotno Primorsko. V naslednjih letih bo to področje zapustilo 100.000 ljudi, pretežno Slovencev in Hrvatov.
12. november 1921 – Italijani uničijo Narodni dom Adrija v Barkovljah.
17. november 1919 – Papež Benedikt XV pod pritiskom italijanske države razreši tržaškega škofa Andrej Karlina, ki se je zelo zavzemal za pravice Slovencev.
20. november 1921 – Italijani uničijo dvorano slovenskega prosvetnega društva v Rojanu v Trstu.
22. november 1931 – Zaradi fašističnega mučenja med zaslišanjem na goriški kvesturi umre duhovnik Bohumil Nemec, na Češkem rojeni župnik v Komnu, ki je vztrajno širil slovenski jezik v cerkvi.
24. november 1918 – Predsednik italijanske vlade V. E. Orlando ukaže vrhovnemu poveljstvu okupacijskih sil represivne ukrepe proti »Jugoslovanom« in »duhovnikom in socialistom«.
26. november 1921 – Italijani opustošijo slovenski kulturni dom v Gradišču ob Soči.
27. november 1921 – Italijani zažgejo poslopje družine Mašera v Kobaridu, ker so v njihovi hiši krajani obeležili spomin na smrt pesnika Simona Gregorčiča. Zavarovalnica jim ni hotela izplačati zavarovalnine.
19. november 1918 – Italijanska nacionalistična in iredentistična sodrga vdre v škofovsko palačo tržaškega škofa Andreja Karlina, ki je bil Slovenec, in jo opustoši ter ogrozi samo škofovo življenje.
24. december 1925 – Sprejet zakon no. 2300, na podlagi katerega je bilo mogoče deportirati ali odpustiti vse sumljive državnega uradnike, kar se je na veliko uporabljalo proti vsem Slovencem v državni službi.

 Med drugo svetovno vojno se je nato zgodilo še toliko italijanskih zločinov, da jih vseh tu zaradi omejitve prostora ni mogoče našteti. Omenimo le:

12. april, 1941 - Zahrbtni in zločinski napad na Jugoslavijo brez vojne napovedi.

23. februarja 1942 - ustanovljeno koncentracijsko taborišče Gonars.

X junija 1942 – ustanovitev koncentracijskega taborišča na Rabu. Nato: Monigo, Chiesanuova, Renicci, Visco, Lipari …

6. avgust 1942 - Ustanovitev MVAC (prostovoljne protikomunistične milice) ali BELE GARDE.

Italijani so skupaj z Nemci med vojno od 1941 – 1945 samo v Julijski krajini pobili 42.800 ljudi, pohabili 7.000, zaprli, internirali ali deportirali 95.460 oseb, popolnoma uničili 19.357 stavb, delno pa 16.837. Še bolj zgovoren je podatek, ki ga priznavajo celo v uredništvu spletnega glasila KPI, da so italijanski vojaki pobili v zasedenih območjih Jugoslavije od Triglava do Boke Kotorske kar 200.000 ljudi. To pa seveda še ni vse, dodati je treba še poboje in zločine vseh njihovih kolaborantskih enot, zlasti bele garde, ustašev, četnikov in balistov.

Slovensko italijanski odnosi - tako kot jih je zapisala skupna komisija slovenskih in italijanskih zgodovinarjev v italijanski verziji, da bi se na obeh straneh razčistili dvomi in medsebojne obtožbe, a jih italijanska stran še vedno ignorira. Zato jih objavljamo v italijanščini tudi mi.

https://issuu.com/zb-koper/docs/relazioni

 

Danilo Petrinja Primož kot borec in graditelj

Koper, 12.12.2018

Kot smo obljubili pri postavitvi spomenika borcu in graditelju Luke Danilu Petrinji v koprski aleji junakov, smo v teh zimskih dneh pripravili tudi okroglo mizo o njegovemu boju in delu. O njem so pripovedovali kustosinja piranskega pomorskega muzeja dr. Nadja Terčon, predsednik našega združenja Marjan Križman, novinar in publicist Miloš Ivančič s sogovornikom Danilom Ivančičem in njegov nekdanji sodelavec iz Luke Koper Viktor Udovič.
Danilo Petrinja, ki izhaja iz uporne primorske družine iz Petrinj, je bil eden izmed najbolj korajžnih partizanov. Neke noči je njegova enota zajela cel štab nemške vojske, ki se je zabaval na Škofijah, zajel je tudi delegacijo domobrancev, ki je prišla na tržaško in v Istro ustanavljat domobranske enote, in pri belem dnevu s sedmimi borci upadel v izredno dobro zastraženi Koper in osvobodil politične jetnike iz tamkajšnjih zaporov. Po vojni se je lotil elektrifikacije našega podeželja, vodovodov in gradnje bolnišnic nato pa izgradnje Luke Koper in njene povezave z železniškim omrežjem. To mu je uspelo v rekordnem času in z zavidanja vrednimi delavnimi uspehi.

 

Zveza borcev obsoja sovražni govor in podpira prizadevanja predsednika vlade!

ZZB NOB Slovenije je nevladna organizacija civilne družbe, katere poslanstvo je negovanje vrednot in tradicije narodnoosvobodilnega boja. V zadnjem obdobju je naša organizacija s sovražnim govorom napadena praktično na dnevni ravni s strani političnih medijev. To so mediji, ki ne upoštevajo moralnih vrednot, temveč služijo zgolj propagandnim koristim nekaterih političnih struj. Takšna dejanja se podkrepijo tudi z uničevanjem spomenikov in drugih znamenj NOB ter rušijo temelje nastanka naše države, zlasti pa v javnost vnašajo nestrpnost in nedemokratičnost.

Takšnim ravnanjem Zveza borcev nasprotuje. Zato podpiramo poziv predsednika vlade Marjana Šarca državnim podjetjem, o prenehanju oglaševanja v medijih, ki trosijo sovražni govor! To razumemo kot namero vlade, da se sovražni govor prepove tudi na zakonodajni in dejanski ravni.

 dr. Tit Turnšek, predsednik

Skupni spomin na bitko pri Kučibregu

 

Hrvoji, Kučibreg, 4.11.2018

Tudi letos smo počastili spomin na padle v skupni bitki slovenskih, hrvaških in italijanskih partizanov proti nemški okupacijski vojski. Tu se je letos zbralo skoraj tisoč ljudi iz treh držav. Z naše strani je čez odprto mejo prišlo več sto obiskovalcev z avtobusi in avtomobili, pa tudi organiziranim pohodom, ki so najprej počastili množični grob padlih na hrvojskem pokopališču.

Oglejte si video reportažo Delgija Jermana

 

Ustavimo fašizem

Fašizem je zgubil drugo svetovno vojno, a ni bil pokončan. Pri življenju so ga pustili prav tisti, ki so ga razvili, da bi lažje vladali celemu svetu. Danes se ponovno kaže v raznih mutiranih oblikah, prilagojenih novim razmeram. To sem opisal v knjigi Fašizem za Butalce, ki jo je izdalo naše združenje. Ena iz med teh oblik je italijanska organizacija CasaPound, ki se skriva za imenom ameriškega pesnika, častilca vojn. Ti so očitno ugotovili da sta Trst in Gorica odlični izhodiščni točki za ponovni razmah sovraštva do Slovanov. Za to skrbi tudi uradna italijanska politika, ki je sprejela zakon o spominu na fojbe in eksodus, torej na posledice njihove fašizma, ne pa vzrok. Za njihovo geslo Riprendiamoci tuto (vzemimo si vse nazaj), pa je posledično kriva naša politika, ki prav tako oživlja naš stari slovenski hlapčevski fašizem in kolaboracionizem in razprodaja tujcem vse kar je bilo zgrajeno v času socialistične Jugoslavije. To se da razbrati celo iz odziva predsednika RS Boruta Pahorja, ki je ta napad na našo državo izkoristil za politično primerjanje diktatur, ne pa za obsodbo novega fašizma.

 

Je pa na srečo temu odgovorila vsaj zbrana množica protifašistov v Trstu. Kot je razvidno iz spodnje fotografije, so prve »bojne vrste« okrepili prav priseljenci. Zato se jih torej desnica boji, zlasti ker so za njimi rdeče zastave s srpom in kladivom. Trst torej ni več trdnjava italijanskega fašističnega ekspanzionizma, vsa Primorska pa ostaja še naprej močna trdna barikada pred njihovimi željami po ponovnem osvajanju in pobijanju.

Miloš Ivančič

Foto: Protestni pohod protifašistov

Večna čast padlim junakom in žrtvam fašizma

 

Pred dnevom mrtvih smo se tudi letos poklonili padlim borcem in žrtvam fašizma v Kopru. Najprej smo se udeležili spominske slovesnosti na prehodu Titovega trga v Kidričevo ulico, ki so jo pripravili dijaki koprske gimnazije z italijanskim učnim jezikom Gan Rinaldo Carli, nato pa smo se poklonili še junakom v Hlavatyjevem parku in ob ter na koprskem pokopališču. Podobne slovesnosti so bile tudi pred spomeniki v posameznih vaseh.

Pred tem smo obiskali Dolenjsko, kjer je v bojih z okupatorjem in njihovimi kolaboracionisti pri Turjaku, Hinjah, Cviblju, Muljavi in drugih bitkah padlo okrog 300 borcev iz Slovenske Istre. Na slovesnosti na Cviblju, na kateri sta sodelovala tudi naš zbor iz Loparja in Marjetka Popovski, je bil glavni govornik predsednik slovenske vlade Marjan Šarec, ki je med drugim dejal:

»… ne morem razumeti nekaterih, ki danes govorijo, da je bilo vse skupaj farsa, da je bil NOB nekaj nepotrebnega, češ malo bi počakali, pa bi nas drugi rešili in ne morem razumeti tistih, ki pravijo, da NOB ni bil naš boj.

Bil je naš boj (ploskanje). Bil je naš boj, bil je boja za svobodo, ne glede na to, da so se po vojni dogajale tudi druge zadeve, ki niso mogoče narodu v čast. Ampak veste, vojna je vojna, vojna ni nekaj prijetnega, ko se vojna začne, takrat ne moremo več kontrolirati ne čustev, ne dejanja, ne ničesar drugega. In za to danes govoriti o tem, kaj se je dogajalo in kako bi morali ali česa ne bi smeli, ni na mestu, ker mi, ki tega nismo doživeli, ne bomo nikoli razumeli tedanjega dogajanja. Tako kot sit lačnega ne razume in zdravi ne bolnega, tako tudi mi danes ne moremo razumeti, kaj se je dogajalo takrat. Kakšni so bili to časi in kakšna vojna je to bila. Ne pozabimo to, da je bila vojna za uničenje. Slovenski narod ni bil na seznamu, ki bi jih po morebitni zmagi 3. rajha častili, slavili ali priznavali pravico do svojega jezika. Ne, ne, bil bi vreden samo jezik, Goetheja, Schillerja, Danteja in drugih umetnikov. Slovenski jezik pa bi za vedno ostal za nižje pogovornega ali pa ga tudi ne bi bilo več. In tega ne smemo nikoli pozabiti.(ploskanje) To, da danes lahko govorimo v svojem jeziku, da se lahko tudi celo prepiramo v svojem jeziku ali pa nenazadnje, da tudi jamramo v svojem jeziku, to je vrednota. In zato so ti padli, ki tukaj ležijo, zato so se borili in njim smo dolžni spoštovanje in čast in njim smo dolžni tudi ohraniti našo Republiko Slovenijo, samostojno in neodvisno.

Druga svetovna vojna seveda ni bila prvi preizkus slovenskega naroda, že Trubar se je boril za slovenski jezik, že Trubar je bil izgnan, pa potem skozi stoletja do prve svetovne vojne, kjer je razpadla tako imenovana ječa narodov – Avstro ogrska monarhija. Prav te dni mineva sto let od konca prve svetovne vojne, ko je Rudolf Maister izkoristil zgodovinsko priložnost in nam pripojil severovzhodni del ozemlja zato, da lahko danes sploh govorimo o kakršnikoli državnosti. In že Maistrovi borci se niso takrat upirali misli iti v boj in priboriti del ozemlja RS, kasnejši, sedanji, kot jo poznamo danes. Morda bi takrat lahko priborili še več ozemlja, a spet je bila vlada v Ljubljani tista, ki je cincala, ki ni bila odločna in je Rudolfa Maistra zaustavila v tej nameri.

Ko danes govorimo o Jugoslaviji, slišimo z nekaterih strani samo slabe stvari. Ampak ne pozabimo, da je bila tista Jugoslavija tudi naša domovina, dokler niso v nekaterih republikah želeli hegemonije in prevlade nad drugimi narodi. In tudi jugoslovanska armada je bila naša armada, dokler se ni obrnila proti nam. Na to nismo imeli vpliva, smo se pa leta 19991 uprli taki politiki in izkoristili edinstveno priložnost priboriti si svojo državo, ki bo kmalu stara 30 let. To je naša država z vsemi prednostmi, z vsemi slabostmi in z vsemi stvarmi, ki niso vedno idealne, a se moramo vsak dan truditi, da bi najprej dojeli, da je naša in potem poskusili tudi spreminjati stvari na bolje. Tega se ne da storiti čez noč, kajti obračati miselnost, je najtežje. Najtežje je spreminjati sebe, lažje je kazati s prstom na druge. In danes, ko se govori o domoljubju, si nekatere strani to prisvajajo, kot, da je to njihov privilegij, in da je domoljubje samo njihova domena. Ne gospe in gospodje, domoljubje je pravica in dolžnost vsakega izmed nas. Domoljubje ni nacionalizem, ampak je ljubezen do svoje domovine brez tega, da bi dol tlačili druge

 

 

Obletnica partizanskega mornariškega odreda Koper

Lopar, 14. okt. 2018

Tudi letos smo v Loparju počastili spomin na ustanovitev prvega slovenskega partizanskega mornariškega odreda leta 1944, ki je je v času NOB pomagal osvoboditi slovensko morje, in prav po njegovi zaslugi imamo danes Slovenci vsaj košček svojega morja. V Loparju so pripravili prav lepo prireditev, na kateri so bili tudi predstavniki sedanje slovenske vojne mornarice.

Fotografija osebe Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.

Udeležence sta pozdravila predstavnik Loparja Elvin Marsič in predsednik našega združenja Marijan Križman, ki je dejal, da je prepir o zaslugah za narod je nesmiseln. Zasluge za narod pripadajo narodu. To je njegov govor.

Slavnostni govornik je bil dr. Tit Turnšek, ki je povezal takratni in sedanji čas. To si preberite ves njegov govor. V kulturnem programu pa so nastopali učenci tamkajšnje osnovne šole, mladinci, domači pevski zbor, godba iz sosednjih Marezig in Drago Mislej - Mef.
Pripravili smo tudi tradicionalni pohod, ki so se ga udeležili tudi Prireditve se je udeležila tudi delegacija iz prijateljskega hrvaškega Loparja.

Videoreportaža Delgija Jermana

To pa so fotografije s prireditve v Loparju

 

75 letnica Istrskega odreda

V Gračišču, v osrčju Slovenske Istre, smo danes proslavili 75 letnico Istrskega odreda, ki je nastal iz enot, ki so preživele veliko oktobrsko ofenzivo.
Tamkajšnja osnovna šola, ki ponosno nosi ime te partizanke enote, je pripravila čudovito proslavo z zelo bogatim programom, iz katerega je lepo izstopala zaigrana ponazoritev partizanske šole. Prireditve so se udeležili tudi štirje še živeči borci, v imenu katerih je vse pozdravil Jože Furlan, ki je pred tem s soborcem Dušanom Puhom tudi učencem pripovedoval, zakaj so se borili in kako je bilo v partizanih (Več o istrskem odredu), Lojze Maslo pa je prenesel pozdrave tovarišev iz Ljubljane.
V imenu občinskega našega združenja je borce in vse ostale, ki ohranjajo vrednote na partizanski boj, zlasti domačo šolo pozdravil Miloš Ivančič, ki je o tistih ki ohranjamo vrednote NOB in onih, ki jih danes rušijo dejal: "Mi smo lahko ponosni na naše očete in mame, dedke in babice, na naše herojske prednike, oni pa ne morejo biti in nikoli ne bodo mogli biti ponosni na narodne izdajalce. Narod, če hoče obstati, se ne more hvaliti s kolaboracionisti, slabiči, strahopetci in izdajalci. Bodite ponosni tudi vi na vaše prednike in naj vas ne bo strah tega pokazati, saj tudi njih tudi v najbolj strašnih vojnih razmerah ni bilo strah. Spomnite se tudi naših starih domoljubov, ki so nekoč ustanavljali slovenske pevske zbore, prirejali tabore kot leta 1870 v sosednjem Kubedu, če ne bi bilo njih in nato partizanov z rdečo zvezdo, to Gračišče danes ne bi bilo Slovensko." Čestital je tako borcem, kot tudi šoli, ki ohranja ime Istrskega odreda. (ves govor M. Ivančiča)
Slavnostna govornica je bila ravnateljica osnovne šole Vanja Košpenda, ki je v uvodu izpostavila odnos do zgodovine »Človek ustvarja zgodovino, vendar preteklosti ne more spremeniti, ne sme je niti pozabiti! Zapisano je veliko dejstev, opisanih je mnogo dogodkov, omenjenih je mnogo ljudi, a se zgodovina dogaja tudi v zgodbah posameznikov. In te zgodbe so pomemben del naše kulturne dediščine. Zgodovinska dejstva bomo spoštovali, negovali ter izročali v dar in hrambo prihodnjim rodovom, da bodo lahko zgodovinske dogodke razumeli v kontekstu časa. Zavzeto in odgovorno bomo pristopali k ohranjanju spomina in prenašanju izročila ter tako poskrbeli, da narodnoosvobodilni boj v Istri ne bo nikoli pozabljen.« (ves govor V. Košpende)
Več fotografij si lahko ogledate na povezavi na FB stran Slovenski utrip

 

Spomin na nemško požigalsko ofenzivo oktobra leta 1943

 

Prva letošnja spominska prireditev na to ofenzivo je bila že 29. septembra v Svetemu Antonu, kjer so poleg slovesnosti pripravili tudi pohod po spominskih poteh ob obeležjih dogodkov med NOB. Slavnostni govornik je bil poslanec Matej T. Vatovec, ki je najprej orisal takratno ofenzivo, ki jo je osebno zahteval sam Hitler, da bi po razpadu fašistične Italije in splošni vstaji primorskega ljudstva preprečil izkrcanje zaveznikov v Istri.
"V noči s prvega na drugi oktober so po načrtu Rommelovega štaba poslali s kraške planote 50.000 vojakov s sto petdesetimi oklepniki. Prvi del nemške vojske je prodiral ob obali, drugi pa je bil usmerjen na Buzet. Neizurjene in komaj oblikovane partizanske enote niso mogle zaustaviti nemških tankov. Najprej so se jim postavile po robu na prehodu čez Osapsko reko pri Orehu in nato med Rabujezom, Plavjami, Škofijami in Korošci. Bataljon Tržaške brigade sestavljen iz italijanskih in slovenskih delavcev je pod vodstvom Maria Tula iz Mačkolj miniral most in uničili nemško oklepno vozilo. Po večurnem boju je padlo 24 borcev Tržaške brigade, 9 je bilo ranjenih, 16 pa zajetih.
Nemška vojska je skupaj s fašisti pobijala in požigala. Že zjutraj so zagorele Mačkolje, Tinjan, Stepani, Bertoki in Črni kal. V Dekanih so pobili ranjence v začasni bolnišnici in 9 domačinov. Streljali so tudi na pastirje na paši, na starce, na ženske in otroke, v plamene so metali celo žive ljudi. Na Lipniku so zajeli in postrelili deset Mačkoljanov, ki so se napotili v partizanske vrste. Padlo je veliko borcev tistega dne ustanovljene slovenske Istrske brigade, pa tudi veliko slovenskih borcev, ki so bili vključeni v drugo hrvaško istrsko brigado. Nemška vojska je pobijala po naših krajih, pokol pa se je nadaljeval tudi naslednjega dne, tretjega oktobra. Drugega in tretjega oktobra 1943 so Nemci in oddelki italijanskih fašistov v slovenski Istri postrelili več kot 200 prebivalcev in požgali 55 naselij, nato pa so zasedli vso Istro in skupno pobili več kot 2.000 ljudi."

Fotografija osebe Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.

30 septembra so pod spomenikom 62 žrtvam fašizma in nacizma pripravili zelo lepo in bogato slovesnost v krajevni skupnosti Pobegi - Čežarji. Slavnostni govornik dr. Martin Premk je takoj v uvodu spomnil, da je to ofenzivo po nalogu Hitlerja vodil prav zloglasni maršal Rommel, ki je vojakom naročil, da vse vprek pobijajo in požigajo. Danes nekateri ne častijo samo domačih izdajalcev in kolaboracionistov, ampak celo tega vojnega zločinca, češ da je v prvi svetovni vojni branil slovensko ozemlje. Ob koncu pa je politike zelo jasno pozval, da naj nehajo potvarjati zgodovino za svoje osebne ali strankarske koristi in iskanje resnice prepustijo zgodovinarjem.
V izredno bogati in lepi prireditvi, ki jo je zasnovala Dragica Lipovšek, so nastopili domači šolarji pod vodstvom Aleksandra Maska, solist Vladislav Korošec, Obalni komorni orkester pod vodstvom Patrika Grebla, več mladih solistov in plesalcev. Prireditev sta že devetnajsto leto zapored vodila Irena Pogačnik in Patrik Greblo, ki sta za svoje vsestransko sodelovanje v krajevni skupnosti prejela tudi posebni priznanji.

5. oktobra sta bili še dve prireditvi, najprej v krajevni skupnosti Bertoki, nato največja v Dekanih. Tudi tu so sodelovali učenci tamkajšnje šole, p tudi Lovski pevski zbor Dekani in skupina Semikanta. Slavnostni govornik je bil Miloš Ivančič, ki je med drugim tudi dejal: »Tu pri nas niso pobijali in hiše niso gorele zaradi izdajstev, ampak zaradi sovraštva tujcev. Pa ne temnopoltih migrantov, proti katerim nas danes ščuvajo novi fašisti, ampak tistih belih arijskih nadljudi, ki so se hvalili s svojo čisto raso in dvatisočletno kulturo. Primorci nismo imeli domačih izdajalcev. Tisti zelo redki, pod enim procentom prebivalstva, so že prej že prej postali Italijani in nato so to potrdili z vstopom v fašistično stranko. Istrani smo tako kot vsi Primorci ostali presejani domoljubi. Presejani na finem situ domoljubja in morale. Nas pred zgodovino nima kaj biti sram, mi nimamo razloga za njeno spreminjanje, mi nimamo kaj skrivati, se sramovati klaboracije in izdajstev. Mi smo Istrijani in Primorci, in to tistim, ki nas poznajo, pove vse.« (Ves govor M. Ivančiča)

V Dekanih so se kot vsako leto poklonili žrtvam poboja tudi z posebno mašo, ki jo je daroval tamkajšnji župnik g. Bogdan Berce, pa tudi skupnim obiskom na grobišču.

6. oktobra so pripravili komemorativno slovesnost tudi v Černotičah, kjer je bil slavnostni govornik borec istrskega odreda Jože Furlan. Tu je njegov govor.

OGLEJ SI FOTOGRAFIJE

 

Primorska za-vedno

Komen, 15.9.2018

Primorci in vsi naši prijatelji smo s ponosom proslavili naš praznik, ki seveda ni samo naš. Saj brez Primorske tudi današnje Slovenije ne bi bilo.

Tu si lahko pogledate posnetek neposrednega prenosa proslave na nacionalni televiziji.

To pa je govor tokratnega slavnostnega govornika Dušana Jelinčiča.

Poročilo tržaške televizije s prireditve na predvečer praznika in predstavitve knjige M. Ivančiča Primorska dežela.

 

Bazovica 2018

Vsakoletne svečanosti v spomin na štiri ustreljene junake, ki jih je leta 1930 fašistično posebno sodišče obsodilo na smrt (usmrtili so jih 6. septembra) se je udeležilo lepo število obiskovalcev. Uvodni aplavz je bil namenjen prihodu udeležencev tradicionalnega spominskega planinskega pohoda, ki ga organizira planinski odsek ŠZ Sloga. Sledili sta glasbena in plesna točka v režiji TPPZ Pinko Tomažič, godbenega društva Prosek in plesalke Daše Grgič. Uvodnemu pozdravu Milana Pahorja, predsednika organizacijskega odbora proslave, je sledilo polaganje vencev raznih organizacij in društev. Pred mikrofone sta nato stopila slavnostna govornika, predsednik tržaškega novinarskega krožka Pierluigi Sabatti in senatorka Tatjana Rojc (oba govora si lahko preberete v priponki ob članku na naši spletni strani). Oba sta poudarila pomen protifašističnih vrednot, idealov svobode, miru in ohranjanja zgodovinskega spomina, počastila sta bazoviške žrtve, ki so darovale svoje življenje za boj proti fašizmu, in opozorila na vse bolj rastočo in zaskrbljujočo nestrpnost do drugega v sedanji družbi.

Tekst iz Primorskega dnevnika http://www.primorski.eu/stories/alpejadran/290327_iz_bazovice_poziv_evropi/#.W5YTXlTiiUk

 

Izjava za javnost

 

Zveza borcev odločno obsoja formiranje paravojaških enot!

 

Zveza združenj borcev za vrednote narodno osvobodilnega boja Slovenije (v nadaljnjem tekstu ZZB) najostreje obsoja kakršno koli nastajanje paravojaških enot ali strankarskih milic. Že dolgo opozarjamo na paravojaške enote, ki so nastale znotraj Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), katerega predsednik je nekdanji minister Janševe vlade Aleš Hojs, generalni sekretar pa viden član SDS dr. Božo Predalič.

Zaskrbljujoče je zlasti to, da se te enote urijo na streliščih Slovenske vojske, ki bi morala biti apolitična. Na to že nekaj časa opozarjamo, ne samo v ZZB, pač pa tudi druge veteranske organizacije združene v KoDVOS-u. Na pojav paravojaških struktur v Sloveniji smo opozorili tudi predsednika republike Boruta Pahorja, ki se je na naša opozorila odzval z molkom.

Ob postroju Janševe Manevrske strukture v Kočevski reki je pokojni dr. France Bučar ugotavljal: »Spodnaša se avtoriteta države, avtoriteta sodišča, ustanavlja se strankarska vojska. Žalibog, ampak natančno tako se je začelo v nacistični Nemčiji«.

ZZB ostro obsoja tudi nastanek t.i. Šiškove »Štajerske varde«. Zato pričakujemo, da bodo organi pregona in pravosodja ukrepali v skladu z obstoječo zakonodajo. Na poslance Državnega zbora in politične stranke pa naslavljamo apel, da se uredi in zaostri zakonodaja, ki bo preprečila kakršno koli nastajanje združb, ki bi vodile, pod takšnim ali drugačnim izgovorom, v paralelne oborožene strukture. Samo policija in Slovenska vojska imata pravico in dolžnost zagotavljati varnost in mir v državi.

Poslanec SDS Branko Grims je na včerajšnjem odboru Državnega zbora zavajal javnost s tem, ko je trdil, da je ZZB povezana s Šiškovimi paravojaškimi enotami. Zato pojasnjujemo sledeče: Vilko Brus je sicer član ZZB, ni pa član nobenega od organov naše organizacije, niti na lokalni, kaj šele na državni ravni. ZZB ima čez 40.000 članov in je nestrankarska organizacija. Člani ZZB so člani ali podporniki različnih političnih strank. ZZB pa kot organizacija civilne družbe ne podpira nobene stranke ali kandidata, prav tako pa tudi ne preprečuje, da se posamezni člani ne opredeljujejo po svoji vesti, prepričanju in vrednotah. Sicer pa imamo vse veteranske organizacije združene v KoDVOS enotno stališče do problematike paravojaških skupin.

Glede primerjav ”Štajerske varde” s partizanskimi in veteranskimi enotami menimo, da gre za popolnoma različne stvari, saj gre pri partizanskih organizacijah za obujanje spomina na vrednote NOB. Vse spominske partizanske čete so ustanovljene kot društvo in registrirane pri pristojnem državnem organu. Njihov namen pa je negovati spomin na obdobje NOB in nikakor ne podpihovati sovraštvo med ljudmi.

Tit Turnšek

Predsednik ZZB NOB Slovenije

 NA VRH

 

Dovolj nam je laži, potvarjanja zgodovine, hujskanja ...

DOVOLJ NAM JE RAZDVAJANJA NARODA, in to na račun naročnine, ki jo plačuje narod.

Protestni shod proti javni televiziji

Koper, 2. 8.2018

Fotografija osebe Miloš Ivan�i�.

Kljub poletni temperaturi, ki je na večernem razbeljenem kamnu Titovega trga še vedno presegala 30 stopinj, mogoče celo 35, se je ob 18 uri dodobra napolnil s svobodomiselnimi ljudmi, ki jih je še bolj razkurila programska politika nacionalne televizije, ki zelo očitno obuja slovenski fašizem, ki mu sicer pravimo domobranstvo, spreminja zgodovino in razdvaja narod.

Na protestu, ki ga je organiziralo Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, je bilo jasno povedano, da ne gre samo za oddaje Možine in njegovega sogovornika Dežmana, ampak za očitno načrtno programsko politiko. Govorniki na zgodovinskem balkonu trga so bili predsednik koprskega združenja borcev Marijan Križman, ki je obrazložil zakaj ta protest, predsednik ZB Slovenije Tit Turnšek, ki je zelo jasno odgovoril vodstvu RTV, borec istrskega odreda Dušan Puh, ki je z jasno primerjavo povedal, da so ti ljudje, ki danes blatijo partizanski boj, nič drugega kot fašisti in naš znani igralec Boris Kobal, ki je pozval k začasnemu prenehanju plačevanja naročnine, dokler vodstvo RTV teh razmer v svoji hiši ne uredi.

Marjan Križman: »Cilj te propagande je še vedno isti, enačenje partizanov in domobrancev v imenu neke že povsem mrtve »sprave«. Namen je tiste, ki so se bojevali za okupatorja in prisegli Hitlerju, izenačiti s tistimi, ki so se kot zavezniška vojska bojevali proti okupatorju. Ko sta si segla v roke takratni predsednik države Milan Kučan in nadškof Alojzij Šuštar, sta na simbolni ravni dosegla spravo in pomiritev slovenskega naroda, a žal oddaje, ki smo jim priča na javni televiziji in jih vodi Jože Možina, sporočajo ravno nasprotno.«

Tit Turenšek: »11 septembra 1944 je na londonskem radiu član kraljeve vlade dr. Alojz Kuhar med drugim dejal: ''Vsi oni, ki se hočejo boriti za svobodo domovine in to mora biti danes največji vzor vsakega slovenskega človeka, pojdejo po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in zaveznikov postavljena, da vodi borbo za naše osvobojene…'' Tudi tega si ni izmislil Turnšek. Ampak vsega tega Možina noče vedeti, Dežman pa verjetno niti ne razume.
Ni ''leve'' in ''desne'' resnice. Dejstva so taka kot so, lahko po seveda ima vsak svojo interpretacijo. Z vsakim svinčnikom lahko napišete stališče do preteklost, lahko napišete kolikor hočete neresnic. Toda ni nobene radirke, s katero bi lahko izbrisali preteklost. Dejstva ostajajo dejstva.«

Dušan Puh: Jože Možina in Jože Dežman sta sokriva »za poboj 6 milijonov Židov! Sokriva sta za 1.800.000 padlih in umrlih Jugoslovanov! Sokriva sta, za vse pobite slovenske talce, za vse umrle v koncentracijskih taboriščih, za vseh 99.812 žrtev. Sokriva sta za vse izseljene Slovence, za njihovo trpljenje in žrtve! Sokriva sta za vse milijonske žrtve vseh fašistov, vključno japonskih. In celo za žrtve Hirošime in Nagasakija. Sokriva zato, ker opravičujeta in se solidalizirata z izvrševalci zločinov, ki so jih zasnovali Mussolini, Hitler in japonski militaristi.«

Boris Kobal: »Ne gre za Možino in Dežmana, gre za uredniško politiko RTV in predvsem tiste, ki so v ozadju, teh se je treba bat. Predlagal je tudi, da vseh 42.000 borcev vloži individualne tožbe proti avtorju, intervjuvancu in RTV ter začasno prekinitev plačevanja TRV naročnine.«

Kdo je v ozadju vodstva RTV Slovenija se jasno vidi po tem, da je skupina članov SDS skušala motiti naš protest, a ji ni uspelo.

Tudi pri spreminjanju zgodovine jim ne bo uspelo, saj nič ne more izbrisati zgodovinskega dejstva, da so bili bela garda in domobranci kolaboracionisti fašizma in to pri etnocidu in genocidu nad lastnim narodom, najbolj zavržena oblika izdajalskega fašizma, in da so vsi današnji častilci in tudi zagovorniki njihovih dejanj nič drugega kot FAŠISTI.

Za pravo vzdušje je poskrbel MPZ Lopar pod vodstvom Vlada Korošca.

To pa je še nekaj fotografij.

 

ŠIRJENJE LAŽI, POTVARJANJE ZGODOVINE IN RAZDVAJANJE NARODA NISO SVOBODA GOVORA IN TISKA ampak Geobbelesova metoda širjenja fašizma.

Komentar Miloša Ivančiča:

Svoboda govora in tiska je temelj demokracije. V tej obliki, kot jo poznamo danes, sta pridobitev meščanske revolucije pod gesli svoboda, bratstvo, enakost, ki pa se je končala s pobojem več deset tisoč pariških komunardov, to je socialistov in komunistov. Temeljni dokument svobode govora in tiska je Areopagitica Johna Miltona iz leta 1644, nato pa ameriška ustava, ki je celo pisana na temeljih naše slovanske posredne delegatske demokracije brezrazredne družbe. Prvo pravo svobodo tiska so si dejansko izborili prav ameriški novinarji, vendar njihova današnja je le farsa nekdanje, saj je v službi kapitala.

Fašizem, ki naj bi zaustavil vse svobodomiselnosti je namesto svobode govora in tiska razvil nacionalistični ali rasistični populizem.Ta se je z hladno vojno ohranil in se danes ponovno razvil z neoliberalizmom.

Svoboda javne besede ne more biti prilaščanje medijev, kar je počel Mussolini, tudi ne širjenje laži na račun političnih nasprotnikov, kar je uvajal Hitler. Zato je od svojih novinarjev zahteval velike laži, take da ljudje še pomislili ne bodo, da niso možne, ali pa če bodo bo nekaj laži vendarle še ostalo, Vse skupaj je dodelal njegov minister Goebbeles, katerega bistvo je ponavljanje laži do svetopisemske resnice "in beseda je meso postala".

Svoboda javnega obveščanja ne more temeljiti na drugi plati medalje, če je druga plat laž. Ne more biti uravnoteženo poročanje o resnici in laži.

Svoboda javne besede pa sploh ne pomeni, da lahko neka nacionalna TV širi laži in jih po Geobbelesovi teoriji ponavlja ter spreminja v resnico, izkrivlja zgodovino in še huje: ščuva ljudi med seboj, radikalizira skrajneže in razdvaja narod. Pravica do javne besede, ni pravica do širjenja laži in nestrpnosti.

Svoboda laganja je populizem fašizma, njegovi avtorji so Mussolini, ki si je popolnoma prilastil medije in zastonj delil radijske sprejemnike, Hitler s teorijo velikih laži.

Širjenje laži, potvarjanje zgodovine in ščuvanje so fašizem. Če pa zraven dodamo še razdvajanje naroda, potem je to kolaborantski fašizem, katerega cilj je, da se enotnost tega naroda ponovno zruši, da se njegovo bogastvo proda tujcem, in seveda, da tisti, ki to izvajajo dobijo provizije in svoj oblastniški fevd.

Zakaj pa se na RTV to dogaja?

1. Zaradi skrajnih oblik pritiska desnice na RTV in njihove novinarje, zlasti Janševe in Peterletove.

2. Zaradi nesposobnosti takozvane politične levice, da bi uravnotežila razmere in branila profesionalno novinarstvo.

3. Zaradi psevdolevičarskih politikov in novinarjev, ki imajo skupnega z novinarstvom prav toliko, kot ga je imel nekoč Mussolini kot glavni urednik in komentator glasila italijanskih socialistov.

4. Zaradi nedodelanega in nejasnega demosovega zakona o tisku in Grimsovega zmazka - zakona o RTV. Zaradi popolnoma nestrokovnega delovanja programskega sveta RTV, zlasti njegove kadrovske politike, ki je postavljalo na čelo te institucije politikantske profesorje, kulturnike in celo tehnike ter propagandiste.

5. Zaradi oblastniških želja in pokvarjenosti nekaterih šefov, ritolizništva nekaterih novinarjev in nojevskega potiskanja glave v pesek večine zaposlenih.

6. Zaradi prevelikega vpliva nekaterih tako imenovanih rtv-jevcev, tehnikov in drugih servisnih poklicev, ki sploh ne vedo, kaj je novinarstvo, a se imajo za zelo pametne.

To kar počne programska politika televizije z njenim bivšim direktorjem Možino je po mojemu osebnemu mnenju novinarja in književnika samo nova prilagojena oblika prej omenjenih idejnih velikanov mračnajške zgodovine.

Jani zavod, torej tudi RTV, mora delovati v interesu njene javnosti, to je državljanov republike Slovenije, nikakor pa ne vodilne stranke, še manj pa najbolj nasilne. Sploh pa ne s ciljem zavajanja z lažmi, ščuvanjem in delitvijo naroda. Za to je kar se dogaja je odgovorno vodstvo, s programskim svetom na čelu, konkretno pa generalni direktor in direktorji, odgovorni uredniki in seveda popolnoma vsi novinarji.

 

Počastitev Dneva borca in 70. obletnice ZB

 

Srmin, 7.7. 2018

Krajevne organizacije našega združenja: Bertoki, Boršt, Črni Kal, Dekani, Gračišče, Gradin, Hrvatini, Koper - mesto, Marezige, Olmo - Prisoje, Pobegi - Čežarji, Podgorje, Semedela, Sv. Anton, Škocjan – Šalara – Vanganel, Škofije, Šmarje in Žusterna so tokrat na Srminu pripravile že tradicionalno 21. srečanje ob Dnevu borca, ki je bilo letos posvečeno 70. obletnici Zveze združenj borcev NOB Slovenije.

Slavnostni govornik je bil generalmajor Ladislav Lipič, ki je zelo jasno poudaril pomen narodnoosvobodilnega boja, katerega pravo vsebino tako mediji kot nekateri politiki poskušajo zamegliti, da bi spreobrnili zgodovino in dejal: »Na vsakem koraku nas spremlja sovražni govor, priče smo komaj verjetnim medijskim manipulacijam in zavajanjem, vse pod krinko svobode govora. Z medijsko politiko uravnoteženosti, kar je poseben umotvor verjetno posebnih ljudi je dana domovinska pravica laganju in lažem v sredstvih javnega obveščanja. Javni mediji, ki so tako pomembni za demokracijo, namenjajo veliko pozornost ljudem in dogodkom, ki si takšne pozornosti ne zaslužijo. Z načinom svojega delovanja spodbujajo, včasih pa kar silijo ljudi k zatekanju v populizem, demagogijo, intelektualno preproščino in zabavljaške poskuse vzbujanja všečnosti. In nekega jutra se bomo skupaj zbudili v fašizmu!« (Ves njegov govor preberite tu.)

Ob prenašanju vrednot NOB na nove rodove, pa jim tega ne uspelo. Pri nas na koprskem zagotovo ne, saj je še vedno živ spomin na fašizem. Letos smo sprejeli v svoje vrste več kot 40 novih članov, tako da se naše vrste kljub staranju in odhajanju udeležencev NOB še povečujejo in krepijo svojo dejavnost. Zato smo tudi kar številnim najbolj dejavnim podelili jubilejna priznanja. Prejeli so jih:

Dragica Blagojevič in Dragica Lipovšek, ki sta bili organizatorki tudi te prireditve in večine ostalih,

Irma Černac, Sergij Jakomin, Viktor Kofol, Dragica Mitrovič, Edvard Robin, Jože Rojc, Julijan Torkar, Serafin Turk, Alojzija Zavnik, Danijel Zlatič, Klavdijo Zlatič, Mirela Zlatič, Ivan Zorč, In učenca OŠ Elvire Vatovec Prade Lea Kranjec in Maj Brlek, ki pogosto vodita naše prireditve in sta povezovala tudi tokratno, nastopili pa so MPZ Lopar pod vodstvom Vladislava Korošca in MPZ Izola, ki ga vodi Anton Baloh, naša zamejska rojakinja, pevka, Martina Feri ob spremljavi Franka Reja, plesalca Plesne šole Elit Koper Sanda Husić in Artur Steffe ter violinistki Nika Toškan in Katja Dadič.

Fotografije:

Video posnetek Delgija Jermana:

 

Ob dvenu borca

Krajevna skupnost Žusterna, ki praznuje svoj krajevni praznik na 4. julija ali točneje DAN BORCA, je tudi letos v sodelovanju z našo krajevno organizacijo pripravila krajšo slovesnost. Ob tej priložnosti so tudi podelili posebni priznanji in sicer članici naše borčevske organizacije Ladici Štritof, vsestransko delavni krajanki, ki jo številni poznajo tudi po njenih televizijskih pričevanjih, in prizadevnemu Fulviju Richterju, prav tako vsestransko prizadevnemu aktivistu krajevne organizacije in italijanske skupnosti v Kopru.

LADICA ŠTRITOF je več kot 50 je vsestransko delovala v okviru Krajevne skupnosti Žusterna, posebej v Zvezi borcev in v drugih organizacijah na našem območju. Zbrala je veliko dragocenega dokumentarnega gradiva o narodnoosvobodilnem boju, maja 2017 pa je na RTV Slovenija v treh nadaljevanjih zelo odmevne televizijske oddaje Spomini razkrila slovenski javnosti tragično življenjsko zgodbo svoje družine. Kot trinajstletno dekle je morala, potem ko so njenega očeta ubili belogardisti, skupaj z mamo prevzeti nase odgovornost za pet mlajših bratov in sester, ki jim je po materini smrti po vojni zagotovila dostojno življenje. Opisala je požiganje vasi in streljanje talcev v italijanski roški ofenzivi poleti 1942, hudo trpljenje žensk in otrok v gozdnih taboriščih v zimi med letoma 1942 in 1943 in pošastno nasilje italijanskih okupatorjev in domačih izdajalcev na Notranjskem. S preprostimi in vsem razumljivimi besedami je razložila bistvo narodnoosvobodilnega boja in s konkretnimi pričevanji opisala okrutnost belogardistov.

Njena življenjska pot v mnogočem pooseblja trpljenje tistega dela slovenskega naroda, ki se je uprl okupatorjem in ki si je kljub nepopisnemu trpljenju in žrtvam po vojni zagotovil boljše življenje.

 

Vedno več fašističnih provokacij

Velenje, Lož, 24. 7.2018

https://www.delo.si/images/slike/2018/06/23/35924148_10214160304814115_367273987899654144_n_13957.jpg 

V Sloveniji smo priče vse pogostejšim fašističnim provokacijam. Pred praznikom slovenskega dneva državnosti so ljudje opazili kar dva taka napada na demokracijo in svobodo. Prvi se je zgodil v Velenju, ko so ga ponoči neznanci polepili s fašističnimi plakati v zelo znanem nemškem nacističnem stilu in s svastiko, drugi primer pa v Ložu, kjer so oskrunili zastavo oz. prapor Osvobodilne fronte. Ta povečana dejavnost skrajnih desničarjev je očitno povezana z njihovim nezadovoljstvom z razvijanjem dogodkov po volitvah, na katerih je dosegla relativno zmago skrajno desna stranka SDS, ki pa zaradi večine glasov, ki so jo dobile leve in sredinske stranke ne more sestaviti vlade.

Nova knjiga: Fašizem za Butalce

fasizem za butalceKoper, 31.5.2018

Ob koncu meseca pomladi, upora, boja, zmage in osvoboditve smo v počastitev vseh praznikov našega ponosa predstavili novo knjigo člana našega odbora, novinarja in književnika Miloša Ivančiča z zanimivim naslovom FAŠIZEM ZA BUTALCE. Avtorju so pomagale Dragica Lipovšek, lektorica Vesna Tomc Lamut in igralka Jerica Mrzel. Miloš trdi, da je fašizem še vedno živ, z drugo svetovno vojno so bile potolčene le njegove armade, sam pa je poniknil v črne globine duš pohlepnih oblastnežev. Tam se je razstavil na svoje izvorne dele in se kot mutanti preoblikoval v nove oblike, prilagojene hladni vojni in novemu, kvazi liberalnemu kapitalizmu. Danes ga, kolikor nam uspe razgrniti zaveso množičnih medijskih manipulacij, lahko opazimo kot populizem, ksenofobijo, dobičkonosne lokalne vojne, diktaturo kapitala in predvsem kot boj za totalno oblast edinega »od boga danega« družbenopolitičnega sistema.

Knjiga odkriva pozabljena ali celo namerno skrita zgodovinska dejstva o razvoju fašizma in njegovih zelo pestrih oblik, avtor pa jih kot novinar ne razlaga samo iz zgodovinskega zornega kota, ampak tudi politološkega, ekonomskega, sociološkega in celo antropološkega, pa seveda predvsem svojega, primorskega.

Predogled knjige na ISSUU

V spomin na požig Gabrovice

Gabrovica, 27.5.2018

 

V Gabrovici pri Črnem Kalu smo dan ped obletnico počastili spomin na požig te vasi in poboj devetih domačinov, med temi tudi štiriletne Nerine. Ta zločin so zakrivili Nemci ob pomoči italijanskih fašistov in slovenskih domobrancev 28. maja leta 1944. Prireditve, ki jo je pripravila Dragica Lipovšek, so se številno udeležili obiskovalci z obeh strani meje in tudi nekdanji predsednik Milan Kučan. V programu so sodelovali učenci osnovne šole Prade in glasbene šole Koper, Jerica Mrzel in MPZ Lopar. Slavnostni govornik je bil koprski novinar in književnik Miloš Ivančič, ki izhaja prav iz te vasi.

Fotografija osebe Mojca Vivoda.Video posnetek prireditve (avtor Delgi Jerman)

To pa je Ivančičev govor:

Tu v tem Bregu, Osapski dolini, v Gabrovici so že v starih časih živeli napredni ljudje, kmetje in delavci tržaških tovarn, številni mornarji, ki so videli svet, spoznali drugačnost, pravico in krivico. Tu se niso sprijaznili z izdajstvom Angležev in drugih zaveznic Antante, ki je Primorsko podelila Italiji.

Tu so se prvi zoperstavili fašizmu. Iz te vasi je že 16 maja leta 1921 po dveh dneh boja na osapskih barikadah umrl prvi heroj Andrej Žerjul.

Leta 30 so v Gabrovici sklicali »Komunistično konferenco za Slovensko Istro« na kateri so sprejeli številne dogovore v bran pred fašizmom. Revolucionarno nastrojeni kmetje so kupili pisalni stroj in sami doma izdelali ciklostilni tiskalni stroj ter leta 1932 začeli izdajati glasilo »Kmetski glas«, s katerim so ljudi pozivali k uporu proti fašizmu. Sem so ob podpori karabinjerjev prihajale fašistične škvadre s palicami in ricinusovim oljem. Kar 50 ljudi je moralo zbežati v Jugoslavijo. Med njimi na primer tudi učitelj in nekaj njegovih učencev, med drugim tudi dva naše Ivančiča.

Med NOB so v tej vasi delovali partizanska tehnika »Naš dom«, kasneje »Snežnik«, in ilegalna tiskarna »Žena«. V vasi in v bunkerju v stenah nad naseljem so se zadrževali razni partizanski štabi, tu je bilo tudi stičišče kurirskih poti ter zbirališče sanitetnega materiala.

27. maja zvečer je prinesla v vas dragoceni laboratorijski mikroskop za bolnišnico Zalesje, ki smo jo proslavili pred nekaj tedni) kar sama predsednica tržaške osvobodilne fronte legendarna danes pa pozabljena Vlada Bidovec Morana.

Tistega 28 maja leta 1944 je bila lepa sončna nedelja, praznična binkoštna nedelja. Tudi v Gabrovici, pa čeprav je bila ta vas trdnjava komunizma, so vsaj gospodinje nameravale k maši, tu v to cerkvico, pa niso mogle. Možje so nameravali obirat češnje, da bi jih lahko naslednji dan odnesli v Trst.

Pa niso mogli - nekateri nikoli več v življenju.

Ko se je začelo daniti jih je vaška straža s piskanjem opozorila da se nekaj hudega dogaja, a so bili že obkoljeni z močnimi enotami nemških vojakov in italijanskih fašistov, med njimi tudi colotijevci ter raznimi Globočnikovimi kolaboracionisti in slovenskimi domobranci. Vse ljudi, ki se niso poskrili so zbrali na križišču pri pilu, med katerimi je prav domobranski oficir obiral tiste najbolj zdrave in za delo sposobne v Nemčiji, ostale so postrelili in zažgali v lastnih hišah, med temi tudi malo štiriletno Nerino.

Ko sem pred leti še kot novinar snemal spomine ljudi sta mi dve Angelini iz Gabrovce, Angela Barut in Angela Žerjul tako opisovali te zločin. Prosim posnetek:

POSNETEK PRIČEVANJA: (A. Barut pripoveduje, ko je domobranski oficir kričal na njeno hčerko Nevo, da je on Uršič in da naj se ga zapomni, ter pove, kje so partizani sicer ji bo ustrelil očeta, ona pa je odgovorila, da naj ga kar, a tega ne bo povedala. Bili so namreč prav v njihovem bunkerju. A. Žerjul pa izredno občuteno in opisno pripoveduje, kako so izgledala zoglenela trupla ljudi, ki so jih vlekli iz požganih hiš.)

Tako je prav na binkoštno nedeljo prišel sveti duh v uporno in svobodomiselno Gabrovico, ne v obliki goloba, ampak svastike, fašistične mesarice in tudi domobranskega orla .

40 let se je ta zločin pripisoval samo Nemcem in italijanskim fašistom. Ko sem začel po radiu Koper v začetku devetdesetih let poudarjati, da so bili z njimi tudi domobranci, se je name vsula ploha očitkov in zahtev po zamenjavi. Da, prej se je pri zločinih velikokrat zamolčalo prav te domače izdajalce. Ljudje jih niso posebej omenjali, saj jih je bilo sram, da ima ta naš narod tudi take izdajalce.

Nemci so ob pričakovanju zavezniškega izkrcanja iz severnih delov Slovenije pripeljali v Trst kar okrog 2000 domobrancev, večinoma so jih nastanili v zgodovinskem slovenskem centru Pri Svetemu Ivanu, v gradu Devin so naredili šolo za domobranske oficirje ali nove biriče zloglasnih grofov Turn und Taxis.

Takrat je nov tržaški grof postal Slovenec in to eden od največjih esesovskih zločincev vodja taborišč Treblinka in Rižarna - Odilo Globočnik.

Za njega je delal tudi bivši študent ljubljanske pravne fakultete Marko, ki je iskal svojo sošolko, prej omenjeno Morano, da ji sam osebno izrezal iz hrbta srp in kladivo. Ta Marko je skupaj s svojim ruskim kolaborantom, zloglasnim Mongolcem, tiste dne dopoldne na kamionu peljal proti Gabrovici prav mimo naše hiše, kjer je prav takrat odgrnilo odejo, s katero je bil na ograjo kamiona privezan domači partizan, soborec mojega očeta, ves krvav z razrezanim hrbtom, s katerega sta mu ta dva rezala trakove kože, da bi od njega zvedela, kje so v Gabrci skriti partizani. Pa ni povedal.

Tudi mala Neva, hči Angeline Barut, v katerih hiši je bil ta bunker, je domobrancu Uršiču rekla, da naj kar ubije njenega očeta, a partizanov ni izdala.

Mater Angeline so ubili prav v hiši kjer je bilo skrita tiskarna Žena in pet partizanov. Pa ni povedala.

Vsi, ki so bili na kamionih za Rižarno in Dachau, so vedeli kje je ta bunker in vsi, ki so zgoreli prav tako, pa niso povedali.

Vsi partizani so ostali živi.

Sedaj pa mi vi kot Slovenci, domoljubi, ljudje svobode in moralnih vrednot povejte, ali lahko danes zaradi sprave primerjajmo dejanja tega Uršiča, Markota in njihovih pajdašev s herojstvom Gabršc, Gabrcev in njihovih otrok. Potem pa primerjajte poročanje naše nacionalne televizije, pa drugih medijev, nekaterih strank, in celo klanjanje predsednika države raznim mrtvim Uršičem in Markotom in padlim nedolžnim žrtvam domobranskega izdajstva.

Tu v Gabrovico naša televizija ne pride, Pahor tem ljudem ne bi podelil priznanj narodnih herojev, v tej cerkvi slovenski nadškof ne naredi maše zadušnice za na binkoštno nedeljo skupaj pobite kristjane in komuniste.

Fašizem je še vedno živ. Če pa ostaja kakšen dvom, ali si razvoja fašizma in vseh teh grozot ne znate razložiti, vas vabim v četrtek ob 11. uri v Pokrajinski arhiv Koper, kjer bomo predstavili mojo novo knjigo Fašizem za Butalce.

Smrt Fašizmu, Svoboda narodu.

Odkrili smo spomenik Danilu Petrinji – Primožu

Koper, 26. april 2018

Fotografija osebe Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.

V Hlavatyjevem parku, kjer stojijo kipi naših uglednih borcev za svobodo in povojnih graditeljev, smo danes slovesno odkrili spomenik partizanu in graditelju Luke Koper Danilu Petrinji - Primožu.

Petrinja je s svojo enoto borcev VDV izvedel številne neverjetno hrabre akcije, med drugim tudi reševanje političnih zapornikov iz zloglasnih koprskih zaporov še pred osvoboditvijo. O tem je ob odkritju govoril tudi njegov soborec Danilo Ivančič. Danilo in njegovi tovariši se po vojni niso mogli sprijazniti, da so izgubili svoje mesto Trst, zato so vso energijo preusmerili v razvoj Kopra. Tu so brez pomoči slovenskih oblasti zgradili Luko Koper, ustanovili več podjetij in nato pripeljali že železniško progo. O tem je govoril njegov nekdanji sodelavec iz Luke Viktor Udovič.

Glavni govornik je bil naš predsednik Marijan Križman, ki je tudi vodil vse te priprave za postavitev kipa in je tudi skupaj z Danilovo hčerjo Jasno Tepina odkril to bronasto doprsno skulpturo na masivnem kamnitem podstavku.

Prisotne je tu v tem parku samih herojskih tigrovcev in komunistov pozdravil tudi Koprski župan Boris Popovič, pa čeprav je še nedavno vulgarno spreobračal nekdanji partizanski pozdrav Smrt fašizmu v Smrt jugokomunizmu.

Da je bila prireditev tudi lepa, pa ne samo pomembna so poskrbeli gojenci koprske glasbene šole in dijaškega doma pod vodstvom Olge Jazbinšek in Lovski pevski zbor Dekani pod vodstvom Antona Baloha. Vse skupaj je v pravi šopek povezala naša neutrudna Dragica Lipovšek.

GOVOR MARIJANA KRIŽMANA

FOTO

M.I.

Proslavili smo dan OF

Sv. Anton, 27. april 2018

Letos se je osrednja tradicionalna proslava Dneva upora iz Potoka preselila v kulturni dom v Svetem Antonu.

FOTO

Video posnetek Delgija Jermana

 

Dan ustanovitve OF je velik praznik

 

Nekoč smo praznovali dan Osvobodilne fronte kot častni praznik našega ponosa na to, da smo se uprli okupatorjem in preživeli, a po osamosvojitvi so ga demosovci, zato da bi ga razvrednotili, preimenovali v Dan upora . Nato so začeli na vse načine pljuvati po Osvobodilni fronti, komunistih, partizanih in vseh ostalih, ki se niso sprijaznili s tem, da bi nas okupator, zbrisal z zemljevida narodov tega sveta, kot ljudi pa do konca iztrošil v delovnih taboriščih, nato pa iz tega kar je ostalo naredil pepel ali celo milo (žajfo) za svoje vojake, ki so osvajali svet. Nekateri, ali kar številni Slovenci, so pri tem celo sodelovali.

Da bi oprali to največjo sramoto slovenskega naroda s svojega družinskega imena, ali zato, ker so tudi sami še vedno fašisti, so začeli razlagati, da so OF komunisti izkoristili za svoje revolucionarne namene prevzema oblasti.

Da, res je. In tako so vojaško enotni premagali okupatorja, in ga sami, brez kakšnih dolgov tujcem, izgnali skupaj z njegovimi kolaboranti. Ob koncu vojne so izpeljali referendum o novi državi z novim političnim sistemom, nato začeli razvijati novo ljudsko oblast, obnovili porušeno domovino, razvili industrijo, šolstvo, zdravstvo, znanost, zgradili sodobne ceste in železnice, preprečili napad Kominforma, razvili politiko miroljubne koeksistence in dali upanje v boljše in poštenejše življenje ljudem kot posameznikom in narodom po vsem svetu.

Tudi Demos (ki hoče biti pomembnejši od OF) je po osamosvojitvi prevzem oblast. In kaj je poleg osamosvojitve naredil? Razrušil in razprodal tujcem gospodarstvo, vse tovarne in podjetja. Sprožili so kraje brez zgodovinske primerjave, vsega kar je zgradil sam narod pod vodstvom bivših partizanov in komunistov. Narodno bogastvo so podarili Vatikanu in svojim pajdašem... Zato da lahko bogatijo posamezni novi oblastniki, da dosežejo popolno oblast, je porušil vse stare moralne vrednote, na katerih je slonelo tudi naše šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo. Kar je najhuje pa je, da je razdvojil narod celo do te stopnje, da so nekdanjo državljansko vojno, ki so jo domobranci vodili priti vsemu kar je bilo naprednega v narodu, ponovno sprožil kot hladno vojno znotraj lastnega naroda in jo vsak dan bolj razplamteva.

Da bi razvrednotili OF razvijajo tudi neke razprave glede njenega imena OF ali Protiimperialistična fronta, a te so podobne tisti o oslovi senci. Jasno je, da ko postavljaš neko organizacijo, misliš bolj na njeno vsebino kot ime, tudi zato nimaš v mislih samo enega in edinega imena, ampak iščeš in izbiraš najbolj ustrezno. Tako je bilo tudi z OF, vendar neizpodbitno zgodovinsko dejstvo je , da so jo ljudje spoznali kot OF in jo pod tem imenom ter vsebino tudi vzeli za svojo in pod njenim vodstvom izpeljali osvoboditev naroda in njegov preporod.

Zato naj živi Osvobodilna fronta, danes kot fronta vseh ljudi, ki se borijo za svobodo in samostojnost, za ohranitev in razvoj našega naroda v sedanjih razmerah, za človeka dostojno življenje, da se iz naroda novih hlapcev raznih oblastnikov, politikov in seveda velikega kapitla ponovno spremenimo v narod junakov in gospodarjev ... vsaj gospodarjev svoje sreče.

Za humanost in poštenost (tudi do zgodovinske resnice).

Miloš Ivančič

 

Redna letna programska skupščina našega združenja

Sveti Anton, 28.3.2018

Na naši redni letni skupščini, ki smo jo pripravili v Svetem Antonu, kjer deluje ena naših najbolj delavnih krajevnih organizaciji, smo naše delo v prejšnjem letu ocenili kot zelo delavno in uspešno. To se nam pozna tudi pri odmevnosti naših prireditev, na katerih sodeluje vedno več šolske mladine, pri večanju števila članov, v tem letu kar 60, in višjih prihodkih. V združenju je sedaj že več kot 1500 članov. Med aktivnostmi velja poleg raznih praznovanj in srečanj omeniti okroglo mizo o Gentilejevi reformi, izdajo knjige o prvih uporih proti fašizmu leta 1921, priprave na postavitev doprsnega kipa partizanu in graditelju Luke Danilu Petrini – Primožu, pa tudi pobudo za zakon o prepovedi fašističnih simbolov, ki sicer bolj sovpada že s tem letom.

Celotno poročilo o delu našega združenja v letu 2017

Program dela za leto 2018

Koledar prireditev

Skupščine so se udeležili tudi predstavniki nam prijateljskih organizacij, med drugim tudi delegacija protifašistov istrske županije Edo Jerman in Stojan Jermaniš iz Buzeta.

Spomin na napad fašistov na strunjanske otroke

Strunjan, 23.3.2018

Videoposnetek prireditve Delgija Jermana.

 

Več o dogajanju leta 1921 pa lahko preberete na tej naši strani: PRVI UPORI PROTI FAŠIZMU

 

Pobuda za prepoved fašističnih in nacističnih simbolov

Koper, 13.3.2018

V Kopru smo pripravili prvo iz vrste okroglih miz o pobudi Zveze borcev Slovenije za prepoved fašističnih in nacističnih simbolov.

Pobudo je predstavil predsednik našega združenja in podpredsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman. V uvodu v razpravo sta še sodelovala Primož Trebežnik – član odbora Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper in Emil Čebokli – nekdanji direktor PU Koper .

Pogovor je vodil Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije.

Ob popolni podpori pobudi, ki se jo bo predstavilo tudi po drugih večjih krajih Slovenije in poslancem državnega zbora oz. strankam, je bilo pogosto izpostavljeno, da bi morali prepovedati kakršno koli oživljanje fašizma zlasti pa oblikovanja paravojaških enot in njihovega oboroževanja.

 

POBUDA

V Sloveniji smo priča odkritemu nošenju simbolov in gesel fašizma in nacizma ter uniform, ki so jih nosili zapriseženi sodelavci nacistov. Tudi v drugih evropskih in neevropskih državah je vse več zloglasnih skupin, ki se identificirajo z nacizmom in njegovo ideologijo, temelječo na sovraštvu do tujcev in drugače mislečih družbenih skupin. Zanimivo dejstvo ob tem pa je, da sta nacizem in fašizem v državah, od koder izvirata, to je predvsem v Nemčiji in Italiji, z zakonom prepovedana.

Nurnberški proces v letih 1945 in 1946 je bil proces proti največjim vojnim zločincem pred mednarodnim vojaškim tribunalom, ki je sodil najpomembnejšim voditeljem nacistične Nemčije, od katerih je bilo 12 obsojenih na smrt z obešanjem, ostali pa so dobili dolgoletne zaporne kazni. Proces je pravno podkrepil razpad fašizma in nacizma. Po Nurnbergu so v Nemčiji .in vrsti drugih držav izvedli še več procesov, na kateri so obsodili še veliko nacistov in njihovih pripadnikov. Po zaslugi procesa so ljudje, ki so ustvarili vojno in izvajali zločine proti človečnosti, dobili kazen v skladu z mednarodnimi normami.

Kako pa je s tem v Sloveniji? Slovenska zakonodaja je pomanjkljiva, nacističnih simbolov ne prepoveduje, prav tako nimamo zakona, ki bi izrecno prepovedoval nošenje nacističnih ali fašističnih simbolov in gesel. Občutljivost slovenskega prostora, kjer sta bila fašizem in nacizem še posebno kruta, bi morala biti še toliko večja, saj je prav to zlo prejšnjega stoletja Slovencem namenilo izginotje z zemljevida narodov. Trpljenje Primorcev pod fašizmom vse od leta 1921 do njegova razpada leta 1943 je bilo še posebej hudo, saj- so fašisti dolgo pred drugo svetovno vojno na sodiščih za zaščito države obsodili in pobili številne domoljube in predvsem na jug Italije izselili zavedne župnike, učitelje in ostalo inteligenco.

Nikoli več nacifašizma, nikoli več vojne in sovraštva! O tem so bili po drugi svetovni vojni ljudje prepričani in tudi dolgo so v tem prepričanju živeli, misleč, da so se vsi narodi iz tega zla nekaj naučili. Žal se niso! - Zato dajem pobudo, da se tudi v Sloveniji sprejme zakon, ki bo prepovedoval nošenje nacističnih in fašističnih simbolov, ki bo prepovedoval delovanje skrajnih skupin, ki danes v Sloveniji nosijo uniforme nekdanjih pomagačev nacistične Nemčije.

 

V OGLEJU PODPISALI ZGODOVINSKI DOGOVOR

3. marca 2018 so v Ogleju (Italiji) predstavniki ZZB za vrednote NOB Slovenije in obmejnih občinskih organizacij pod vodstvom Tita Turnška in predstavniki Vsedržavnega združenja partizanov Italije (ANPI/VZPI) pod vodstvom Carle Nespole podpisali dogovor o koordinaciji aktivnosti organizacij ZZB NOB Slovenije in ANPI – VZPI v slovensko – italijanskem obmejnem območju.

Sam sporazum potrjuje že v času NOB sklenjen dogovor o prijateljstvu in sodelovanju. Podpisnika sta pozvala vsa partizanska in protifašistična združenja, da podprejo dokument, ki izraža duh sprejetih zaključnih dokumentov na srečanjih prejšnja leta.

Počastili smo spomin na junaški boj Komande mesta Koper

Boršt, 8.2.2018

V Borštu pri Kopru smo se tudi letos spomnili junaškega boja Komande mesta Koper in herojske smrti njenega komandanta Franca Planinca - Frenka. Več o tem neenakem boju šestih partizanov proti 500 nacistom in fašistom si lahko preberete na naši strani http://www.zb-koper.si/spomeniki/borst.html.

Videoposnetek prireditve našega snemalca Delgija Jermana

Več o Komandi mesta Koper si preberite v e-knjigi Pomlad na obali

Več o dogodkih in spomeniku v Hrpelcah pri Borštu

 

 LUKA KOPER JE TUDI NAŠA

 

Nekateri nam očitajo, da se s protesti proti dogajanju v Luki Koper, torej proti skritemu lastninjenju ali kraji, in proti šikaniranju upornih delavcev, vmešavamo v gospodarstvo in legitimno odločanje lastnikov, to je države. Na to lahko zelo enostavno odgovorimo, da je Luka Koper tudi naša:

 

Koper danes in nekoč. Preden so bivši borci in ves narod, ki je bil na njihovi strani začeli graditi svoje novo pristaniško mesto, je bilo v 2.000 letih v Kopru in okolici pozidano le toliko, kot je na tej sliki pobarvano z rumenim. foto: Google map

 

Marijan Križman: NAŠE OKNO V SVET

 

 NA VRH

 

JAVNO PISMO O TIHEM PREIMENOVANJU TITOVEGA TRGA V KOPRU

 

Spoštovani gospod župan Boris Popovič!

Nedavno se je na Titovem trgu pod uradno tablo »Titov trg-Piazza Tito« pojavila tabla z novim imenom »Piazza del Duomo-Piassa«. Občani nismo bili seznanjeni s tako spremembo, kateri nasprotujemo, saj o njej ni razpravljal Občinski svet Mestne občine Koper, pa tudi sklep župana nam ni znan. Glede na zgodovinska dejstva polpretekle zgodovine je ime trga takšno, kot si ga ljudje želimo in ga spoštujemo. Resda so bili nekateri poskusi spreminjanja, vendar smo vse z referendumsko voljo ljudstva zavrnili. Spreminjanja imen trgov in ulic kaj hitro lahko postane podlaga za spreminjanje zgodovine in negiranje nekaterih znanih dejstev v povezavi s polpreteklo zgodovino.

Spoštovani gospod župan, na vas apeliram, da se tabla z imenom »Piazza del Duomo- Piassa« odstrani, pročelje ene najlepših stavb našega mesta pa povrne v prvotno stanje.

S spoštovanjem

Predsednik: Marijan Križman

Koper, 1. decembra 2017

 

Komentar:

Očitno gre z ene strani za grobo provokacijo, z druge pa za nasedanje ljudi brez znanja ali celo kulture. Ta Trg je imel v zgodovini veliko imen, najdlje zelo enostavno Piàssa, pod Italijo so ga preimenovali v Piazza del Duomo pa tudi Piazza Roma, pod Avstrijo je imel celo ime Leipzig. Po Titu je bil poimenovan 1956. Torej, če gre za zgodovinske oznake, bi morale biti navedene vse, sploh pa tudi imena mesta Koper, ki so bila najprej starogrška Palada in Aegida, nato Capris, še najdlje Iustinopolis, nato Caput d'Istriae, Capodistria in Koper. Istrski Slovenci smo mu stoletja pravili Kuper. (M. I.)

M. I.

V Ricmanjah spoštujejo NOB

V Ricmanjah, slovenskem predmestju Trsta, so zelo lepo počastili spomin na svojih 43 padlih partizanov, aktivistov in žrtev fašističnega terorja. Domača borčevska organizacija in KD Slavec sta ob sodelovanju z MePZ Rdeča zvezda in folklornim društvom Borjač iz Sežane pripravila prav lepo slovesnost. Ob tej priložnosti so jih obiskali tudi pohodniki iz Bertokov in drugih krajev okolice Kopra, ki so se žrtvam posebej poklonili pred spomenikom. V vasi so pred nekaj leti tudi postavili posebno ploščo 2. bataljonu III. udarne Krajiške brigade, ki je po osvoboditvi Trsta 40 dni bival med njimi. Na proslavi so tudi uprizorili pravi partizanski miting. Slavnostni govornik pa je bil Miloš Ivančič.

To je osrednji del govora:

»Vi ste spomenik vašim padlim med NOB in žrtvam fašizma postavili med prvimi, že leta 1946. Prav v tistih časih, ko je skorajda vsaka družina zelo hudo čutila, da nekdo od dragih manjka. Postavili ste ga torej iz ljubezni do svojih izgubljenih. Vendar mislim, da tudi iz razočaranja nad novo vrsto svobode, ki so nam jo prinesle nove meje in novi oblastniki – prav tisti, ki so te naše slovenske kraje že v začetku prve svetovne vojno prodali Italiji, zato da je ta hinavsko izdala svoje zaveznike.

Nekateri so videli ali še vedno vidijo v Angležih in Američanih nosilce svobode in demokracije, vendar takrat, ko ste vi postavljali ta spomenik, so oni tu v Coni A vrnili v življenje in v prakso celo stare fašistične zakone, po katerih tudi meni v tržaški bolnici niso hoteli vpisati slovenskega imena in slovenskega priimka. Ampak to ni bilo najhujše. V svojo policijo so vključili in jim predali poveljevanje celo ljudi iz zloglasne Collottijeve bande, ki je mučila in pobijala naše ljudi, tudi iz vaše vasi. Njihovo častniško uniformo je dobil tudi naš fašistični učitelj Kagainkarta. Angleži, Američani in Italijani so naše begunske vojne zločince zaposlovali celo na šolah in državnem radiu.

O njihovi demokraciji je začel pisati tudi Primorski dnevnik, pa so mu prepovedali izhajanje. Izšel je šele potem, ko je po podjetjih in tovarnah stavkalo proti temu ukrepu kar 180.000 delavcev. 10. marca 1946 je med demonstracijami v podporo Jugoslaviji v Škednju njihova civilna policija streljala na demonstrante, dva ubila, 22 pa je ranila. Še huje, v tistih časih so celo skupino ustašev oblekli v ameriške uniforme in oborožili z njihovim orožjem, na so šli pobijat, da bi sprožili novo vojno. O tem se ni pisalo, naši, da ne bi sprožali še večjega strahu pred vojno, angleški, ameriški in italijanski novinarji, ki so prisegali na svobodo tiska, pa ker to ni bilo v njihovem interesu

V tem in takem času so vaši ljudje postavili ta vaš spomenik vašim borcem in žrtvam za svobodo.

Fašizem je ostal živ. Očistil se je starih obremenjujočih in preveč očitnih oblik delovanja, celo antisemitizma …, vendar še vedno je živ. A se vam ne zdi, da je to kar se je in se še dogaja ob takoimenovnem dnevu spomina na eksodus in fojbe le posledica tega fašizma. A ni to zelo očitno skrivanje fašizma. Svoj spomenik so postavili prav pri svetem slovenskem mučeniškem kraju Bazovica, in to na jami, v katero so prav fašisti, Guardia civica, začeli metati antifašiste. Pred kratkim sem dobil iz londonskih arhivov kup kopij dokumentov, ki popolnoma potrjujejo, da je to, kar so videli fantiči in dekleta iz Boršta, ko so tam med vojno pasli krave, in kar mi je zelo nazorno povedal Jordan Zahar za knjigo Peruti tržaškega aborigina - popolnoma drži. V to brezno je bil poleg Slovencev oz. protifašistov in trupel nemških vojakov vržen samo en fašist Fabiani, na smrt obsojeni pomočnik Collottija.

Ob primorskih zahtevah za protiutež tej italijanski manipulaciji zgodovine in skrivanja fašizma pa je Janševa vlada izbrala za datum tako imenovanega primorskega praznika 15. september, torej spomin na uveljavitev te iste pariške mirovne pogodbe, s katero je Jugoslavija izgubila Trst, Gorico in pol Primorske, za kar so padli tudi vaši junaki. To naj bi bil praznik združitve Primorske z matično domovino. To je praznik delitve Primorske, odpisa polovice njenih ljudi, ki so zaradi interesov velikih sil ostali na drugi strani neke nove politične meje. Ta odnos Ljubljanske politike do vas, ki ste ostali v Italiji, se enako kaže tudi do naših Korošcev, saj še prevzema nasledstva do avstrijske državne pogodbe nočejo izpeljati, pa čeprav bi bil zato potreben le en dopis.

Kaj pa postavljanje spomenikov domobrancem in celo čaščenje najhujših fašističnih zločincev, ustaških klavcev iz Jesenovca, Jastrebarskega in drugih taborišč smrti - teh ki so izrezovali oči, dojenčkom trli glavice kar z vojaškimi čevlji - a to ni obujanje celo čaščenje fašizma? Tem se je šel klanjat celo naš predsednik države. Da, po vojni so bili poboji in ti so bili zločin, kot je vsako maščevanje, vendar bili so predvsem posledica še deset karat večjih zločinov.

Pozabljamo, da je bilo med drugo svetovno vojno po vsem svetu pobitih več kot 60 milijonov ljudi, po njej v povojnih maščevanjih in drugih pobojih pa 6 milijonov, torej 10 odstotkov na žrtve vojne, v nekdanji Jugoslaviji je ta odstotek celo nižji. Brez strahot fašizma in groze njihove vojne proti navadnim ljudem, ne bi bilo vojne in tudi ne povojnih pobojev.

Še hujše kot pri nas se ta novi času in razmeram prilagojeni fašizem pozna po svetu, pa ne samo kot CasaPound ali v pobijanju v Siriji ali Palestini, v begunskih taboriščih in Guantanamu, ampak v ozadju delovanja velikih kapitalskih korporacij, celo 11. Septembru in neoliberalizmu. Kaj vse pa so ti neoliberalci pri nas po osamosvojitvi porušili, pokradli, razprodali in predvsem podarili tujcem. A ni to neki novi fašistični kolaboracionizem, samo v drugi obliki?

Spoštovani vsi prisotni, po prihodu sem se najprej ustavil na vašem pokopališču, da počastim spomin na 43 junakov in nedolžnih žrtev, vaših in naši rojakov. Pogledal sem na okrog po ostalih grobovih, pa sem se zavedel, da je na tem pokopališču pokopanih najbrž več kot tisoč naših prednikov, ki so sicer umrli narave smrti, a so zame junaki, saj so se vse življenje borili za ohranitev našega naroda.

Moje globoko spoštovanje do vseh njih, zlasti tistih, ki so v takratnih časih darovali svoje življenje, za življenje vas nas vseh. Moje spoštovanje tudi do vseh vas, ki ohranjate spomina na njihov boj, delo in bolečine. Občudujem tudi vas, da v vseh teh razmerah novih nacionalizmov in mutiranih fašizmov vzdržite ohranjati svoj jezik, v svojem združenju partizanov ponos na našo zgodovino, v društvu Slavec pa na našo kulturo, ki zaobsega vse skupaj.«

V Hrvojih in Kučibregu smo tudi letos počastili spomin na padle

Hrvoji, Kučibreg 5.11.2017

Borčevske organizacije iz slovenske, hrvaške in italijanske Istre smo tudi letos tradicionalno počastili spomin na padle partizane v hudih bitkah v tem delu Istre padlo 120 partizanov iz tržaško istrskega območja, predvsem italijanske narodnosti. Najprej smo se poklonili nekaterim pokopanim na pokopališču Hrvoji, nato pa se udeležili osrednje proslave v Kučibregu, ki je že na hrvaški strani. Letos so bili nosilci organizacije naši tovariši iz občine Ankaran.

To je video reportaža Delgija Jermana:

O spomenikih in dogodkih pa več tu:

Ko je Slovenija postala pomorska država

Lopar, 15.9.2017

 

V Loparju pri Kopru smo počastili 73. obletnico ustanovitve partizanskega mornariškega odreda,

Video reportaža s prireditve, kot jo je posnel Delgi Jerman

Album fotografij s pohoda in prireditve

Ustanovitev mornariškega odreda je bila eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini slovenskega pomorstva. Brez tega Slovenci sploh ne bi dobili morja. To je poudarila tudi slavnostna govornica zgodovinarka dr. Nadja Terčon:

Govor dr. N. Terčon

Obeležitev tega dogodka so pripravili naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo »Slovenska Istra«, Skupnost partizanskih pomorščakov Slovenije, 430. Mornariški divizion slovenske vojske Ankaran, Krajevna skupnost Marezige in vaška skupnost Lopar, Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, Policijsko veteransko združenje SEVER, za Primorsko in Notranjsko

Proslavo, ki je kot vedno napolnila vaški trg pred domom junaške Akveline Bembič je, zasnovala in vodila naša Dragica Lipovšek. Združevala vse, ki imajo radi svojo domovino in spoštujejo to kar so nam priborili naši predniki: Moški pevski zbor Lopar, Pihalni orkester Marezige, Učenci in učitelji OŠ Istrskega odreda Gračišče in Učenci OŠ Ivana Babiča Jagra Marezige in OŠ Oskarja Kovačiča Škofije. Posebno obeležje so ji dali tudi naši pohodniki, ki so na prireditev prišli iz Ankarana in Bertokov ob spremstvu koprskih ljubiteljev terenskih vozil.

 

  NA VRH

Proslava dneva Osvobodilne fronte in osvoboditve Kopra

Sv. Anton 29.4.2017

Na proslavi, ki smo jo pripravi v sodelovanju s krajani in MOK ,so sodelovali otroci domače osnovne šole Elvire Vatovec in Istrskega odreda iz Gračišča MPZ Lopar in LPZ Dekani.

Video reportaža s proslave, kot jo je posnel Delgi Jerman.

 

 

 

 NA VRH

 

ČESTITKE OB DNEVU OSVOBODILNE FRONTE

 

Danes temu dnevu, prazniku, pravimo Dan upora. A je več kot samo to: to je praznik ohranitve našega naroda, njegovega ponosa, samostojnosti, svobode – dan korajže brez primera. Seveda ne celega naroda, zato je tudi dan, Ko se je svobodoljubni del naroda ločil od fašistoidnega in prodanega hlapčevskega ali ritolizniškega dela naroda, ki se je kot najhujši birič udinjal okupatorju.

Nekateri politiki in njihovi novinarji nas že leta prepričujejo, da je je bila OF samo izgovor za komuniste za prevzem oblasti.

Da, po vojni so res prevzeli oblast, ampak nič niso porušili, nič razprodali, ali pa sami pokradli, le tistim, ki so prej kradli so to vzeli in s tem začeli obnavljani od vojne porušeno domovino, graditi tovarne, ceste, šole bolnišnice, in to take, da nam je svet zavidal. Gradili so, in to samo z najboljšimi nameni, nove odnose med ljudmi: politiko miroljubne koeksistence in politiko neuvrščenosti.

Tega trobila novega fašizma seveda ne povedo. Prav tako ne, da je tako imenovana nova demokratična oblast bivših in novih kolaboracionistov pod pretvezo svobode in demokracije še huje izkoristila osamosvojitev Slovenije za svoj prevzem oblasti in revanšizem. Ti so izpeljali najhujši krajo, rušenje in uničevanje vsega kar je narod prej naredil pod vodstvom komunistov. Demosovi ljudje so za to izkoristili in onečastili celo referendum o osamosvojitvi.

Sedaj pa primerjajte dejanja tistih, ki so si prisvojili oblast z OF in NOB ter tistih, ki so to opravili z Demosom in osamosvojitvijo.

Miloš Ivančič

 

Spomin na herojsko bitko Komande mesta Koper

Boršt, 8.2.2017

Poglej video reportažo Delgija Jermana:

S prireditve si lahko ogledate tudi fotografije fotografa Antonia Pera, ki so tu:

 NA VRH

PRIMORSKA SRČNA

Postojna, Novi trg, 17.9.2016

Posnetek celotne prireditve SRČNA PRIMORSKA

Govor dr. Boruta Klabjana

Govor dr. Matjaža Kmecla

 

V Gabrovici počastili spomin na žrtve, v Ospu pa predstavili knjigo Roža osapska

Kako je bilo na obeh prireditvah lahko sklepate tudi iz fotografij Mihe Crniča:

 

95 let od prvih barikad proti Fašizmu

15. maj je praznik mestne občine Koper, ki ga praznuje v spomin na upor Marežganov proti fašistom. Manj znane pa so barikade proti fašistom, ki so jih že dan prej postavili v Osapski dolini.

Poglejte si video Delgija Jermana

In fotografije Mihe Crniča.

Obisk tovarišev iz Italije

V nedeljo 8. maja se je na koprskem pokopališču ustavila 50 članska delegacija iz italijanskega združenja partizanov (ANPI) iz 15 občin Spodnje Furlanije (Bassa Friulana) in počastila spomin na svojega herojskega partizana Maria Toffanina - Giacco in tukajšnje žrtve fašizma. Il discorso di Giorgio Coianiz

 NA VRH

 

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

  NA VRH