Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

Spletni bilten Združenja

Vstala Primorska

DOMOV│O NAS │VEDNO AKTUALNO│DOSJE│SPOMENIKI│PUBLIKACIJE│VČLANI SE│ISTRSKI ODRED│SPLETNI DNEVNIK│FACEBOOK│KLUB BRIGADIRJEV │POVEZAVE│OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJA│KOLEDAR PRIREDITEV│PRVI UPORI PROTI FAŠIZMU│IZROČILO TIGRA│PRIMORSKA│FOJBA LAŽI│IN-MEMORIAM

Gabrovica kot opomin slovenskemu izdajstvu

V Gabrovici smo počastili spomin na 28. maj 1944, ko so Gabrci raje izbrali smrt v svojih gorečih hišah ali internacijo, kot pa da bi izdali partizane.

Gabrovica je bila takrat središče tega izredno pomembnega partizanskega okrožja pred Trstom in Koprom. V njem je bilo več partizanskih štabov in pomembna partizanska tiskarna Žena. V noči na binkoštno nedeljo so jih obkolile in napadle zbrane enote Nemcev, italijanskih fašistov XMAS in domobrancev. Ljudi so zasliševali, streljal in celo žive zažgali, a nihče partizanov v bunkerjih skritih partizanov ni izdal. V lastnih hišah je zgorelo 9 vaščanov, med temi tudi 4 letna Nerina, vse mlade in za delo sposobne pa so odpeljali v taborišča ali tržaško rižarno.

Več o tem si lahko ogledate v ekranizaciji radijske oddaje Miloša Ivančiča Gabrovica ali preberete v njegovi knjižici Ko so v Gabrovici zorele češnje. To smo tudi izdali v tiskani obliki in jo namesto organizacije proslave zaradi epidemije brezplačno razdelili vsem gospodinjstvom v tej krajevni skupnosti.

Smo pa razmeram primerno pripravili tudi spominski poklon na skupnem grobu žrtev in ogled tiskarne Žena ter spominske sobe v vaškem domu. Pri tem so sodelovali tudi recitatorja iz OŠ Dekani in glasbenika Marjetka Popovski ter Miran Pečenik, o dogodkih pa so na treh prizoriščih pripovedovali obiskovalcem, med katerimi so bili v manjših skupinah tudi številni pohodniki iz Kopra in drugih krajev, predsedujoči našemu združenju Vojko Vodopivec, priča takratnega dogajanja partizan Danilo Ivančič in novinar in književnik Miloš Ivančič.

Slava spominu prvih upornikov proti fašizmu

14. maja smo se skupaj z delegacijo ANPI – VZPI poklonili žrtvam prvega upora v Osapski dolini, naslednji dan ob občinskem prazniku v spomin pa s pohodom do Marezig in polaganjem cvetja še žrtvam marežganskega upora. (Več na: naši Facebook strani.) Ob tem smo objavili izjavo za javnost pred osrednjo slovesnostjo, ki naj bi bila sredi junija.

Izjava za javnost ob 100 letnici prvih množičnih uporov proti fašizmu.

Izjava v formatu PDF

Izjava v formatu DOCX

Ponosni Istrani in Primorci se letos spominjamo stoletnice prvih množičnih uporov proti fašizmu. Po neštetih napadih fašističnih škvader na naše ljudi, najprej na otroke, na delavske, kulturne, nacionalne in cerkvene hrame, na uredništva in tiskarne ter podjetja, se je naše ljudstvo uprlo že pred in ob volitvah leta 1921 na katerih so fašisti poizkušali priti na oblast s prevaro in silo .

Po prvih manjših uporih v Trstu in naših vaseh, so prvi odločno vstali labinski rudarji, ki so prekrižali srp in kladivo in ustanovili svojo delavsko republiko. Skorajda mesec in pol so vzdržali v boju z več tisoč fašisti, karabinjerji in vojaki ter italijansko vojno mornarico. Kljub temu, da so v mestih izgubili ta prvi boj, je upornost naših ljudi na vaseh še bolj vzplamtela. Slovenci in Hrvati smo namreč bili dvakratni sovražnik italijanskega fašizma, najprej kot svobodomiselni delavci in obenem še kot manjvredni Slovani, barbari ali Schiavi, to je sužnji. Za tiste, ki ne bodo hoteli postati Italijani, so peli, da jih čaka smrt v arenah ali pa fojbah. Oboje je njihov izum, ne pa naš.

Temu so se uprli naši predniki. To ni bila posamezna epizoda, ampak splošni upor v obrambo demokracije in volišč, ki so jih branili pred napadi fašistov vsej deželi, še najbolj odmevno na barikadah v Osapski dolini in v spontanem oboroženem odgovoru na fašistični napad na Marezige. Čeprav so se fašisti hudo maščevali, še huje pa njihova država, so najbolj borbene Marezige postale simbol upora istrskih Slovencev.

Ob pomoči velikega kapitala in Vatikana je fašizem zmagal najprej v Italiji in nato v Španiji kot klerofašizem, v Nemčiji kot nacizem in na Japonskem pa cesarski imperializem. Razvil se je v neštetih mutacijah, pri nas kot bela garda in nato domobranstvo, pri sosedih ustaštvo itd. Naše domobranstvo je bilo posebna oblika hlapčevskega kolaboracionističnega ali izdajalskega klerofašizma.

Pri nas na Primorskem se ni prijel, saj so se naši duhovniki zelo dobro zavedali, da so uporni delavci in kmetje pa tudi komunisti najprej njihovi bratje, saj so bili tudi sami kot intelektualci naroda med prvimi žrtvami vzvišene fašistične rase. Svet se je tega zavedel šele 20 let po nas Istranih in Primorcih, zato je druga svetovna vojna zahtevala 60 milijonov mrtvih in še vse kar se ob tem ali potem lahko zgodi, od pobojev do atomskih bomb na civilno prebivalstvo. To je bil davek, ki ga je plačal svet in tudi naš narod za zatiskanje oči in celo kolaboracijo. Zato še danes praznujemo zmago nad fašizmom s spominom na žrtve fašizma.

Svetovna vojna je bila končana, a fašizem ni bil premagan, njegovi gradniki so se v hladni vojni razvijali naprej in kot virusi mutirali v teror in lokalne vojne, ter brezobziren boj za nadvlado sveta. Še smo v tej vojni s starim in novimi fašizmom, ki se skriva v populizmu, neoliberalizmu, partitokraciji, zlagani demokraciji, lažeh, sovraštvu do tujcev, sosedov ali celo oddaljenih narodov, manipulacijah, spreminjanju zgodovine ... Pri nas nekateri v skladu s hlapčevskim kolaboracionizmom še vedno kradejo ali razprodajajo nacionalno bogastvo tujcem in častijo domače izdajalce in fašiste, klanjajo na grobovih vojnih zločincev in celo smetišču, ki so ga Italijani spremenili v lažno fojbo. Nekateri se, tako kot je za novi fašizem značilno, skrivajo celo za sedanjo epidemijo novega koronavirusa Covida 19 in z robokopi napadajo svoje lastno svobodoljubno in uporno ljudstvo, ki hoče preprečiti razmah novih fašizmov.

Za take na proslavah žrtev fašizma, v družbi nas protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov, ni in ne sme biti prostora. To, da populisti, oblastniki in celo fašisti, ki se skrivajo za besedami svobode, demokracije, hočejo hliniti svoj humanizem na našem istrskem in primorskem protifašizmu, pa je skrunitev spomina na vse, ki so žrtvovali svoja življenja za takratne in tudi sedanje ideale ter za svobodo.

Mi Istrani in Primorci ostajamo ponosi na naše protifašiste od komunistov do duhovnikov in tigrovce, zlasti pa na partizane, ki so nam s svojim bojem in žrtvami ohranili življenje in narod, izborili in ustvarili državo v sedanjih mejah, in jo nato kot osveščeni uporniki, miličniki, teritorialci ali v kakršni koli drugi vlogi tudi osamosvojili. Nismo pa ponosni na tiste, ki so nam to državo z željo po totalni oblasti skregali, okradli in razprodali, in one, ki celo mrtve izkoriščajo za ustvarjanje razdora v narodu, sedaj pa bi se radi kazali še kot protifašisti.

Mi spoštujemo institucije našega naroda in države, saj smo to dokazali že z našim bojem leta 1921, nato 1941 in še z »Dnevom prej« leta 1991, ne spoštujemo pa vsake osebe, ki je na teh položajih.

Zato: gospoda Borut Pahor in Janez Janša pa vsi ostali, ki ne spoštujete izročil našega protifašizma in NOB ali pa se klanjate fašizmu, pri nas niste dobrodošli.

Smrt fašizmu, svoboda narodu.

Koper, 14. 5 2021-05-14

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

in Pokrajinski svet Južne Primorske ZZB

Zakaj Pahorjeva in Janševa udeležba v Marezigah ni primerna

Še preden so potihnili odmevi na manipuliranje z organizacijo Tigr in na zlorabo državne proslave ob Dnevu upora proti okupatorju je tandem Pahor - Janša pripravil novo provokacijo. Ob asistenci koprskega župana Bržana si prva moža slovenske kolaboracionistične sprave poskušata prisvojiti tudi spomin na enega prvih uporov proti fašizmu iz leta 1921.

Ob robu vsem tem dogodkom lahko mirno zapišemo, da je strategija tandema Pahor – Janša (ali bolje obratno, ker je Janša strateg, Pahor pa podrepnik) postala povsem jasna.

Janši ni prva skrb Covid, pač pa kulturni boj. Nepričakovano darilo z neba, padec Šarčeve vlade, želi temeljito izkoristiti za popoln preobrat na vseh področjih, ne več le na gospodarskem s plenjenjem tistega, kar je še ostalo po opustošenjih, ki sta jih povzročili njegovi prvi dve vladi. Gre za podreditev medijev, za prevrednotenje vseh vrednot, za spremembo slovenskega narodnega značaja, in seveda za popolno reinterpretacija zgodovine. Centri za narodno spravo in drugi proizvodi janšizma na oblasti so se že nekaj časa tega spravili tudi nad Primorsko, češ ni res, da je bila Primorska enotna v boju proti fašizmu. Možinovi Pričevalci, pisuni po forumih, ustanovitelji novega društva Tigr, „publicisti“ in drugi tolmači novodobne resnice očitno niso dovolj. Zato se je bilo treba letos lotiti Primorske z državno proslavo ob Dnevu upora proti okupatorju, ki doseže večji krog ljudi. Po Tigru si zdaj si skušajo prisvojiti še marežganski upor proti fašizmu.

Težko je reči, ali koprski župan res ne vidi širšega konteksta, v katerem naj bi se odvila junijska proslava v Marezigah, ali pa je tudi sam med snovalci tega načrta.

Stoletnica tako pomembnega dejanja, kot je bil Marežganski upor ne more biti stvar osebne presoje tokratnega koprskega župana in predsednika marežganske krajevne skupnosti. Ne gre za obletnico nekega podjetja, na kateri bi plačnik, njegov lastnik, lahko vedril in oblačil. Tudi če je to občinski praznik in najpomembnejši dan v krajevni skupnosti Marezige ne.

Ob pomembnih zgodovinskih obletnicah je povsod po svetu navada, da pravočasno oblikujejo dovolj širok pripravljalni odbor, v katerem združijo predvsem znanje, ne le plačnikov zakuske ob koncu proslave. Dogovorijo se za znanstvene simpozije, za publikacije in podobno. Tudi slavnostnega govornika določijo na temeljih nekakšnih kriterijev. To, da je bil nekdo izvoljen na najvišjo funkcijo v državi, še ne pomeni, da mora govoriti na vseh proslavah. Kriterij pri izbiri govornika je vselej ta, kaj lahko pove. In kaj lahko pove Pahor vemo žal zelo dobro. S svojim vztrajnim podpiranjem sleherne Janševe poteze in z govoričenjem o spravi dejansko razdvaja ljudi, saj še nikoli ni obsodil prikrajanja in potvarjanja zgodovine. Marežgani so se pred stotimi leti uprli fašizmu. In tisti, ki o fašizmu nimajo jasne predstave, ki o njem zelo malo vedo in ki  govoričijo o spravi,  nimajo veliko povedati ob spomenikih žrtvam fašizma. Še manj pa tisti, ki so si danes izmislili skovanko o nevarnost nekakšnega "levega fašizma."

Ob stoti obletnici pomembnega zgodovinskega dogodka bi se spodobilo, če bi dobila besedo zgodovinska stroka, še posebej ker slednja tudi pri nas premore izvrstne strokovnjake, ki lahko s časovne distance celovito ocenijo tedanje dogajanje in ker v tem primeru ne bi bilo nevarnosti političnih zlorab in razdvajanja ljudi.

Namesto tega so se oblastniki odločili, da bodo pripravili proslavo v najstrožji tajnosti. Niti sledu ni o kakšnem širšem pripravljalnem odboru, govornika pa je očitno določil kar župan. Uporabil je formalno logiko češ Pahor bo govoril, ker je bil izvoljen na najvišji položaj v državi. In nič o tem, kaj Pahor ve o Marezigah. Morebiti se mu zdi normalno prisluhniti govoru, ki ga nekemu predsedniku napiše strokovna služba, ta pa mu doda nekaj političnih floskul o spravi. Župan, ki meni, da bo proslava bolj imenitna, če bo na njej govoril predsednik republike, je za to očitno dobil navdih pri Tepanjčanih, ki so rekli, da je Butalska luna imenitnejša od njihove.

Boris Kralj

100 let prvih uporov proti fašizmu

Miloš Ivančič

Ekranizacija radijske oddaje o prvih uporih proti fašizmu.

100 let prvih uporov proti fašizmu PDF

Fašizem je razvojna oblika kapitalizma, ki so ga načrtno razvili, da bi zaustavili razvoj demokracije in svoboščin, delavskega gibanja in predvsem komunizma. Rasel je iz nacionalizma kapitalistične države in imperializma kolonialnega sistema, njegova bistvena strategija pa je bila poudarjanje večvrednosti svojega naroda in rase ter skrajni nacionalizem, ki so ga utrjevali v rasizem in nacizem. Ta se ni začel z nemškim preganjanjem Judov, ampak italijanskim Slovencev in Hrvatov. Več o fašizmu v moji knjigi Fašizem za Butalce, ki je tudi na spletu http://issuu.com/milos-ivancic/docs/fasizem, o genocidnosti fašizma nad Slovenci pa v pripovedih naši ljudi v knjigi Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, ki jo dobite v vsaki knjižnici in boljši knjigarni.

Slika spodaj: mapa raznih fašističnih napadov in spopadov med leti 1918 in 1922. Največ jih je bilo leta 1921, več kot 60. (Vir: knjiga Julian march, 1947).

Po prvi svetovni vojni so bile razmere v Italiji zelo slabe. Izdaja starih zaveznikov in prestop k silam Atlante jih je sicer nagradil z novim ozemljem, vendar poraz pri Kobaridu in to kar so njihovi generali počeli z lastnimi vojaki, so pustili zelo boleče rane. Do naših ljudi so se v skladu z staro rimsko kulturo obnašali kot do barbarov ali pa Schiavov – žival in sužnja se lahko ubije, saj to ni pravi človek. Že leta 1915 so italijanski vojaki pod Krnom nasilno pobrali 61 Slovencev in vsakega desetega ustrelili. Nato so s pobijanjem civilistov nadaljevali tudi po drugih vaseh. Po vojni so zajete avstrijske vojake slovenske narodnosti iz Primorske, ki je takrat prišla pod Italijo, in tudi na novo vpoklicane, pozaprli v številna taborišča v notranjosti in jugu Italije. Tisti, ki so prišli iz njihovih ujetniških taborišč so pripovedovali o tisočih mrtvih, ki so jih ob španski gripi, tifusu in koleri pustili brez hrane in celo vode. Po še vedno dobro skrivanih podatkih, jih je umrlo okrog 22.000, uradno seveda zaradi bolezni. Z njimi se je najbrž zgodilo tako kot z italijanskimi dezerterji v Trstu, ki so kot kažejo nekateri dokumenti, končali v bazovskem Šohtu. To si lahko preberete v moji knjigi Fojba laži.

Zasedbo slovenskega primorskega ozemlja po prvi svetovni vojni naši ljudje niso sprejeli ravnodušno. Prihodu italijanskih vojakov so se uprli v številnih vaseh. Žal večina teh dogodkov ni zabeleženih. Po navedbah Maksa Zadnika so prvo nedeljo septembra leta 1919 vaščani Ostrožnega Brda »s kamenjem, koli in tudi s puškami pregnali iz vasi cel vod okupatorskih vojakov. Uprli so se možje, žene in tudi otroci. Zaradi tega so dale italijanske oblasti njihovi vasi ime Monteforte del Timavo.« V Ospu so jih prav tako napadli s kamenjem, vojaki pa so začeli streljati. Ko so se tudi izpod stene oglasile puške Osapcev, so vojaki tako rekoč zbežali. V Gabrovici pa so zastavo, ki so jo v vasi izobesili italijanski karabinjerji, sneli in vrgli na sredo ceste. Med prvimi, ki so se uprli so bili domači komunisti, ki jih je bilo tistih časih že kar veliko, zato so to vas poimenovali Piccola Russia.

Marxove, Leninove in Gramscijeve ideje so se v grobem povojnem kapitalizmu, ki se je v veliki meri razvijal tudi na osnovi vojnega dobičkarstva, so se med obubožanim ljudstvom zelo hitro prijemale. Ob tem je rasel tudi nepotešeni italijanski nacionalizem in iredentizem še iz časov stare Avstrije, ki je na našem koncu želel priključiti k Italiji tako rekoč vso jadransko obalo in ponovno ustvariti rimski Mare nostrum. Slednji so se združevali v tako imenovane škvadre, ki so jih lastniki latifundij na jugu Italije, pa tudi oblastniški kapital na severu hitro izkoristili za napade na stavkajoče delavce. Že aprila leta 1919 so v Milanu napadli uredništvo socialističnega časopisa L' Avanti, pri katerem je prej urednikoval sam Benito Mussolini. Ta je najprej poskušal priti na oblast s socialisti, a iz teh so se izločili še številnejši komunisti, ki so si za vzgled postavljali novo sovjetsko državo. Tega so se ustrašili tudi v Vatikanu, zlasti pa velik italijanski kapital, ki je bil zelo povezan z ameriškim, in podprli Mussolinija ter njegove fašiste, ki so že imeli svoje paravojaške enote imenovane Squadre d'azione, da so v imenu reda, boga in domovine po naročilu gospodarja tudi napadali stavkajoče delavce. V začetku so še nosili palice, vse bolj pa so bili tudi oboroženi s strelnim orožjem.

V Trstu je bila prva fašistična udarna škvadra ustanovljena 3. aprila 1919, po obisku Mussolinija pa so prav tu organizirali prvo pravo borbeno organizacijo. Njen vodja je bil Francesco Guinti, ki so ga poklicali iz Livorna. Kot je opisano tudi v knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo so ga nastanili v hotelu Excelsior, vse njegove stroške pa so plačevali industrialci. V Trstu so najprej začeli napadati razbijati in zažigati delavske domove, delavske zbornice, hranilnice in njihove časopise. Med prvimi so uničili uredništvo in tiskarno slovenskega komunističnega glasila Delo. Na Tržaškem ter po vsej Istri so razbili kar 20 delavskih zbornic.

Kmalu so svoje napade usmerili tudi na slovenske kulturne domove. Že poleti 1920 so fašisti poleg Narodnega doma požgali še okrog deset drugih kulturnih domov, skupaj več kot 130 stavb slovenskih društev, napadali so tudi slovenske banke, trgovine in delavnice, večkrat so razdejali prostore časopisa »Edinost« in kmalu so vsi slovenski listi morali prenehati z izhajanjem. Tega leta je je Mussolini v Puljskem gledališču tudi zelo jasno povedal, da smo Slovani manjvredna rasa barbarov, s katero je treba obračunati s silo.

Tržaški fašisti na pohodu po Nabrežini.

Krvavo leto 1921

Za ohranitev demokracije v Italiji je bilo odločilno leto 1921, ko so bile 15. maja parlamentarne volitve v rimsko zbornico. Na teh so se na našem območju merile Italijanska socialistična stranka, Komunistična stranka Italije (PCI), Italijanski nacionalni blok, katerega jedro so bili fašisti, Ljudska stranka, Republikanska stranka in tudi Jugoslovanska narodna stranka (JNS), ki se je prizadevala za mirno priključitev slovenskega in hrvaškega ozemlja, ki ga je s soglasjem sil Antante okupirala Italija. Tej stranki, ki je imela za svoj simbol lipovo vejico, so Slovenci rekli kar Lipa. Na tržaškem sta bila kandidata JNR zelo priljubljena slovenska politika Josip Vilfan in Ulikse Stanger.

V od Italije okupirani Istri je bilo je bilo tako kot na Tržaškem vedno slabše življenje. Istra je bila takrat brez meja in zelo enotna pokrajina treh narodov, ki pa se tu še niso povsem kristalizirali, saj se je še veliko ljudi imelo samo za Istrane. Ti kraji so živeli od severnih dežel nekdanje Avstroogrske, sedaj pa so z gospodarskega zornega kota postale slepo črevo, v katerem so ukazovali ljudje iz oddaljenega Rima, kot je bil prej Dunaj. To se je najbolj poznalo delavskemu razredu, po katerem so se sedaj spravili s palicami še fašisti. V naši zgodovini premalo omenjamo izredno velik in odmeven upor rudarjev iz Raše, ki je znan tudi kot Labinska republika, saj se je takrat dogajal prav med našimi ljudmi, saj so ljudje iz teh krajev, tudi žene teh rudarjev, stalno hodile v Trst skozi naše kraje.

V volilnem letu 1921 so škvadristi, to je fašisti, še bistveno povečali svoje napada na delavce po vsej Italiji, tu pri nas pa za začeli izvajati pravi teror nad Schiavi, kot so imenovali nas za njih manjvredne Slovence in Hrvate oz. vse Slovane. V mapi knjige The Julian March, ki je bila izdana ob pariški mirovni konferenci, lahko naštejemo kar 60 krajev v Istri, v katerih so tisto leto italijanski fašisti povzročili razne incidente. Seveda je ob tem prihajalo tudi do uporov. Največji je bil v rudarskem Labinu in okoliških krajih.

V Labinu so delavci tako kot na vsem zasedenem ozemlju občutili dvojno italijansko sovraštvo, najprej od novih kapitalistov in nato še od fašistov, ki so jih začeli napadati že v začetku leta 1921. 2. marca je v Labinu približno 2000 rudarjev ustavilo delo in protestiralo proti tem napadom in skoraj suženjskim odnosom uprave rudnika. Med stavko so rudarji zasedli rudnik, organizirali so organe oblasti, postavili protifašistične straže in razglasili republiko. Pri tem je sodelovalo vse prebivalstvo. Italijanske oblasti so z vojsko upor zadušile 8. aprila 1921, pri tem je sodelovalo okrog dva tisoč vojakov in dve bojni ladji. Temu je sledil strašen teror nad prebivalstvo, nekaj rudarjev je bilo ubitih, veliko pa ranjenih, Samo v razmeroma oddaljenem Rovinju so zaprli 40 oseb, med mučenjem pa sta umrla dva rudarja, v Pulju pa so sodili 52 udeležencem upora.

Še hujši izločin se je zgodil v Strunjanu. Tu so istrski fašisti 19. marca 1921 kar z vlaka streljali po otrocih, ki so se igrali ob progi. Dva so ubili, pet pa ranili, dva sta ostala za vse življenje pohabljena. Med streljanjem na otroke je bilo slišati petje Viva la nostra Parezana. Ta istrska železnica, ki so jo Italijani imenovali Parenzana, je namreč bila simbol italijanskega iredentizma. Slovenci so ji rekli Istrijanka. Preiskave nikoli ni bilo, nihče ne ve, če je karkoli o tem zapisanega v zaprtih rimskih arhivih.

Spomenik prvim popolnoma nedolžnim žrtvam italijanskega fašizma, strunjanskim otrokom

Pred volitvami je kar vrelo. Koprski fašisti so že 1. maja napadli tržaškega agitatorja slovenske liste, ki se je vračal iz Marezig. 5. maja so vdirali v stanovanja poverjenikov PCI in JNS v Kopru in vaseh okrog mesta ter pokradli glasovne lističe z lipovo vejico. Tržaški dnevnik Edinost poroča, da so je v hišo gospoda Ahtika vdrlo 12 s samokresi oboroženih fašistov, ki so domače ustrahovali s požigom hiše in streljanje, a so potem, ko so razdejali stanovanje odšli. Ahtik je bil takrat še znan občinski uradnik, tisti, katerega izredno zanimive zapise so še pred leti našli vzidane v steni njegove hiše.

8. maja je skupina 13 fašistov razbijala in vdirala v hiše po Svetem Petru. Naslednje dni v Trstu, Sv. Ivanu, Križu, Nabrežini in drugih vaseh po Krasu, razbijali po Dolini, Boljuncu, Borštu in Ricmanjah, v teh dneh so ustrahovali in preiskovali hiše tudi v Ospu, Gabrovici in Črnem kalu.

V knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo lahko preberete, da so 12. maja so fašisti že drugič vdrli v hišo zaupnika JNS v Črnem Kalu ter z revolverji zahtevali glasovnice JNS. Po končani preiskavi so pred hišo zažgali vse listine in zapiske, ki so jih našli v stanovanju. Ogenj je privabil vaščane, ki so bili prepričani. da gre za požar. Fašisti so jih s streljanjem in ročnimi bombami razgnal in enega ubili. O napadu fašistov na Črnem kalu poroča tudi Edinost, in sicer na hišo Andreja Andrijašiča, ki pa ga ni bilo doma, ampak samo njegov sin. Ob požigu papirjev in zvonjenju zvonov je pred hišo privrelo ogromno vaščanov, na katere so fašisti začeli streljati in metati bombe. Ob tem navajajo da je bil od granate hudo ranjen Ivan Samec. O uboju ene osebe sem slišal tudi osebno pripovedovati starejše, vendar brez imena, saj so prizadete družine v strahu pred fašističnimi represalijami zbežale po svetu, so imena žrtev šla v pozabo. Takrat se je po letu 1918 že sprožil drugi val Primorskih beguncev.

Fašisti iz Trsta in istrskih mest so se zlasti dobro pripravili, saj so vedeli, da v slovenski vaseh ne bodo dobili niti enega glasu. Največ streljanja je bilo v Marezigah, in tudi mrtvih. Domačini so na izziv odgovorili in mrtvi so obležali kar trije napadalci. Temu so kmalu sledile represalije, fašisti so divjali po vaseh, ubili Josipa Sabadina iz Sabadinov pri Marezigah in Ivana Bonina iz Čežarjev, požgali 4 hiše v Čežarjih in odvedli v zapore 15 ljudi. Marežganski upor je znan. Zapisan je v enciklopedijah in številnih knjigah. Malo so pa znani in skoraj nič ni napisano o takratnih uporih, spopadih in žrtvah v drugih slovenskih vaseh. V Marezigah je velik spomenik, na Križpotu ni nobenega.

Poziva volilcem Jugoslovanske narodne stranke (Vir: Edinost)

Poziv slovenskim volivcem PCI (Vir posebne in edine številke Dela, ki jim ga je pred volitvami uspelo izdati po škvadrističnem uničenju njihove tiskarne).

Barikade v Osapski dolini

15 maj leta 1921, na dan volitev, je bila nedelja. V knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo je omenjeno, da je osapski župnik Franc Malalan po nedeljski maši pozval prisotne, da preprečijo prihod fašistov v vas. Moja nona Emilja Slavec, dekliško Krašovec, ki je bila takrat predsednik vaške mladinske organizacije pri društvu Domovina, pa mi je pripovedovala, da jo je Malalan že v soboto zvečer, torej dan pred volitvami poklical v farovž. Ko je prišla, je pri njemu že bil učitelj Alojz Pucelj, znani komunist, ki je moral kasneje pred fašizmom zbežati v Jugoslavijo skupaj z dvema učencema iz naše rodbine Ivančič. Povedal sta ji, da je veliko možnosti, da bodo naslednji dan ob volitvah prišli razbijat po vasi fašisti, zato sta ji naročila, da pošlje mladince v Mačkolje in Prebeneg po določene može.

Ko so ti prišli so se dogovorili, da že zvečer z barikadami zaprejo poti do njihovih vasi, tako da bi fašistom preprečili prihod v njihove vali in na skupno volišče v Ospu . Po pripovedovanju none Milje so fantje že tisto noč 14. maja prekopali cesto pri Križpotu, tako da so odprli kanal, po katerem je bila pod cesto speljana hudourniška voda proti reki. Ob te škrle, ki so jih dvignili so postavili tudi dolge tramove iz otesanih topolovih debel, ki so jih kmetje vedno imeli doma pri hiši za gradnjo ali obnovo ostrešij. Drugi dan po maši so postavili barikade iz tramov in kamenja tudi na cestah pred vsemi vasmi, tudi v Črnem Kalu, skupaj 7 barikad. V Ospu kjer je bilo volišče za vse te vasi so nad barikado na klancu pred gostilno pripravili na dvorišču Školovih, to je mojega nonota tudi velik kup kamenja, s katerim bi zasuli fašiste od zgoraj, vendar stvari so se odvijale drugače.

Motorizirana skupina oboroženih fašistov iz Milj se je 15. maja res odpravila proti Ospu, kjer je bilo je volišče za vse te vasi, a ustavila jih je že prva barikada pri Križpotu. Po prvem presenečenju so začeli kričati in divjati in po pripovedovanju ljudi so celo streljali in metali ročne bombe, a domačini so uspešno branili svojo barikado s kamenjem in strelnim orožjem. Fašisti so se vrnili v Milje, vendar samo po okrepitev. A v tem času so pritekli braniti prvo barikado na Križpotu tudi drugi fantje in možje iz bolj oddaljenih vasi Osapske doline. V tem drugem napadu je bilo še več streljanja in tekla je tudi že kri. A fašisti so se morali tudi tokrat umakniti in s sabo v Milje odpeljali enega ranjenega. Naslednji dan po volitvah so se vrnili skupaj z enoto redne italijanske vojske in kantami bencina. Po dolgih pregovorih, ko je komandant vojaške enote obljubil, da oni jamčijo, da fašisti ne bodo napadli vasi, je Malalan ukazal naj umaknejo barikade. Za vojaki pa so v vas tudi fašisti. Žerjul jih je hotel zaustaviti s kamnom, a so ga ustrelili. To se je bilo 16. Maja. Po tem so kljub zagotovilom vojske vseeno vdrli v vas, kjer so našli volilno skrinjo in zažgali vse glasovnice. Duhovnik Malalan jim jo je hotel izpuliti iz rok, a so ga ustrelili v noge in ranili, da so ga moja nona in druge ženske odvlekle v farovž in obvezale.

Fašisti so nato šli iz vasi in iz Osapske doline naokrog mimo Domja prišli v skorajda prazne Mačkolje z zadnje strani in požgali 5 hiš. V te vasi so se vrnili tudi naslednje dni, in odpeljali v zapore več ljudi. Tam so Žerjulovega prijatelja Andreja Vodopivca tako pretepli, da je kmalu za tem v bolnišnici umrl zaradi posledic.

Duhovnika Franca Malalana so kasneje italijanske oblasti konfinirale na Jug Italije, njegovega brata Rika Malalana, ki je bil znan vodja tržaških komunistov pa zaprli. Učitelj Alojz Pucelj, ki je bil tudi komunist je uspel zbežati v Jugoslavijo, a so ga februarja 1944 pri Novem mestu kot partizana zahrbtno ubili belogardisti. Če bi radi kaj več zvedeli o teh dogodkih, lahko preberete mojo knjigo Osapska roža.

Andrej Žerjul, prva žrtev na barikadah proti fašizmu

Upor v Marezigah

Kaj pa se je dogajal o v Marezigah v dopoldanskem času 15. maja 1921? Oglejmo si potek dogodkov po pričevanju nekaterih neposrednih udeležen cev dogodkov tega dne. (Prepis iz knjige Slovenska Istra v Boju za svobodo z nekaterimi dopolnili)

V nedeljo, 15 maja, se je že okrog osmih zjutraj zbralo večje število volivcev pred volilnim sedežem v Marezigah, da bi opravili svojo volilno dolžnost. Volitve so potekale nemoteno vse dotlej, ko je v vas prihrumelo dvanajst fašistov iz Kopra, oboroženih z bombami in samokresi. V gostilni so obilno pili in naročili kosilo. Prisotne so izzivali in jim grozili celo s pretepom, če ne bodo glasovali za fašistični Nacionalni blok. Ob tem so tudi bučno prepevali fašistične pesmi.

Medtem so strankini zastopniki na volilnem sedežu skrbeli za red na volišču. Okrog devetih in pol so se pojavili med volivci fašisti . Začeli so jim vsiljevati svoje glasovnice z geslom: "Votate per il Blocco!" (Glasuje za Nacionalni blok!) Vpili so tudi: "Morte ai sciavi!" (Smrt ščavom!) in podobno. Tedaj je nekdo od fašistov zakričal: "Slabo nam kaže na volitvah!" Pred voliščem je bila zbrana velika gruča ljudi. Vsi so se zgražali nad početjem nasilnežev, toda po njih so udarili šele potem ko je eden od fašistov vrgel ročno bombo, drugi pa so začeli vsevprek streljati. Domačini pa se niso ustrašili.

V golorokem ljudstvu je v tistem trenutku planilo na dan silovito ogorčenje. Ljudje so skočili za zidove, pobrali kamenje in z njim obmetavali napadalce. Domačin Ivan Babič-Jager je pogumno bodril upornike z besedami: "Ljudje, prinesite sekire, kose, vile, kole in ne bežite!" Fašisti so se pognali v paničen beg. Bežeče so zasledovali proti Truškam. Filiberta Tassinija, poznejšega fašističnega sekretarja v Marezigah, so vsega potolčenega pognali v neko mlakužo, vendar mu je uspelo odnesti celo glavo, čeprav so mu odtrgali uho. V mraku se je prebil do karabinjerske postaje. Nekateri so čez drn in strn pobegnili proti Babičem, kjer pa so jih dohiteli prebivalci Marezig, Babičev in Rojcev in z njimi obračunali. Na kraju tega ljudskega upora so pustili fašisti tri mrtve in enega težko ranjenega, drugi pa so dobili primerno lekcijo za svoje nasilno ravnanje.

Uporni klic se je kmalu razlegel tudi med prebivalstvom okoliških vasi Boršta, Trušk, Babičev, Rojcev, Vanganela pa še širše. Kmetje so postavljali na dohodne ceste zapreke in zasede.

Karabinjerji in vojska najprej niso priskočili na pomoč fašistom; verjetno iz bojazni, da ne bi ogorčeno ljudstvo planilo tudi proti njim. Povsem upravičena je domneva, da so o dogodkih v Marezigah nemudoma obvestili oblasti v Kopru. Ni bilo treba namreč dolgo čakati, ko so že v prvih popoldanskih urah prispele okrepitve.

Iz Kopra je do Vanganela pridrvel kamion z vojaki. Tam je domačin Stepančič ukazal upornim kmetom, naj ne ovirajo prehoda vojske proti Marezigam. Ljudje so bili razjarjeni predvsem na fašiste. Nato so vojaki, karabinjerji in fašisti skupaj v strelcih nadaljevali pot peš. Vaške ceste in kolovozi so bili neprevozni zaradi zaprek, ki so jih postavili uporniki. Vojaki so prihajali iz smeri Sabadinov, Kavaličev in Babičev. Brskali so po hišah, iskali moške in naročili svojcem, naj se moški nemudoma javijo na karabinjerski postaji. Vojska in karabinjerji so v glavnem opravljali stražarske naloge, medtem ko so fašisti kot obsedeni razsajali po vasi. Tu juh je na trgu Jože Sabadin iz Sabadinov ozmerjal da so tolpa hudodelcev, za tem pa ga je nekdo od fašistov ustrelil. Tako je Jože padel kot prva žrtev tega marežganskega upora. Pripovedi očividcev lahko poslušate na ekranizirani radijski oddaji na YouTube Prvi upori proti fašizmu.

Tedanje časopisje se je na široko razpisalo o marežganskih dogodkih. Glasilo italijasnke desnice "L'Azione" iz Pulja, ki je bilo žarišče fašistične ideologije, je pisalo v članku z naslovom "Hudi izgredi v Kopru" med drugim tole: "Do izredno hudih dogodkov je prišlo na koprskem podeželju, kjer so nekateri mladi Italijani padli kot žrtve neke slovenske zasede. Nekaj cest, ki peljejo iz Kopra proti notranjosti, je bilo včeraj zabarikadiranih s kamenjem. Okrog desetih dopoldne je skupina mladih fašistov in republikancev na kamionu peljala nekaj glasovnic za volilne sekcije na podeželju. Pri Marezigah, in sicer v kraju Vanganel, so jih nenadoma napadli številni Slovenci. Premagani mladinci so se zaradi premoči napadalcev porazgubili po polju. Fašista Filiberta Tassinija, ki ga je doseglo krvoločno besnilo, so kruto ranili in umirajočega vrgli v jarek. S tem se Slovenci niso zadovoljili. Streljali so nanj z lovsko puško in s samokresi. Okrog šestih popoldne, takoj potem, ko je zvedela za napad, je odpotovala iz Kopra druga skupina, da bi poiskala svoje tovariše. V bližini Marezig so jo sprejeli s streljanjem, na katerega so fašisti odgovorili. Lahko verjamemo, da je bilo med Slovenci tudi nekaj ranjencev. Medtem ko so fašisti nadaljevali pot proti Bujam, so našli sredi polja umirajočega Tassinija. Ubožec je dobil šest ran po glavi in je sedaj v težkem stanju. Fašisti so nato nadaljevali pot proti Marezigam, vendar so našli vas popolnoma prazno. Kmetje, vsi oboroženi, so zapustili svoje domove. Razpršili so se po bližnjih gričih in se tamkaj utaborili.«

Bolj objektivno je pisal o marežganskem uporu tržaški časopis "Edinost". V članku o volilnem dnevu v Marezigah je bilo tudi objavljeno, da so fašisti po zidovih osnovne šole, na občinsko hišo in na zvonik narisali za vaščane žaljive karikature. Ko pa so fašisti videli, da z izzivanjem ne bodo dosegli svojega namena, so vrgli bombo in začeli streljati. Nato so prišli opisani dogodki.

V članku "Volitve v Marezigah" v knjigi "Poglavja iz boja za socializem ..." je l. Regent napisal:

"Dne 15. maja 1921, na dan volitev v poslansko zbornico, je pridrvela v Marezige tolpa fašistov in začela kričati: Proč, sciavi! Nazadnje so fašisti vrgli nekaj ročnih bomb in se nato razvrščeni vrgli na tla ter začeli streljati s samokresi na volivce, zbrane pred voliščem. Volivci in prebivalci so tedaj metali kamenje nanje. Trije fašisti so obležali mrtvi, o dveh drugih pa se ni nikdar zvedelo, kam sta izginila. Ostali so pobegnili v Koper, od koder so se kmalu vrnili okrepljeni. Spotoma so ubili nekega revnega kmeta iz Marezig, ker je na vprašanje, kje se je rodil, odgovoril da v Marezigah. Vrnili so se naslednjega dne, pa jim je prebivalstvo znova zaprlo pot. Morali so se vrniti v Koper. Pri tem so v Čežarjih zažgali šest hiš in ubili kmeta Josipa Bonina, starega 65 let.

Marežganski punt je spremenil deželo v prizorišče obsednega stanja. Vojska in karabinjerji so vso noč nadzorovali vasi in stražili javne objekte. Fašistične škvadre so pripravljale maščevalne akcije.

V jutranjih urah 16. maja so fašisti že tretjič skušali prod reti proti Ospu. Tokrat so jim pomagali tudi vojaki, ki so nosili na mezgi orožje, strelivo in bencinske kante za požig vasi. Domačini v zasedi so se med streljanjem na napadalce umaknili pred preveliko premočjo.

V Ospu so fašisti nameravali zažgati vas, toda dekan Franc Malalan je pregovoril vojaškega poveljnika, da tega ni storil. Fašistični kolovodja Demarchi pa je medtem vztrajno prepričeval vojaškega kapetana, naj izvedejo svojo namero. Naposled so odšli na volilni sedež v šolo, pobrali volilni material in ga zažgali. Preden so zapustili šolo, je neki fašist ustrelil v tla; ta krogla je ranila dekana Malalana. Požigalci so zapustili Osp, ne da bi do kraja izpeljali svojo namero. Nazaj grede pa so v Mačkoljah zažgali tri hiše in tri gospodarska poslopja.

16. maja okrog šestnajste ure popoldne je ponovno pridrvela v Marezige skupina fašistov na kamionih, tudi tokrat v vojaškem spremstvu. Nameravali so zažgati vas. Vojaški kapetan ji m je to prepovedal. Nato so vsi razkačeni nadaljevali pot v Kavaliče, Sv. Anton in Čežarje. V Čežarjih so poskakali s kamiona in razsajali po vasi. Metali so bombe in streljali, da bi prestrašili prebivalce. Domačin Ivan Bonin-Saltafoš je fašiste zmerjal. Ujeli so ga pred šolo in ga ustrelili: postal je tretja žrtev fašističnega terorja ob volitvah. Poleg tega so v vasi požgali še štiri hiše in štiri gospodarska poslopja.

Kljub terorju niso uspeli

Ob tistih volitvah fašisti niso napadli samo Marezige in Osapsko dolino ampak tudi druga volišča. 15. maja so fašisti iz Buzeta prihrumeli tudi v Sočergo. S kamioni so odpeljali v buzetski zapor okrog 17 ljudi. Med njimi so bili Anton in Ivan Maršič, Ivan Rakar, Ivan in Jožef Tuljak, Jožef Barbarič, Franc Tripar, Franc Ugrin, Jožef in Matija Palčič ter drugi. Preganjance so pridržali v zaporu več dni.

Po poročanju Edinosti so fašisti napadli še veliko več volišč po vsej Primorski in Istri in tam prebrali glasovnice ter zažgali tiste za KPI in JNS, ponekod kot na primer pri Sv. Ivanu in Postojni sploh niso uspeli glasovati. Po štetju glasov so bili rezultati temu primerni.

Podatki za območje koprskega okraja, ki je obsegal občine Koper, Izolo, Piran, Šmarje, Marezige, Dolin o, Ocizlo in druge z buzetskega območja, so naslednji: "Koprski okraj je obsegal 11 občin z 38 volilnimi sekcijami. štel je 47 ,8% Slovencev in Hrvatov ter 51,8% Italijanov. Volitev se je udeležilo le 58% volilnih upravičencev. Zmagal je italijanski Nacionalni blok z 28,3% glasov; podoben odstotek glasov je dobila Jugoslovanska narod na stranka z 28,1 %, tretji so bili socialisti s 15,5% glasov, nato popolari (Ljudska stranka) z 9,9%, komunisti z 9,2% in republikanci s 6,3% oddanih glasov.

Italijanski Nacionalni blok je zmagal v treh občinah z absolutno večino, v dveh pa z relativno. V slovenskih občinah Dekani in Marezige je zmagala JNS z absolutno večino. Za Dolino je značilen visok odstotek neveljavnih glasov: od 1.108 glasov je bilo neveljavnih 271, glasovnice iz Osapske doline pa so bile zažgane. Za nekatere slovenske občine, kot npr. Ocizla-Klanec, pa je značilna minimalna udeležba. Od 746 volilnih upravičencev jih je glasovalo le 145, in od teh 107 za Nacionalni blok. Socialisti so zmagali z relativno večino v Kopru in Piranu, komunisti pa v Izoli. V Kopru so bili volilni rezultati vseh strank precej podobni: poleg nacionalistov so dobili največ glasov popolari - 377; sledili so blokovci z 299 glasovi, republikanci s 193, JNS z 250 in komunisti z 231 glasovi.

Volilni rezultati zgovorno kažejo na uveljavitev Jugoslovanske narodne stranke, v manjši meri tudi socialistov in komunistov; a pri tem je treba upoštevati naravnost nasilno pridobivanje glasov za Nacionalni blok, za kar so z vsemi možnimi zakonitimi in nezakonitimi sredstvi poskrbeli fašisti. Marežganski vodilni komunist Rudolf Bernetič je veliko prispeval k protifašističnemu upornemu razpoloženju in tud i dejanjem med prebivalstvom. Že pred volitvami so ga oblasti aretirale kot osebo, ki je nevarna za javni red in varnost.

Represalije

Požganih je bilo več stanovanjskih in gospodarskih poslopij, uničen o pohištvo in druga oprema, ukraden denar in druge dobrine. Ocenjena škoda je znašala okrog dvesto sedemdeset tisoč lir, kar pa je bilo za tedanje čase velika vsota. Posebno prizadete so bile vasi Čežarji, Črni Kal, Osp, Mačkolje, Prebeneg, Sv. Peter in druge. Prizadetim ni bila nikoli povrnjena škoda, čeprav so oblasti od oškodovancev sprejemale prijave .

Zaradi dogodkov pred volitvami in med njimi so v Ospu in Mačkoljah aretirali Antona Primožiča, Ivana Cunjo, Andreja Vodopivca, Petra Cunjo, Jakoba Deška in druge ter jih imeli zaprte v Kopru 49 dni. V Gabrovici so aretirali Andreja Maverja, Andreja Purgerja, Franca Purgerja, Jožeta Pečarja in Antona Križmana in jih zaprli v koprske zapore za mesec dni.

Zaprte Slovence so v zaporu pretepali in mučili, da bi od njih kaj izvedeli, najhuje so se znesli nad Andrejem Vodopivcem, ki jim je med pretepanjem umrl. Da bi to zakrili so ga odpeljali v tržaško bolnišnico, kjer so uradno zapisali, da je umrl od pljučnice. Andrej Vodopivec je bil tako druga žrtev osapskih barikad oziroma naša sedma žrtev teh prvih uporov proti fašizmu v Slovenski Istri. V tej številki nista všteta strunjanska otroka, v ostali Istri in po vsej Italiji že ogromno, žal še vedno neprešteto ali neznano.

Za glavnega upornika so oblasti imele komunista Ivana Babiča - Jagra iz Marezig, ki so ga imenovali tudi "Amerikanec". Pred aretacijo je pobegnil. Dolgo se je spretno izmikal raznim pastem; karabinjerske patrulje so ga vsepovsod iskale polnih šest mesecev, a brez vsakega uspeha. 10. novembra 1921 so ga ob vračanju domov presenetili karabinjerji. Ko je skušal preganjalcem pobegniti, so streljali za njim in ga smrtno zadeli. Tako je postal četrta žrtev marežganskega upora.

Oblasti so izvajale represalije najprej med osumljenimi sodelovanja v uporu in protifašistično mislečimi ljudmi iz Marezig in okoliških vasi, to pa predvsem z namenom, da bi kaznovale žrtve, ne pa povzročitelje nasilja. V nekaj dneh so aretirale veliko ljudi. Aretirance so po krajšem zaslišanju na karabinjerski postaji v Marezigah odpeljale v koprske zapore, nekatere pa v Koroneo v Trst.

Prizor s sojenja Marežganom

Čez leto dni so jih pozvali pred porotno sodišče v Trstu. Po več kot dva tedna trajajočem procesu so sedem marežganskih upornikov oprostili, preostale pa je sodni senat po daljšem posvetovanju razglasil za krive in so dobili naslednje zaporne kazni: Viktor Sabadin iz Marezig 4 leta in 2 meseca, Jožef Babič iz Babičev 8 let, Ivan Krmac iz Čenturja 5 let, 3 mesece in 10 dni, Anton Dilica iz Rojcev 3 leta in 6 mesecev, Lazar Babič iz Marezig 3 leta in 6 mesecev, Jožef Krmac iz Marezig 1 leto in 8 mesecev, Anton Umer iz Rojcev 8 mesecev in 10 dni, Josip Bržan iz Burjev 8 mesecev in 10 dni.

Več o prvih uporih proti fašizmu si lahko preberete v knjižici Prvi protifašistični upori proti fašizmu, ki je tudi na spletu: https://issuu.com/zb-koper/docs/upor

Časopisi in drugi mediji, z izjemo lokalni, takrat temu uporu Istranov niso posvečali nobene pozornosti, danes 100 letnici tega prvega herojskega upora fašizmu, ga ne omenjajo niti lokalni mediji. Je pa Mussolini takrat postal ena najbolj občudovanih osebnosti vseh časopisov svetovnega kapitala. Poglejte si samo izsek prvih, ki jih najde Google:

Miloš Ivančič

na osnovi lastnih tekstov in knjige Slovenska Istra v boju za svobodo

80 let Osvobodilne fronte

Čestitke vsem upornim, svobodoljubnim, vsem, ki spoštujete izročilo NOB.

Ob 80. Obletnici ustanovitve OF je naša krovna ZZB sprejela posebno spomenico, ki si jo lahko v celoti preberete na tej povezavi: SPOMENICA 2021.

Živimo v nekem novem prelomnem zgodovinskem času, pa ne toliko zaradi epidemije novega koronavirusa, ampak predvsem političnih in družbenih sprememb, ki se dogajajo pod krinko epidemije, zlasti krepitve novih mutiranih oblik fašizma, ki se skrivajo v populistični politiki. Ljudje to opažajo, vedno več pa jih to čuti na lastni koži, zato se upirajo. Imamo nove upornike in nove simbole, to pa tudi zaradi tega, ker so naši mediji v strahu ali oportunizmu opravili našemu narodu pravo pranje možganov, in pozabljajo na naše zgodovinske. Mediji so ob vsem rušenju našega gospodarstva, razprodaji in kraji ter delitvi naroda bolj ali manj molčali. Nekateri so pri tem tudi odločilno sodelovali, zlasti pri razdvajanju. Sedaj, ko so sami postali žrtve janšizma vendarle spoznavajo svojo napako, se začenjajo upirati.

Želimo jim, da bi uspeli povrniti svobodo javne besede in tudi ponos na uporno zgodovino našega naroda. Pri tem nam je za najboljši zgled prav Osvobodilna fronta.

OB 80 LETNICI OF 80 NAGELJNOV NA 80 SPOMENIKOV

Glede na epidemijo Covida 19 smo letos tudi v naši občini počastili 80. obletnico ustanovitve OF brez velikih prireditev. Najprej smo simbolično položili rdeč nagelj k opomniku Osamosvojitvene vojne za Slovenijo v Moretinih (na sliki). Spomnili smo se prvih protifašističnih padlih upornikov leta 1921, borcev in žrtev v NOB in za samostojno Slovenijo. Nadaljevali smo pot do spomenika v Črnem Kalu, Črnotičih, Prapročah in v Podgorju pa do Kopra.

Našo akcijo, ki smo jo imenovali OB 80 LETNICI OF 80 NAGELJNOV NA 80 SPOMENIKOV smo na praznični dan sklenili v Kopru. Ob polaganju zadnjih nageljnov v aleji junakov v Hlavatyjevem parku se nam je pridružilo nekaj sprehajalcev in skupaj z nami tudi zapelo.

Tu pa je povezava na spontano zapeto pesem naših puntarjev: https://www.facebook.com/milos.ivancic.7/videos/3867932309990214

Naši prireditvi se je ob koncu z več avtomobili pridružila policija, ki pa je vzela podatke samo od ene protestnice, ki se nam je pridružila s transparentom kolesarjev.

Izjava ob dnevu spomina na eksodus in fojbe

Italijanska politika skriva svoj fašizem v bazoviški fojbi, ki je postala svetišče in romarsko središče desničarskih strank in drugih nižjih funkcionarjev, ki se na tak način promovirajo in dobesedno tekmujejo kdo bo bolj ponižal, osramotil in demoniziral Titove partizane. Tudi župan Trsta Roberto Dipiazza v svojem govoru ni varčeval s kritičnimi besedami na račun Titovih komunistov, »ki so pobijali, posiljevali in morili«, a tudi z besedami upanja glede na stisk rok državnih predsednikov Mattarelle in Pahorja.

Italijanske radijske in televizijske postaje so v poročilih in številnih kontaktnih oddajah, ki smo jim bili priča te dni, iz svojih razprav, video posnetkov in fotografij izpustili poklon predsednika Mattarelle pri spomeniku bazoviških žrtev. Videli smo le predsednika Pahorja, ki se je poklonil na bazoviškem šohtu in tako uradno, kot najvišji predstavnik države dal prosto pot vsem lažem in natolcevanju o kubičnih metrih trupel ter o genocidu nad Italijani v Bazovici.

Slovenska vlada in njen zunanji minister se tako lahko ponovno veselijo še ene obsodbe Titovih partizanov, ki jih obtožujejo zločinov, jih proglašajo za morilce in ne branilce svoje zemlje pred fašistično sodrgo. Poti nazaj ni. Tako iz zgodovine izginja ali je že popolnoma izginil fašizem, bledi in izginja poklon predsednika Mattarelle na morišču slovenskih in hrvaških rodoljubov. Za Italijansko stran nedvomno odlična diplomatska poteza, ki je dosegla, da je tisočkrat izrečena laž postala resnica. Titovi partizani so postali morilci, Italijani pa žrtve samo zato, ker so bili Italijani. Njihov fašizem pa kot da je izpuhtel? Mogoče se bomo morali Italijanom celo opravičiti, da so nas napadli in ustanovili taborišča na Rabu, Gonarsu, Viscu, Renicciju, Molatu, Monigu, Padovi, Ustici, Kraljevici, Zlarinu in številnih drugih krajih, kjer je bilo zaprtih skoraj 37 tisoč Slovencev, od tega jih je 2200 umrlo.

Ljubljana je bilo edino mesto v Evropi, ki je bilo obdano z bodečo žico, dolgo 26 kilometrov in številnimi stražnimi stolpi. Kdaj se bo italijanski predsednik poklonil trpljenju in smrti tisočih Primorcev, talcem v Gramozni jami, uničenim vasem in ne nazadnje uničenemu gospodarstvu Primorske in Slovenije?

Žal je bila simbolna vrnitev Narodnega doma v Trstu, kot gesta dobre volje, popolnoma zasenčena s poklonom predsednika Pahorja na »Fojbi laži« in upamo le, da bodo Slovenci v Trstu tudi de iure postali lastniki svoje nepremičnine. Kako ohraniti narodni ponos in vrednote narodnoosvobodilnega boja, ki so bile poteptane tudi takrat, ko je Trst dobil svoj praznik 12. junij »dan osvoboditve Trsta izpod jugoslovanske zasedbe«, torej dan, ko so jugoslovanski partizani 12. junija 1945 zapustili mesto. Slovenska diplomacija in celotna oblast temu dogodku ni namenila niti besedice. Nasprotno, bili so nema priča ustoličenju novega praznika ter posledično sramotenja partizanske vojske in njihovega izgona iz mesta.

Slovenci potrebujemo oblast z zgodovinskim spominom, ki ni omejen na 30 let. In takšno vlado, ki bo znala in zmogla uveljaviti narodni ponos, da se jutri ne bo treba opravičevati za zločine in genocid, ki so ga povzročile agresorske vojske Nemčije, Italije, Madžarske in v manjšem delu tudi NDH.

Primorci in Istrani nismo drobiž za obračun med velikimi, smo ponosni in kleni ljudje. To smo dokazali med drugo svetovno vojno in vojno za osamosvojitev Slovenije. Nič nam ni bilo podarjeno, vse je bilo priborjeno s krvjo in žrtvami! Zato bodimo glasni in enotni, da Sloveniji vrnemo samozavest, ki temelji na boju in zmagi izpod nacizma in fašizma, najhujšega zla prejšnjega stoletja. Sprašujemo pa se tudi, kdaj bo predsedniku italijanske države in drugim njihovim funkcionarjem končno le predano Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki obravnava slovensko-italijanske odnose v letih 1880-1956?

Marijan Križman,

predsednik ZZB NOB Slovenije

Izbris Dnevnika Ane Frank iz učnih programov

V Zvezi združenj borcev za vrednote NOB smo zgroženi nad izbrisom Dnevnika Anne Frank iz učnih programov slovenskih šol in najodločneje protestiramo proti temu dejanju. Izbris tega svetovno znanega zgodovinskega dokumenta, ki opisuje tako delovanje kot bistvo nacizma, je tiha pot nazaj v mračno preteklost, na katero nas opozarja. Nedopustno je, da se iz skupnega spomina naših otrok odstrani pričevanje o najtemnejšem obdobju ne samo slovenske, temveč tudi vse človeške zgodovine, ki se nikdar ne sme ponoviti. Predvsem se ne sme zgoditi v času, ko odhajajo zadnje priče holokavsta in drugih grozot nacizma in ko se vse bolj in bolj zanika ter spreobrača zgodovino. Mlade generacije bi morali prav zdaj še bolj seznanjati z vzroki za vzpon nacizma, nečlovečnostjo nacistične ideologije in vso zločinskostjo delovanja nacizma. Tudi zato, ker se v sodobni slovenski in evropski družbi vse bolj pojavljajo skrajno desničarske ideje, ki poudarjajo omejevanje človekovih svoboščin, nasilje in zatiranje, neenakost med ljudmi ali celo najhujše: večvrednost posameznih ljudi, narodov ali celo celotnih ras. Takšne mračne in zločinske vrednote je človeštvo enkrat že zavrnilo. Ne samo Slovenija, celotna Evropa in celoten sodobni svet je zrastel za temeljih zmage antifašističnega zavezništva Združenih narodov v boju proti nacizmu in fašizmu v drugi svetovni vojni. Zakaj se je takrat ves svobodoljuben svet, ne glede na razlike, uprl temu človeškemu zlu in zakaj je bila takrat na kocki usoda celotnega človeštva, vsemu razvitemu in zavednemu človeštvu pojasnjuje prav Dnevnik Anne Frank.

Zato se ne moremo delati nevedne in se ne zavedati nevarnosti, da nam grozi vrnitev v prav takšne mračne čase, kot jih je opisovala Anna Frank v svojemu dnevniku, svetovno najbolj znanemu zgodovinskemu dokumentu o holokavstu, genocidu in zločinih nacizma, ki sedaj po sramotnem mnenju ministrstva za šolstvo ne sodi med temeljno in temeljito zgodovinsko izobrazbo naših otrok, kar nas dovolj glasno opozarja, kdo nam danes vlada in kam nas želi popeljati

Marijan Križman

Predsednik ZZB NOB Slovenije

Spomin na Komando mesta Koper

Ob slovenskem kulturnem prazniku se v naši organizaciji borcev spominjamo napada na bunker Komande mesta Koper pri Borštu in junaške smrti njenega komandanta Frenka.

Tri mesece pred koncem vojne (9.2.45) so bunker KMK pri Borštu napadli Nemci s pomočjo italijanskih fašistov. Napadalcev je bilo 500, partizanov le 6. To so bili: komandant Franc Planinc – Frenk iz Loke v Beli Krajini, letnik 1920, star je bil 24 let - borci Konrad Huš iz Trbovelj, letnik 1907, star je bil torej 38 let, Valerij Jakomin iz Pobegov, letnik 1914, star je bil 31 let, Anton Glavina iz Šmarij, letnik 1921, star 24 let, Mirko Belič iz Babičev, letnik 1915, star 30 let, Pavel Likovič, rojen v ZDA, letnik 1918, star 27 let. Boj je trajal polnih 9 ur. Borili so se, dokler so imeli streliva. Komandant Frenk se je z zadnjim nabojem ustrelil sam, drugim pa je prepustil odločitev na voljo.

Ponovilo se je junaško zgodovinsko dejanje, ki ga naš France Prešeren opeva v Uvodu h Krstu pri Savici, ki ga pa žal razen enega borca ni preživel.

Zaradi znanih razmer letos ni bilo kulturnega programa, srečanja s

Frenkovimi sorodniki in ne tovariškega druženja. Imamo čas za razmislek o družbenih razmerah preberimo vsaj te tri Prešernove verze in ZBUDIMO SE!

Narvéč svetá otrokom sliši Slave,

tje bomo našli pot, kjer nje sinovi

si prosti vól'jo vero in postáve.

Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi,

manj strašna noč je v črne zemlje krili,

ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!«

Ne zapusti nobeden ga v ti sili,

molčé orožje svoje vsak si vzame,

strahljívca v celem ni imel števili;

Več o komandi mesta Koper si preberite v naši e-knjigi Pomlad na obali

Fotografije z lanske prireditve Fotografije s prireditve

Naročite knjigo FOJBA LAŽI

Bliža se 10. februar, ko Italijani praznujejo spominski dan na eksodus in fojbe. Po lanskem poklonu predsednika RS Boruta Pahorja na fojbi laži pri Bazovici in s tem priznanjem vseh laži, bodo letos kljub Covidu 19 še naprej napenjali lok sovraštva in fašizma.

Najbolj popoln odgovor na njihove laži je knjiga Miloša Ivančiča FOJBA LAŽI, ki celovito razkriva njihove laži in namene ter prvič objavlja angleške dokumente o čiščenju tega opuščenega premogovniškega jaška ali Šohta po odhodu partizanske vojske iz Trsta. Objavlja tudi dokument, da so nato ta Šoht uporabljali kot komunalno smetišče, ki ga je nato očistilo podjetje Cvazzoni.

Knjiga razkriva tudi vso politično propagando in in skrunjenje celo fotografij najhujših zločinov, ki so jih sami Italijani počeli nad našimi ljudmi.

Na koncu razkriva največjo sramoto, ki jo hočejo Italijani prikriti, da so prav oni sami že po prvi svetovni vojni zmetali v ta Šoht trupla svojih dezerterjev, ki so jih enote Borojeviča pri preboju soške fronte kar pustile za sabo.

Knjiga je apel Sloveniji in Italiji, da se ta sramotna fojba laži odpre in razkrije resnica. Ta resnica je za nas toliko bolj pomembna, ker je italijanska "ofenziva" del spreobračanje zgodovine na račun mrtvih, ki jo tudi naša slovenska desnica vodi z tako imenovanimi povojnimi poboji in zahtevami po spravi na temelju laži in manipulacij.

Drugo dopolnjeno izdajo knjige Fojba laži lahko naročite po pošti na naslov: zdenko.kovacic@t-2.si

ali po telefonu GSM 041 334 177

Cena za knjigo je 15 € + poštni stroški.

Naročite lahko tudi knjigo Peruti tržaškega Aborigina, ki poleg skrivnosti tega bazovskega Šohta razkriva tudi izredno življenjsko zgodbo največjega slovenskega ladijskega konstruktorja Jordana Zaharja iz Trsta. Cena te knjige je 10 € + poštni stroški.

Dušanu Bordonu ob stoletnici rojstva

16. decembra bi praznoval 100 letnico rojstva naš junak Dušan Bordon, ki se je rodil v Trstu na ta dan leta 1920, a dočakal ni niti 24 let.

Padel v boju s Fašisti, ki so ostali zvesti Mussoliniju 13. apr. 1944 v Caprese Michelangelo. Oče Dragotin, je bil iz Sv. Antona, mati Ana Turko pa iz Marezig pri Kopru. Po nastopu fašizma se je družina zbežala v Jugoslavijo, najprej v Strnišče pri Ptuju in nato v Ljubljano. Že na gimnaziji je bil marksistično usmerjen nato je kot član Slovenskega kluba postal vodja marksistično-leninističnih študij in krožkov, istočasno pa je bil med organizatorji delavskega društva Vzajemnost. Skupaj z nekaterimi somišljeniki, med temi Karlom Destovnikom Kajuhom je 1938 začel izdajati list Slovenska mladina.

Po okupaciji je postal prostovoljec študentske brigade, in sicer na Hrvaškem. Kasneje se je vrnil v Ljubljano in prešel v ilegalo. 1941 so ga aretirali fašisti. V "Belgijski kasarni" je nekaterim tovarišem organiziral beg, sam pa kril njih pobeg in bil spet zajet. Poslali so ga v Italijo v razna taborišča. Beg je skupaj z bratom Radom, znanim istrskim pesnikom, organiziral tudi iz ječe v Bagno di Ripoli pri Firencah, a bil izdan in ujet.

Nato je bil zaprt na otoku Ventotene pri Neaplju, po padcu fašizma pa premeščen v taborišče Renicci pri Arezzu, od koder je nekaj dni pred kapitulacijo Italije pobegnil skupaj z bratom Radom v gore in organiziral 24. garibaldinsko brigado »Pio Borri«, v kateri je postal politični komisar.

13. aprila 1944 je v bližini kraja Caprese Michelangelo padel v krvavem spopadu z enotami republikanske narodne straže, ko je junaško kril umik dvajsetih tovarišev in jim tako rešil življenje. Na grobu so mu Italijani postavili spominsko ploščo. Po vojni so njegove posmrtne ostanke prenesli v skupno jugoslovansko kostnico v San Sepolcro, kamor so pokopali okrog 1800 žrtev iz taborišča Renicci, slovenskih antifašistov in partizanov.

Protifašisti iz San Sepolcra se tam vsako lepo poklonijo njegovemu spominu in ostalim žrtvam iz Jugoslavije.

Po njem je imenovana osnovna šola v Semedeli pri Kopru, za katero je izdelal njegov doprsni kip Jože Pohlen. Spodaj objavljamo nekaj fotografij z lanskega obiska njegovega groba v Sansepolcru.

Na doprsni kip Dušana Bordona pred šolo semedelsko šolo, ki ponosno nosi ime po tem našem protifašisti in padlemu junaku, smo danes ob stoletnici njegovega rojstva položili cvetje.

Osnovna šola Dušana Bordona pa je v počastitev obletnice pripravila in objavila dva filmčka, oglejte si jih tudi vi:

Film ob 100. obletnici rojstva Dušana Bordona: http://www.dusanabordona.si/.../Stoletnica%20rojstva%20Du...

Nagovor ravnateljice Vesne Lavriša ob 100. letnici rojstva Dušana Bordona: http://www.dusanabordona.si/.../Nagovor%20ravnateljice...

Naši prijatelji, protifašisti iz Sansepolcra oz. Središča mednarodnih študij »Renicci« Giorgio Sacchetti, Andrea Merendelli, Mirco Draghi pa so nam poslali to pismo CENTENARIO DI DUSAN.

OB STODVAJSETI OBLETNICI ROJSTVA ANTONA UKMARJA

6. decembra 1900 se je na Proseku rodil eden najvidnejših primorskih revolucionarjev Anton Ukmar, častni meščan Kopra in Genove.

V razmerah ob epidemiji Covida 19 smo lahko spomin na našega junaka posvetili le s položitvijo cvetja pred njegovim spomenikom v aleji junakov v Hlavatyjevem parku in pred šolo na Markovcu, ki ponosno nosi ime Antona Ukmarja.

Preberite si še te tekste:

Njegova življenjska pot je poučna zgodba primorske zgodovine. Avtor Boris Kralj

Šola s pogledom na svet. Patricija Kravanja, učiteljica na OŠ Antona Ukmarja

Spomini na ekskurzijo v Trst in tržaško zaledje. Mark Djuraševič, nekdanji učenec OŠ Anton Ukmar

Pismo iz Sansepolcra

Naši prijatelji, tovariši antifašisti in člani italijanskega vsedržavnega združenja partizanov iz Sansepolcra so počastili spomin na partizana Dušana Bordona, številne padle Slovence ter druge Slovane, ki so pri njih sodelovali v boju proti fašizmu in nacizmu ali umrli v taborišču. To je sporočilo o komemoraciji, ki nam ga je poslal njihov predsednik Libero Alberti. Naš Istran Dušan Bordon velja pri njih za enega največjih junakov. Kljub koronavirusu pripravljajo za 16. december posebno slovesnost v počastitev 100 letnice rojstva Dušna Bordona. Blizu Sansepolcra je tudi kraj Reinicci, kjer je bilo koncentracijsko taborišče za naše ljudi. Številni so se po razpadu fašistične Italije vključili v partizanske enote. Padlim in drugim žrtvam je Jugoslavija postavila lepo grobnico. Naše združenje in semedelska šola Dušana Bordona v spomin na njihov boj in žrtve z njimi vzdržuje prijateljske vezi. Tu lahko preberete vtise učencev z zadnjega obiska v Sansepolcru: Zapisi učiteljev in vtisi učencev OŠ Dušan Bordon in galerija fotografij:

Tekst sporočila:

Carissimi amici,

il giorno 23 Ottobre , presso il Cimitero di Sansepolcro, al Sacrario degli Slavi, alla presenza dell’Ambasciatore della Slovenia Sig. TOMAZ KUNSTELJ e dell’Assessore alla Cultura del Comune di Sansepolcro GABRIELE MARCONCINI, si è svolta la cerimonia di deposizione delle corone, in omaggio ai caduti presso il Sacrario degli Slavi.

Vi inviamo due foto che testimoniano alcune fasi della cerimonia.

Non sappiamo ancora come, data la attuale situazione di emergenza Covid, ma il 16 Dicembre 2020 giorno in cui cadrà il centenario della nascita di Dusan Bordon, faremo di tutto per ricordare la sua figura di grande patriota combattente per la libertà.

Comunque vi faremo sapere,

Con affetto e sincera amicizia,

Per ANPI SANSEPOLCRO

Libero Alberti

Počastili smo spomin na ustanovitev mornariškega odreda Koper

Lopar, 11.10.2020

V teh dneh se spominjamo ustanovitve partizanskega Mornariškega odreda Koper. Ta zgodovinski dogodek našega naroda v boju za naše slovensko morje se je zgodil 15. oktobra 1944 v Loparju pri Kopru.

Tokrat zaradi epidemije koronavirusa ni bilo mogoče organizirati proslave, smo pa za to priložnost obnovili spominsko ploščo v na pročelju vaškega doma, ki nosi ime po padli aktivistki Evelini Bembič.

Poleg fotografije z odkritja obnovljene plošče in fotografije pripadnikov Mornariškega odreda pri bojih za osvoboditev Trsta, si lahko ogledate še videoposnetek lanske prireditve. https://www.youtube.com/watch?v=9mPwDX4S9nQ

»Partizanska poroka«

Gabrovica, 3. 10. 2020-10-03

V partizanski Gabrovici se je nekdanji bunker tiskarne Žena to prvo soboto oktobru spremenil v poročno dvorano. Res, da se po blišču ne more primerjati s tistimi beneškimi palačami v Kopru, Izoli ali Piranu, vendar za mladi par Mino Bulić in Samuela Simonoviča ima ta gabrski spomenik veliko večji simbolični pomen. Gabrci so med vojno raje šli v smrt v svoje goreče domove, kot pa da bi izdali partizane skrite v vaških bunkerjih.

Oba izhajata iz upornih partizanskih družin, ki so na lastni koži spoznale vojne grozote druge svetovne vojne, Mina pa tudi vojn ob razpadu Jugoslavije. Ded Mine je bil celo španski borec.

Tudi Mina in Samuel, ki združujeta uporno kri svojih dedov s tega del Sredozemlja od Črne gore do Sicilije, sta s to svojstveno poroko pokazala svojo željo po svobodi. Poroka ni več jarem starih zakonov in tradicije. Mina se je raje odločila za črno čipkasto obleko, kot pa za belo. Po poročni slovesnosti se nista šla pokazat na mestni trg, ampak sta si ogledala staro požgano in novo Gabrovico, njene spominke plošče in spominsko sobo ter prisluhnila pripovedim o ponosni zgodovini te vasi.

Naše združenje jima je poklonilo v spomin slovensko zastavo z vpisanim datumom poroke in knjigo Roža osapska, v kateri so opisane tudi zgodbe iz te vasi. Gre za rožo vetrov, ki so tej dolini in tudi Gabrovici prinesli veliko hudega, vendar kot je rekel avtor knjige Miloš Ivančič: "Danes piha jugo in z juga pade dežja za dva pluga. Ampak tu poznamo tudi italijanski pregovor: Sposa bagniata sposa fortunata.« (Mokra nevesta, srečna nevesta). In čez nekaj minut je začelo deževati.

Srečno mladoporočenca.

SPOMIN NA OKTOBRSKO OFENZIVO V SLOVENSKI ISTRI

Epidemija koronavirusa nam je letos preprečila večje spominske prireditve v počastitev žrtev oktobrske požigalske ofenzive. Naše krajevne organizacije pa so vendarle pripravile času in možnostim primerne poklone. Dogodki se odmikajo, pa tudi politika in mediji pozabljajo na žrtve naših dedov, zato osvežimo spomin vsaj tu na našem spletnem mestu.

Po razpadu Italije so Nemci v noči s prvega na drugi oktober leta 1943 na zahtevo Hitlerja in po načrtu Rommelovega štaba poslali nad Istro 50.000 vojakov s 150-timi oklepniki. Slovensko in hrvaško Primorje so si namreč hoteli priključiti neposredno Tretjemu nemškemu rajhu kot nemško deželo Adriatische Kunsterland z glavnim mestom Trst.

Prvi del nemške vojske, skupaj z zapriseženimi italijanskimi fašisti, je prodiral ob obali, drugi pa je bil usmerjen na Buzet. Neizurjene in komaj oblikovane partizanske enote iz bivših posebnih bataljonov niso mogle zaustaviti nemških tankov. Najprej so se jim postavile po robu na prehodu čez Osapsko reko pri Orehu, nato pa med Rabujezom, Plavjami, Škofijami in Korošci. Po večurnem boju je padlo 24 borcev Tržaške brigade, 9 je bilo ranjenih, 16 pa zajetih. Nemška vojska je skupaj z italijanskimi fašisti, ki so bili že izkušeni morilci in požigalci naših narodnih in kulturnih domov, pobijala in požigala.
V dveh dneh so v slovenski Istri postrelili več kot 200 prebivalcev in požgali 55 naselij ali 1.800 stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, nato pa so zasedli vso ostalo Istro in skupno pobili več kot 2.000 ljudi. Grozni podatki a ne, vendar bilo je še veliko huje kot lahko povedo te številke.

Za številkami so ljudje, pobiti, ranjeni, tisti, ki so ostali brez svojih najdražjih, brez hiše, ne samo strehe, ampak doma, živine in shranjenih pridelkov za čez zimo. Temu je treba dodati strah, ki se je naselil v ljudi, še hujši kot je bil prej pod italijanskim fašizmom. Takrat je bilo konec veselja in neizmernega upanja, ki je preplavilo naše ljudi ob propadu italijanske fašistične države.
Razpad Italije je namreč bila velika zmaga, uteha za trpljenje 25 mučeniških let pod fašizmom, prenašanja palice, ricinusovega olja, zaporov, mučenja in pobijanja, ki si so ga privoščili tisti, ki se hvalili s svojo dvatisoč letno kulturo. Pa ne samo 25 let, ta sovražni italijanski nacionalizem, ali prafašizem nas je imel za sužnje ali nas hotel poitalijančiti odkar pomnimo. Fašizem je bil le vrhunec. V naše kraje so celo množično priseljevali fašiste in ustanavljali svoje občinske oblasti, in to prav tam, kjer so živeli najbolj zavedni in uporni Slovenci, temu so rekli bonifikacija.

S prihodom Nemcev se je vse to še podvojilo. Fašistu tu namreč niso odvrgli orožja, ampak so se le še bolj krvoločno pridružili nemškemu terorju in prevzeli vlogo najbolj ogabnih rabljev..
Več v knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo.

Počastitev spomina na koprske zapornike

Semedela,19. 9, 2020

Koprska območna enota združenja Tiger in naše Združenje protifašistov in borcev za vrednote NOB ter veteranov sta pri nekdanji fašistični mučilnici v Semedeli pripravili skupno spominsko slovesnost.

Zgodovinarka Vlasta Beltram je ob tem kot govornica spomnila na koprske zapore in mučenja, ki so jih izvajali v nekdanji mučilnici, katere del bunkerja je še ohranjen kot spomenik. Med temi, ki so jih tu mučili so bili tudi štirje bazoviški junaki in drugi njihovi tovariši iz organizacije Borba, udeleženci marežganskega upora in osapskih barikad ter nešteti drugi uporni Primorci.

Med temi je bil tudi pisatelj Ciril Kosmač. Odlomke iz njegovih spominov in uporne pesmi so nato v spremnem programu pripovedovali novinar Andraž Gombač, dramski igralec Rok Matek in Cvetka Kovačič.

Govor Vlaste Beltram

Več o koprskih zaporih zveste iz tega krajšega filma: https://www.youtube.com/watch?v=ybLWcFsYY8s

V Ankaranu smo počastili naš PRIMORSKI PRAZNIK

Komentar Miloša Ivančiča

Primorska praznuje, pa ne samo 15. september, ampak od 6. septembra, ko so leta 1930 padli naši bazoviški junaki, 8. Septembra 1943, ko je padla italijanska fašistična država in je vsa Primorska enotno šla v upor brez primerjave v celem svetu, tudi 15. september vendar v spomin na ustanovitev prve vlade primorske dežele na Lokvah leta 1944 ne pa na žalostni dan razdelitve Primorske leta 1947.

Kaj če bi kot priključitev raje praznovali najsvetlejši dogodek 16. septembra 1943, ko je plenum OF sprejel sklep o priključitvi Primorske. Primorska praznuje vse praznike v spomin na svoj boj slavni proti fašizmu, za svobodo, za domovino, za nov pošten svet? Preberite si mojo knjigo Primorska dežela.

Letos mi je bilo zelo všeč, da primorskega praznika nismo praznovali prav na žalostni dan 15. september, ko je začela veljati pariška mirovna pogodba s katero smo zgubili Trst in Gorico in dobili mejo, ki je razdelila Primorce na te, ki so ostali v domovini in druge, ki so ostali pod Italijo. Mi proslavljamo in častimo naše slavne dni, prednike, ki so se kljub groznemu terorju upali upreti, združiti v partizansko vojsko, premagati fašizem in osvoboditi svoje kraje.

Boruta Pahorja organizator, to je Zveza borcev ni vabila, povabil se je sam, ali točneje: ker ni dobil vabila, je njegov urad kar sam sporočil organizatorju, da bo predsednik prišel na prireditev in da bo imel pozdravni govor. Odkar se je klanjal na fojbi laži in oltarju italijanskega fašizma v Bazovici, pri Primorcih ni več dobrodošel. Najbrž ga tudi prav zaradi tega hrabra predsednica borčevske organizacije Darinka Vovk sploh ni pozdravila. Prireditev pa je bila v vojašnici mornariškega odreda in prišel je kot vrhovni komandant, torej mu tega ni bilo mogoče preprečiti.

V govoru je izjavil več populističnih floskul, populizem pa je eden od najpomembnejših gradnikov fašizma. To je tudi govorjenje o nestrpnosti in sovraštvu, saj s klanjanjem izdajalcem in kolaboracionistom, to je domačim fašistom, s tem ko pomaga pri spreminjanju laži v resnico, sam sodeluje pri tem.

Čestitke Majdi Širca za odličen govor, pravi govor Primorke za primorski praznik. Čestitka tudi za njen opomin, da bi morali za lažno bazoviško fojbo, kateri se je klanjal tudi Borut Pahor, zahtevati, da se jo odpre.

Čestitke scenaristu prireditve, nastopajočim, dr. Borutu Klabjanu, ekipi, režiserju, praporščakom, mornariškemu divizijonu, občini Ankaran in njenemu združenju borcev.

Pa še posebna čestitke orkestru Slovenske vojske, da je zaigral venček partizanskih pesmi.

Za zaključek: lepa prireditev, prav je, da je bil na njej prisoten tudi predsednik države, škoda pa da jo je s svojo prisotnostjo pokvaril Borut Pahor. Upam, da bomo v prihodnje praznovali skupaj praznovali kot praznični teden od 6. 8. do 16. septembra, torej dneve junaštva in zgodovine, ko je bil za primorsko sprejet najpomembnejši dokument o združitvi, to je sklep Plenuma OF o priključitvi primorske, kateremu je sledil sklep Avnoja in boj do osvoboditve Trsta, Gorice in zadnjega koščka zemlje, na katerem živi naš primorski slovenski rod. Žal tudi danes razdeljen in prepuščen fašistični razdvajalni propagandi, v kateri sodeluje ali jo celo načrtno vodi prav naše slovensko vodstvo.

"Tovarišice in tovariši: Smrt fašizmu!" je ob koncu rekel moj nekdanji novinarski kolega Mef.

PS: dopolnjujem še z eno zgovorno informacijo, ki bistveno dopolnjuje moj uvodni komentar. Ob koncu proslave se Borut Pahor ni ustavil v pogovoru z nobenim prisotnim, ampak se je takoj in to brez pozdrava pobral s prizorišča in odpeljal iz Ankarana. Očitno je opazil, da ni bil dobrodošel. Je pa kot dober manipulator svoje dosegel, saj se je slovenski butalski javnosti ponovno uspel pokazati kot veliki predsednik.

Novi italijanski fašizem in novi slovenski kolaboracionizem.

Italijanska državna televizija je v najbolj gledanem terminu TV dnevnika TG2 ob 20.30 kar tri dni zapovrstjo, 1., 2. in 3. septembra 2020, posvetila posebno pozornost »fojbam« v Sloveniji, v katere je maja 1945 Titova vojska zmetala tisoče žensk in otrok, Slovencev, Hrvatov, katolikov in Italijanov. Andreja Valič Zver je kot vodja inštituta povedala, da so v Sloveniji našli v fojbah 90.000 žrtev Titovega režima, Italijanske reporterje je po slovenskih fojbah vodil dr. Jože Dežman. Pokazali so tudi posebno "Fojbo otrok", ki jo imamo na Kočevskem. Dežman je obljubil obljubil, da lahko trupla Italijanov prenesejo v Italijo. V Dnevniku je bilo zelo jasno rečeno, da je to možno po zaslugi sedanje vlade Janeza Janše in zgodovinskega poklona predsednika Pahorja na bozoviški fojbi.

Posnetek celotne predstavitve knjige dr. Jožeta Pirjevca PARTIZANI – kliknite tu

Delovna akcija v Gabrovici

Gabrovica, 22.8.2020

Mi smo ponosni na našo partizansko Gabrovico in namesto na kopanje je skupina petnajstih naših članov in vaščanov šla na čiščenje zgodovinskega spomenika partizanske tiskarne Žena.

Gabrci so 28. maj leta 1944 raje šli v smrt v svoje goreče hiše, kot da bi Nemcem, Italijanom in domobrancem izdali ta bunkerje in še druge v katerih je bilo več kot 30 partizanov. Devet ljudi, je zgorelo v svojih hišam, med njimi tudi štiriletna Nerina, prav tu pri tej tiskani, pa niso povedali, da so partizani na drugi strani zidu. Zgodbo si oglejte v tem videu: https://www.youtube.com/watch?v=wKtwbDLSgr0&t ali preberite v tej e- knjigi: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/gabrovica

Ta ostanek ruševin požgane Gabrovice je zgodovinski spomenik resnice o našem narodnoosvobodilnem boju, ki pa v samostojni Sloveniji žal propada, saj je današnjim oblastnikom njegovo pričevanje o fašizmu in njegovih zločinih zelo moteče.

Mi smo se odločili, da ga ohranimo.

Posnemajte nas, uredite spomenike resnici tudi pri vas. Ne dovolite, da jih prekrijejo robida in laži.

Druge fotografije si oglejte tu:

13. julij – nesrečni in žalostni dan za Slovence

Komentar urednika biltena M. Ivančiča, 14.7.2020

Na ta dan pred sto leti se je zgodila Kristalna noč italijanskega nacionalizma, iredentizma in fašizma nad našim narodom. To ni bilo samo dejanje fašističnih škvadristov, ampak tudi večine italijanskega naroda v Trstu in njihove države, ki je to požiganje in razbijanje dovolila ali pri tem celo sodelovala. To se je zgodilo kar 18 let pred Kristalno nočjo nemškega fašizma do Judov. A tega nam Italija in svet ne priznavata. Zakaj pa bi, saj se je za 25 let izvajanja etnocida in genocida nad delom našega naroda ves cvet slovenskega naroda, na čelu z ljubljanskim škofom in banom »slovenske« banovine ter predsednikom novinarskega združenja na repu seznama, celo zahvalil Duceju da nas je okupirala njegova »kristusova vojska« v črnih srajcah.

Veliko gorja je preživel naš narod in ves svet v tej drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem začel, da bi si podjarmil ne samo nas, ampak ves svet. To ni bila vojna armad, to je bilo pobijanje civilnega prebivalstva, tudi otrok in starcev, to je bil holokavst, pa ne samo Judov, kot se danes govori, ampak predvsem nas Slovanov. Ta grozna vojna je zahtevala po vsem svetu več kot 60 milijonov žrtev, in razumljivo je, da je bilo po vseh teh grozotah še 6 milijonov žrtev v raznih maščevanjih in čistk vojnih zločincev. Zakaj teh zločincev, ki so bili krivi 60 milijonov smrti, neštetih drugih ran, internacij, požigov, mučenj … ni moglo povzročiti le nekaj ljudi, ampak so to počenjali milijoni, na desetine milijonov fašistov in njihovih kolaboracionistov.

Druga svetovna vojna se je končala z uporabo atomskih bomb nad civilnim prebivalstvom in se nato nadaljevala s hladno vojno, zakaj tisti, ki so sprožili fašizem, da bi le ta uničil uporni duh vseh podrejenih na svetu, delavcev in zlasti uspešne idej komunizma, je vojno nadaljeval s politiko, medijsko propagando, trgovinskimi vojnami in tudi lokalnimi vojnami ter poboji nedolžnega prebivalstva celo z napalm bombami.

Zahodni ali protikomunistični blok je zmagal s padcem berlinskega zidu, ki res ni bil v čast človeštvu, vendar za to ali za dokončni obračun je načrtno sprožil ponoven razvoj mutiranih oblik fašizma. Spomnimo se, za italijanske fašiste je je bila to zmaga, praznik, saj je ponovno zagledal priložnost za osvajanje naše zemlje. V tem so dobro znašli tudi naši slovenski poraženi klerofašistični izdajalci, somišljeniki in častilci njihovih idej, ter izkoristili željo naroda po osamosvojitvi, po lastni samostojni državi, za svoje stare želje po totalni oblasti in tudi za maščevanja. Osnovna strategija, da bi to dosegli, je bila razdvajanje naroda in rušenje vsega, kar je bilo prej narejeno. To so v veliki meri opravili tudi po naročilu in v korist starih gospodarjev v Evropi in Ameriki, pa tudi tistih v Italiji.

V tem času velikih sprememb, ko so začeli celo prekopavati kosti in skruniti grobove mrtvih za svoje politične cilje, so se Italijani, njihova levica in desnica, odločili, da svojega naroda ne bodo razdvajali ampak združevali, da bodo pasove svoje stare butare strnili na račun nas sosedov Slovanov, da bodo svoje mrtve pometli pod našo preprogo. Naša aktualna politika, ki pa je prav takrat iskala pod lastno preprogo iskala lasne kosti, je to seveda sprejela kot darilo starega gospodarja, saj ji je vsak dodatna kost samo koristila za razdvajanje svojega naroda in opravičevanje ter obnavljanje svojega slovenskega hlapčevskega fašizma.

Narodu so skupaj z mediji in novinarji, ki tega niso bili sposobni razumeti ali pa so se hlapčevsko podredili agresivnejšemu, oprali možgane, da gre za spravo, pravo krščansko spravo. A božja sprava s človekom, je bila, da je za ljubezen ljudi, za pravično vero, daroval življenje svojega lastnega sina na križu.

Tudi človeška sprava je bila v vsej naši zgodovini nekaj podobnega. Na svetu še vedno velja svetopisemska pravica: Zob za zob, glava za glavo. Tudi krvna osveta še vedno ni preživeta. Prava sprava po vojnah je bila dosežena takrat, ko se je število mrtvih uravnotežilo, zato so po zmagah pobijali skozi vso zgodovino. Sprava se je dogajala tudi s pobojem ali samomori »generalov«, nato pa sojenjem vojnim zločincem. Ob tolikih zločinih in zločincih, kot jih je bilo v drugi svetovni vojni, zlasti pri nas, je bilo to sojenje v veliki meri prepuščeno ljudem ali posameznikom – za tisti čas in takratne razmere drugače ni bilo možno.

Po vojni je sledila tudi pravna sprava, to je bil zakon o pomilostitvi. Res jih je veliko zbežalo v Argentino, Avstralijo pa tudi sosednjo Italijo, vendar vsi, ki so pomilostitev sprejeli, vsi ti tisoči in sto tisoči vojaki poražene strani in njihovi otroci so v prejšnji Jugoslaviji uživali iste pravice kot vsi ostali državljani. Žal predaje orožja in pomilostitve tisoče zavedenih ni sprejelo in so sledili svojim duhovnim in vojaškim voditeljem v nove zmage ali nebesa. Za Božič se vrnemo. A bili so le za topovsko hrano nove hladne vojne.

Največje orožje hladne vojne so bile in so že vedno laži, ki se jih z raznimi manipulacijami spreminja v resnico. Sprava resnice z lažjo pa ni možna, sprava s fašizmom še manj, ne s slovenskim izdajalskim klerofašizmom in še manj z italijanskim osvajalskim in genocidnim fašizmom, katerega prva žrtev smo bili in ostajamo prav mi primorski Slovenci.

A Italijani so mojstri manipulacij. Ko so naši in hrvaški predstavniki prišli v Trst na Muttijev koncert sprave, so to izkoristili za sprejem zakona o Dnevu spomina na eksodus in fojbe, s katerim so uzakonili laži, manipulacije in vsakoletno netenje sovraštva do našega naroda. Ko je bil čas, da bi vrnili naš Narodni dom v Trstu, in začeli govoriti o tem, so sprejeli nov občinski praznik 12. junij, spomin na »konec okupacije« tiste armade, ki je osvobodila Trst in Gorico.

Še največjo farso so odigrali 13. julija 2020. Na ta dan, ki ga je naša izdajalska desničarska politika in njeno novinarstvo oklicalo za zgodovinski dan vrnitve narodnega doma, so v Trstu le podpisali pismo o nameri vrnitve. Zakaj je bilo do potrebno, saj jih do tega obvezuje zakon in vsebinsko tudi Pariška mirovna pogodba? Zato, da jim tega še ne bo treba narediti. Pa tudi zato, da se bo šel naš predsednik države pokloniti na njihovo fojbo laži, na oltar vsakoletnega obnavljanja fašizma do našega naroda. S tem je, tako so tudi izjavljali lokalni italijanski politiki, priznal vse laži o nasilnemu izganjanju Italijanov in infojbiranju, pa tudi legitimnost italijanskih zahtev po našem ozemlju, ki jih na tem oltarju ponavljajo vsako leto. Nikar ne recite, da je bil protiutež temu drugi poklon, ta pred spomenikom našim štirim bazoviškim junakom. Ne. Obsodba in ustrelitev Bidovca in njegovih tovarišev, je zgodovinsko in tudi pravno popolnoma dokazana zgodovinska resnica, prav ta bazoviška fojba, glavni oltar fašizma, pa je le manipulativna laž, za katero nimajo nobenega dokaza, obratno veliko dokazov zanika te laži oziroma za ta dejanja obremenjuje prav njih. Tako so oni v svoji vedno hujši neofašistični propagandi dobili še en adut: Priklon predsednika Republike Slovenije kot javno in dokončno priznanje vseh njihovih laži in zahtev.

Kaj smo pa dobili mi?

Emotivni televizijski spektakel z maskami proti koronavirusu z novimi lažnimi obljubami:

Narodni dom ostaja še vedno lastnina Italijanov, naše institucije pa v starih najemnih prostorih in venec z dvema zastavama na spomeniku bazoviških junakov, ki pa za Italijane pravno in tudi javnomnenjsko še vedno ostajajo teroristi.

Naš živi junak Boris Pahor je dobil dve zelo zasluženi kolajni, predsednik Butalcev Borut Pahor pa nekaj lepih ganljivih fotografij in velik obliž na svoj ego. Še največ je dobila naša skrajna desnica, ki nadaljuje slovenski hlapčevski fašizem pa novo politično zmago in nove volilne glasove.

Nam Primorcem in ostalim Slovencem, ki se tega zavedamo, pa ostaja še vedno samo naš pozdrav Smrt fašizmu – svoboda narodu.

Kaj se je dogajalo pred 99. Leti si lahko ogledate v tem filmu:

PRVI UPORI PROTI FAŠIZMU

75 let zmage nad fašizmom

Letos praznujemo 75. letnico konca druge svetovne vojne, osvoboditve oz. zmage nad fašizmom. Žal se soočamo z novim bojem, ne samo z neofašizmom, ki se ponovno širi tako doma kot po svetu, ampak tudi s svetovno pandemijo novega koronavirusa Covid 19. Strategija tega boja je tudi v tem, da se ne družimo, da ostajamo doma, zato letos tudi za Dan zmage najbrž še ne bomo mogli na velika zborovanja, vendar lahko smo skupaj v mislih in v boju za vrednote naših borcev, med katerimi je bila prva svoboda.

Kaj je takrat pomenila svoboda za nas Istrane, Primorce, ki smo si jo ob pomoči borcev iz vse Jugoslavije priborili v zadnjih dneh aprila in 1. maja 1945. To ni bila svoboda po 4 letih okupacije in vojne, ampak po 25 letih fašističnega etnocida in genocida. Spoznajmo to v zgodbah osvoboditvi koprskih zaporov in Trsta. Oglejte si nekaj spletnih filmov, ki jih je Miloš Ivančič osvežil iz svojih starih radijskih oddaj, jim dodal slike in dokumente. V njih pripovedujejo svoje spomine na tiste slavne dni zadnjih bojev za svobodo pravi borci, ki jih razen izjem ni več med nami.

Petnajst minutni film Osvoboditev koprskih zaporov, nam pripoveduje o osvoboditvi zloglasnih koprskih zaporov dan pred splošnim napadom, tako da bi rešili politične zapornike pred likvidacijo. To junaštvo, ki ga je z drzno prevaro fašistov opravila mala skupinica partizanov, bi vsak narod ovekovečil s pravimi filmi in televizijskimi dokumentarci, mi pa smo dobili vsaj ta filmček. Kliknite TU.

Film Osvoboditev Trsta je enkrat daljši. Trst je bil najtrši oreh v tem delu Evrope, pa ne samo zato, ker je bilo v njegovem središču tudi posebno uničevalno taborišče s krematorijem, ampak ker je to sicer večkulturno mesto tudi zgodovinsko glavno mesto primorskih Slovencev, ki so se že četrt stoletja pod fašizmom borili za preživetje in za priključitev k matični domovini in ker so se v tem mestu križali interesi ne samo sosedov, ampak vseh velikih svetovnih sil. O osvobajanju Trsta pa ne govorijo tujci, ampak samo domačini, Tržačani in tisti Primorci, ki so se po dolgem begunstvu hoteli vrniti v svoje mesto. Oglejte si ga tu.

Oglejte si tudi film Rižarna, krematorij za uporne Primorce. V njem so objavljeni pogovori z interniranci, ki so zaslužni za obnovitev porušene rižarne in nekaterimi, ki so preživeli tamkajšnje grozote. Objavljena je tudi krajša verzija.

Pretresljiva in zelo poučna pripoved Slavka Weisa, ki je preživel ustaška taborišča in njihov beg v Avstrijo, ko so ga kot otroka uporabili za živi ščit

Priporočam vam še ogled filma o herojski vasi Gabrovica, kjer so Nemci, italijanski fašisti in naši domobranci požgali vas, v goreče hiše vrgli 9 ljudi, med temi tudi štiriletno Nerino, vse mlade pa odpeljali v Rižarno in druga uničevalna taborišča. Tu je povezava.

Ne pozabimo na domači fašizem in njegovo kolaboracijo!

Mesec maj žal ni samo mesec spominov na zmago, osvoboditev, ampak tudi kolaboracijo in narodna izdajstva. 3. Maja, torej le nekaj tednov po italijanski okupaciji jugozahodnega dela Slovenije in Ljubljane so predstavniki oblasti Dravske banovine in škof Rožman poslal Mussoliniju zahvalno pismo za okupacijo.

To so potrdili z dejanji. Njihovi policaji, ki jih je še vezala prisega jugoslovanskemu kralju, so izdali skrivališče vojaškega vodje Tigra Danila Zelena in njegove trojke na Mali Gori italijanskim okupacijskim karabinjerjem, in kar je najbolj sramotno, so jih so jih ti slovenski policaji sami odvedli do skrivališča in z okupacijskimi tekmovali, ko bo prej pobil te »bandite«. Več na strani IZROČILO TIGRA.

Pri svoji kolaboraciji in izdajstvu so vztrajali do konca vojne in še čez. Ob koncu vojne so 2. maja 1945, po smrti Hitlerja pripravili v Ljubljani javno komemoracijo v čast svojemu furerju, ki si je ob porazu vzel življenje. Ti narodni izdajalci in kolaboracionisti se še 9. maja, potem, ko je nemška vojska predala orožje, še vedno niso hoteli sami predati, ampak so se s pobijanjem svojega naroda poskušali rešiti z prebojem v Avstrijo. In to kljub splošni pomilostitviin tudi pozivom iz Londona. Dobro so se zavedali, kaj vse so med vojno storili svojemu narodu, ne pa Angležem in Američanom. A tudi zahodni zavezniki so vedeli, da niso pribežali k njim zaradi vere, ampak klerofašizma in smrtnih grehov za v 9. krog Dantejevega pekla.

Pa ne pozabite, pri povojnih pobojih ni šlo za poboje v Sloveniji slovenskih domobrancev, ampak za poboje v Jugoslavijo in to najbolj groznih klerofašistoiv, krvnikov iz Jesenovca in drugih uničevalnih taborišč, tudi otroškega v Jastrebarskem … Poboji bili samo v Jugoslaviji ampak po vsem svetu, kjer so ljudje po najbolj grozni vojni v zgodovini človeštva v maščevanjih svojih 60 milijonov žrtev pobili še 6 milijonov vojnih zločincev in njihovih klaboracionistov. Tudi v sosednji Italiji so Italijani sami po vojni pobili več svojih fašistov, kot Slovenci domobrancev, so pa raje, kot da bi razdvajali svoj narod, svoje poboje pripisali nam. To je ta laž o fojbah FOJBA LAŽI.

V tem je tudi temeljna razlika med italijanskim in slovenskim fašizmom. Res da je italijanski izvorni, vendar bori se za lastno oblast, večvrednost svojega naroda, pobija in zasužnjuje druge narode, naš slovenski kolaboracionistični klerofašizem pa se bori proti svojemu lastnemu narodu, za hlapčevske privilegije biričev, janičarjev … Če so ustaši bili najbolj krvoločni fašistični klavci v zgodovini človeštva, potem so bili naši belogardisti, domobranci in drugi najbolj nečastni izdajalci lastnega naroda. Edino »častno dejanje«, ki so ga naredili na koncu, je, da so zavrnili splošno pomilostitev, pa še tega niso naredili iz lastne vesti, ampak vesti njihovih ideoloških dušnih pastirjev. Tudi zato na primorskem takih domobrancev ni bilo.

ŽIVELA OF

Nekoč smo praznovali dan Osvobodilne fronte kot častni praznik našega ponosa na to, da smo se uprli okupatorjem in preživeli, a po osamosvojitvi so ga demosovci preimenovali v Dan upora. V Demosu niso bili samo demokrati, ki jim je bil cilj demokracija, ampak tudi tisti, ki so se hoteli maščevati za izgubljeno vojno na strani okupatorja, stari in novi fašisti, ki so kmalu po prevzemu oblasti pokazali svojo barvo: svoj kolaboracionistični fašizem. To so pokazali, ko so začeli na vse načine pljuvati po Osvobodilni fronti, komunistih, partizanih in vseh ostalih, ki se niso sprijaznili s tem, da bi nas okupator zbrisal z zemljevida narodov tega sveta, vse ponosne Slovence pa do konca iztrošil v delovnih taboriščih, nato pa iz tega kar je ostalo naredil pepel ali celo milo (žajfo) za svoje vojake, ki so osvajali svet. Prav ti so si prisvojili medije, šolski sistem in sodstvo ter spreobračali zgodovino. Cilj jim je bil razdvojiti narod in okrepiti svoje bojevnike. Nekateri, ali kar številni Slovenci, so pri tem celo sodelovali, večina pa je tako kot noji porinila glavo v pesek. Obenem so razprodajali ali kradli staro družbeno premoženje, šenkavali tujcem narodno bogastvo.

Res je, tudi v Demosu je bilo veliko ljudi, ki so se iskreno borili za novo demokracijo, večje svoboščine, napredek nove države in naroda. Nekateri med njimi so bili tudi prepričani, da nadaljujejo od tam, kjer je s svojo preobrazbo družbe končala OF, nekateri so iskali tako kot nekoč OF svoje nove poti. Vendar s pomočjo velikega kapitala in cerkvenega klera so zmagali tisti, ki jim je bil glavni cilj totalno obračunati s kakršno koli preživelo socialistično idejo in v prahu ali ognju zabrisati vse kar je dobrega spominjalo nanje. Znotraj teh neoliberalistov pa so bili najbolj dejavni tisti, ki so hoteli oprati fašizem.

Da bi opravičili medvojno kolaboracijo in izdajstvo, to največjo sramoto slovenskega naroda s svojega družinskega imena, ali zato, ker so tudi sami še vedno fašisti, so začeli razlagati, da so komunisti izkoristili OF za svoje revolucionarne namene prevzema oblasti.

Da, res je. OF je kot najširša fronta naroda, ki je premagal fašizem in okupatorja po vojni prevzela oblast. Komu naj bi jo zmagoviti partizani in od naroda izvoljena oblast prepustili: kolaborantski cerkvi, Američanom ali Rusom, mogoče jo deli s premagano kolaborantsko fašistično opozicijo in domačimi izdajalci ki so zbežali v Avstralijo in Argentino? Ob koncu vojne so izpeljali referendum o novi državi z novim političnim sistemom, nato začeli razvijati novo ljudsko oblast, obnovili porušeno domovino, razvili industrijo, šolstvo, zdravstvo, znanost, zgradili sodobne ceste in železnice, preprečili napad Kominforma, razvili politiko miroljubne koeksistence in dali upanje v boljše in poštenejše življenje ljudem kot posameznikom in narodom po vsem svetu.

Tudi Demos (ki hoče biti pomembnejši od OF) je po osamosvojitvi prevzem oblast. In kaj je poleg osamosvojitve naredil? Najprej je začel prav s spreobračanjem zgodovine razdvajati narod, nato je razrušil in razprodal tujcem gospodarstvo, vse tovarne in podjetja. Sprožili so kraje brez zgodovinske primerjave, vsega kar je zgradil sam narod pod vodstvom bivših partizanov in komunistov. Narodno bogastvo so podarili Vatikanu in svojim pajdašem... Zato da lahko bogatijo posamezni novi oblastniki, da dosežejo popolno oblast, je porušil vse stare moralne vrednote, na katerih je slonelo tudi naše šolstvo, zdravstvo in socialno varstvo. Kar je najhuje pa je, da je razdvojil narod celo do te stopnje, da so nekdanjo državljansko vojno, ki so jo domobranci vodili priti vsemu kar je bilo naprednega v narodu, ponovno sprožil kot hladno vojno znotraj lastnega naroda in jo vsak dan bolj razplamteva. Za to so izkoristili celo mrtve in spravo, ki je bila formalno dosežena že po vojni s splošno pomilostitvijo, dejansko pa s plebiscitarnim referendumom o osamosvojiti, za katero sta se borili obe strani: večja pod Kučanovim vodstvom in manjša pod Pučnikovim. Pa še manifestativno spravo smo imeli v Kočevskem Rogu, ko sta si po vzgledu nadškofa Šuštarja in predsednika Kučana obe strani podali roko sprave. A to jim ni dovolj, zakaj fašizem je ideologija totalitarnega sistema, ki hoče popolno prevlado.

Zato naj živi Osvobodilna fronta, danes kot fronta vseh ljudi, ki se borijo za svobodo in samostojnost, za ohranitev in razvoj našega naroda v sedanjih razmerah, za človeka dostojno življenje, da se iz naroda novih hlapcev raznih oblastnikov, politikov in seveda velikega kapitla ponovno spremenimo v narod junakov in gospodarjev ... vsaj gospodarjev svoje sreče.

Za humanost in poštenost (tudi do zgodovinske resnice).

Miloš Ivančič

PAŠE TO:

Brez OF Primorska nikoli ne bi bila Slovenska in tudi Slovenije ne bi bilo:

Čestitke ob 8. marcu, dnevu žena

Ne gre za voščila in glasbo po željah. Ob tem prazniku se ČESTITA za dosežene zmage v tisočletnem boju za enakopravnost. Tudi ne gre za izražanje želja, da bi se še kaj naredilo, ampak je treba dati obljubo, da se bomo še naprej borili za enakopravnost in svobodo.

Karkoli lahko danes govorijo desničarji, častilci domačih izdajalcev in fašistov, ki obvladujejo množične medije, vendar nikoli ne bodo mogli zakriti, da so vso zgodovino prav oni zatirali ženske in si jih lastili kot osebno lastnino. Ženske so dobile nekaj pravic šele po prvi svetovni vojni, pa ne samo zato, ker so se izkazale kot delavke, kot to razlagajo nekateri novinarji in celo zgodovinarji, ampak ker so njihovi gospodarji opazili, da so postale zelo dojemljive za ideje marksistov in oktobrske revolucije. Spomnite se Rose Luxemburg in njenih tovarišic. Ostale pravice so si same izborile med drugo svetovno vojno, kot enakopravne z enakopravnimi borci proti fašizmu. Pri nas tudi volilno pravico.

italijanski dan spomina je dan laži, netenja sovraštva in revizionizma, spodbujanje neofašizma

Ob letošnjem italijanskem praznovanju Dneva spomina na fojbe in eksodus, pred katerim je njihov predsednik Sergio Mattarella ponovno obtoževal nas Slovence za genocid nad Italijani, so neofašisti iz organizacije CasaPound polepili več objektov na Opčinah, Miljah in Boljuncu s svojimi sovražnimi plakati. V skladu z njihovo dvatisočletno kulturo, v kateri so v času fašizma zažigali naše kulturne domove, so tudi tokrat oskrunili hiše naše kulture, openski prosvetni dom in gledališče France Prešeren v Boljuncu. To je med našimi rojaki sprožilo vrsto protestov, največje zborovanje pa je bilo v dvorani oskrunjenega doma Franceta Prešerna (na fotografiji), kjer se je zbralo več kot 350 ljudi.

Naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper izraža našim prizadetim rojakom v Italiji vso podporo in odločno obsoja načrtno italijansko oživljanje fašizma, kar je očitni cilj njihovega načina praznovanja Dneva spomina.

Fojbe laži

Kako drugače lahko označimo dogajanje ob bazovskem Šohtu ali kot oni to imenujejo Foba di Basocizza, poniževalne besede njihovih predsedednikov, ozemeljske zahteve, njihove fašiatične mazaške akcije celo po fasadi slovenskega kulturnega doma France Prešeren v Boljuncu ? To je FAŠIZEM, toje njihova FOJBA LAŽI.

Koliko laži bomo morali ponovno poslušati o eksodusu in fojbah, koliko svojih zločinov bodo še pripisali našim partizanom, kaj vse iz svojega fašizma našemu komunizmu?

Koliko časa bodo pristojni predstavniki naše države odlašali s ustreznim odgovorom, s tožbo na mednarodnem sodišču? Za to so dovolj že dokumenti iz londonskegih arhivov

Odgovor na to, kaj je sploh res in kaj laž, ves zgodovinski prerez s tem povezanega dogajanja v naših krajih, od začetka, od vzrokov, pa do posledic in izkrivljanja resnice navsakoletnih praznovanjih tega praznika pri Bazovici, lahko preberete v knjigi Miloša Ivančiča Fojba laži. To je odgovor Italijanski državni politiki širjenja laži in netenja nestrpnosti, še več vzdrževanja svojega prafašizma do našega naroda in celo ozemeljskih zahtev do naše države.

Italijanska država vlaga letno milijone za obnavljanje in širjenje laži, italijanska nacionalna televizija snema dokumentarne in igrane filme laži in nestrpnosti, a naša država, naš RTV, naši mediji pa nič …

Ta knjiga, ki zanika in dokazuje laži na račun našega naroda je izšla brez podpore naše države, samo v založbi našega združenja protifašistov, brez honorarjev.

Če je nočete kupiti, si jo lahko v celoti kar brezplačno preberete na spletu, pa še z dodanimi dokumenti iz londonskega arhiva, ki zelo jasno dokazujejo laži,: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_ lazi

Italijansko propagando in njihove laži povzema ves svet, pri nas pa ni denarja in tudi ne interesa, da bi jo prevedli vsaj v italijanščino, če ne še v druge jezike, kot na primer angleščino, da bi lahko tako vsaj zainteresiranemu delu javnosti razkrili laži in povedali resnico. Pa če so nas naši desničarski politiki in celo nekateri njihovi novinarji že tako prepričali v zločinskost Tita, partizanov in komunistov, če vas sploh ne briga, kaj je bilo prej in kaj potem, kaj je vzrok in kaj posledica, potem si poglejte vsaj angleške dokumente, da iz njih razberete, kaj so njihovi inženirci po odhodu partizanov iz Trsta iskali v jašku opuščenega premogovnika pri Bazovici in kaj so notri našli ter izvlekli ven.

Pa Angležem boste ja verjeli, a ne? Pa tudi dokumentom, da je občina Trst nato to »fojbo« uporabljala za deponijo odpadkov in smeti …

To si lahko preberete tudi v krajšo spletni obliki, ki omogoča tudi samodejno prevajanje v večino tujih jezikov. To je objavljeno v treh delih:

Prvi DEL, Kaj so to laži in fojbe, čigav izum so fojbe in kdo jih je začel izvajati že pred in med vojno, kakšne zločine skrivajo?

Drugi DEL, Kaj se je dogajalo po vojni in po odhodu partizanov iz Trsta, kako so Angleži in Italijani čistili fojbe in kaj so v resnici takrat v njih našli?

Tretji DEL, Kako Italijani spreobračajo zgodovino, kako svoje zločine pripisujejo nam in kako hlapčevska ali celo fašistična je naša politika?

Priporočamo pa vam, da preberete celo knjigo z dodatno prilogo arhivkih dokumentov: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_lazi

In kaj je treba narediti!

Ob teh dejanjih uradne italijanske države in njenih neofašistov, zlasti ob Dnevu spomina, ni druge rešitve kot internacionalizacija tega primera, zahteva po izvajanju mirovne pogodbe iz Pariza, saj smo vendar mi del tistega zmagovitega zavezništva, ki je premagala fašizem, oni pa so po tem sporazumu dolžni to spoštovati, ne pa z lažmi in novim fašizmom sprevračati zgodovino. Ta zavezništva je treba opozoriti tako na izkrivljanje resnice, saj se tiče tudi njih, in zahtevati, če drugače ne, sodni proces proti njihovim vojnih zločinom, ki ni bil nikoli izpeljan, in sodno zahtevati odprtje lažnih fojb. Drugi mirni izhod pa je, da Italijani sami, tako kot smo mi odprli in očistili Barbara rov, tudi oni odprejo in še tretjič, vendar to javno pred primerno mednarodno komisijo in televizijskimi kamerami, očistijo bazoviški rudnik do dna. Pri tem se seveda ne morejo več izgovarjati na nevarnost eksploziva v breznu, saj ga ni bilo, ko so v njega spuščali novinarji in jamarji, ko so angleški inženirci metali težko metalno zajemalko, ali ko so odhajajoči angleški in ameriški vojaki metali svoje pralne stroje in avtomobile, ki jih niso smeli prodati, pa tudi ne, ko so delavci vse to ponovno čistili. Zagotovo so danes tudi primerni stroji, ki lahko odkopljejo celo tiste sloje iz časov prve svetovne vojne. Mogoče pa se bojijo, da lahko tam najdejo na tisoče trupel svojih premaganih in osramočenih vojakov, ki so po sesutju soške fronte od glada in španske gripe množično umrli v tržaškem pristanišču, pa jih ob prekopavanju grobov na pokopališči pri Sv. Ani niso našli. (M.I.)

NA VRH

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je z ogorčenjem sprejela informacijo o razveljavitvi obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika.

Sramota za Slovenijo, sramota za njeno sodstvo, ki ob 75. letnici časti izdajalsko klertofašistično kolaboracijo.

Vrhovno sodišče je razveljavilo obsodbo zoper Rupnika in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje, saj tedanja sodba vojaškega sodišča v nekaterih točkah ni bila obrazložena. Rupnika so zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem septembra 1946 usmrtili pod Golovcem. Tu lahko preberete to razveljavitev obsodbe.

Rupnik je bil pod italijansko fašistično okupacijo ljubljanski župan, pod taktirko nacistične Nemčije pa predsednik pokrajinske uprave Ljubljanske pokrajine, proti koncu druge svetovne vojne pa generalni inšpektor domobranstva. "Vodil je izdajalski boj zoper lastni narod in se podredil idejam nacizma," je zapisal predsednik zveze Marijan Križman. Tu pa preberite več o Rupnikovemu domobranstvu.

Slika levo: Rupnik v spremstvu visokih oficirjev SS na slavnostni prisegi domobrancev na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu.

Izdajstvo je dejanje, ki ga ni mogoče zabrisati niti z birokratsko oprostitvijo zločinov, ki so jih izdajalci povzročili proti lastnemu narodu. Sodišče je tako postalo orodje tistih, ki ne morejo preboleti sramote in bolečine izdajstva ter uporabljajo sodni sistem za maščevanje in širjenje sovraštva.

Ker je bila taka odločitev sodišča sprejeta tik pred spominsko slovesnostjo v Dražgošah, ki bo v nedeljo, smo v zvezi prepričani, da gre za namerno izkoriščanje zgodovine za politične namene in namerno spreobračanje zgodovinskih dejstev.

To očitno ni iskanje pravice, še manj resnice, sploh ne sprave, ampak le drezanje v staro gnojno rano naroda, manipuliranje celo s pravom.
Ob tem pa nikar ne nasedajte politikantom in njihovim manipulatorskim novinarjem, ki razlagajo, da je bil Rupnik le borec proti komunizmu!
Bil je slovenski fanatični klerofašist, ki je zaradi fašistične obsedenosti izkoristil vero in vernike za Hitlerjev 3. rajh v katerem ne bi bilo več slovenskega naroda in nobenega svobodoljubnega ali upornega človeka.
Kot general, ki je prestopil na stran okupatorja, bi bil od vojaškega sodišča obsojen na smrt v vsaki državi, tudi taki, ki se na polna usta laže o svoji demokraciji.
Na smrt sta bila za manj krvavo kolaboracijo obsojena tudi norveški "predsednik" Vidkun Quisling in francoski Philippe Petain.
Rupnik ni izdal samo svoje države, katere general je bil, tudi ne samo naroda, ampak tudi vero in verne ljudi, ki jih je vodil v organizirano pobijanje svojih narodnjakov iste vere, saj je med partizani bilo 90 % vernih. Ko je Rupnik začel organizirati svoje kolaborante, je bilo v Dravski banovini le nekaj sto komunistov.
Vsi primorski duhovniki in večina gorenjskih in štajerskih so njegov in Rožmanov fašistični kolaboracionizem v imenu vere odklanjali in so ponosno ostali na strani naroda. Zato pa so iz Ljubljane in okolice pripeljali v Trst 2000 domobrancev, da so pomagali polniti krematorij v Rižarni in vlake za uničevalna taborišča v Nemčiji. Tudi Borisa Pahorja so aretirali domobranci.

Slika desno: Sezmam internirancev iz občine Polhov Gradec v italijanska in nemška taborišča, ki ga je pripravila 42. četa slovenskega domobranstva

Ogorčena je tudi judovska skupnost v Sloveniji

Z "ogorčenjem in zaskrbljenostjo" so odločitev vrhovnega sodišča pospremili tudi v Judovskem kulturnem centru Ljubljana. Po njihovi oceni gre za "prvi korak v politično zainteresirani težnji po rehabilitaciji zločinskega kolaborantskega režima med 2. svetovno vojno".

Kot so navedli, je Rupnikova policija pod vodstvom soobsojenega Lovra Hacina v letih 1943 in 1944 organizirala aretacije in deportacije slovenskih Judov iz Ljubljanske pokrajine, preživela pa jih je le peščica. Prav tako so domobranci pod vodstvom generala Odila Globočnika v letih 1944 in 1945 sodelovali v holokavstu judovskega življa na Tržaškem.

Kot so napovedali v centru, bodo o odločitvi vrhovnega sodišča obvestili svetovno javnost. Prav tako bodo spremljali in se dejavno upirali nadaljnjemu razvoju "teh poraznih dogajanj zanikanja holokavsta, revizije in perverzije zgodovine in oživljanja ter upravičevanja fašističnih in nacističnih grozodejstev".

SD: Rupnik je bil do zadnjega zvest okupatorju

Tudi stranka SD ne bo nikoli pristala na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni. Rupnik je bil po njihovih navedbah "do zadnjega zvest zavezništvu z okupatorjem".

Kot so zapisali, so si Socialni demokrati v zadnjih 30 letih iskreno prizadevali za pomiritev o zgodovini slovenskega naroda in zato sodelovali pri vseh spravnih dejanjih. A "lažniva interpretacija slovenske zgodovine z rehabilitacijo kolaboracije in fašizma" po njihovem prepričanju ne vodi k spravi, ampak slovenski narod vsakič znova oddaljuje od tega, da se pomiri s preteklostjo.

Spomin na Pinka Tomažiča, Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa in Ivana Vadnala

15. decembra se spominjamo ustrelitve Pinka Tomažiča in njegovih tovarišev Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa in Ivana Vadnala. To je znano, manj pa ozadje. Pinko Tomažič ali uradno Jože, po tržaško pa Pino, je bil eden izmed vodilnih članov tržaške mladinske organizacije nato pa komunistične stranke, ki pa je ohranjal stike s svojimi tovariši iz prepovedane Mladine, ki so se organizirali v ilegalno Borbo, kasneje Tigr.

Pinko Tomažič je že v začetku leta 1940 v Miljskih hribih skupaj s svojimi tovariši komunisti in tigrovci pripravljal gverilsko, to je partizansko enoto komunistov in tigrovcev, ki naj bi se z orožjem uprla italijanskemu fašizmu in sprožila splošno vstajo. Torej že več kot leto pred napadom na Jugoslavijo in SZ, ko pa so naši fantje že morali odhajati na fronte v Španijo, Afriko, Albanijo, Grčijo ... Za organizacijo splošnega upora so pa rabili veliko orožja. Za orožje sta poskrbela tigrovca Danilo Zelen in Joco Turk. Joco je že v Mariboru odkril in označil vagon z orožjem, ki je bil namenjen v Pulj, Danilo Zelen ga je nato v Pivki izključil iz konpozicije in preusmeril na slepi tir. Od tu je Ivan Vadnal s svojimi tigrovci iz Pivke in okoliških krajev to orožje spravil do Trsta. Pri tem pa jih je odkrila fašistična tajna policija Ovra, ki je aretirala okrog 300 ljudi 60 pa izročila posebnemu sodišču v Trstu, To je Tomažiča, Bobka, Ivančiča, Kosa in Vadnala obsodilo na smrt, kar je bilo izvršeno na openskem strelišču.

Povejmo še, da so Italijani in Nemci na tem strelišču pobili veliko protifašistov, med drugim 71 talcev, ki so bili kolt prvi upepeljeni v Rižarni in 9 zelo mladih kurirk. Občina Trst je v zameno za bazoviški šoht obljubila , da bo to strelišče spremenila v urjen spomenik, a tega ni naredila, je pa bozoviški šoht, to je svoje povojno mestno smetišče spremenila v Foibo di Basovizza, a to je druga zgodba, ki jo razkrivam v knjigi Fojba laži.

Njihovo izročilo danes ponosno nosi in širi Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič.

Tokratna proslava na openskem strelišču je potekala tudi v znamenju protesta proti neofašistom organizacije CasaPound, ki so pred tem lepili plakate, z napisi, da ustreljeni slovenski junaki niso bili žrtve ampak teroristi. Prizorišče proslave, to je strelišče je bilo nabito polno kot še nikoli doslej, veliko ljudi pa je ostalo izven obzidja. Prav tako je bilo vse nabitio polno na kasnejšem koncertu TPZ Pinko Tomažič.

.Video o dr. Vaclavu Pišotu

Video o partizanski bolnišnici Zalesje

V Ricmanjih počastili spomin na svoje junake in žrtve

Ricmanje, 10.11.2019

V vasi Ricmanje nad Trstom, kjer imajo izredno delavno združenje borcev VZPI – ANPI in domače kulturno društvo Slavec, so tudi letos slovesno počastili spomin na svoje padle partizane in žrtve fašizma. Prireditve se je udeležila tudi naša delegacija skupaj s prapori, saj smo z njimi razvili tesno sodelovanje. Najprej smo se s krajšo slovesno prireditvijo poklonili spominu na padle pred spomenikom na domačem pokopališču, ki so ga postavili že v času anglo-ameriške okupacijske Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja, leta 1946. Tu je bil slavnostni govornik podpredsednik Zveze združenj borcev Slovenije Bojan Pahor, zapel pa je domači mešani pevski zbor Slavec. Prireditev se je nato v Babni hiši, kjer je Miloš Ivančič predstavil svoje knjige, predvsem te, ki so izšle v založbi našega združenja.

Video posnetek s prireditve v Kučibregu

Odslej naše združenje vodi Vojko Vodopivec.

Koper, 16. 10.2019

Naš dosedanji predsednik Marjan Križman se je po izvolitvi za predsednika ZZB Slovenije poslovil od vodenja našega občinskega združenja, saj se bo v celoti posvetil delovanju krovne republiške zveze. Po sklepu Odbora združenja je vodenje našega združenja prevzel dosedanji podpredsednik Vojko Vodopivec, ki si je to zaupanje pridobil z dosedanjim zelo prizadevnim delom.

NA VRH

Sodelovali smo pri obujanju spomina na tragične a ponosne dni naše zgodovine

Koprski gimnazijci tretjega letnika so si v soboto 21. septembra ogledali posebno zbirko koprskega pokrajinskega muzeja o novejši zgodovini in poslušali predavanja ter pripovedi najstarejših, ki se spomnijo fašizma in NOB ter veliko mlajših udeležencev osamosvojitvene vojne. Z avtobusom so obiskali tudi partizansko Gabrovico, kjer se je v času fašizma od leta 1921 in med vojno dogajalo veliko hudega. Vas je bila požgana, v ognju je zgorelo 9 ljudi, od 4 letne punčke do 82 letnega starca. Na spomeniku pod Črnim pa je spomenik vsem žrtvam iz Gabrovice in okoliških vasi Kraškega roba ali Bržanije, na katerem je napisanih 181 imen.

Celotno poročilo Irene Sirotič, ki je s strani našega združenja vodila in koordinirala ta spominski dan.

NA VRH

Mučeniška pot k svobodi

Na naši strani na spletnem mestu ISSUU objavljamo novo elektronsko knjigo in sicer digitalno verzijo dragocene knjige MUČENIŠKA POT K SVOBODI iz let 1946, v katri so objavljeni podatki in fotografije nekaterih največjih zločinov okupatorja in njihovih kolaborantov nad ujetimi partizani. Ta knjiga je, kot da je pisana za današnji čas potvarjanja zgodovine in širjenja laži, saj posebej njene fotografije zelo jasno pokažejo kruto resnico. https://issuu.com/zb-koper/docs/mu_eni_ka_pot_k_svobodi

Video posnetek s prireditve Šmarjah:

NA VRH

KOMEMORACIJA V VILLORBI (ITALIJA)

Na povabilo ANPI iz Trsta smo se 2. 6. 2019 udeležili komemoracije v Villorbi pri Trevisu. Komemoracija je bila posvečena žrtvam Drugega tržaškega procesa, po katerem so fašisti 15. 12. 1941 na Openskem strelišču ustrelili komunista Pinka Tomažiča in njegove tovariše, TIGR-ovce Viktorja Bobka, Simona Kosa, Ivana Vadnala in Ivana Ivančiča. Skrivoma so jih odpeljali v Villorbo, kjer so jih v tajnosti pokopali na zapuščenem pokopališču. Leta 1945 je sestra Simona Kosa le izvedela za kraj pokopa. S pomočjo članov organizacije FANTI iz Villorbe (združenje - veteranov italijanske vojske in to poljske pehote) so identificirati pokojne in nato pomagali pri organizaciji prevoza v Trst, kjer so jih pokopali. Veterani FANTI so v Villorbi postavili spomenik, kjer se je odvijala komemoracija na kateri so sodelovalo ANPI iz Trsta, Villorbe, FANTI Villorba in mi iz Kopra. Nastopili so tudi pevci Partizanskega pevskega zbora PINKO TOMAŽIČ iz Trsta, ki so v večernih urah imeli v Villorbi tudi koncert.

Vzpostavili smo stike tako z ANPI Villorba kot člani FANTI, ki so se zahvalili za naš prispevek k komemoraciji.

(V.Vodopivec

Obiskali smo grob našega junaka Dušana Bordona

Tržaški Istran Dušan Bordon je bil velik slovenski domoljub in protifašist, po njem pa nosi ime semedelska osnovna šola. Po težki usodi primorskih beguncev je bil tudi interniran v italijanskem koncentracijskem taborišču Reinicci. Ko mu je uspelo zbežati, se je pridružim italijanskim partizanom in nato leta 1944 padel v boju s fašisti pri Sansepolcru, kjer je tudi pokopan. Člani našega združenja iz Svetega Antona, od koder je bil doma njegov oče, so v soboto, 13.4.2019 skupaj z šolo pripravili dvodnevni obisk Sansepolcra in poklon na njegovem grobu oziroma grobnici drugih žrtev tamkajšnjega koncentracijskega taborišča in drugih žrtev fašizma in nacizma. Domačini so jih izredno lepo sprejeli, saj pri njih velja Dušan za pravega heroja, saj sta s soborcem Pjotrom do konca vztrajala na položaju, da so se lahko njuni tovariši rešili.

galerija fotografij:

Zapisi učiteljev in vtisi učencev OŠ Dušan Bordon

Obisk prijateljev iz Italije

Koper, 5. 3. 2019

Naše združenje je danes obiskala delegacija tovarišev protifašistov in prijateljev ANPI - VZPI iz sosednje dežele Furlanije Julijske krajine v kateri so bili Dino Spangero, FabioVallon in ElioNadalutti. Tudi njih je namreč zadnje dogajanje v Italiji ob Dnevu spomina presenetilo in razjezilo, zlasti pa nastopi njihovih državnikov v Bazovici. Poudarili so, da to, kar so govorili ni samo potvarjanje zgodovine in oživljanje fašizma, ampak tudi napad na dobrososedske odnose med obema narodoma in celo na vrednote Evropske unije, ki je zrasla na vrednotah protifašizma. Zato smo se dogovorili za okrepitev stikov in skorajšnje skupno srečanje tudi s tovariši iz hrvaške Istre. Javnost bo treba tudi bolje seznaniti z našim skupnim bojem proti fašizmu in s skupnim poročilom slovenskih in italijanskih zgodovinarjev.

SLOVENSKO-ITALIJANSKI ODNOSI 1880-1956

RELAZIONI ITALO-SLOVENE 1880-1956

Več informacij si oglejte na naši srani

VEDNO AKTUALNO

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

NA VRH