Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

Spletni bilten Združenja

Primorska himna: Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODRED SPLETNI DNEVNIKFACEBOOKKLUB BRIGADIRJEV POVEZAVE OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJAKOLEDAR PRIREDITEV 2017PRVI UPORI PROTI FAŠIZMUIZROČILO TIGRA PRIMORSKA  

NAŠ FOTOALBUM

Lopar 2017

Boršt 2017

Srmin 2017

Spomeniki

Vsebina

Podarite nam delež svoje dohodnine. 1

POBUDA za prepoved simbolov fašizma. 1

Predlog za spremembo preambule ustave RS    1. 1

Pobuda proglasitev 10. februarja za Dan miru in sožitja. 1

Izjava za javnost o bodeči žici na meji 1

Dan spomina na fojbe in eksodus. 1

THE JULIAN MARCH.. 1

ЮЛИИСКАЯ КРАИКА.. 1

LA MARCHE JULIENNE. 1

V Hrvojih in Kučibregu smo tudi letos počastili spomin na padle. 1

Večna čast in slava našim junakom in žrtvam nacifašizma. 1

Ko je  Slovenija postala pomorska država. 1

Spomnimo se oktobrske požigalske ofenzive v Istri 1

Partizanski zbor Srečko Kosovel 1

E-knjiga SLOVENSKA ISTRA V BOJU ZA SVOBODO.. 1

Tradicionalna počastitev Dneva borca. 1

Brigadirji so slavili 1

Spomin na požig Gabrovice in 9. prebivalcev. 1

Spomin na 15. maj 1921. 1

Okrogla miza o Gentilejevi reformi 1

Bili smo v Moskvi, na proslavi dneva zmage. 1

Fašizem se je znesel najprej nad nami 1

Proslava dneva Osvobodilne fronte in osvoboditve Kopra. 1

ČESTITKE OB DNEVU OSVOBODILNE FRONTE. 1

Program dela našega združenja za leto 2017. 1

Poročilo o delu za leto 2016. 1

Strunjan 2017. 1

Spomin na herojsko bitko Komande mesta Koper. 1

Javno pismo podpore delovanju platforme INDE. 1

Tudi mi smo bili na Dražgošah. 1

Tudi letos smo se spomnili bitke pri Hrvojih in Kučibregu. 1

72. obletnica Mornariškega odreda. 1

Iz govora Milana Gorjanca: 1

PRIMORSKA SRČNA.. 1

VSTALA PRIMORSKA – VSTANI SLOVENIJA. 1

To je govor našega predsednika Marjana Križmana. 1

JAVNI POZIV ZA ZAŠČITO LUKE KOPER. 1

OBISKALI SO NAS PRIJATELJI Z DOLENJSKE. 1

V Gabrovici počastili spomin na žrtve, v Ospu pa predstavili knjigo Roža osapska. 1

95 let od prvih barikad proti Fašizmu. 1

Iz pozdrava Marjana Križmana: 1

Iz govora Miloša Ivančiča: 1

Obisk tovarišev iz Italije. 1

Osrednji del govora našega predsednika Marjana Križmana: 1

Boršt, 8.2.2016. 1

Dve novi knjigi, ki razkrivata zgodovino naših krajev in ljudi 1

 

  

 NA VRH

 

SLOVENSKO-ITALIJANSKI ODNOSI 1880-1956

RELAZIONI ITALO-SLOVENE 1880-1956 (foibe, esodo)

Oglejte si film Facsist legacy:

Video: Documenti delle barbarie fasciste  o  Italiani brava gente ¸

Oddaja o velikemu Slovencu, dr. Antonu Vratuši, Prekmurcu po rodu a po srcu tudi Primnorcu.

Kako se manipulira z resnico o fojbah: http://www.wumingfoundation.com/giap/2015/03/come-si-manipola-la-storia-attraverso-le-immagini-il-giornodelricordo-e-i-falsi-fotografici-sulle-foibe/

Holokavst ni iztrebljal samo Jude, ampak še bolj Slovane

Organizacija TIGR

Organizacija BORBA 

Ustaški zločini

Podarite nam delež svoje dohodnine

Spoštovane tovarišice in tovariši,

prijatelji, somišljeniki in domoljubi, 

če vam ni vseeno kateri politični stranki, verskemu združenju, društvu ali drugemu bo država dala del vašega denarja od vaše dohodnine, potem se odločite sami, saj lahko 0,5 odstotka namenite za ohranjanje vrednot, za katere so se borili naši predniki. Združenja borcev so še edina, ki se borijo za ohranitev ponosa na našo narodnoosvobodilno vojno, partizane, za njihove vrednote in ideale svobode, bratstva, enakosti, pravičnosti…

Od letos dalje smo tudi mi vpisani v register organizacij, ki jim lahko donirate. Pravico do doniranja imajo vsi, ki plačujejo dohodnino, torej vsi zaposleni ne glede na višino plače, upokojenci z dodatnimi prihodki in upokojenci z višjimi pokojninami od 1.095€. Natisnite ta obrazec kar na vašem tiskalniku in ga nato izpolnite, vpišite svoje podatke in davčno številko, in ga podpišite, ostalo smo v predelnico dopisali že mi, in ga nesite ali pošljite na vašo najbližjo davčno upravo. V Kopru je v tako imenovani Barki, naslov pa je:

Finančni urad Koper, Ferrarska ulica 30, 6000 Koper.

Če vam ne uspe natisniti tega obrazca, ga lahko dobite na davčnem oz. finančnem uradu. V tega morate v predelnici vpisati naše ime: Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper in nato še našo davčno številko 95991166 in odstotek 0,5 (ali pa manj).

Izpolnjeni obrazec lahko pošljete tudi na naš naslov Župančičeva 18, 6000 Koper.

Priloženi obrazec kopirajte in te izvode naj izpolnijo in podpišejo tudi drugi iz vaše družine prijatelji in znanci.

Hvala za vašo pomoč

OBRAZEC ZA DONACIJO

 

POBUDA za prepoved simbolov fašizma

V Sloveniji smo priča odkritemu nošenju simbolov in gesel fašizma in nacizma ter uniform, ki so jih nosili zapriseženi sodelavci nacistov. Tudi v drugih evropskih in neevropskih državah je vse več zloglasnih skupin, ki se identificirajo z nacizmom in njegovo ideologijo, temelječo na sovraštvu do tujcev in drugače mislečih družbenih skupin. Zanimivo dejstvo ob tem pa je, da sta nacizem in fašizem v državah, od koder izvirata,  to je predvsem v Nemčiji  in Italiji, z zakonom prepovedana.

Nürnberški proces v letih 1945 in 1946 je bil proces proti največjim vojnim zločincem pred mednarodnim vojaškim tribunalom, ki je sodil najpomembnejšim voditeljem nacistične Nemčije, od katerih je bilo 12 obsojenih na smrt z obešanjem, ostali pa so dobili dolgoletne  zaporne kazni.  Proces je pravno podkrepil razpad fašizma in nacizma. Po Nürnbergu so v Nemčiji in vrsti drugih držav izvedli še več procesov, na kateri so obsodili še veliko nacistov in njihovih pripadnikov. Po zaslugi procesa so ljudje, ki so ustvarili vojno in izvajali zločine proti človečnosti, dobili kazen v skladu z mednarodnimi normami.

Kako pa je s tem v Sloveniji? Slovenska zakonodaja je pomanjkljiva, nacističnih simbolov ne prepoveduje, prav tako nimamo zakona, ki bi izrecno prepovedoval nošenje nacističnih ali fašističnih simbolov in gesel. Občutljivost slovenskega prostora, kjer sta bila fašizem in nacizem še posebno kruta, bi morala biti še toliko večja, saj je prav to zlo prejšnjega stoletja Slovencem namenilo izginotje z zemljevida narodov. Trpljenje Primorcev pod fašizmom vse od leta 1921 do njegova razpada leta 1943 je bilo še posebej hudo, saj-  so fašisti dolgo pred drugo svetovno vojno na sodiščih za zaščito države obsodili in pobili številne domoljube in predvsem na jug Italije izselili zavedne župnike, učitelje in ostalo inteligenco.

Nikoli več nacifašizma, nikoli več vojne in sovraštva! O tem so bili po drugi svetovni vojni ljudje prepričani in tudi dolgo so v tem prepričanju živeli, misleč, da so se vsi narodi iz tega zla nekaj naučili. Žal se niso!  - Zato dajem pobudo, da se tudi v Sloveniji sprejme zakon, ki bo prepovedoval nošenje nacističnih in fašističnih simbolov, ki bo prepovedoval delovanje skrajnih skupin, ki danes v Sloveniji nosijo uniforme nekdanjih pomagačev nacistične Nemčije.

 

Koper, 25. 4. 2017

Marijan Križman, član predsedstva ZB NOB Slovenije

 

 

Predlog za spremembo preambule ustave RS  1

PREAMBULA

Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost z antifašističnim, narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem sprejema Skupščina Republike Slovenije

USTAVO

REPUBLIKE SLOVENIJE

Opomba: Krepko pomeni dopolnitev

28. novembra 2001 je trinajst Združenje borcev in udeležencev NOB Primorske sprožilo pobudo, da Državni zbor RS uveljavi dopolnitev preambule ustave RS z dodatno utemeljitvijo njenih temeljev, "da smo Slovenci v večstoletnem prizadevanju izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost z antifašističnim, narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem.

Slovenska ustava ima danes v svoji preambuli zapisano, "da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost".

Do leta 1848, revolucije, pomladi narodov Slovenci kot narod sploh še nismo bili konstituirani in se potemtakem ("več stoletij") nismo mogli boriti za narodno osvoboditev! Bili smo Slovenci Štajerci, Korošci, bili smo Notranjci, Dolenjci in celo Primorci! Zgodovinski boj za narodno osvoboditev je bil boj proti nacifašističnemu okupatorju 1941. leta, ki je izbojeval narodno osvoboditev in iz nekdanje Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji dosegel nastanek skupne svobodne Republike Slovenije.

Predhodnik tega boja je bil boj primorskega ljudstva proti okupaciji Italije, fašističnemu nasilnemu raznarodovanju in za združitev z matičnim slovenskim narodom. Leta 1991. pa smo se Slovenci borili za narodno osamosvojitev in lastno suvereno demokratično državo.

Nihče ne more osporavati, da brez antifašističnega boja proti italijanski okupaciji od 1920 leta dalje, za katerega so žrtvovali svoja življenja bazoviški junaki, žrtve fašističnih sodišč, Bidovec in Tovariši, pa Pinko Tomažič in Soborci, heroji oboroženega partizanskega boja Janko Premrl-Vojko in tisoči padlih borcev, da torej brez množičnega boja primorskega ljudstva Slovenci ne bi mogli uresničiti svojega ideala Zedinjene Slovenije in Republika Slovenija, ki ne bi bila danes domovina Združenih Slovencev! Antifašistični-narodnoosvobodilni boj Primorske je dobil priznanje zmagovitih zavezniških sil in potrditev v Pariški mirovni pogodbi 10.. februarja 1947. leta, ki je mednarodno priznala odpravo rapalske meje in združitev Slovenskih Primorcev in Istranov z matičnim narodom!

Povsem razumljiva in upravičena je ponovna pobuda primorskih Združenj borcev NOB, da v imenu antifašističnega in zavezniškega narodnoosvobodilnega boja Primorske in njenih žrtev zahtevajo, da Ustava Republike Slovenije uveljavi v svojih temeljnih načelih preambule nesporna zgodovinska dejstva, ki so trajnega pomena za našo suverenost in državnost, obstoj in razvoj v Evropski demokratični skupnosti

D. Fortič

 

Pobuda proglasitev 10. februarja za Dan miru in sožitja

Pariška mirovna pogodba 10. februarja 1947, ki leta jo je podpisalo 20 zavezniških in pridruženih sil na eni strani in Italija na drugi, je odpravila krivično rapalsko mejo, ki jo je pridobila Italija z londonskim paktom kot plačilo za njen prestop med prvo svetovno vojno na stran antantnih sil. Dvajsetletna fašistična genocidna politika do Primorskih Slovencev, ki so prišli pod kraljevino Italijo, pa je še bolj stopnjevala to zgodovinsko krivico.

Pariška mirovna konferenca je bila za Primorsko še ena, tokrat diplomatska borba za priključitev matični domovini, za pravično priznanje njenega antifašističnega, narodnoosvobodilnega boja, ko se je prva v Evropi postavila po robu fašizmu in je bila z Osvobodilno fronto in oboroženim partizanskim bojem ter neštetimi žrtvami zmagoviti del protihitlerjevske, zavezniške fronte. Brez odličnih diplomatov, politikov in strokovnjakov kot so bili Kardelj, Bebler, Vilfan, Marušič, Vratuša, dr Lavo Čermelj. dr. Bogo Grafernauer, dr. Fran Zwitter in drugi bi se zlahka uresničile obljube nekaterih zahodnih državnikov Italiji, da do sprememb zahodne italijanske meje ne bo nikoli prišlo!

10. februar, dan podpisa pariške mirovne pogodbe, je bil v Italiji pred štirimi leti proglašen za državni spominski dan fojb in eksodusa na žrtve slovanskega genocidnega in barbarskega uničevanja Italijanov samo zato, ker so bili Italijani. Politični značaj Spominskega dne pa je Gianfranco Fini v funkciji podpredsednika vlade in zunanjega ministra označil s svojo revanšistično izjavo, da ne priznava za Italijo krivične izgube Slovenske Primorske in s poudarkom »Nekoč se bomo vrnili«.

»Ker Italija ni temeljito obračunala s fašizmom niti za časa Kraljevine Italije niti v Republiki Italiji, se vedno najdejo ljudje in krogi, ki leto za letom zlasti ob določenih datumih ponavljajo laži in izmišljanja v želji, da bi rehabilitirali vojne zločince in s tem tudi sebe«! (dr. Anton Vratuša 1. marca 2009)

Uveljavljanje 10. februarja kot spomina na fojbe in eksodus v Italiji je v nasprotju z duhom in mednarodnim pomenom Pariške mirovne pogodbe, ki je končala II. svetovno vojno in zagotovila mir, je stalnica italijanske politike ne glede na značaj in sestavo njenih vlad. Spreminjajo se njeni poudarki – tako dosedanje izkušnje – vendar teže obtožb na naš račun ne spreminjajo in ne priznavajo uničujoče vloge, krivde fašizma in njegovih žrtev.

Takemu potvarjanju, maličenju in reviziji smisla in pomena 10. februarja, kot ga uveljavlja Italija in obtožuje žrtev njene napadalne agresorske preteklosti, se lahko upre in zoperstavi – namesto stalne obrambe in zavračanja obtožb – objektivno vrednotenje Mirovne pogodbe in njene žive prisotnosti. Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper v sodelovanju z Združenji Izola in Piran predlaga, da sprejmemo 10. februar kot DAN MIRU IN SOŽITJA , »zgodovinski spomin na genocidno nasilje italijanskega fašizma nad slovenskim narodom, na žrtve fašističnega terorja, na mir in svobodo, pridobitve, izvojevane s protifašističnim narodnoosvobodilnim bojem. Naj bo klic, tribuna protifašizma, dejavnik odprtosti v skupnem sosedskem prostoru za sožitje, prijateljske odnose ter medsebojno humano-kulturno spoznavanje, vplivanje in sodelovanje«!

Pobudi se je odzvalo Društvo za zaščito vrednot protifašizma in protinacizma Promemoria v Trstu, ki z zadovoljstvom sprejema predlog po eni strani »zaradi okrepitve italijanskega inštitucionalnega revizionizma in vse bolj oholega nastopanja rehabilitatorjev fašizma in fašistov v propagiranju laži in zastrupljanju italijanskega javnega mnenja. Po drugi strani pa »zaradi vse bolj odločnega in organiziranega odpora , ki ga tem pojavom inštitucionalnega revizionizma nudijo italijanski protifašisti, ki so zaradi tega izpostavljeni besnim napadom – tudi fizičnim – proslavljalcev fašističnih mučenikov –fojb«. »Zato menimo – zaključuje Promemoria, da bi bilo primerno ob prihodnjem 10. februarju prirediti pobudo, ki naj združi slovenske in italijanske (in druge) protifašiste v potrditev mednarodne razsežnosti in pomena protifašistične solidarnosti kot edinega pravega dejavnika resničnega in pravičnega miru in sožitja. Javnosti naj predoči tudi našo pravo zgodovino, tisto, v kateri so se slovenski in drugi protifašisti skupno borili in zmagali proti nacifašistični zveri, ki se danes ponovno skuša prebuditi k življenju«!

D. Fortič

 

Izjava za javnost o bodeči žici na meji

V Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper najostreje protestiramo proti postavljanju bodeče žice na meji slovenske Istre, ki vzbuja strah med ljudmi saj se zapiramo pred zunanjim svetom kar ustvarja izredne razmere.  Slovenska Istra je s svojo odprtostjo ustvarila dobre medsosedske odnose, se uveljavila kot turistična in gospodarska destinacija, ki je v svoji zgodovini veliko pretrpela, bila ožičena, predmet poigravanja velikih sil in se vendarle postavila na svoje noge zahvaljujoč NOB in protifašizmu, ki ji je zagotovil svobodo in odprtost. Sprašujemo se, kje so naše vrednote, strpnost, toleranca, sočutje do ljudi, ki trpijo in iščejo boljše življenje. Ali smo kot družba popolnoma odpovedali ?

Pozivamo Vlado Republike Slovenije, da zavaruje naše meje na način kot se spodobi za sodobno in napredno Evropsko državo ter uredi vse potrebno za tiste, ki jo varujejo saj so se prav oni ob osamosvojitveni vojni za Slovenijo izkazali kot zanesljivi in zaupanja vredni ljudje v službi naše države, spoštovani gospod predsednik vlade Republike Slovenije.

Predsednik: Marijan Križman

 

 

Dan spomina na fojbe in eksodus

V Italiji 10. februarja praznujejo  Dan spomina na eksodus in fojbe. Bi radi zvedeli, kaj se je res dogajalo pri t.i. bazoviški fojbi med vojno in po njej, kako so Italijani začeli metati naše ljudi v jame in zakaj, bi radi zvedeli resnico, kot so jo doživeli naši ljudje? Preberite knjigo Peruti tržaškega aborigina. Lahko jo kupite pri http://www.buca.si/index.php…ali pa preberite spletno izdajo na: http://issuu.com/milos-ivancic/docs/peruti. Italijani tudi veliko govorijo tudi o eksodusu. Ali veste, da so oni pred tem preselili, pregnali, internirali, pobili ali drugače prizadeli 10 krat več Slovencev, kot je po vojni Italijanov zapustilo Slovensko Istro. Preberite si Lebič – zgodbe pozabljenega eksodusa. Če bi radi vedeli, kako so do sedaj izkrivljali zgodovinsko resnico, si poglejte tudi našo stran DOSJE.

 

 

 NA VRH

 

 

THE JULIAN MARCH

ЮЛИИСКАЯ КРАИКА

LA MARCHE JULIENNE

 

Prvega maja leta 1945, po osvoboditvi Trsta, Gorice in ostale Primorske se je za nas Primorce začel nov boj: za naš Trst in Gorico, za katero je padlo na tisoče življenj. Primorsko in Istro so namreč sile Antante s tajnim londonskim sporazumom že ob začetku prve svetovne vojne podarile Italiji za izdajstvo njenih zaveznikov in prestop na njihovo stran. Sedaj po končani drugi svetovni vojni so zahodni zavezniki vztrajali, da naša partizanska vojska mora umakniti za črto, ki jo je po našem čistem slovenskem prostoru zarisal britanski general Morgan.

To je sprožilo tako imenovano Tržaško krizo. Tito je, da ne bi prišlo do tretje svetovne vojne, pristal in ukazal umik, boj pa se je preselil na diplomatsko raven, ali točneje na hladno vojno, saj so angloameričani v svoji coni vrnili skoraj vso oblast Italijanom in celo uveljavljali nekdanjo fašistično raznarodovalno zakonodajo. Leta 1947 se je s pariško mirovno pogodbo Morganova linija na severu Primorske spremenila v današnjo mejo, južna pa v mejo med dvema conama novega Svobodnega tržaškega ozemlja. 

S pariško mirovno pogodbo, oz. njeno uveljavitvijo 15. septembra, smo Slovenci dobili vzhodni podeželski del Primorske in izhod na morje med Debelim Rtičem in Savudrijo, izgubili pa Trst, Gorico, slovensko Benečijo in zgodovinsko obalo našega morja med Trstom in Tržičem. Do sedanje meje z Italijo je prišlo leta 1954 z londonskim memorandumom, ta pa je bila končno potrjena z Osimskimi sporazumi.

V političnem in diplomatskem boju za našo Primorsko in Istro so naše takratne jugoslovanske oblasti že leta 1945 pripravile trijezično mapo dokumentov v angleškem, ruskem in francoskem jeziku, ki je pravi dokument našega boja za osvoboditev in združitev z matično domovino

 

Ta  dokument si lahko ogledate in preberete tu na naši strani ISSUU

Poglejte in preberite še druge naše e-knjige:  https://issuu.com/zb-koper

M. I.

V Ricmanjah spoštujejo NOB

V Ricmanjah, slovenskem predmestju Trsta, so zelo lepo počastili spomin na svojih 43 padlih partizanov, aktivistov in žrtev fašističnega terorja. Domača borčevska organizacija in KD Slavec sta ob sodelovanju z MePZ Rdeča zvezda in folklornim društvom Borjač iz Sežane pripravila prav lepo slovesnost. Ob tej priložnosti so jih obiskali tudi pohodniki iz Bertokov in drugih krajev okolice Kopra, ki so se žrtvam posebej poklonili pred spomenikom. V vasi so pred nekaj leti tudi postavili posebno ploščo 2. bataljonu III. udarne Krajiške brigade, ki je po osvoboditvi Trsta 40 dni bival med njimi. Na proslavi so tudi uprizorili pravi partizanski miting. Slavnostni govornik pa je bil Miloš Ivančič.

To je osrednji del govora: 
»Vi ste spomenik vašim padlim med NOB in žrtvam fašizma postavili med prvimi, že leta 1946. Prav v tistih časih, ko je skorajda vsaka družina zelo hudo čutila, da nekdo od dragih manjka. Postavili ste ga torej iz ljubezni do svojih izgubljenih. Vendar mislim, da tudi iz razočaranja nad novo vrsto svobode, ki so nam jo prinesle nove meje in novi oblastniki – prav tisti, ki so te naše slovenske kraje že v začetku prve svetovne vojno prodali Italiji, zato da je ta hinavsko izdala svoje zaveznike.
Nekateri so videli ali še vedno vidijo v Angležih in Američanih nosilce svobode in demokracije, vendar takrat, ko ste vi postavljali ta spomenik, so oni tu v Coni A vrnili v življenje in v prakso celo stare fašistične zakone, po katerih tudi meni v tržaški bolnici niso hoteli vpisati slovenskega imena in slovenskega priimka. Ampak to ni bilo najhujše. V svojo policijo so vključili in jim predali poveljevanje celo ljudi iz zloglasne Collottijeve bande, ki je mučila in pobijala naše ljudi, tudi iz vaše vasi. Njihovo častniško uniformo je dobil tudi naš fašistični učitelj Kagainkarta. Angleži, Američani in Italijani so naše begunske vojne zločince zaposlovali celo na šolah in državnem radiu. 
O njihovi demokraciji je začel pisati tudi Primorski dnevnik, pa so mu prepovedali izhajanje. Izšel je šele potem, ko je po podjetjih in tovarnah stavkalo proti temu ukrepu kar 180.000 delavcev. 10. marca 1946 je med demonstracijami v podporo Jugoslaviji v Škednju njihova civilna policija streljala na demonstrante, dva ubila, 22 pa je ranila. Še huje, v tistih časih so celo skupino ustašev oblekli v ameriške uniforme in oborožili z njihovim orožjem, na so šli pobijat, da bi sprožili novo vojno. O tem se ni pisalo, naši, da ne bi sprožali še večjega strahu pred vojno, angleški, ameriški in italijanski novinarji, ki so prisegali na svobodo tiska, pa ker to ni bilo v njihovem interesu.
V tem in takem času so vaši ljudje postavili ta vaš spomenik vašim borcem in žrtvam za svobodo.
Fašizem je ostal živ. Očistil se je starih obremenjujočih in preveč očitnih oblik delovanja, celo antisemitizma …, vendar je še vedno živ. A se vam ne zdi, da je to kar se je in se še dogaja ob takoimenovnem dnevu spomina na eksodus in fojbe le posledica tega fašizma. A ni to zelo očitno skrivanje fašizma. Svoj spomenik so postavili prav pri svetem slovenskem mučeniškem kraju Bazovica, in to na jami, v katero so prav fašisti, Guardia civica, začeli metati atifašiste. Pred kratkim sem dobil iz londonskih arhivov kup kopij dokumentov, ki popolnoma potrjujejo, da je to, kar so videli fantiči in dekleta iz Boršta, ko so tam med vojno pasli krave, in kar mi je zelo nazorno povedal Jordan Zahar za knjigo Peruti tržaškega aborigina - popolnoma drži. V to brezno je bil poleg Slovencev oz. protifašistov in trupel nemških vojakov vržen samo en fašist Fabiani, na smrt obsojeni pomočnik Collottija.
Ob primorskih zahtevah za protiutež tej italijanski manipulaciji zgodovine in skrivanja fašizma pa je Janševa vlada izbrala za datum tako imenovanega primorskega praznika 15. september, torej spomin na uveljavitev te iste pariške mirovne pogodbe, s katero je Jugoslavija izgubila Trst, Gorico in pol Primorske, za kar so padli tudi vaši junaki. To naj bi bil praznik združitve Primorske z matično domovino. To je praznik delitve Primorske, odpisa polovice njenih ljudi, ki so zaradi interesov velikih sil ostali na drugi strani neke nove politične meje. Ta odnos Ljubljanske politike do vas, ki ste ostali v Italiji, se enako kaže tudi do naših Korošcev, saj še prevzema nasledstva do avstrijske državne pogodbe nočejo izpeljati, pa čeprav bi bil zato potreben le en dopis.
Kaj pa postavljanje spomenikov domobrancem in celo čaščenje najhujših fašističnih zločincev, ustaških klavcev iz Jesenovca, Jastrebarskega in drugih taborišč smrti - teh ki so izrezovali oči, dojenčkom trli glavice kar z vojaškimi čevlji - a to ni obujanje celo čaščenje fašizma? Tem se je šel klanjat celo naš predsednik države. Da, po vojni so bili poboji in ti so bili zločin, kot je vsako maščevanje, vendar bili so predvsem posledica še deset karat večjih zločinov. 
Pozabljamo, da je bilo med drugo svetovno vojno po vsem svetu pobitih več kot 60 milijonov ljudi, po njej v povojnih maščevanjih in drugih pobojih pa 6 milijonov, torej 10 odstotkov na žrtve vojne, v nekdanji Jugoslaviji je ta odstotek celo nižji. Brez strahot fašizma in groze njihove vojne proti navadnim ljudem, ne bi bilo vojne in tudi ne povojnih pobojev. 
Še hujše kot pri nas se ta novi času in razmeram prilagojeni fašizem pozna po svetu, pa ne samo kot CasaPound ali v pobijanju v Siriji ali Palestini, v begunskih taboriščih in Guantanamu, ampak v ozadju delovanja velikih kapitalskih korporacij, celo 11. Septembru in neoliberalizmu. Kaj vse pa so ti neoliberalci pri nas po osamosvojitvi porušili, pokradli, razprodali in predvsem podarili tujcem. A ni to neki novi fašistični kolaboracionizem, samo v drugi obliki?
Spoštovani vsi prisotni, po prihodu sem se najprej ustavil na vašem pokopališču, da počastim spomin na 43 junakov in nedolžnih žrtev, vaših in naši rojakov. Pogledal sem na okrog po ostalih grobovih, pa sem se zavedel, da je na tem pokopališču pokopanih najbrž več kot tisoč naših prednikov, ki so sicer umrli narave smrti, a so zame junaki, saj so se vse življenje borili za ohranitev našega naroda.
Moje globoko spoštovanje do vseh njih, zlasti tistih, ki so v takratnih časih darovali svoje življenje, za življenje vas nas vseh. Moje spoštovanje tudi do vseh vas, ki ohranjate spomina na njihov boj, delo in bolečine. Občudujem tudi vas, da v vseh teh razmerah novih nacionalizmov in mutiranih fašizmov vzdržite ohranjati svoj jezik, v svojem združenju partizanov ponos na našo zgodovino, v društvu Slavec pa na našo kulturo, ki zaobsega vse skupaj.«

V Hrvojih in Kučibregu smo tudi letos počastili spomin na padle

Hrvoji, Kučibreg 5.11.2017

Borčevske organizacije iz slovenske, hrvaške in italijanske Istre smo tudi letos tradicionalno počastili spomin na padle partizane v hudih bitkah v tem delu Istre padlo 120 partizanov iz tržaško istrskega območja, predvsem italijanske narodnosti. Najprej smo se poklonili nekaterim pokopanim na pokopališču Hrvoji, nato pa se udeležili osrednje proslave v Kučibregu, ki je že na hrvaški strani. Letos so bili nosilci organizacije naši tovariši iz občine Ankaran.

To je video reportaža Delgija Jermana:

O spomenikih in dogodkih pa več tu:

 

Večna čast in slava našim junakom in žrtvam nacifašizma

Koper, 27.10.2017

V počastitev spomina na padle protifašiste, borce NOB in vse žrtve druge svetovne vojne smo v Kopru in okoliških vaseh , pripravili več komemoracij. Kot že prejšnja leta so se pri osrednji na Titovem trgu posebej izkazali dijaki in študenti koprskega doma, učenci italijanske gimnazije Gian Rinaldo Carli in Srednje ekonomsko-poslovne šolo Koper. Tu je nekaj misli o pomenu spomina na padle  povedal naš predsednik Marjan Križman. Nato smo se podali na Hlavatyjev park med mandračem in tržnico, kjer so spomeniki šestim najbolj zaslužnim primorskim borcem, zlasti tem, ki so se borili za naše morje in primorsko. Na pomen njihovega boja je opozorila Dragica Lipovšek. S polaganjem cvetja smo nadaljevali še na drugi spominskih obeležjih, na večini so ali pa še bodo to opravi naši člani iz krajevnih organizacij.


 

Ko je  Slovenija postala pomorska država

Lopar, 15.9.2017

Fotografija osebe Ernesto Don Mdm Čendak.

 

V Loparju pri Kopru smo počastili 73. obletnico ustanovitve partizanskega mornariškega odreda,

Video reportaža s prireditve, kot jo je posnel Delgi Jerman

Album fotografij s pohoda in prireditve

 

Ustanovitev mornariškega odreda je bila eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini slovenskega pomorstva. Brez tega Slovenci sploh ne bi dobili morja. To je poudarila tudi slavnostna govornica zgodovinarka dr. Nadja Terčon:

"Podlaga slovenskim vojnim in povojnim zahtevam za primorsko ozemlje in izhod na morje sta bila Vrhovni plenum Osvobodilne fronte (16.9.1943) in Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju (3.10.1943). Razglasila sta pripadnost Slovenskega Primorja k svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji, kar je potem (30.11.1943) na drugem zasedanju potrdilo predsedstvo AVNOJ. Zahteve so bile vezane tudi na nastanek in delovanje IX. Korpusa, ki se je na Primorskem organiziral v močno udarno silo. Njegov nastanek je bil vezan na padec Mussolinija 25.7.1943 in razglasitev kapitulacije Italije 8. septembra 1943. Ko je zasovražena fašistična oblast propadla, je v vsej Julijski krajini izbruhnila spontana vstaja, ki je imela značilnosti vsenarodne vstaje.  Kapitulacija Italije pa je bila prelomna tudi za razvoj slovenske partizanske mornarice, ki je postala sestavni del jugoslovanske mornarice in NOVJ. Na otoku Visu, kjer je od junija 1944 delovalo vodstvo NOVJ, so avgusta 1944 sprejeli odločitev o ustanovitvi mornariških enot na obalnem pasu med reko Sočo in Limskim kanalom v Istri. Zato sta bila ustanovljena Mornariška grupa pri IX. Korpusu v Trnovskem gozdu ter Mornariški odred Koper v Istri, v Škofih na Krasu pa leta 1945 Mornariški informativni center. "  To je delček njenega govora, več pa na celoten govor dr. N. Terčon

Obeležitev tega dogodka so pripravili naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo »Slovenska Istra«, Skupnost partizanskih pomorščakov Slovenije,  430. Mornariški divizion slovenske vojske Ankaran, Krajevna skupnost Marezige in vaška skupnost Lopar, Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, Policijsko veteransko združenje SEVER, za Primorsko in Notranjsko

Proslavo, ki  je kot vedno napolnila vaški trg pred domom junaške Akveline Bembič je, zasnovala in vodila naša Dragica Lipovšek. Združevala vse, ki imajo radi svojo domovino in spoštujejo to kar so nam priborili naši predniki: Moški pevski zbor Lopar, Pihalni orkester Marezige, Učenci in učitelji OŠ Istrskega odreda Gračišče in Učenci OŠ Ivana Babiča Jagra Marezige in OŠ Oskarja Kovačiča Škofije. Posebno obeležje so ji dali tudi naši pohodniki, ki so na prireditev prišli iz Ankarana in Bertokov ob spremstvu koprskih ljubiteljev terenskih vozil.

Spomnimo se oktobrske požigalske ofenzive v Istri

V prvih dneh oktobra se spominjamo požigalske ofenzive v Istri, ki so jo po propadu fašistične Italije v prvih dneh oktobra leta 1943 izvedle nemške enote ob pomoči italijanskih fašistov, zato da bi v pričakovanju izkrcanja zaveznikov preprečile delovanje jugoslovanskih partizanov. Takrat je gorela skoraj vsa Slovenska Ista, za pobitimi pa so jokali skorajda v sleherni vasi. A Nemci so s to ofenzivo dosegli samo obratno: popolno vstajo Istre in vse Primorske, kakršne ni v primerjavi v takratni okupirani Evropi.

V spomin na takratne grozote so spominske svečanosti v številnih naših vaseh, kot na primer Dekanih, Bertokih, Pobegih – Čežarjih in Sv. Antonu, kjer imajo 2. oktober tudi za svoj krajevni praznik. Na letošnjih prireditvah so sodelovali predvsem domači zbori, godbe in učenci osnovnih šol, v Dekanih pa so kot običajno poklonili spominu na pobite tudi s sveto mašo.

Proslava v Pobegih – Čežarjih, kjer je bil slavnostni govornik podpredsednik Državnega  zbora Matjaž Nemec

V tej v Sloveniji manj znani ofenzivi je sodelovalo v bojih približno 50.000 nemških vojakov, oboroženih z več kot 150 tanki, 25 jurišnimi in 90 protitankovskimi topovi, avtomatskim orožjem in motornimi vozili. V Istri so nastopili: 1. tankovski grenadirski polk SS, okrepljeni 21. tankovski grenadirski polk in 194. grenadirski polk. Najhujši klavci, požigalci in posiljevalci pa so bili italijanski fašisti, ki so se jim po razpadu Italije priključili.

Požigali vse od kraja, pobijali stare ljudi, tudi ženske. Prodirali so v treh kolonah: prva je šla proti Sv. Antonu, Kubedu, Sočergi, druga proti Rižani, Hrastovljam, Dolu, Smokvici, tretja proti Ospu, Črnemu Kalu, Loki. Partizani so se jim junaško upirali, toda niso mogli zadržati jeklenega plazu, ki je neusmiljeno uničeval vse živo na svojem smrtonosnem pohodu. Ozračje so parale bobneče eksplozije z rafali mitraljezov. Podivjani istrski in tržaški fašisti so se napili žganja in vina. Kričali so in preklinjali kot obsedenci. Neko dekle se je branilo nasilja in jih sramotilo; fašist je nanjo vpil: "Mi imamo za dva dni proste roke in delamo, kar hočemo!" Ob devetih dopoldne so že gorele vasi Mačkolje, Tinjan, Črni Kal. Med požigalnim pohodom je sovražnik do desetih zvečer popolnoma ali delno požgal naslednje vasi in zaselke: Abitanti, Babiči, Bonini, Bertoki, Bržani, Boršt, Brezovica, Bezovica, Burji, Čežarji, Črnotiče, Čentur, Dekani, Dol, Fijeroga, Galantiči, Gradin, Gračišče, Hrastovlje, Kampel, Kastelec, Kubed, Kostanjevo, Labor, Loka, Lopar, Lukini, Manžan, Mačkolje, Movraž, Osp, Pobegi, Podpeč, Semedela, Socerb, Poletiči, Sv. Simon, Šalara, Šmarje, Praproče, Pomjan, Popetre, Pregara, Rožar, Stepani, Tinjan, Topolovec, Trebeše, Triban, Trsek, Truške in Vanganel. Zgorelo je nad 1.800 stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Ljudje so bežali iz gorečih vasi na polja in v skrite kraje. Marsikateremu kmetu, ki je že potrgal grozdje, je zgorel tudi ves pridelek. Grozno je bilo, ko je tulila privezana živina v gorečih hlevih. Nemci so skupaj s fašisti pobirali po vaseh ljudi, in ti so jim morali nositi municijo. Tako so na primer v Črnem Kalu vzeli nekaj moških, da so jim nosili municijo do Sočerge, tam pa sojih postrelili. Podobno se je dogajalo v drugih krajih. V Dekanih je bilo v začasni bolnišnici nekaj ranjencev. Nemci so jih pobili. Po polju so pobijali pastirje, ki so pasli živino; bili so tudi primeri, da se je živina sama vračala domov, pastir ali gospodar pa je obležal na pašniku mrtev. Ljudje so pred Nemci bežali iz vasi v vas, noseč s seboj, kar so utegnili vzeti v naglici, da bi tako rešili pred plameni najpotrebnejše, vendar so med potjo izgubili še zadnje borno imetje. Matere so se v skupinah z otroki skrivale po poljih in bregovih, jokajočim otrokom pa so zatiskale usta, da ne bi njihov jok izdal Nemcem skrivališča. Bilo je več primerov, da so se otroci zaradi tega zadušili.29

Partizani so imeli v Sv. Antonu skladišče živil in obleke ter bencin in kuhinjo. Hoteli so vse pospraviti in skriti, toda nenaden napad jih je prehitel. Morali so se umakniti pred uničujočo premočjo. V Trebešah so Nemci ustrelili 26 ljudi, v Gračišču 2, v Črnotičah 11, v Kubedu 3, v Sv. Antonu 22, v Truškah 10, večje število v Sočergi, Trseku, Bočajih in drugod. Skupaj je bilo nad 200 padlih borcev NOV in žrtev nacifašističnega nasilja. Mrtvi so ležali ob poteh, na poljih; mnoge med njimi so pred smrtjo mučili.30

Nemški pohod so partizani zadrževali do Popeter. 3. oktobra je nanje pritisnil sovražnik tudi s Krasa v smeri proti Buzetu. Iz tesnega obroča je ostal le umik v hrvaško Istro. Enote l. slovenske istrske brigade, zbrane v Podgorju, so bile razbite. Nekaj njenih borcev se je pridružilo hrvaški brigadi in Šercerjevi brigadi na Mašunu, precej pa se jih je razhajkalo. Tudi Tržaška brigada je utrpela precejšnje izgube, a jih je tudi prizadejala sovražniku v Brkinih. Največji odpor je dajala Šercerjeva ob preboju v Brkinih, kjer sta na Artvižah njen 3. bataljon in italijanski bataljon ves dan kljubovala nemškim enotam.31

Nemški motorizirani plaz je divjal dalje v notranjost hrvaške Istre. Ni ga bilo mogoče zadržati s slabo oboroženimi in številčno večkrat manjšimi partizanskimi enotami. Vodstvo NOB je še v teku nemške požigalne ofenzive in takoj po njej sprejelo vrsto nujnih ukrepov. Po tej ofenzivi je vstala v partizanski odpor tako rekoč vsa Istra .Več o tej ofenzivi pa si preberite v govoru akademika dr. Jožeta Pirjevca: Istrska požigalska ofenziva

V spomin na takratne grozote so spominske svečanosti v številnih naših vaseh, kot na primer Dekanih, Bertokih, Pobegih – Čežarjih in Sv. Antonu, kjer imajo 2. oktober imajo tudi za svoj krajevni praznik. V Svetemu Antonu je slavnostni govornik predsednik naše koprske borčevske organizacije Marjan Križman po orisu dogodkov posebej poudaril:

»Ob osamosvojitvi naše države se je pričela revizija zgodovine in s tem poskusi rehabilitacije domobranstva. To, da so prav domobranci leta 1944 na stadionu v Ljubljani v pričo najvišjih esesovskih oblasti in cerkvenih  dostojanstvenikov prisegli zvestobo Hitlerju in tako postali sestavni del esesovskih okupacijskih enot na slovenskem, ki so imeli nalogo Slovence izničiti iz zemljevida narodov. Kakšna pritlehna dvoličnost in sprenevedanje vlada v delu desne slovenske politike, ki Slovenijo  prav s temi dejanji želi pahniti v mračno obdobje druge svetovne vojne. Z gnusom zavračamo take poskuse revidiranja zgodovine, ki smo ji priča tudi v drugih Evropskih državah, nazadnje v Nemčiji, kjer so neonacisti na nedavnih volitvah prišli v parlament in tako postali del nove Nemške in Evropske stvarnosti. Smo na nevarni poti nazaj v preteklost zato se moramo takim poskusom upreti in še bolj negovati vrednote NOB in jih prenašati na mlade rodove.« Tu pa lahko preberete ves njegov govor.

Na proslavi so podelili nekaj priznanj med temi naziv častnega člana našega, ki je najvišje priznanje našega združenja, in sicer borcema in aktivistoma združenja Jožetu Furlanu in Danilu Ivančiču. Obrazložitve so na strani VEDNO AKTUALNO

Ob tej priložnosti so odprli tudi posebno pot spomina, ki vodi mimo zgodovinskih obeležij Sv. Antona in njegovih zaselkov. O tem pa več Na prireditvi so tudi podelili več priznanj, med temi omenimo le na: http://www.zb-koper.si/spomeniki/sv-anton.html

Partizanski zbor Srečko Kosovel

Koper 14.9.2017

Skupaj s pokrajinskim arhivom Koper smo v tamkajšnji vhodni avli dan pred primorskim praznikom odprli razstavo o prekomorskemu partizanskemu zboru Srečko Kosovel.

Ta zbor je bil ustanovljen 1944 leta v taborišču Gravina v Italiji, nastal pa je z družitvijo dveh primorskih prekomorskih zborov, ki sta že prej delovala med zavezniki v Afriki. Po vojni so nastopali širom Jugoslavije in Evrope ter z umetniškim vodjem Radom Simotijem, ki je dvignil umetniške nastope na zavidljivo raven. V Franciji so bili del pomembne jugoslovanske misije, kjer se je 1947 leta v Parizu sklepala mirovna pogodba, na kateri smo dobili pol primorske, izgubila pa zahodni del skupaj s Trstom, Gorico in Čedadom. Več o tem primorskem boju s pesmijo na ponosne zmage in žalostne dogodke, kot je bil tudi ta v Parizu, ko smo po zaslugi zaveznikov izgubili naša največja primorska mesta lahko preberete v nagovoru direktorice arhiva mag. Nade Čibej: PEVSKI ZBOR NOVJ SREČKO KOSOVEL

Fotografija osebe Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.

 

E-knjiga SLOVENSKA ISTRA V BOJU ZA SVOBODO

 

Tradicionalna počastitev Dneva borca

Srmin, 2. 7. 2017 in Žusterna 4.7.

Na Srminu, že 20-tem srečanju v počastitev 4. jul. Dneva borca, je bilo zelo lepo. Naši Dragici sta s pomočjo učencev osnovne šole Oskarja Kovačiča Škofije, vokalistov Eve in Gaj Omahen, kitarista Gabrijela Juriševiča ter mladih voditeljev Leje Kranjc in Maja Brleka pripravili lep mladosten program in čudovito srečanje. Tradicionalno partizansko pesem pa sta dodala moška pevska zbora z Domja in iz Loparja. Po pozdravu našega predsednika Marjana Križmana je glavno besedo prevzel mladi generalni sekretar ZZB NOB Slovenije Aljaž Verhovnik. Oba sta opozorila na ozadja trenutno najbolj aktualnih tem in sicer odločitve o meji s sosednjo Hrvaško in referendum o drugem tiru. Verhovnik je med drugim dejal:

»Primorska je bila kljub razkosanosti ozemlja, kjer so zgodovinsko živeli Slovenci, pomemben del slovenskega odporniškega gibanja. Fašizem je po teh območjih pričel sejati smrt že mnogo prej kot nacizem. Zato so Primorci še posebej odločno podpirali partizansko gibanje z željo, da bodo priključeni k matični domovini. V duhu odločanja državnih meja med Primorsko in Jugoslavijo, ne moremo mimo tega, da ne bi komentiral odločitve arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško. Pri tem je zanimivo, da so bile slovenske meje zgodovinsko gledano v večini primerov določene na podlagi dogovorov vojaških velesil. Prav vse slovenske državne meje so bile določene po tem, ko je naše območje prizadela vojna. Našo zahodno mejo so določili Osimski sporazumi med Italijo in Jugoslavijo, med tem ko je severno mejo določila Saintgermainska mirovna pogodba med Avstrijo in predstavniki Antante že po 1. svetovni vojni. Ta se kljub prizadevanjem osvobodilnega gibanja in uspešnim akcijam partizanov tudi po koncu 2. svetovne vojne ni premaknila na želeno etično slovensko-avstrijsko mejo. Mejo med našim in Madžarskim ozemljem je prav tako začrtala mirovna pogodba v Trianonu, ki je tudi edina mirovna pogodba, ki je Slovencem prinesla nekaj ozemlja, saj je Prekmurje na podlagi te pogodbe pripadlo tedanji Kraljevini SHS.

Tudi rezultat odločitve o meji s Hrvaško je posledica vojne iz leta 1991, s katero si je Slovenija priborila neodvisnost in samostojnost. 26 let je bilo potrebnih za dogovor o meji. Pri tem seveda ni šlo brez nepotrebnih incidentov ter zaostrovanja odnosov med državama. Vsebina odločitve o meji je takšna kot je. O njej lahko razpravljamo, izražamo svoje strinjanje ali ne, sodbo pa bosta državi morali spoštovati. Pri tem bode v oči enostranska odločitev Hrvaške, da te odločitve ne bo spoštovala. Takšna dejanja so zaskrbljujoča, saj lahko vsaka meddržavna trenja po nepotrebnem prinesejo hude posledice in grozodejstva. Zato upam, da smo se iz zgodovine naučili dovolj, da si nasilja več ne želimo.«

Tu si lahko preberete Verhovnikov govor v celoti.

V svoje vrste pa smo sprejeli 60 novih članov.

Video reportaža našega snemalca Delgija Jermana

Oglejte si galerijo fotografij s Srmina  

Prisrčna proslava Dneva borca je bila tudi v Žusterni, saj tamkajšnja krajevna skupnost praznuje svoj krajevni praznik prav v spomin na dogodke med NOB. S tega dogodka objavljamo govor predsednika tamkajšnje borčevske organizacije Borisa Kralja, ki ga lahko v celoti preberete kar tu.

 

Brigadirji so slavili

Ankaran, 24 junij 2017

Naša pridružena organizacija Klub brigadirjev Slovenskega primorja in Istre je v obuditev spominov na nekdanje izredno koristno in zabavno brigadirsko delo in druženje, s katerim so brigadirji obnavljali po vojni porušeno državo ter gradili ceste in proge novega gospodarstva in prijateljstva.  Na  srečanju v Ankaranu je bilo zelo lepo, pripravili so pester kulturi in zabavni program ter predstavili knjigo spominov.

Videoposnetek Jermana Delgija

Slavnostni govornik je bil nekdanji brigadir in diplomat sedaj pa član sveta ZZB Štefan Cigoj, to pa je del  njegovega govora, ki nam še največ pove:

»Jugoslovanska izkušnja s prostovoljnim delom mladinskih delovnih brigad je uživala pohvale, pa tudi kritike. Domača in tuja reakcija je dolgo let vztrajala pri tezi, da gre zgolj za »komunistično manipuliranje z mladino, ki ne bo dalo državi nikakršnih materialnih koristi!« To trditev so mnogi opravičevali z dejstvom, da mladina nima ne strokovnih znanj in ne delovnih izkustev. Celo Tito je kdaj pa kdaj nekoliko podvomil v materialno korist brigadirskega dela. Dajal je prednost politični vzgoji in utrjevanju prijateljstva med mladimi pripadniki različnih jugoslovanskih narodov in narodnosti.

Najglasnejši kritiki mladinskega prostovoljnega dela so morali utihniti ob prvem ''podatku'', da je bilo v letih od 1947 do 1951, samo v BIH zgrajenih 409 km železniških prog (Brčko –Banovići; Šamac-Sarajevo in Doboj-Banja Luka). To zadnjo progo sem kot 16 letnik pomagal graditi.

Skepsa in kritike so se pojavljale tudi ob drugih projektih, kot npr. ob sklepu IB KPJ, da bomo, zaradi krivične izgube Gorice, zgradili na jugoslovanski strani še lepše mesto, ''ki bo sijalo čez mejo'' Novo Gorico. Letos praznuje to mesto 70-obletnico njenega rojstva. Ob praznovanju tega jubileja gre izreči prav delovnim brigadam, z območja nekdanje Jugoslavije, ki so sodelovale pri gradnji temeljev in infrastrukture tega najmlajšega primorskega mesta, posebno zahvalo.«

 

Spomin na požig Gabrovice in 9. prebivalcev

Gabrovica 28. maj 2017

V Gabrovici smo slovesno počastili spomin na žrtve fašizma. Na ta dan leta 1944 so Nemci s pomočjo italijanskih fašistov in domobrancev požgali vso vas in ubili ter v planih hiš zažgali 9 vaščanov, med temi tudi štiri letno Nerino.

Pri poklonu žrtvam so sodelovali Moški pevski zbor Lopar,  dramska igralka Jerica Mrzel in mladi šolarji  Maj Brlek in harmonikarja Gašper Bubola in Jan Bertok, vsi trije učenci OŠ Elvire Vatovec Prade, na žalostni dogodek pa je spomnil Guido Bertok. To je del njegovega goovra:

»Prav na današnji dan pred 73. Leti (28.5.1944) so esesovci, fašisti in domobranci vdrli v vas in jo vso požgali. Devet ljudi so pobili in jih zmetali v goreče hiše; med njimi štiri letno deklico Nerino. Ne najde se izraza za ljudi, ki počnejo taka grozodejstva. Večino ljudi so odpeljali v Rižarno in druga koncentracijska taborišča. O njihovi usodi je odločal nek domobranski oficir Uršič, ki je zasliševal ljudi. Kljub požiganju in pobijanju pa niso izdali kje so bunkerji, tiskarna in skladišče sanitetnega materiala.
»Krik maščevanja na ustnih so zatrli«
Med vojno je več kot 21 odstotkov Gabrcev izgubilo življenje. Po končani vojni so se mladi vrnili iz partizanskih enot, nekaterim je uspelo tudi iz taborišč in zaporov. Z veliko voljo, naporom in željo po obnovitvi, so se z navdušenjem in pomočjo države lotili del in zgradili Novo Gabrovico na Jurkovcu, na drugem pobočju doline. Ustanovili so Kmetijsko obdelovalno zadrugo, ki je z okrnjenim številom zadružnikov delovala okrog 25 let.
Ali smo v »borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju našli svoj pravi obraz«?. Mislim, da smo. Ne glede na težave, ki so lahko gospodarskega značaja se da v Združeni Evropi ponosno povedati iz kakšnega testa smo narejeni. Kako smo se kalili v borbi proti največjemu zlu prejšnjega stoletja, ki se še danes ne more odpovedati dejstva, da je bil poražen in z vedno novimi lažmi seje sovraštvo med nami.  V zaostrenih gospodarskih in socialnih razmerah se znova pojavljajo nacionalna in rasna nestrpnost, zahteve po vse več nasilja nad drugačnimi, po militarizaciji policije in to pelje do manjšega spoštovanja svobode in človekovih pravic. To so pojavi in težnje, ki spominjajo na nacistična in fašistična gesla.« 

 

 NA VRH

 

Spomin na 15. maj 1921

 

15. maja se spominjamo prvih krvavih uporov proti fašizmu ob volitvah leta 1921. V spomin na spopade in žrtve smo obiskali spomenike v Marezigah, Ospu in Gabrovici. V Marezigah so se nam pridružili delegacija Mestne občine Koper, ki na ta dan v spomin na te dogodke praznuje občinski praznik, in učenci tamkajšnje osnovne šole, ki nosi ime po vodji marežganskega upora Ivanu Babiču - Jagru.
Kaj se je takrat tistega leta dogajalo pri nas, lahko preberete na naši strani: 
http://www.zb-koper.si/upor.html
ali v knjigi: 
https://issuu.com/zb-koper/docs/upor

Okrogla miza o Gentilejevi reformi

Koper, 10. 5 2017

 

Naše združenje je v sodelovanju z MO Koper pripravilo znanstveno okroglo mizo o Gentilejevi reformi, ki je bila posvečena občinskemu prazniku, oziroma spominu na upore proti fašizmu. Gentilejeva reforma je bila drugo dejanje italijanskega etnocida nad Slovenci in Hrvati na Primorskem in istrskem ozemlju, ki so ga dobili od Antante v zahvalo za izdajstvo svojih »kameratov«.

Na okrogli mizi so strokovnimi razpravami sodelovali:
- dr. Jože Pirjevec: Kdo je bil Giovanni Gentile, filozof, pedagog, fašist
- dr. Rok Svetlič: Gentile in filozofska načela fašizma
- dr. Egon Pelikan: Rezultati Gentilejeve reforme v praksi v Julijski krajini in učinek na mladino.
- dr. Nadja Terčon: Kako se je čutilo posledice Gentilejeve reforme v izobraževanju Slovenskih pomorščakov in

- predsednik naše komisije za zgodovino, publicist Miloš Ivančič, ki jo je tudi vodil, jo je obogatil z nekaterimi osupljivimi pripovedmi pričevalcev tistega časa pod naslovom Spomini na šolo črnih srajc.

Razprave bomo v kratkem objavili tudi na tej spletni strani in v posebni tiskani knjižic.

 

Bili smo v Moskvi, na proslavi dneva zmage

Moskva, 9.5.2017

Fotografija osebe Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.

V Moskvo je potovalo 56 članov ZZB Slovenije na vabilo predsednika Putina .

Na Brniku smo se vkrcali v poslano državno letalo Iljušin 90 A, seveda let je bil prijeten in miren, z nami je letel predstavnik Veleposlaništva Rusije v Ljubljani Sergej Ivanov, ki je seveda govoril slovensko. 

V Moskvi nas je pričakala delegacija predsedstva Ruske federacije in nas z dvema avtobusoma vodila v Hotel President a (ta dva avtobusa sta nam bila vse tri dni na razpolago) 

Po ureditvi v sobah (udobne pretežno enoposteljne) smo šli na večerjo in dodatne informacije o programu za naslednji dan "9. maj dan zmage " 

Na praznični 9. maj - dan zmage smo se po zajtrku odpeljali  k rdečem trgu, od koder smo šli na določen del tribune. Parada je bila veličastna, dejansko smo bili pod vtisom veličine in množičnosti vojakov in tudi vojakinj vseh rodov moskovske garnizije (seveda veliko iz vojaških šol oz. akademij)

Lepo jih je bilo videti vse enako lepe, visoke, postavne in izvežbane vojake, da so bile črte res ravne. Pokazali so  vojaško tehniko vseh vrst , zaradi nizke oblačnosti ni bilo letal, čeprav so prejšnji teden vadili. Resnično so nam pripravili lep in močan vtis.

Po paradi so nas peljali v veliko dvorano v  Kremlju kjer je bil sprejem veteranov  delegacije, njihovih, nas in ostalih gostov iz tujine . Putin nam je pripravil govor, tudi o situaciji v svetu a žal nismo imeli prevoda in smo pač razumeli le delno. Spomnil nas je tudi na drugo svetovno vojno in dejal, da jim te grozne tragedije ni uspelo preprečiti predvsem zaradi dopuščanja kriminalne ideologije večvrednosti ene rase in zaradi neenotnosti tedanjih svetovnih sil. "Ni bilo, ni in ne bo sile, ki bi premagala naš narod," je še dejal. Med drugo svetovno vojno je umrlo okoli 27 milijonov sovjetskih vojakov in civilistov, zmaga sovjetske Rdeče armade pa je vir ponosa v Rusiji.

Nato so nas pogostili, kosilo je bilo seveda dobro in postrežba vrhunska. Ob kosilu so nam zbor in še nekaj pevcev peli stare vojaške pesmi ( tudi to je bilo vrhunsko).  Po  kosilu smo šle v sosednjo dvorano na slikanje in odšli smo za kratek čas v hotel. Po programu so nas peljali k spomeniki neznanega junaka  ob Kremeljskem obzidju  na slovesnost polaganja venca oz. cvetja na ta grob. Presenetilo nas je, da je bila tam častna enota garde in častna straža, Slovesnost je potekala protokolarno. Poleg velikega venca so nam vsakemu dali dva nageljna za polaganje pri spomeniku. Zanimivo, da pri strani mi je povedal uslužbenec njihovega predsedstva , da je presenečen, da so nam s to slovesnostjo, res podali veliko čast.

 Za tem smo šli na ogled Kremlja, z vsemi pomembnimi lepimi arhitekturami in posebnostim .

Vrnili smo se v hotel na prijateljsko večerjo s predstavniki vseruskih veteranskih organizacij. Ponovno lepo in tudi prijetno..

Ob 22. uri šli na teraso (14. nadstropja) in ogledali ognjemet  za državni praznik. Zjutraj smo po zajtrku  šli z avtobusi  še na ogled Moskve in nato na letališče ter domov.

Lepo so nas sprejeli in prav potrudili so se, tako da smo se vrnili vsi navdušeni nad njihovim odnosom do nas in organizacijo. PRAV HARAŠO.

Lucijan Pelicon

 

 

Fašizem se je znesel najprej nad nami

Izšla je naša nova knjiga, zbornik razprav z lanske okrogle mize Prvi protifašistični upori leta 1921, na kateri so sodelovali zgodovinarji z našega dela Primorske, Tržaškega in hrvaške Istre . Ta ni namenjena profitni prodaji, ampak knjižnicam, raziskovalcem, učiteljem. Lahko si jo tudi brezplačno preberete na tem naslovu: https://issuu.com/zb-koper/docs/upor

Proslava dneva Osvobodilne fronte in osvoboditve Kopra

Sv. Anton 29.4.2017

Na proslavi, ki smo jo pripravi v sodelovanju s krajani in MOK ,so sodelovali otroci domače osnovne šole Elvire Vatovec in Istrskega odreda iz Gračišča  MPZ Lopar in LPZ Dekani.

Video reportaža s proslave, kot jo je posnel Delgi Jerman.

Slavnostni govornik je bil akademik dr. Jože  Pirjevec. To je njegov govor:

Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši,

V intervjuju, ki ga je imel pred kratkim ljubljanski časnikar Jože Možina na TV Slovenije s kolegom Bernardom Nežmahom, je slednji izjavil, da spada 27. april, datum, ki ga praznujemo kot dan upora slovenskega naroda proti okupatorjem, med pojme, ki jih vsi ponavljamo, ker so nas v Titovem režimu tako prepričali. Po mnenju Nežmaha začetek odpora pri nas ni iskati konec aprila 1941, malo več kot teden dni po kapitulaciji kraljeve jugoslovanske vojske, temveč v tistih desetih dneh, ko se je ta borila z Wehrmachtom. Zanimiva teza, ki se pridružuje tisti, po kateri je ideja upora zaživela šele takrat, ko so nacisti napadli Sovjetsko zvezo. Ker Nežmahovo vrednotenje jugoslovanske armade, katere vlada je skupaj s kraljem Petrom zbežala v tujino še pred 17. aprilom, ni vredno posebnega komentarja, bi se osredotočil na ostala dva datuma: 27. (oziroma točneje 26. april) ali 22. junij?

Ne gre samo za datume, temveč za njihov simbolni pomen. Če so Slovenci začeli načrtovati upor že konec aprila, pomeni, da so s tem izražali pristno in spontano voljno do boja za svoje preživetje. Če so to storili po 22. juniju, so sledili le napotkom komunistične partije, ki je bila odvisna od Moskve in je organizirala partizansko gverilo po njenem ukazu. Ne zato, da bi branila lastno domovino, temveč domovino svetovnega proletariata. Kje je resnica?

Ne zanikam, da bi Moskva ne imela tudi pri 27. aprilu prste vmes. Septembra 1940 je namreč Tito Kominterni predstavil načrt, da KPJ organizira državni udar proti konservativni vladi Cvetkovič-Maček in jo zamenja z »napredno« vlado, v kateri naj bi se komunisti povezali s protifašisti različnih ideoloških nazorov. Iz Moskve je prišel odločen »njet«. Voditelji Kominterne so prepovedali, da bi se Tito podal v to avanturo, češ da KP nima dovolj podpore med jugoslovanskimi delavskimi in kmečkimi množicami, in ga opozorili, naj nikar ne pričakuje, da mu bo prišla na pomoč Rdeča armada. Obenem pa so povedali, kaj je treba storiti, če bo Jugoslavija postala plen svojih fašističnih sosedov. V tem primeru je treba mobilizirati vse ljudske množice, pripravljene na boj, in se zoperstaviti napadalcem. Tega scenarija so se komunisti tudi držali. Ko je 6. aprila 1941 Hitler brez vojne napovedi sprožil brutalno agresijo na Jugoslavijo, so njihovi mladi pristaši trumoma hiteli v vojsko, medtem ko so predstavniki partije stopili v stik z vojaškimi poveljstvi in jim ponudili sodelovanje. Slednji, že pripravljeni na kapitulacijo, pa so ta predlog zavrnili.

Slovenski meščanski politiki katoliškega in liberalnega kova so bili še pred 6. aprilom mnenja, da je treba najti z Nemčijo dogovor, ki naj bi znotraj »novega evropskega reda« zagotovil Sloveniji status vazalne enote, podobne Slovaški, ali jo pridružil Hrvaški. Nemci, ki so gledali na Štajersko in Gorenjsko kot na svoji matični deželi, pa o tem niso hoteli slišati. Da zadovoljijo Italijane in Madžare so prvim prepustili Ljubljansko pokrajino, drugim pa Prekmurje, kar pomeni, da bi bila Slovenija v primeru njihove zmage obsojena na smrt. V tej situaciji se je v Ljubljani oblikoval Narodni svet, ki so ga ustanovile ljudska, liberalna in socialistična stranka, da rešijo kar se rešiti da. Komunisti so tudi želeli pristopiti, a so jih zavrnili, češ da niso legalna stranka.

Narodni svet ni bil zmožen zastaviti jasnega načrta, kako naprej, medtem ko je med mladimi različnih ideoloških struj vrelo, saj niso bili pripravljeni pasivno sprejeti suženjstva, na katerega so jih znotraj »novega evropskega reda« obsojali okupatorji. Šlo je za stališče, ki ga je leto kasneje zgovorno označil nek fašistični propagandist, ko je zapisal, da so Slovenci »pogumen a blazen narod«. Kdo pri čisti bi se pač aprila 1941, v trenutku. ko se je Nemcem upirala samo še Velika Britanija, upal postaviti po robu ogromni vojaški moči Wehrmachta in drugih oboroženih sil »Osi«? Nekaj takšnih zanesenjakov pa je vendar bilo. Na pobudo komunistov so se 26. aprila 1941 sestali pri Josipu Vidmarju, ki je(stanoval v vili svojega očeta na Rožniku. Vladimir Bartol je v zbirki Al Araf pet let prej napovedoval njihovo odločitev takole. »Majhni smo in v obupnem položaju. Premagali smo otroško dobo in vanjo ne moremo nazaj. Dve poti sta samo: ali ostanemo isti in hlapčujemo ali se spremenimo in vzamemo usodo v svoje reke. Zakaj, če nam je že umreti, umrimo častno!«

Ni predvideval, da lahko tudi zmagamo. Pa smo, in si s tem zagotovili marsikaj.  Predvsem osvoboditev Primorske izpod italijanskega jarma in mednarodno razpoznavnost, saj smo šele z narodnoosvobodilnim bojem postali samosvoj zgodovinski subjekt. Znotraj Jugoslavije smo si pridobili lastno republiko, s parlamentom in vlado, ki sta bila sicer odvisna od Beograda oziroma od KPJ, sta pa vendar potrjevala našo suverenost. Ta suverenost je bila zapisana v vseh treh ustavah bivše Jugoslavije in sicer v členu, ki je njenim narodom zagotavljal pravico do samoodločbe in odcepitve. Na ta člen so bili naši vodilni komunisti z Edvardom Kardeljem na čelu še posebej pozorni. Z narodnoosvobodilnim bojem smo delno tudi pretrgali s patriarhalno miselnostjo, ki je bila močno zasidrana v naši družbi, priznali ženskam enakopravnost in volilno pravico, dali mladim možnost do študija, organizirali socialno državo, ki je ščitila vse državljane in skratka stopili na pot modernizacije. Če imamo danes zdravstveni sistem, ki je še enkrat boljši kot tisti v ZDA in boljši od povprečja petnajstih najbolj razvitih držav EU, saj med drugim zagotavlja, kakor pravi moj prijatelj dr. Dušan Keber v nedavnem intervjuju, eno najnižjih umrljivosti novorojenčkov na svetu, je to treba pripisati v dobro staremu socialističnemu režimu. Kar seveda ne pomeni, da bi ta režim ne bil brez hib, predvsem ker je dovoljeval eno samo idejno resnico.

Naš osvobodilni boj je bil povsem drugačen, kot tisti, ki se je razvil med drugimi jugoslovanskimi narodi. Nastal je kot koalicija treh struj, krščanskih socialistov, liberalno usmerjenih Sokolov in komunistov, katerim so se pridružili še nekateri samostojni intelektualci. Ta koalicija ni vzdržala dolgo. Čeprav so bili maloštevilni, so komunisti v njej kmalu prevladali in potisnili partnerje ob rob, ker so bili najbolje organizirani, najbolj disciplinirani, v svojem revolucionarnem zagonu najbolj fanatični, in ker so imeli na razpolago mlade kadre, ki so si že pridobili izkušnjo partizanskega boja konec tridesetih let v španski državljanski vojni. Rezultat je bi ta, da so zatrli začetno ideološko raznolikost OF in v njej uveljavili svoj, marksistični pogled na svet in na družbeni razvoj. Tak potek dogodkov je bil verjetno neizbežen, če smo hoteli zmagati. Kajti vprašljivo je, ali bi brez energije in mesijanske vizije komunistov OF imela takšen zamah, kakor ga je imela, in če bi proti koncu vojne z lastnimi silami mogli osvoboditi Koper, Trst in Gorico. Pomoč Jugoslovanska armada, ki jo je imel trdno v rokah Josip Broz Tito, je bila predpogoj za meje, kakšne imamo danes. Plačali pa smo jo drago. Najprej z ukinitvijo lastne vojske, brez katere ni polne suverenosti, kar pa je še usodneje, z ukinitvijo pluralizma znotraj OF in po vojni s prepovedjo tradicionalne demokracije zahodnega tipa.

Kot je zgodovina obdobja med leti 1945 in 1991 dokazala pa je šlo vendarle samo za prehodno izkušnjo, ki ni mogla zatreti tiste samozavesti, do katere smo se Slovenci dokopali v času osvobodilnega boja. Iz te samozavesti je zrasla svobodna Slovenija, v kateri danes živimo. Smo z njo lahko zadovoljni? Ne povsem. V naši razvejani družbi so se znova pojavile sile, ki zanikajo upravičenost OF ne toliko iz sovraštva do komunizma, ki je kot socialno-politični eksperiment propadel, kolikor iz revanšizma in zelo konkretnega oportunizma. Te sile so v našem narodu ponovno obudile razklanost, kakršno smo poznali med drugo svetovno vojno — na srečo še najmanj ne na Primorskem. Mislim, da se jim moramo zoperstaviti, kot so se naši predniki zoperstavili tistim, ki so bili pripravljeni v imenu svojih idej in vrednot sodelovati najprej z italijanskim, nato pa še z nemškim okupatorjem. Kajti te ideje in vrednote nas potiskajo v mračnjaštvo populističnega tipa, ki se danes na žalost nevarno uveljavlja v svetu. Odkrijmo znova bistrino in širino izvirne OF in oblikujmo Slovenijo, na katero bomo lahko ponosni! Tokrat nam ni čakati na pomoč nikogar. Tokrat je zmaga odvisna od nas samih.

Jože Pirjevec, 29.4. 2017 v Svetem Antonu

 

 NA VRH

 

ČESTITKE OB DNEVU OSVOBODILNE FRONTE

Danes temu dnevu, prazniku, pravimo Dan upora. A je več kot samo to: to je praznik ohranitve našega naroda, njegovega ponosa, samostojnosti, svobode – dan korajže brez primera. Seveda ne celega naroda, zato je tudi dan, Ko se je svobodoljubni del naroda ločil od fašistoidnega in prodanega hlapčevskega ali ritolizniškega dela naroda, ki se je kot najhujši birič udinjal okupatorju.

Nekateri politiki in njihovi novinarji nas že leta prepričujejo, da je je bila OF samo izgovor za komuniste za prevzem oblasti. 
Da, po vojni so res prevzeli oblast, ampak nič niso porušili, nič razprodali, ali pa sami pokradli, le tistim, ki so prej kradli so to vzeli in s tem začeli obnavljani od vojne porušeno domovino, graditi tovarne, ceste, šole bolnišnice, in to take, da nam je svet zavidal. Gradili so, in to samo z najboljšimi nameni, nove odnose med ljudmi: politiko miroljubne koeksistence in politiko neuvrščenosti.
Tega trobila novega fašizma seveda ne povedo. Prav tako ne, da je tako imenovana nova demokratična oblast bivših in novih kolaboracionistov pod pretvezo svobode in demokracije še huje izkoristila osamosvojitev Slovenije za svoj prevzem oblasti in revanšizem. Ti so izpeljali najhujši krajo, rušenje in uničevanje vsega kar je narod prej naredil pod vodstvom komunistov. Demosovi ljudje so za to izkoristili in onečastili celo referendum o osamosvojitvi. 
Sedaj pa primerjajte dejanja tistih, ki so si prisvojili oblast z OF in NOB ter tistih, ki so to opravili z Demosom in osamosvojitvijo.

Miloš Ivančič

 

Program dela našega združenja za leto 2017

Poročilo o delu za leto 2016

 

Strunjan 2017

Foto: Z. Primožič/Fpa

V Strunjanu smo se tudi letos spomnili na dogodek, ki je že 19. marca leta 1921 nakazal zverinstvo prihajajočega fašizma. Tam so namreč na ta dan fašisti z vlaka streljali na otroke, ki so se igrali ob železniški postaji, dva ubili in pet ranili. Na slovesnosti, ki so jo pripravili naši tovariši iz piranske borčevske organizacije so se z nastopom poklonili tudi tamkajšnji šolarji in slavnostni govornik dr. Egon Pelikan. To je njegov govor:

Spomin na herojsko bitko Komande mesta Koper

Boršt, 8.2.2017

Naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je v sodelovanju s krajevno skupnost Boršt in 430. mornariškim divizionom slovenske vojske v Ankaranu pripravilo tradicionalno spominsko slovesnost ob 72. obletnici boja Komande mesta Koper in junaške smrti njenega komandanta Franca Planinca – Frenka.

Pred tem so naši pohodniki v grapi pri nekdanjem bunkerju KMK pripravili krajša spominska slovesnost in položili cvetje. Osrednja slovesnost je bila v kulturnem domu Boršt ob 12.00 z bogatim  kulturnim programom v katerem so sodelovali  Godba na pihala »Mužika Sv. Lazarja« Boršt pod vodstvom  Matjaža Klaja, Moški pevski zbor Lopar, katerega zborovodja je Vladislav Korošec, in učenci osnovnih šol  Ivana Babiča Jagra Marezige, Elvire Vatovec Prade ter Istrskega odreda Gračišče z mentorjema Danijelo Škergat Toškan in Igorjem Smolnikom. Sodeloval je tudi dramski igralec Brane Grubar, ki je prisotne spomnil na Prešerna in njegovo Zdravljico. Prireditev je pripravila in skupaj s učenci vodila naša Dragica Lipovšek.

Tokrat je bila slavnostna govornica zgodovinarka Vlasta Beltram, ki je tudi najboljša poznavalka dogajanja v teh krajih okrog Kopra v času NOB. To je pokazala tudi v  svojem govoru, za katerega je dobila buren aplavz. Po orisu dogajanja med vojno se je dotaknila tudi sedanjih razmer: »V naši novi državi se je spremenil odnos do udeležencev NOB in NOB nasploh. Ti ljudje so trn v peti desnici in bi najraje ukinili borčevske pokojnine. Spomnim se, kako mi je bilo hudo, ko so me ljudje spraševali na terenu: Ali sedaj ne velja več nič tisto, za kar smo se borili?« Tu pa si ta govor lahko v celoti preberete.

Na slovesnosti, ki je dobila tudi pečat proslave našega kulturnega praznika, je predsednik Marjan Križman preda tudi  zlati plaketi ZZB NOB Slovenije dolgoletnemu sekretarju našega združenja, organizatorju in tudi piscu raznih člankov Lucijanu Peliconu ter novinarju in književniku Milošu Ivančiču, ki tudi ureja to naše spletno mesto.

Poglej video reportažo  Delgija Jermana:

S prireditve si lahko ogledate tudi fotografije fotografa Antonia Pera, ki so tu:

 

 NA VRH

 

Javno pismo podpore delovanju platforme INDE

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper javno podpiramo delovanje Ustvarjalne platforme INDE.

Naše združenje temelji na vrednotah NOB in ohranjanju spomina na čase, ko so se naši očetje in dedje s puško v roki borili za boljše življenje, za pravice delavcev in kmetov, za enakopravnost žena, za solidarnost in medgeneracijsko povezanost. Brez sramu in zadržkov je treba povedati, da so Slovenijo osvobodili partizani, da so nam morje z ogromnimi žrtvami priborili borci, da brez NOB in garanja ter odpovedovanja povojnih generacij, ki so zgradile tovarne, bolnišnice, šole, univerze, ceste, železnice, pristanišče in celo progo Koper-Prešnica, ne bi imeli tega, kar je Slovenijo uvrstilo med razvitejše države ob osamosvojitvi in vstopu v družino evropskih držav.

Nikakor pa ne pozabljamo na prihodnost in mlade, ki so novi gradniki naše skupne prihodnosti ter razvoja socialne in pravične družbe. Žal pa družba spričo divjega ali bolje rečeno divjaškega kapitala uničuje vse na svoji poti za dosego čim večjega dobička, ob tem pa pozablja na človeka, ki je temelj vsega, kar se dogaja.

Tako so spregledani mladi in manj mladi v Platformi INDE, ki so se samoorganizirali, imajo svoj program, cilje ter dejavnost, ki je sestavni del družbe in njenega razvoja. To, da so v času svojega obstoja pripravili tristo različnih dogodkov, predvsem kulturnih, okoljevarstvenih, filmskih, socialnih, športnih, obenem pa posvečajo skrb brezdomnim osebam in so čuteči do beguncev, za katere zbirajo razne potrebščine.

Naj spomnim, da smo Slovenci v prvi in še posebej v drugi svetovni vojni bili sami begunci in pregnanci, zato je čut za ljudi, ki bežijo iz vojnih žarišč, vrednota, ki jo v Ustvarjalni platformi imajo in jo gojijo.

Hvala vam za človeški odnos do ljudi, ki so se tako ali drugače znašli na robu, največkrat ne po svoji krivdi in izbiri. Koprski skvot je znana oblika samoorganiziranja mladih in ni nikakršna posebnost naše občine in države, zato pozivamo odgovorne, ki imajo vzvode moči, kapitala in vladanja naj poskrbijo:

za nemoteno delovanje Ustvarjalne platforme INDE

naj ne uničijo še eno dobro organizirano alternativno skupino mladih

v svoj program investicij na področju nekdanje tovarne INDE  naj novi lastnik planira in poskrbi za obstoječe oziroma nadomestne prostore UP INDE

Lokalna skupnost naj ugotovi, da gre za usodo njenih občanov, ki so organizirani v alternativo zaradi nje same

Kot rečeno se na Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper  odzivamo na družbene dogodke v našem okolju in širše, zato sporočamo, da bomo razvoju in spremembam v nekdanji tovarni INDE sledili ter se zavzemali za nemoteno delovanje Ustvarjalne platforme INDE in podpirali njihovo dejavnost tudi skozi FRONTO VSTALA PRIMORSKA.

Koper, 23. 1. 2017

Predsednik Marjan Križman

Tudi mi smo bili na Dražgošah.

Tu si lahko pogledaš fotografije:

Tudi letos smo se spomnili bitke pri Hrvojih in Kučibregu

V Hrvojih in Kučibregu smo počastili spomin na padle partizane ob nemškem napadu na bataljon Alma Vivoda, v katerem o bili pretežno borci iz Milj in Istre, Italijani, Slovenci in Hrvati. V bojih in nato represalijah jih je izgubilo življenje okrog 120. Večina je pokopanih na slovenski strani meje, spomenik pa je ostal na hrvaškem t.j Kučibregu, kjer vsako leto pripravljamo skupno mednarodno slovesnost, ki se je udeležujejo predstavniki lokalnih oblast iz Italije, Slovenije in Hrvaške. Slavnostni govornik na osrednji slovesnosti pred spomenikom v Kučibregu je bil predsednik hrvaškega združenja protifašistov in borcev Franjo Habulin.

To pa je bil govor M. Ivančiča na predhodni spominski slovesnosti na pokopališču v Topolovcu, kjer je pokopana večina padlih v teh bojih.

"Lepa je ta naša Istra, njene vasice, griči, doline , vonj in toplina morja. Lepa je, a polna grobov, tistih, ki so se borili proti zavojevalcem in za svobodo: tu na tem pokopališču, Gradinu, Brezovici …
Vsi so si želeli to našo Istro. Nekateri pravijo, da je srce Evrope, jaz pa da je to slepo črevo, nasedlega kita, ki mu pravimo Evropa. Zakaj slepo črevo. Tu mimo, po tem najbolj severnem "prelazu" Sredozemskega morja se je v naši zgodovini premikalo veliko vojska, tu so se selile množice predvsem iz Vzhoda proti Zahodu, tako kot prihaja jutranje sonce. In od vsega tega kar je prihajalo mimo, s slabim ali dobrim namenom, se je vsaj nekaj ustavilo tukaj ter se s časom izkristaliziralo, tako kot žlahtna ambra v kitovem slepem črevesu. Ta istrska ambra smo mi Istrani, ki smo postali to kar smo iz neštetih narodov, predvsem slovanskih. 
Med temi, ki so nas osvajali so bili v zgodovini pogosto tudi severni narodi, Franki, Germani ali Nemci. Med temi, ki so nas delili pa Italijani Zadnji vojni poizkus je bil med drugo svetovno vojno. Po razpadu Italijanskega fašizma leta 1943 so se tu proti njim prvič v zgodovini enotno uprli vsi Istrani neglede od kod so izhajali njihovi predniki, ali iz svojih Tinjanov, Muj ali Milj in Hrvojev. Bili so enotni antifašisti. Bataljon Alma Vivoda, ki je nosil ime prve padle partizanke iz Čampor nad Miljami, in v katerem so bili pretežno Italijani, je tu vztrajal na položajih, in čakal izkrcanje angloameriških zaveznikov, pa čeprav ga je poveljstvo jugoslovanske vojske pozvalo ali mu ukazalo, da se umakne v varnejše Brkine. Prišli pa so Nemci in napadli te neizkušene partizane, ki so pred tem po večini bili italijanski vojaki, ki so kopali jarke, so jih dobesedno pokosili z mitraljezi. 
Ko sem pred desetletji po Istri delal reportaže, so mi starejše ženske s solznimi očmi pripovedovale svoje spomine na pobite partizane, na kri. Aldo Bembič, ki je stanoval tu spodaj v Hrvojih, mi je pripovedoval, kako je njihov duhovnik kričal z zvonika in usmerjal partizane, da se izognejo čistin, po katerih so klestili nemški mitraljezi. Številni so se izognili, a kaj, ko so jih malo naprej čakali drugi Nekateri pravijo, da je bilo takrat mrtvih 120 ljudi, drugi pa, da jih je bilo manj. Če sklepam iz tega kar sem sam slišal in prebral, bi rekel, da jih je v samih bojih padlo manj, a so veliko partizanov tudi polovili in odpeljali v Rižarni in druga nemška uničevalna taborišča, nekaj jih je tudi zbežalo in celo dezertiralo, a dejansko je od celega bataljona ostala le ena četa. 
Več kot ugotavljanje točnega števila pa je zame vredno dejstvo, da so se tu z ramo ob rami borili proti fašizmu ljudje treh narodnosti, tovariši in prijatelji, ki so hoteli zgraditi nov pravičnejši svet brez meja in brez razredov, brez izkoriščanja človeka po človeku. Če se ne bi tu vmešavale velike svetovne imperialistične sile, in stari nacionalizmi, ki so tu postavljale nove meje in delitve, bi Istranom kljub tem žrtvam mogoče celo uspelo. 
V Isti smo po vseh vojnih in povojnih tragedijah vendarle zaživeli v prav zglednem sožitju, a to je ob osamosvojitvi motilo nekatere stare nacionaliste, ki so si želeli, nove delitve in nove meje. Ker med ljudmi ni bilo sovraštva, sta se dva vodilna politika, eden iz Slovenije in eden iz Hrvaške celo dogovarjala za tako imenovane morske incidente. Drugi so hodili na mejo in se metali čez ograjo … da bi nas ja skregali. Uspeli so le delno: tu spodaj je meja in rampa, prav v dolini, kjer so nekoč ljudje skupaj kosili travo, nato pa so jih pokosili nemški mitraljezi. Malo naprej je bodeča žica, kot da smo v vojni. Kaj pa sedaj delijo ta meja in bodeča žica tu v Istri? Konkretno ta tu ljudi iste narodnosti, njihove grobove in spomenike. Da tudi žrtve teh bojev, Slovenci, Italijani in Hrvati, predvsem pa Istrani, ki se niso znali opredeliti katere narodnosti so, so sedaj pokopane v samostojni Sloveniji, spomenik pa je v samostojni Hrvaški. 
Istrani in vsi ostali, ostanimo ponosni na naše partizane, ki so se borili za bratstvo in enotnost! Ne dovolimo, da nas delijo, in kljub mejam ostanimo prijatelji - v čast vsem našim padlim in v prihodnost naših otrok. 
VEČNA SLAVA NAŠIM JUNAKOM IN NJIHOVIM NESMRTNIM IDEJAM"

 

 NA VRH

PRIMORSKA SRČNA

Postojna, Novi trg, 17.9.2016

Postojnčani so pripravili res veličastno proslavo SRČNE PRIMORSKE. Odlični govori, odlični nastopajoči. Preveč dobri, da niso koga zmotili in jih je zalil s ploho dežja, prav pred koncem, ko bi se moralo začeti tovariško druženje. Če si prireditve niste ogledali alil zapomnili tega kar so povedali govorniki, zlasti doktorja Borut Klabjan in Matjaž Kmecl, si jih velja ponovno posebej dobro poslušati. To sta bila dva do sedaj najboljša odgovora ponarejevalcem zgodovine.

Posnetek celotne prireditve SRČNA PRIMORSKE

Govor dr. Boruta Klabjana

Govor dr. Matjaža Kmecla

VSTALA PRIMORSKA – VSTANI SLOVENIJA

Koper, Titov trg, 28.6.2016

13528430_974377389345735_3833688794063494178_o

Naše združenje Protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je bilo eden izmed pobudnikov in soorganizator velikega protestnega zborovanja proti uničenju Luke Koper, ene zadnjih stebrov koprskega in slovenskega gospodarstva, ki je že vzdržalo pogrom vsega nekdanjega socialističnega gospodarstva in in družbenega premoženja.

Prireditev v Kopru ni bila namenjena samo ohranitvi Luke, ampak zelo jasno opozorilo vladi in vsem slovenskim oblastnikom, da nehajo razprodajati tujcem, krasti in uničevati vse to kar je nekoč nas slovenski narod naredil, pa tudi da neha izvajati kolonialno politiko do tega dela Slovenije.

To je govor našega predsednika Marjana Križmana:

Tovarišice in tovariši, spoštovani prisotni

Prvi direktor in graditelj Luke Koper je bil borec, partizan Danilo Petrinja- Primož, ki je zaradi svoje zagnanosti in graditve opustošene in izropane Primorske,  predvsem pa zaradi trme in vztrajnosti doživljal pritiske in ovire slovenske vlade pri gradnji Luke in železniškega tira Koper-Prešnica. Tako je zapisal v svoji knjigi spominov, citiram » Slovensko vodstvo je gradnjo železniške proge Koper-Prešnica odklanjalo iz naslednjih razlogov: niso verjeli v ekonomsko upravičenost in rentabilnost gradnje pristanišča in železniške proge; vztrajali so pri ukinitvi zveznih, republiških, okrajnih in občinskih investicijskih skladov, tako imenovanega državnega kapitala, da se ne sme graditi nobene nove železnike proge, dokler se obstoječe ne posodobijo.

Sekretar za promet LR Slovenije Bojan Polak je odločno nasprotoval, da bi predlagali zvezni vladi, da vključi gradnjo proge v financiranje iz zveznih sredstev, ker, da bi to pomenilo nož v hrbet slovenski vladi. Konec citata.

In kaj se je spremenilo v šestedesetih letih? Nič, vse je po starem. Očitno je oviranje razvoja primorskega gospodarstva stalnica vseh vlad in ministrstev, ki imajo odločilen vpliv. Še več v mandatu ene izmed vlad smo doživeli kolaps našega gospodarstva, če le naštejem Intereuropo, Drogo, Istrabenz in Luko Koper, ki je bila očitno premočna, da bi jo uničili v enem mandatu. Posledice so hude, zgubili smo ogromno delovnih mest, mladi iščejo delo na tujem, razvoj je izgubil zagon in kar je najhuje, tega nam niso povzročili tujci, akterji imajo imena in se mirno in nekaznovano sprehajajo, nekateri se celo pojavljajo v medijih in svetujejo kako iz gospodarske krize.  Tukaj smo zato, da se upremo in rečemo dovolj mačehovskega odnosa do Primorske, ki ni drobiž za poračunavanje.

Združenje protifašistov, borcev in udeležencev NOB ter veteranov Koper, podpira razvoj in napredek Luke Koper, odločno zavračamo laži in prirejanje podatkov o njenem poslovanju, vodstvu in delavcem našega edinega pristanišča pa izrekamo pohvalo in zahvalo za doseganje tako zavidiljivih rezultatov trdega in poštenega dela.

SMRT FAŠIZMU-SVOBODA NARODU!

 

 

JAVNI POZIV ZA ZAŠČITO LUKE KOPER

Koper, 15.6.2016

V Civilni iniciativi za zaščito Luke Koper, oblikovane na Javni tribuni Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, z zaskrbljenostjo in ogorčenostjo spremljamo nerazumne kadrovske predloge SDH s podporo Vlade Republike Slovenije, s katerimi naj bi zamenjali tri člane nadzornega sveta Luke Koper d.d..

Namera o zamenjavi je toliko bolj sporna, ker podjetje s sedanjim vodstvom in nadzorniki izkazuje odlične poslovne rezultate in ima perspektivno vizijo dolgoročnega razvoja. Brez pomembne vloge nadzornikov in uspešne uprave, ki uživa tudi zaupanje zaposlenih, rezultati zagotovo ne bi bili tako dobri.

Predlagani kandidati za nadzornike niso neznanka slovenskega gospodarstva, ne vzbujajo pa zaupanja in niso nobeno zagotovilo, da bodo v poslovanje Luke Koper prinesli več dodane vrednosti. Še posebej nerazumen je predlog za nadzorništvo nekdanjega zaposlenca Luke Hamburg Juergena Sorgenfreia, ki je jasno pokazal, da nasprotuje drugemu tiru in favorizira izgradnjo terminala v Divači, kar je po mnenju preostale stroke škodljiva usmeritev za koprsko pristanišče. To dogajanje je nadaljevanje uničevanja primorskega in vsega slovenskega gospodarstva, pri čemer je oblast hote ali nehote izdatno sodelovala. Še več, gre za očitno podrejanje slovenskih nacionalnih interesov tujcem.

V Civilni iniciativi za zaščito Luke Koper bomo storili vse, kar je v naših močeh, da preprečimo destabilizacijo Luke Koper, katere osnovni cilj je razprodaja in uničenje temeljev nacionalnega gospodarstva.

Pozivamo SDH, da se odreče namere o zamenjavi treh nadzornikov v Luki Koper.

Pozivamo slovensko vlado, da zaščiti ustvarjeno bogastvo, plod domačega dela in znanja ter se odreče uslug sovražnih lobistov.

Pozivamo Komisijo za preprečevanje korupcije, da razišče okoliščine konflikta interesov in suma korupcije pri poskusu razbitja Luke Koper.

Pozivamo najširšo javnost, da se nam pridruži v boju za zadnje stebre slovenske suverenosti. Naše aktivnosti se šele začenjajo. Združeni bomo uspeli!

Za Civilno iniciativo za zaščito Luke Koper: Marijan Križman, Miloš Ivančič, Peter Majcen, dr. Vesna Mikolič in Damjan Volf

OBISKALI SO NAS PRIJATELJI Z DOLENJSKE

Pobegi – Čežarji, 12. 6. 2016

V nedeljo, 12. junija smo v Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper imeli v gosteh drage prijatelje z Dolenjske. Našemu povabilu na 3. tovariško srečanje so se polnoštevilno (blizu 70) odzvali predstavniki borčevskih Združenj za vrednote NOB Novo mesto in Grosuplje in predstavniki in člani krajevnih organizacij ZB Žužemberk, Podgrad, Straža in Ivančna Gorica ter Osnovne šole Stopiče, Podružnične šole Podgrad in tamkajšnjih društev.

Povabili smo jih, da jim znova rečemo hvala za izjemno sodelovanje, za spoštljive nagovore in kulturne programe, ki jih složno z nami vsako leto znova vgrajujejo v spominske slovesnosti ob obeležjih NOB v Muljavi, Žužemberku, Hinjah, Ribnici, Vavti vasi, Podgradu in Velikem Cerovcu, kjer počivajo padli borci, med njimi tudi naši rojaki.

_DSC7829

Predstavniki koprskega Združenja in krajevnih organizacij ZB, člani teh organizacij, predstavniki sveta Krajevne skupnosti Pobegi-Čežarji, svojci padlih na Dolenjskem in drugi prisotni, smo jih ob 9. uri pričakali na dvorišču zadružnega doma Pobegi-Čežarji. Za dobrodošlico so s pesmijo poskrbeli pevci Moškega pevskega zbora Lopar, že vrsto let redni spremljevalci poti in komemoracij na Dolenjskem, kjer tudi spominsko slovesnost na Cviblju v Žužemberku, ob največji partizanski grobnici na Slovenskem, vselej zaključijo s primorsko himno – Vstajenje Primorske.

Sledila sta pozdrava Ivana Marjona, predsednika sveta KS Pobegi-Čežarji, na čigar tleh smo se nahajali in Marjana Križmana, predsednika Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper. 

Pred spominskim obeležjem NOB v Pobegih smo se skupaj poklonili padlim borcem in umrlim za svobodo. Kulturni program so oblikovali učenci OŠ Elvire Vatovec Prade in MoPZ Lopar z zborovodjem Vladislavom Korošcem, komemorativni nagovor pa Stanimir Bažec, predsednik Krajevne organizacije ZB Pobegi-Čežarji.

Po okusnih primorskih “bobičih” smo goste pospremili na voden ogled Luke Koper, edinega večnamenskega slovenskega pristanišča, ki s svojim delovanjem vpliva na razvoj slovenskega gospodarstva, (zadnje čase v javnosti zelo odmevnega tudi zaradi problemov ob prepotrebni izgradnji drugega tira Divača – Koper in imenovanja novih nadzornikov ???? ). 

Prijatelje z Dolenjske je prepričal tudi sprehod z vodičem po naravnem rezervatu Škocjanski zatok, sredozemskem mokrišču in hkrati največjem polslanem močvirju v Sloveniji z bogatim rastlinskim in živalskim svetom z mnogimi redkimi in ogroženimi vrstami.

Nazadnje pa smo goste popeljali še v Hrastovlje, kjer jih je vodnik pospremil v Galerijo Jožeta Pohlena, za Hrastovlje in Istro pomembnega umetnika, in jim predstavil zbirko vojaške opreme, orožja in starih predmetov, ki jo neguje in stalno dopolnjuje domačin Grozdan Pohlen. Sledil je še sprehod do cerkve sv. Trojice s prečudovitimi freskami, kjer so se  z zgodbo fresk Mrtvaškega plesa tudi naši gostje vrnili nazaj v čas mističnega srednjega veka.

Po slastnem poznem kosilu, “kočirji” v Gostilni pizzeriji Jakomin v Pobegih pa so za smeh in dobro voljo s svojim skečem poskrbeli Darja Krkoč in Nadja Mršnik, članici Kulturnega društva Domovina Osp, s stand up komedijo pa Ljuba Miljuševič iz Čežarjev. Potem so se raztegnile še harmonike in odmevala je tudi pesem. 

Tik pred nevihto so se naši gostje od nas poslovili in odpeljali proti domu, mi pa veselo ugotavljali, da nam je tudi vreme šlo na roko, potem, ko so napovedi kazale nevihte skozi ves dan.

Program in izpeljava srečanja sta bila v rokah Krajevne organizacije ZB Pobegi-Čežarji, kjer so se  danes tradicionalne poti na Dolenjsko tudi začele. Bilo je pred dvajsetimi leti, ob dnevu spomina na mrtve, ko smo na pobudo tedanjega predsednika krajevne organizacije ZB in častnega krajana, danes žal pokojnega Fabja Valentiča, odkrivali spominsko ploščo na Muljavi bratoma Bordon iz Čežarjev.

Dragica Lipovšek

 

 

V Gabrovici počastili spomin na žrtve, v Ospu pa predstavili knjigo Roža osapska

28. maja leta 1944 so Nemci s pomočjo italijanskih fašistov in domobrancev požgali Gabrovico, pobili in zažgali 9 ljudi, vse za delo sposobne pa odgnali v koncentracijska taborišča, od koder se niso več vrnili. Med zažganimi je bila tudi štiriletna Nerina Krmec. V spominski slovesnosti so sodelovali MPZ Lopar, Jerica Mrzel in otroci OŠ Istrskega odreda Gračišče, o spominu na žrtve in herojsko Gabrovico pa sta govorila predsednik združenja Marjan Križman in Milan Gorjanc. Prireditve so se udeležili tudi veterani slovenske vojne, pripadniki mornariškega divizijona iz Ankarana in naši pohodniki.

Naši praporščaki in voditeljica Draga Lipovšek ob grobu žrtev požiga.

O dogodkih med vojno v tej vasi si lahko več preberete na naši strani: http://www.zb-koper.si/spomeniki/gabrovica.html

O teh dogodkih govori tudi knjiga Miloša Ivančiča Roža Osapska, ki sicer razkriva manj znano burno zgodovino teh krajev v Osapski dolini med Črnim Kalom in Miljami, zato smo ob tej obletnici pripravili v Ospu posebno predstavitev s predvajanjem posnetkov pričevanj ljudi, ki jih že dolgo ni več med nami.

Kako je bilo na obeh prireditvah lahko sklepate tudi iz fotografij Mihe Crniča:

95 let od prvih barikad proti Fašizmu

15. maj je praznik mestne občine Koper, ki ga praznuje v spomin na upor Marežganov proti fašistom. Manj znane pa so barikade proti fašistom, ki so jih že dan prej postavili v Osapski dolini. Te je vodil duhovnik Franc Malalan, ki je bil tudi izredni domoljub in prepričan protifašist. Naše združenje mu je ob tej obletnici na osapskem spomeniku žrtvam fašizma in druge svetovne vojne postavilo posebno spominsko ploščo. Ob tej priložnosti smo pripravili tudi krajšo slovesnost. Po pozdravu predsednika Marjana Križmana in otvoritvi plošče, je ta pomnik blagoslovil farni župnik Milan Stepan, več o njem pa je povedal publicist Miloš Ivančič, ki je te dogodke tudi podrobneje opisal v svoji najnovejši knjigi Roža osapska. Vse skupaj sta zaokrožila MPZ lopar in voditeljica Darja Krkoč.

Poglejte si video Delgija Jermana

In fotografije Mihe Crniča.

Iz pozdrava Marjana Križmana:

»Danes je za naše Združenje protifašistov, borcev in udeležencev NOB ter veteranov Mestne občine Koper pomemben dogodek, ki smo ga načrtovali v programu dela za letošnje leto. Mogoče se je komu zdelo nenavadno, da župniku mons. Francu Malalanu postavljamo spominsko obeležje v tako oddaljenem času od dogodkov po koncu prve svetovne vojne. Da, minilo je 95 let od upora proti škvadristom, ki so slepo sledili svojim gospodarjem z nalogo, da preprečijo kakšno koli možnost, da bi bili na takratnih parlamentarnih volitvah kraljevine Italije izvoljeni Slovenski predstavniki. Župnik Malalan je ob teh dogodkih pokazal srčnost in pripadnost svojemu narodu, pokazal je tisto kar potrebujemo tudi danes, če želimo obstati in se obdržati v globalizaciji in potrošništvu, ki nima nikakršnih vrednot.« …

»Naše poslanstvo je ohranjanje zgodovinskega spomina in vsega kar se iz njega lahko naučimo, predvsem, da svoboda ni samoumevna, da so zanjo bile potrebne ogromne žrtve, ki jih ne smemo pozabiti in njihova hrabra dejanja obeleževati in s tem pokazati naše spoštovanje in priznanje kot ga danes izkazujemo domoljubu in narodnemu buditelju župniku mons. Francu Malalanu.«

Iz govora Miloša Ivančiča:

»Sam osebno častitega Malalan nisem poznal, sem pa o njem veliko slišal tako doma v družini kot tudi po okoliških vaseh. Govorilo se je tudi o njegovemu prijatelju župniku Kocjanu, ki so mu, po pripovedovanju, Nemci prestrelili ličnici, osebno se pa lepo spomnim mojega učitelja verouka Rudolfa Žgurja, za katerega so mi pripovedovali, da so ga Nemci ob požigalski ofenzivi celo noč mučili v sodu mrzle vode, a ni nobenega izdal. Omeniti bi morali tudi druge, ki so tu veliko naredili in pustili, vsaj dekana Antona Petričiča, ki je tu ustanovil prvo slovensko šolo Istri, in Josipa Kompareta župnika in deželnega poslanca, ki je to vas tudi kulturno in gospodarsko prenovil.

Franc Malalan je bil iz znane zavedne slovenske openske rodbine in eden zadnjih Karlinovih duhovnikov. Andrej Karlin je bil namreč tržaško koprski škof slovenske narodnosti, ki so ga takoj po italijanski okupaciji odstranili samo zato ker je bil zaveden Slovenec. Malalan je moral že po prvi maši leta 1915 za vojnega kurata v Galicijo. Po vojni je bil poslan na svoje mirnodobno poslanstvo najprej v tržaško bolnišnico nato pa sem v Ospu,« …

»on je tu postal ne samo dušni pastir, ampak tudi učitelj, kmetijski pospeševalec, zdravnik, narodni buditelj  in predvsem prijatelj ljudi.« …

»Ob dogodkih, ki so se začeli vrstiti že pred volitvami  leta 1921, je postal oziroma so ga ljudje s svojim zaupanjem postavila za svojega ljudskega voditelja. Prav on je namreč s pomočjo učitelja Jereba in mladincev že 14. maja, torej dan pred dogodki v Marezigah, organiziral prvi sistem sedmih barikad proti fašistom. Naslednje jutro so se fašisti iz Milj oboroženi s puškami, bombami in bencinom pripeljali s kamionom, ki je padel v prekopani kanal. Že na tej prvi barikadi pri Križpotu, so jih naši ljudje zadržali cel dan in celo noč, vse do prihoda enote redne vojske. Kot je znano je na tej barikadi tudi Andrej Žerjul. Ko se je Malalan z oficirjem dogovoril, da  fašistom ne bodo dovolili požiganja vasi, je ukazal, da umaknejo barikade in spustijo vojake v dolino. Za njimi so seveda šli tudi fašisti. Ko so prišli v vas pa so vseeno vdrli na volišče in zažgali glasovnice. Ko jim je Malalan hotel to preprečiti, so mu ustrelili pod noge in ga ranili. Takrat so tudi  vdrli v nezastražene Mačkolje in tam požgali 6 stavb. Vrnili so se tudi v Osp in med številnimi odpeljanimi v zapor ter tam do smrti pretepli Andreja Vodopivca.

Te barikade so ostale manj znane od marežganskega upora, a so najbrž še bolj pomembne, saj tu ne gre za spontani odpor ampak organizirani upor ali obrambo proti fašizmu. Tu v tej dolini pa se ni končalo samo pri tem napadu.

Malan je preprečil tudi uničenje slovenskih napisov v osapski cerkvi, saj je tam zalotil tri fašiste, ki so hoteli razbiti vse slovenske napise. Pravijo, da je vse tri oklofutal in jih nato s trebuhom vrgel čez cerkveni prag. Podobno je naredil tudi med mašo na Plavjah, kamor so trije fašisti prišli motiti slovenski obred. Tudi te je pred vsemi ljudmi vrgel iz cerkve.

V vaški hiši, kjer je bil poleg prostorov društva Domovina tudi farovž, je nudil zatočišče marsikateremu preganjanemu, kar eno celo leto Virgiliju Ščeku in občasno tudi svojemu bratu Riku Malalanu, legendarnemu sekretarju tržaških komunistov. Vsi trije so legende. Kljub vsem nevarnostim so ponoči pri odprtih oknih ljudem v korajžo peli slovenske pesmi, najbolj pogosto Buči buči morje Adrijansko, tako da se jih je slišalo po vsej vasi. Moja nona mi je pravila, da se z bratom tudi pričkala o politiki, vendar za oba je skrbela ena velika duša, to je bila njuna sestra, ki se sicer gospodinjila v farovžu.

Ko je postalo še bolj nevarno je naročil mojemu nonotu Štefanu, da pred fašisti reši izredno bogato vaško knjižnico, a kaj ko je ta fašizem in nato še vojna toliko časa trajala, da so knjige v tisti zakopani omari in podstrešjih popolnoma strohnele.

Gregor Krašovec, medvojni osapski partijski sekretar, ki je stanoval tu spodaj mi je pripovedoval kako je nekega večera, ko je Malalan najbrž že vedel, da bo šel na sodišče in nato v konfinacijo, prišel k njemu in mu rekel, da sedaj gre zares in da je treba vse poskriti. Prinesel je s sabo prapor društva Domovina, da bi lahko sekretarjeva žena, ki je delala najlepše prte za oltarje všivala v enega od prtov tudi ta prapor, tako da bo ostal skrit kar na oltarju. On je nato moral v konfinacijo in ta prt je z oltarja šel na podstrešje.

Malalan je tu v Ospu že v času fašizma, ko je to prvo slovensko šolo prevzel takoimenovani Cagaincarta  organiziral skrivni dodatni pouk slovenščine. Ko se je leta 1941 vrnil iz prisilne konfinacije v Abrucih, ga takrat tržaški škofov kljub prošnjam in protestom ni pustil nazaj v Osp, ampak ga je poslal službovat v Boršt pri Dolini. Tudi tam je ostal med ljudmi zapisan kot legenda. V oddajah, ki sem jih snemal so mi pripovedovali, da je na skrivaj še vedno ohranjal slovensko besedo in pesem in celo organiziral partizansko šolo. Ljudje so mi s ponosom povedali, da je ob udoru Nemcev tudi preprečil požig vasi. Njegovo ime najdete tudi v moji knjigi Peruti tržaškega aborigina, več pa lahko preberete v Osapski roži.

Po vojni cerkvene oblasti niso mogle mimo njegove priljubljenosti pri ljudeh, saj so v njegovem cerkvenem koru pele celo  skojevke. Mogoče je tudi zato, pa ne samo zaradi duhovniške narodne pastirske vloge, prejel častni naziv monsinjor.

Povejte mi ljudje, a si tak človek ne zasluži pravi bronasti spomenik. So časi, ko se naši pogledi vedno bolj razprostirajo, dobivajo večjo širino, a žal tanjšajo denarnice. Tako smo vsaj prišli do plošče na vaškem spomeniku padlim borcem in žrtvam fašizma, ki bi bili ali so zagotovo vsi, prav vsi do zadnjega, zelo zadovoljni, da se je na njihovem spomeniku postavila tudi plošča z imenom njihovega duhovnika, domoljuba in prijatelja. Zakaj pa bi si zaslužil visok bronasti spomenik? Ker je s svojo vero pa ne samo v boga, ampak tudi v svoj narod, zagotovo rešil trpljenja ali smrti številnih ljudi. Ker se danes nam tu na Primorskem prav zaradi njega in takih duhovnikov kot je bil on, ni treba spravlajti z nikomer in ničemer. Mi se nimamo ničesar sramovati, samo ponosni smo lahko na naše prednike na njihov skupni in enotni boj za ohranitev naroda ali življenj, če hočete. Če bi se vsi zgledovali po njem in njegovih prijateljih iz zbora svečenikov svetega Pavla, bi, prepričan sem, tudi današnja Slovenija bila ena čudovita nova Švica, ne pa pogorišče nekdanjih tovarn in, kar je najhuje, tudi vseh moralnih vrednot. Postala je gojišče sovraštva in celo novih oblik fašizma.

Večna slava našemu nekdanjemu duhovniku, narodnemu buditelju in protifašistu Francu Malalanu in večna slava vsem, ki so napisani tu na tem spomeniku, vsem, ki so darovali svoja življenja za svobodo, ki je danes ne razumemo samo kot svobodo brez okov na rokah, ampak tudi svobodo duha. Naj bodo tudi danes, in v prihodnje, svetel vzgled pravemu rodoljubju, ki združuje ljudi ne pa zaradi lastnih interesov razdvaja svoj narod.« …

Obisk tovarišev iz Italije

V nedeljo 8. maja se je na koprskem pokopališču ustavila 50 članska delegacija iz italijanskega združenja partizanov (ANPI) iz 15 občin Spodnje Furlanije (Bassa Friulana) in počastila spomin na svojega herojskega partizana Maria Toffanina - Giacco in tukajšnje žrtve fašizma. Tovariše iz Furlanije je sprejela naša delegacija, nekaj partizanskih pa Marjetka in Vlado. Skupino, ki je potovala še naprej po poteh spomina na skupni protifašistični boj, je vodil Giorgio Coianiz. V nagovorih pred  obema obeležjema je povedal nekaj besed o partizanu Mariu, ki je po vojni, kljub temu, da je bil na zmagovalni strani moral zbežati iz domovine Italije, samo zato, ker je bil prepričan partizan, komunist in antifašist, saj takrat v času hladne vojne taki ljudje v zahodnem bloku niso bili zaželeni. Poudaril je tudi skupni boj antifašistov in se opravičil za dejanja, ki so jih počeli fašisti, njegovi sonarodnjaki, našemu narodu. Skupaj s partijsko zastavo in prapori borcev proti fašizmu  so nosili tudi mavrično zastavo, ki je simbol svobode in miru, za katere pa se moramo še vedno boriti. Tu je njegov celoten govor v originalu:

Il discorso di Giorgio Coianiz

Naj živi spomin na OF

V vasi Potok smo v skupni organizaciji z MOK, KS Sveti Anton in Društvom za vsestranski razvoj vasi Potok slovesno proslavili Dan upora in 75 letnico ustanovitve Osvobodilne fronte. Sodelovali so tudi domača godba na pihala, MePZ Brnistra in učenci OŠ Elvire Vatovec Prade ter Istrskega odreda Gračišče.

Videoposnetek prireditve Delgija Jermana.

Tu si poglejte fotografije Mihe Crniča.

Osrednji del govora našega predsednika Marjana Križmana:

Poznavanje zgodovine je pomembno, kajti iz dogodkov in njihovih posledic se lahko poučimo tudi o življenju danes. Kar se je dogajalo v preteklosti  vpliva na današnje dogodke, zato je še kako pomembno poznati zgodovino. Naloga zgodovine je, da raziskuje vzroke in posledice dogajanj ter jih razlaga. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je prav gotovo najsvetlejši del naše preteklosti. Mineva 75 let od njene ustanovitve, ko je vzklila, združevala ljudi iz vrst komunistov, krščanskih socialistov, liberalcev, dela sokolske organizacije in kulturnih delavcev. Vzbrstela je v zavesti- upreti se okupatorju. Uprli so se, ideje združili in skovali devet temeljnih točk, da bodo v svoji državi sami svoj gospodar. Že prva med njimi je zapovedala , da je »proti okupatorju treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo«. Z voljo, trudom, zanosom, solidarnostjo, samozavestjo, strpnostjo, hrabrostjo in veliko žrtvijo so se uprli. Srčno so se upirali cela štiri leta in izbojevali svobodo.

Danes, 75 let kasneje, ko v deželi ni okupatorja, ostajajo knjige, spomini, še živeči borci, ki nam pripovedujejo, kako je bilo tedaj preživljati mladost.

Pred, 75 leti, ob nastajanju OF slovenskega naroda, je Primorska- s Slovenci naseljeno ozemlje zahodno od takratne italijansko- jugoslovanske državne meje- preživljala že enaidvajseto leto v italijanski državi. Meja, ki je bila določena na podlagi pogodbe v Rapalu 1920 leta, je bila posledica tedanjih političnih razmerij v svetu, predvsem pa tajnega Londonskega pakta 1915 leta, s katerim so antantne sile za ceno vstopa v vojno dodelile Italiji še preostala ozemlja  in za Primorce in Istrane se je začela kalvarija. Naj vas spoštovani prisotni ob tem seznanim, da Združenje borcev Koper pripravlja Okroglo mizo na temo »Protifašistični upori leta 1921«, ki bo 13. maja 2016 v Pretorski palači v Kopru. Naši najbolj eminentni zgodovinarji pripravljajo referate iz tega obdobja, kar bo dobrodošlo gradivo predvsem za mlajše generacije, ki se o naši polpretekli zgodovini bore malo naučijo iz šolskih programov. Neglede na to dejstvo pa smo na naše šole ponosni in smo hvaležni za njihovo sodelovanje na naših proslavah in drugih prireditvah s tematiko narodnoosvobodilnega boja. Hvala mentoricam in mentorjem ter ravnateljicam in ravnateljem osnovnih in srednjih šol.

Spoštovani, ob vsej slavni preteklosti ne smemo pozabiti na bodočnost, ki pripada mladim generacijam, ki vstopajo v življenje odraslih z negotovostjo, saj kljub izobrazbi težko najdejo primerno delo in s tem samostojno pot ter socialno varnost, kar je predpogoj za njihov nadaljnji razvoj. Nismo ustvarili svoje države zato, da bi nam mladi odhajali s trebuhom za kruhom po svetu, temveč zato, da ostajajo na svojem, si ustvarijo družine in tako krepijo zavest in pripadnost zgodovini in bodočnosti svojega naroda. Za njihovo rast in bodočnost smo odgovorni vsi, v prvi vrsti pa Vlada Republike Slovenije, ki ima v svojih rokah vse mehanizme za ustvarjanje pogojev, ki državljanom prinašajo blaginjo in napredek.

Tovarišice in tovariši, spoštovani prisotni naj vam ob koncu čestitam k današnjemu prazniku in bližajočemu se prazniku dela 1. maju, ki nas spominja ter opozarja na vse tiste, ki so brez dela, so na socialnem dnu in se težko prebijajo skozi življenje. Pomagajmo jim po svojih močeh, predvsem pa ne pozabimo biti ljudje in prijatelji.«

Zlata plaketa za našo krajevno organizacijo v Bertokih

V torek, 26. Aprila 2016 je Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije na proslavi v počastitev praznik OF podelila zlate plakete ZZB NOB Slovenije za najuspešnejše Krajevne organizacije Združenj borcev.

Zlato plaketo je za KO Bertoki prevzel njen dolgoletni predsednik Franc Škerjanc, ki je ob tej priložnosti dejal, da je ponosen na organizacijo, ki tako dejavno ohranja tradicijo NOB, organizira odmevno proslavo na Srminu on dnevu borca, številne pohode ter skrbi za vsakoletni prirastek članstva.

Spomin na Junaški boj komande mesta Koper in herojsko smrt komandanta franca planinca – Frenka

 

 NA VRH

 

Boršt, 8.2.2016

Poglejte si fotoreportažo Mihe Crniča

In video posnetek prireditve Delgija Jermana

Iz govora Slavka Grčarja:

»Letos praznujemo 75. obletnico, ko so se v noči 26. na 27. april 1941 predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, naprednega dela Sokola in kulturnih delavcev odločili za neizprosno oboroženo akcijo proti trem nacifašističnim okupatorjem in za ta namen ustanovili Osvobodilno fronto slovenskega naroda. To je bil prelomni trenutek v slovenski zgodovini, ki je omogočil, da se je slovenski narod v štiriletnem boju za obstanek in svojo svobodo izkazal kot velik narod, ki se še taki sili, kljub velikim žrtvam, ne pusti potujčiti, ne izseliti in ne fizično uničiti.

Kljub velikanski premoči in silovitem nasilju okupatorjev in njihovih sodelavcev, se je OF hitro in uspešno organizirala na vsem slovenskem etičnem prostoru. Od prvih začetkov, ko razen odločitve ustanovnih skupin za neizprosno oboroženo akcijo proti okupatorjem, ni bilo ničesar, je postopoma zrasla OF kot močna vseljudska organizacija upora na vojaškem in na kulturnem, oblastnem, gospodarskem in vseh drugih področjih družbenega življenja. Postala je »država v državi«, organizirala je partizansko vojsko, v kateri se je v štirih letih zvrstilo do 100.00 borcev in bork in jih je ob koncu vojne štela 37.000 v 31 brigadah, 15 odredih, 7 divizijah, 2 korpusih in operativni coni na Štajerskem, ki je nadomeščala korpus. Organizirala je stalne in premične partizanske bolnice, v katerih se je zdravilo nad 22.000 ranjencev. V najtežjih vojnih razmerah je ustanovila in aktivirala okrog 1.500 terenskih odborov, povezanih v rajonskih, okrajnih, okrožnih in pokrajinskih organih OF in podobno razčlenjeno mrežo narodnoosvobodilnih odborov kot organov oblasti. Mnogo je bilo tudi tako imenovanih matičnih odborov na univerzi in raznih ustanovah. Mnogi deli Slovenije so bili že med vojno osvobojeni za krajši ali daljši čas. Tu so organi NOB uresničevali vse dejavnosti in funkcije, ki sicer pritičejo državi. Skratka OF je s svojimi organi, enotami in službami prevzela nase vse naloge, ki so bile kakorkoli povezane z borbo proti okupatorjem in kjer je bilo le mogoče tudi naloge v zvezi z zagotavljanjem življenjskih razmer prebivalstva.

Čeprav so bile okupatorske enote razporejene po vseh večjih slovenskih krajih, v katerih je bilo n.pr. sredi leta 1944 v 650 utrjenih postojankah okoli 120.000 do zob oboroženih nemških vojakov in policistov ter njihovih sodelavcev, je bila OF prisotna legalno ali ilegalno tako rekoč povsod. To je bil čudež OF, ki se ga danes upravičeno spominjamo s spoštovanjem in občudovanjem, saj je iz nič ob začetku postala vse in je častno izpolnila vse temeljne točke svojega programa, kolikor so se nanašale na vojni čas.

Bilo je tudi veliko žrtev. Po zadnjih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je bilo vseh slovenskih žrtev II. svetovne vojne 99.805 od tega 33.971 partizanov in aktivistov OF, med njimi 4.500 pobitih po zajetju, 4.766 oseb je bilo pobitih med okupatorjevimi vojaško policijskimi akcijami po terenu, 3.958 je bilo pobitih talcev. V okupatorskih koncentracijskih taboriščih je trpelo 62.000 domoljubov, 10.166 jih je tam umrlo, so bili pobiti ali sežgani. V okupatorskih zaporih je bilo 84.000 Slovenk in Slovencev, 63.000 je bilo izgnanih, 19.000 beguncev. Okupatorji so požgali 217 vasi in 24.000 hiš itd.«

Pred proslavo v kulturnem domu v Borštu je bila pri spomeniku ob nekdanjem bunkerju spominska slovesnost, kjer spomin na herojski boj obudil Guido Bertok:

»Ko so Nemci tridesetega januarja 1945 sestrelili ameriško izvidniško letalo med Borštom in Vršičem in so domačini pred njimi rešili pilota in so ga odpeljali v nepoznano skrivališče, je bilo vsem jasno, da bodo v naslednjih dneh z iskanjem nadaljevali.  Niso ga našli, se jim je pa 9. februarja v zgodnjih jutranjih urah posrečilo najti bunker KMK. Še preden se je začelo daniti, je sovražnik obkolil bunker, ne daleč od tega mesta, kjer sedaj stojimo. To je pod zaselkom Hrpeljci pri Borštu. Trije Nemci so se nenadoma znašli skoraj pred bunkerjem. Komandant Frenk je z brzostrelko vžgal po njih. Eden je obležal mrtev, drugi pa je vrgel bombo proti bunkerju.  Ranila je tri borce. Pet borcev, s komandantom na čelu se je vztrajno borilo proti nekaj sto sovražnim vojakom, med katerimi so bili tudi fašisti. Borci so namreč upali, da jim bo z nočjo priskočila na pomoč njihova zaščitna četa, ki ni bila daleč od kraja spopada. Devet ur so se borili, ko je začelo zmanjkovati streliva. Sovražnik je večkrat pozival borce k vdaji, a vsi poskusi so bili brezuspešni. Grozili so, da bodo razstrelili bunker. To so tudi storili. Na komandantovo povelje so ranjeni borci zažgali arhiv, nato jih je Frenk poslednjič pozdravil in ukazal naj se prebijejo iz bunkerja. Sam si je pognal kroglo v glavo.«

Več o dogodkih in spomeniku v Hrpelcah pri Borštu

Več o Komandi mesta Koper si preberite v e-knjigi Pomlad na obali

  

 NA VRH

  

Dve novi knjigi, ki razkrivata zgodovino naših krajev in ljudi

 

Vas zanima, kako je bilo v naših vaseh pod fašizmom, kaj so z našimi otroci počeli njihovi učitelji, kakšne duhovnike smo imeli, kako so postavljali barikade proti škvadristom, kako so skojevke pele v cerkvenem koru, potem preberite knjigo Roža osapska. V njej boste prebrali pripovedi pričevalcev, ki so se tepli s fašisti, trpeli v koprskih zaporih in v tržaški rižarni. Zvedeli boste, kaj se je dogajalo v Ospu, Gabrovici, Prebenegu, Mačkoljah, Križpotu Rabujezu, kaj vse je povzročila meja, ki so jo postavili med ljudmi, kako se je ob njej streljalo in zakaj so ljudje bežali na drugo stran. Spoznali boste nov svet.

Dobite jo na v vseh boljših knjigarnah in na založbi Sophia.

 

  

 

 Če bi pa radi kaj več zvedeli o usodi Primorcev, o njihovem eksodusu, ki je bil deset krat večji kot pa kasnejši Italijanov z našega ozemlja, o osvobajanju Trsta ... si lahko to preberete tudi v knjigi Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, v kateri so zapisane predvsem zgodbe primorskih beguncev pred fašizmom, med temi pa sta tudi Vlada Bidovec, ki je bila predsednica tržaške OF in ena od organizatorjev tržaških bataljonov in general Branko Jerkič, Vipavec po rodu, ki je bil pomočnik komandanta enote, ki je prva vdrla v mesto. V Knjigi so tudi spomini drugih, kot npr. prof. Bojana Pavletiča, ki se spominja, kako mu je angleški oficir zbil titovko z glave.

Dobite jo na v vseh boljših knjigarnah in na založbi Sophia.

 

Združenje protifašistov Koper in Miloš Ivančič ©

GOR, NA VRH