Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

 

 

Spletni bilten Združenja

Vstala Primorska

DOMOVO NAS VEDNO AKTUALNODOSJESPOMENIKIPUBLIKACIJEVČLANI SEISTRSKI ODREDSPLETNI DNEVNIKFACEBOOKKLUB BRIGADIRJEV POVEZAVEOSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJAKOLEDAR PRIREDITEVPRVI UPORI PROTI FAŠIZMUIZROČILO TIGRAPRIMORSKAFOJBA LAŽIIN-MEMORIAM

 

Proslavimo obletnico osvoboditve, zmage nad največjim zlom v zgodovini človeštva

75 letnica.pngLetos praznujemo 75. letnico osvoboditve oz. zmage nad fašizmom. Žal se soočamo z novim bojem, ne samo z neofašizmom, ki se ponovno širi tako doma kot po svetu, ampak tudi s svetovno pandemijo novega koronavirusa Covid 19. Strategija tega boja je tudi v tem, da se ne družimo, da ostajamo doma, zato letos tudi za Dan zmage najbrž še ne bomo mogli na velika zborovanja, vendar lahko smo skupaj v mislih in v boju za vrednote naših borcev, med katerimi je bila prva svoboda.

Kaj je takrat pomenila svoboda za nas Istrane, Primorce, ki smo si jo ob pomoči borcev iz vse Jugoslavije priborili v zadnjih dneh aprila in 1. maja 1945. To ni bila svoboda po 4 letih okupacije in vojne, ampak po 25 letih fašističnega etnocida in genocida. Spoznajmo to v zgodbah osvoboditvi koprskih zaporov in Trsta. Oglejte si dva filma, ki jih je Miloš Ivančič osvežil iz svojih starih radijskih oddaj, jim dodal slike in dokumente. V njih pripovedujejo svoje spomine na tiste slavne dni zadnjih bojev za svobodo pravi borci, ki jih razen izjem ni več med nami.

Petnajst minutni film Osvoboditev koprskih zaporov, nam pripoveduje o osvoboditvi zloglasnih koprskih zaporov dan pred splošnim napadom, tako da bi rešili politične zapornike pred likvidacijo. To junaštvo, ki ga je z drzno prevaro fašistov opravila mala skupinica partizanov, bi vsak narod ovekovečil s pravimi filmi in televizijskimi dokumentarci, mi pa smo dobili vsaj ta filmček. Kliknite TU.

Film Osvoboditev Trsta je enkrat daljši. Trst je bil najtrši oreh v tem delu Evrope, pa ne samo zato, ker je bilo v njegovem središču tudi posebno uničevalno taborišče s krematorijem, ampak ker je to sicer večkulturno mesto tudi zgodovinsko glavno mesto primorskih Slovencev, ki so se že četrt stoletja pod fašizmom borili za preživetje in za priključitev k matični domovini in ker so se v tem mestu križali interesi ne samo sosedov, ampak vseh velikih svetovnih sil. O osvobajanju Trsta pa ne govorijo tujci, ampak samo domačini, Tržačani in tisti Primorci, ki so se po dolgem begunstvu hoteli vrniti v svoje mesto. Oglejte si ga tu.

Priporočam vam tudi ogled filma o herojski vasi Gabrovica, kjer so Nemci, italijanski fašisti in naši domobranci požgali vas, v goreče hiše vrgli 9 ljudi, med temi tudi štiriletno Nerino, vse mlade pa odpeljali v Rižarno in druga uničevalna taborišča. Tu je povezava.

V SPOMIN na Alojza Štento

1494085951975423897 (2).jpgZa vedno se je od nas poslovil naš tovariš, nekdanji partizan, Alojz ŠTENTA iz Prad pri Kopru. Rodil se je v notranjski vasici Žerovnica leta 1923. Kot otrok je tudi on sanjal, da bi postal pilot. Že zgodaj se je vključil v domače Društvo kmečkih fantov in deklet, nato pa v odporniško gibanje.

Partizanom se je pridružil ob napadu na Grahovo in s še nekaj sovaščani bil v okoliških gozdovih. Priključili so se Loški brigadi (kasneje je bila 13. SNOUB Mirka Bračiča). Odšel je na Primorsko, kjer je nekaj časa deloval kot kurir. Kmalu se je vrnil v Loško brigado in sodeloval v napadu na Kočevje, Velike Lašče, pri rušenju Štampetovega mosta, pri bitki na Padežu itd.

Spomladi 1944 se mu je prav med partizani ponudila možnost da uresniči svoje otroške sanje in da odpotuje v pilotsko šolo daleč v Sovjetsko. Iz Metlike je krenilo 85 borcev. Na poti do Bosanskega Petrovca so v spopadih, prečkanjih vod, komunikacij …. izgubili veliko tovarišev, tako, da jih je na cilj prispelo le 27. Odleteti bi morali iz Kupreškega polja, vendar ker je bil v drugi grupi, zaradi 7. ofenzive, niso uspeli odleteti. Dodelili so jih Krajiškim brigadam in v spopadu z nacisti pri Travniku bil ranjen v roko in izgubil tri prste, pilot pa mora imeti vse, za pravega partizanskega borca pa je pomembno predvsem srce. To je dokazal tudi v bitki za Drvar maja 1944, kjer se je celo srečal s tovarišem Titom.

V Bosni je ostal do konca vojne, pa še nekaj čez, tako da so se doma že bali, da je padel že v bitki za Kočevje, a ko so se razmere uredile, so vendarle dobili njegovo razveseljujoče pismo, domov pa je prišel šele naslednje leto, ko se je tudi demobiliziral.

Kmalu ga je življenjska pot zanesla na Primorsko, kjer sta z ženo poučevala na Krasu in vzgojila veliko rodov mladih fantov in deklet. Kljub izgubljenim prstom pa so se Alojzu otroške sanje vendarle uresničile, ne sicer kot pilotu reaktivnih letal, vendar pa ko ljubitelju jadralnega letalstva.

Po upokojitvi sta se z ženo preselila v Prade, kjer se je vključil v delo krajevne organizacije ZB Bertoki. Opravljal je vrsto del in nalog ter organiziral razna srečanja. Med njimi naj omenimo praznovanje 4. julija na Srminu, za katerega je bil med pobudniki. To je postalo tradicionalno in se razširilo na celo koprsko združenje. Kljub zavidljivi starosti je pomagal pri organizaciji tudi zadnje prireditve ob lanskem praznovanju.

Žal ga zaradi pandemije koronavirusa ne bomo mogli pospremiti na njegovi zadnji poti, ne bomo se mu mogli pokloniti z našimi prapori, zato se od njega poslavljamo preko spleta, bo pa v spominu ostal naprej z nami.

Njegovim najdražjim izražamo iskreno sožalje

Čestitke ob 8. marcu, dnevu žena

 

partizanke.JPG

Ne gre za voščila in glasbo po željah. Ob tem prazniku se ČESTITA za dosežene zmage v tisočletnem boju za enakopravnost. Tudi ne gre za izražanje želja, da bi se še kaj naredilo, ampak je treba dati obljubo, da se bomo še naprej borili za enakopravnost in svobodo.

Karkoli lahko danes govorijo desničarji, častilci domačih izdajalcev in fašistov, ki obvladujejo množične medije, vendar nikoli ne bodo mogli zakriti, da so vso zgodovino prav oni zatirali ženske in si jih lastili kot osebno lastnino. Ženske so dobile nekaj pravic šele po prvi svetovni vojni, pa ne samo zato, ker so se izkazale kot delavke, kot to razlagajo nekateri novinarji in celo zgodovinarji, ampak ker so njihovi gospodarji opazili, da so postale zelo dojemljive za ideje marksistov in oktobrske revolucije. Spomnite se Rose Luxemburg in njenih tovarišic. Ostale pravice so si same izborile med drugo svetovno vojno, kot enakopravne z enakopravnimi borci proti fašizmu. Pri nas tudi volilno pravico.


 

 

Poslovili smo se od Amalije Šorli

V Gabrovici smo se 28. februarja poslovili od še ene iz generacije junaških Slovenk, ki so ob neizmernem trpljenju uspele kljubovati najbolj sprevrženemu sadističnemu nasilju v zgodovini človeštva in preživeti strahote nemških uničevalnih taborišč.

Amalija Šorli, rojena Cah se je rodila pred triindevetdesetimi leti v Gabrovici. Hodila je v osapsko šolo in pomagala doma na kmetiji. V času primorske vseljudske vstaje se je septembra 1943 komaj šestnajstletna v domači vasi, v tistem času partizanski prestolnici slovenske Istre, vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Marca 1944 je pred Trstom, kamor je kot kurirka nesla pošto, padla v kremplje fašistične politične policije, zloglasne Collotijeve bande. Spričo strahotnega mučenja je bila tri dni v nezavesti. Izkusila je tržaške zapore, ženskega pri jezuitih in zloglasni Coroneo. 13. junija 1944, le dva tedna po zverinskem požigu njene domače vasi, so jo s tržaške železniške postaje poslali v Auschwitz.   

To najhujše izmed nacističnih uničevalnih taborišč ni bilo namenjeno samo Judom, čeprav so bili ti v večini med njegovimi žrtvami.  V njem so bili zaprti tudi pripadniki drugih ras, ki so jih nacisti proglasili za manjvredne od Slovanov do Romov. In seveda  pripadniki tistih evropskih narodov, ki so se uprli nacifašizmu. Med temi je bilo več kot 2.300 Slovenk, saj so bile v taborišču zaprte predvsem ženske. Več kot 1.300 se jih ni vrnilo.

V Auschwitzu je izkusila vse najhujše, od celodnevnega  suženjskega dela, hude lakote in mraza, ponižujočih apelov, surovega ravnanja in pretepanja, do bolezni, ko je spričo hude izčrpanosti za las ušla smrti. Skratka, doživela je popolno razčlovečenje. Ni bila več človeško bitje pač pa le še številka 81970, ki jo je imela tetovirano na roki.

In kot bi en sam Auschwitz ne bil dovolj je morala od tam, ker so se pač bližale sovjetske čete, še v Ravensbruck in nato v ravensbruško podružnico Eberswalde. Preživela je strašansko zimo leta 1945, pohod smrti in življenjsko nevarno delo pri pretovarjanju orožja.

S še petimi sojetnicami se je rešila z begom in se z ruskim transportom po razrušenih vzhodnoevropskih železniških tirih vrnila domov šele 16.avgusta 1945, ko je domači niso več pričakovali. In zvedela, da je v tem času ostala tudi brez obeh bratov, Zorka in Angela, ki sta bila ustreljena v Dekanih.

Po vojni so jo poslali v Celje, kjer se je izšolala za trgovko in nato za poslovodkinjo. V Kopru je delala pri Jestvini, pri Nanosu in pri Emoni. Poročila se je s prvoborcem Slavkom Šorlijem, udeležencem dražgoške bitke. Rodili sta se ji hčerki Breda in Mojca. Zelo je bila ponosna nanju in na njuni družini. Njeno družinsko srečo je skalila moževa smrt leta 1987.

Rada je pela in pod fašizmom prepovedana slovenska pesem ji je zelo veliko pomenila. Znala se je prisrčno nasmejati, vendar je zelo resno jemala življenje, ki ji ni prizanašalo. Njen značaj so pač zaznamovale tudi strahote, ki jih je doživela. Bila je odločna, pa tudi dosledna in neizprosna, najprej do sebe. Tudi zato ni imela razumevanja za tiste, ki v današnjih časih skušajo prevrednotiti zgodovino.

Pred nekaj leti jo je ogorčila odločitev s katero je tedanja slovenska vlada drastično zmanjšala pokojnine preživelim taboriščnikom, tudi njej. A jo je sprejela dostojanstveno, saj je niti najhujše medvojno trpljenje ni uspelo spraviti iz ravnovesja.

Vselej je bila urejena in tudi na ta način je želela poudariti, da ji niti nečloveško trpljenje, ki ga je prestala, ni moglo odvzeti človeškega dostojanstva.

Do vsega se je obnašala skrajno odgovorno, do družine, do službe, pa tudi do dejavnosti pri Zveze borcev, v okviru katere je veliko prispevala k ohranjanju spomina na dogajanje, ki ne sme v pozabo. Bila je članica občinskega odbora ZB za vrednote NOB, članica odbora tržaške Rižarne, v okviru komisije za vprašanja medvojnih internirancev pa je sodelovala pri zbiranju gradiva za publikacije in pri organizaciji spominskih zborovanj. Redno se je udeleževala srečanj nekdanjih internirank. S preprosto a verodostojno besedo je znala o tem spregovoriti tudi šolski mladini.

Zadnja leta njenega življenja je zaznamovala bolezen. Ugasnila je v petek, 21. februarja 2020.

Fotografija: Skojevke na tečaju na Socerbu 1943, Amalija Cah (Šorli)  druga z desne.

B.Kralj

italijanski dan spomina je dan laži, netenja sovraštva in revizionizma, spodbujanje neofašizma

 Ob letošnjem italijanskem praznovanju Dneva spomina na fojbe in eksodus, pred katerim je njihov predsednik Sergio Mattarella ponovno obtoževal nas Slovence za genocid nad Italijani, so neofašisti iz organizacije CasaPound polepili več objektov na Opčinah, Miljah in Boljuncu s svojimi sovražnimi plakati. V skladu z njihovo dvatisočletno kulturo, v kateri so v času fašizma zažigali naše kulturne domove, so tudi tokrat oskrunili hiše naše kulture, openski prosvetni dom in gledališče France Prešeren v Boljuncu. To je med našimi rojaki sprožilo vrsto protestov, največje zborovanje pa je bilo v dvorani oskrunjenega doma Franceta Prešerna (na fotografiji), kjer se je zbralo več kot 350 ljudi.

Naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper izraža našim prizadetim rojakom v Italiji vso podporo in odločno obsoja načrtno italijansko oživljanje fašizma, kar je očitni cilj njihovega načina praznovanja Dneva spomina.

 

Fojbe laži

Kako drugače lahko označimo dogajanje ob bazovskem Šohtu ali kot oni to imenujejo Foba di Basocizza, poniževalne besede njihovih predsedednikov, ozemeljske zahteve, njihove fašiatične mazaške akcije celo po fasadi slovenskega kulturnega doma France Prešeren v Boljuncu (1. slika)?

Koliko laži bomo morali ponovno poslušati o eksodusu in fojbah, koliko svojih zločinov bodo še pripisali našim partizanom, kaj vse iz svojega fašizma našemu komunizmu?

Koliko časa bodo pristojni predstavniki naše države odlašali s ustreznim odgovorom, s tožbo na mednarodnem sodišču? Za to so dovolj že dokumenti iz londonskegih arhivov (2. slika).

 

fojba laži - koncno porocilo a.jpgOdgovor na to, kaj je sploh res in kaj laž, ves zgodovinski prerez s tem povezanega dogajanja v naših krajih, od začetka, od vzrokov, pa do posledic in izkrivljanja resnice navsakoletnih praznovanjih tega praznika pri Bazovici, lahko preberete v knjigi Miloša Ivančiča Fojba laži. To je odgovor Italijanski državni politiki širjenja laži in netenja nestrpnosti, še več vzdrževanja svojega prafašizma do našega naroda in celo ozemeljskih zahtev do naše države.

Italijanska država vlaga letno milijone za obnavljanje in širjenje laži, italijanska nacionalna televizija snema dokumentarne in igrane filme laži in nestrpnosti, a naša država, naš RTV, naši mediji pa nič …

Ta knjiga, ki zanika in dokazuje laži na račun našega naroda je izšla brez podpore naše države, samo v založbi našega združenja protifašistov, brez honorarjev.

Če je nočete kupiti, si jo lahko v celoti kar brezplačno preberete na spletu, pa še z dodanimi dokumenti iz londonskega arhiva, ki zelo jasno dokazujejo laži,: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_ lazi

Italijansko propagando in njihove laži povzema ves svet, pri nas pa ni denarja in tudi ne interesa, da bi jo prevedli vsaj v italijanščino, če ne še v druge jezike, kot na primer angleščino, da bi lahko tako vsaj zainteresiranemu delu javnosti razkrili laži in povedali resnico. Pa če so nas naši desničarski politiki in celo nekateri njihovi novinarji že tako prepričali v zločinskost Tita, partizanov in komunistov, če vas sploh ne briga, kaj je bilo prej in kaj potem, kaj je vzrok in kaj posledica, potem si poglejte vsaj angleške dokumente, da iz njih razberete, kaj so njihovi inženirci po odhodu partizanov iz Trsta iskali v  jašku opuščenega premogovnika pri Bazovici in kaj so notri našli ter izvlekli ven.

Pa Angležem boste ja verjeli, a ne?  Pa tudi dokumentom,  da je občina Trst nato to »fojbo« uporabljala za deponijo odpadkov in smeti 

To si lahko preberete tudi v krajšo spletni obliki, ki omogoča tudi samodejno prevajanje v večino tujih jezikov. To je objavljeno v treh delih:

Prvi DEL, Kaj so to laži in fojbe, čigav izum so fojbe in kdo jih je začel izvajati že pred in med vojno, kakšne zločine skrivajo?

Drugi DEL, Kaj se je dogajalo po vojni in po odhodu partizanov iz Trsta, kako so Angleži in Italijani čistili fojbe in kaj so v resnici takrat v njih našli?

Tretji DEL, Kako Italijani spreobračajo zgodovino, kako svoje zločine pripisujejo nam in kako hlapčevska ali celo fašistična je naša politika?

 

Priporočamo pa vam, da preberete celo knjigo z dodatno prilogo arhivkih dokumentov: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_lazi

In kaj je treba narediti!

Ob teh dejanjih uradne italijanske države in njenih neofašistov, zlasti ob Dnevu spomina, ni druge rešitve kot internacionalizacija tega primera, zahteva po izvajanju mirovne pogodbe iz Pariza, saj smo vendar mi del tistega zmagovitega zavezništva, ki je premagala fašizem, oni pa so po tem sporazumu dolžni to spoštovati, ne pa z lažmi in novim fašizmom sprevračati zgodovino. Ta zavezništva je treba opozoriti tako na izkrivljanje resnice, saj se tiče tudi njih, in zahtevati, če drugače ne, sodni proces proti njihovim vojnih zločinom, ki ni bil nikoli izpeljan,  in sodno zahtevati odprtje lažnih fojb. Drugi mirni izhod pa je, da Italijani sami, tako kot smo mi odprli in očistili Barbara rov, tudi oni odprejo in še tretjič, vendar to javno pred primerno mednarodno komisijo in televizijskimi kamerami, očistijo bazoviški rudnik do dna. Pri tem se seveda ne morejo več izgovarjati na nevarnost  eksploziva v breznu, saj ga ni bilo, ko so v njega spuščali novinarji in jamarji, ko so angleški inženirci metali težko metalno zajemalko, ali ko so odhajajoči angleški in ameriški vojaki metali svoje pralne stroje in avtomobile, ki jih niso smeli prodati, pa tudi ne, ko so delavci vse to ponovno čistili. Zagotovo so danes tudi primerni stroji, ki lahko odkopljejo celo tiste sloje iz časov prve svetovne vojne. Mogoče pa se bojijo, da lahko tam najdejo na tisoče trupel  svojih premaganih in osramočenih vojakov, ki so po sesutju soške fronte od glada in španske gripe množično umrli v tržaškem pristanišču, pa jih ob prekopavanju grobov na pokopališči pri Sv. Ani niso našli. (M.I.)

 

V Borštu smo počastili spomin na naše junake KMK in počastili Prešerna

Boršt, 8.2.2020

V Borštu pri Kopru smo tudi letos počastili spomin na napad na bunker komande mesta Koper in herojsko smrt njenega komandanta Franca Planinca - Frenka ter slovenski kulturni praznik, ki ga slavimo še iz časov NOB. Več o komandi mesta Koper si preberite v naši e-knjigi Pomlad na obalihttps://issuu.com/zb-koper/docs/pomlad

Slavnostni govornik je bil dr. Borut Klabjan, ki je posebej izpostavil partizanski boj tu pri nas kot enotni upor vseh ljudi, da so s partizani živele in se borile vse naše vasi, od mladih, ki so skrbeli za obveščanje in kurirstvo, do starih, ki so skrbeli za prehrano in drugo podporo borcem. Pred italijanskim praznikom dnevom spomina pa je posebej poudaril, da je za te laži in spreminjanje zgodovinske resnice kriva tudi slovenska politika, ki je to izkrivljanje resnice o NOB tudi dovolila. Ves govor.
V kulturnem programu, so nastopili domača Mužika Sv. Lazarja, Moški zbor Lopar in Marjetka Popovska, recitatorka Cvetka Kovačič in učenci osnovne šole Ivana Babiča – Jagra iz Marezig. Prešernov pečat pa je prireditvi dal Franc Gombač, ki jo je tudi vodil.

Prireditve so se udeležili tudi sorodniki pokojnega komandanta Frenka iz Bele krajine, ki so s sabo poleg ponosa na tega junaka prinesli tudi priboljšek za dobro družbo.

Že pred prireditvijo so koprski pohodniki obiskali globel, kjer je bil bunker Komande mesta Koper in se poklonili spominu na njihov 9 ur trajajoči junaški boj 6 partizanov proti 500 Nemcem in italijanskim fašistom. Edini preživeli iz tega bunkerja je bil Valerij Jakomin, komandant Frenk, pa si je z zadnjim nabojem vzel življenje sam. Komanda mesta Koper pa s tem ni bila uničena, saj so njeni borci, ki so bili razporejeni v skritih postojankah od Pirana do predmestja Trsta, že čez nekaj mesecev odločilno prispevali v zadnjih bojih za osvoboditev naših obmorskih mest.

Fotografije s prireditve

 

Zastave slave počastite mu spomin

Ljubljana, 31. 1. 2020

Zapustil nas je naš častni predsednik Janez Stanovnik, oče slovenskega naroda, vsaj tistega borbenega in ponosnega.

Bil je aktivist OF in partizan, ki je kljub mladosti dobro vedel, kaj je dolžnost domoljuba. Po vojni je nadaljeval svoj boj za boljšo prihodnost kot profesor novim rodovom, ki so gradili našo takratno novo državo. Nato je postal naš »zastavonoša« v Organizaciji združenih narodih, njihov pomemben funkcionar in voditelj, borec za nove odnose med ljudmi na svetu.

V novem kritičnem času našega naroda se je vključil v demokratični boj za samostojno Slovenijo, in postal predsednik predsedstva takratne republike. Tudi takrat je tako kot v času NOB ostal je zvest svojemu narodu, in kljub letom ohranil svoj mladostniški borbeni duh, ter ga z visoko državniško držo popeljal proti samostojnosti po mirni poti. Ob njegovih jasnih pogledih in besedah, razumnem in odločnemu vodenju mu je ob tem javnost sama podelila  naziv Oče naroda.

V novem navideznem miru po osamosvojitvi, ko so stare in nove desničarske sile začele ponovno oživljati stare kolaboracionistične in fašistične sle po totalni oblasti, je ponovno stisnil pest in prevzel vodenje borčevske organizacije. S svojimi v boju s fašizmom prečiščenimi idejami, s širino pogleda svetovnega gibanja za miroljubno koeksistenco med narodi in tudi  njemu lastno karizmatičnostjo je to našo organizacijo popeljal v novo zmago. Prav on je bil tisti, ki je to ogranizacijo bivših borcev, teh, ki so zaradi zakonov narave odhajali, odprl novim mlajšim članicam in članom kot borcem za vrednote NOB.

Tovariš Janez Stanovnik je bil tesno povezan tudi s primorskim narodnoosvobodilnim bojem, tako da se je sam imel za primorskega partizana. Med vojno je namreč prehodil celotno Primorsko in spoznal veliko število primorskih partizanov in aktivistov. Po kapitulaciji Italije je sodeloval pri pripravi in sprejemu odloka o priključitvi Primorske k matični domovini, ki ga je na Kočevskem zboru sprejel Vrhovni plenum Osvobodilne fronte. O tem je prispeval tudi vrsto neprecenljivih zgodovinskih pričevanj.

Od aprila 1944 do maja 1945 je bil član pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Primorsko in primorskega pokrajinskega odbora OF v okviru katerih je posebej tesno sodeloval s tedanjim predsednikom PNOO Francetom Bevkom in s sekretarjem primorske OF Julijem Beltramom - Jankom.

Tik pred koncem vojne, ko je v Istri pripravljal tržaško vstajo, se je na tržaškem trgu Unita' sešel z Edvardom Kardeljem in skupaj z njim odpotoval v Beograd, kjer je nato delal v njegovem kabinetu. S Kardeljem se je leta 1946 udeležil tudi Pariške mirovne konference in pri pogajanjih o razmejitvi z Italijo mu je prišlo še kako prav podrobno poznavanje Primorske, njene zgodovine in ljudi.

Stike s Primorsko je ohranil tudi v času predsedovanja slovenski borčevski organizaciji, saj se je na Primorskem počutil kot doma. Močno je bil navezan na primorske ljudi in vselej je poudarjal enotnost Primorcev v boju za svobodo. Rad se je odzival vabilom na naše prireditve, na številnih pa je bil tudi slavnostni govornik. Skupna značilnost vseh teh njegovih javnih nastopov je bilo detaljno poznavanje medvojnega dogajanja v naših krajih.

Združenja borcev za vrednote NOB vseh primorskih občin so mu ob tem leta 2013 na proslavi v Ozeljanu izročila posebno častno listino.

Naš častni predsednik Janez Stanovnik je brez dvoma najbolj zaslužen, da so pri nas v Sloveniji vrednote NOB preživele vse najhujše napade naših skrajnih desnicačjev, revizinistov in novih mutiranih oblik fašizmov. Čeprav so to našo organizacijo poskušali sesuti z vsemi strupi in topovi jim prav po njegovi veliki zaslugi ni ospelo. Mi smo sedaj tu, trdno na branikih vrednot NOB, to je svobode, bratstva in enakosti, ali preprosto rečeno tovarištva med ljudmi, v novih bojih za napredek človeštva.

Zapustil nas je, vendar ostaja z nami. To smo tudi poudarili na naši žalni slovesnosti v njegov spomin že dan po njegovi smrti.

 

Dražgoše 2020

Dražgoška bitka je simbol herojskega boja slovenskih partizanov za osvoboditev svoje domovine izpod okov okupatorja in bičev domačih kolaboracionistov. Letošnja prireditev njihovega boja je bila veličastna, pravi spomin in čast tega dogodka. Rekorden obisk ljudi pa ni bil samo zaradi lepega vremena, ampak tudi v protest proti aktualni politiki revizionizma, ki je ne opravljajo samo nekatere stranke, ampak tudi mediji in celo sodni sistem.

Kljub temu, da je bilo res veliko ljudi, pa ni bilo veliko tistih, ki bi morali slišati govor pesnika in književnika E. Fritza, redki mediji, ki so o tem poročali, pa so objavili le nekaj malega, kar je pač njim ustrezalo. Tu na našem spletnem mestu imate ves njegov govor:

spomin na holokavst

 

Holokavst se ni dogajal samo v nemških koncentracijskih taboriščih – v krematorije so spremenili tudi nekatere naše vasi. Preberite si to internetno knjižico o vasici Gabrovica, kjer so Nemci, italijanski fašisti in naši domobranci zmetali so v goreče domove 9 ljudi, med temi tudi štiriletno deklico. Vse ostale, ki so bili še za delo sposobni, so odpeljali v Nemčijo in tržaško Rižarno, od koder se jih 15 ni vrnilo. Ti ljudje so raje umrli, kot da bi izdali partizane v svojih bunkerjih.


 NA VRH

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je z ogorčenjem sprejela informacijo o razveljavitvi obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika.

 

Sramota za Slovenijo, sramota za njeno sodstvo, ki ob 75. letnici časti izdajalsko klertofašistično kolaboracijo.

 

pl_1905-a.jpgVrhovno sodišče je razveljavilo obsodbo zoper Rupnika in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje, saj tedanja sodba vojaškega sodišča v nekaterih točkah ni bila obrazložena. Rupnika so zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem septembra 1946 usmrtili pod Golovcem. Tu lahko preberete to razveljavitev obsodbe.

Rupnik je bil pod italijansko fašistično okupacijo ljubljanski župan, pod taktirko nacistične Nemčije pa predsednik pokrajinske uprave Ljubljanske pokrajine, proti koncu druge svetovne vojne pa generalni inšpektor domobranstva. "Vodil je izdajalski boj zoper lastni narod in se podredil idejam nacizma," je zapisal predsednik zveze Marijan Križman. Tu pa preberite več o Rupnikovemu domobranstvu.

Slika levo: Rupnik v spremstvu visokih oficirjev SS na slavnostni prisegi domobrancev na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu.

Izdajstvo je dejanje, ki ga ni mogoče zabrisati niti z birokratsko oprostitvijo zločinov, ki so jih izdajalci povzročili proti lastnemu narodu. Sodišče je tako postalo orodje tistih, ki ne morejo preboleti sramote in bolečine izdajstva ter uporabljajo sodni sistem za maščevanje in širjenje sovraštva.

Ker je bila taka odločitev sodišča sprejeta tik pred spominsko slovesnostjo v Dražgošah, ki bo v nedeljo, smo v zvezi prepričani, da gre za namerno izkoriščanje zgodovine za politične namene in namerno spreobračanje zgodovinskih dejstev.

To očitno ni iskanje pravice, še manj resnice, sploh ne sprave, ampak le drezanje v staro gnojno rano naroda, manipuliranje celo s pravom.
Ob tem pa nikar ne nasedajte politikantom in njihovim manipulatorskim novinarjem, ki razlagajo, da je bil Rupnik le borec proti komunizmu!
Bil je slovenski fanatični klerofašist, ki je zaradi fašistične obsedenosti izkoristil vero in vernike za Hitlerjev 3. rajh v katerem ne bi bilo več slovenskega naroda in nobenega svobodoljubnega ali upornega človeka.
Kot general, ki je prestopil na stran okupatorja, bi bil od vojaškega sodišča obsojen na smrt v vsaki državi, tudi taki, ki se na polna usta laže o svoji demokraciji.
Na smrt sta bila za manj krvavo kolaboracijo obsojena tudi norveški "predsednik" Vidkun Quisling in francoski Philippe Petain.
Rupnik ni izdal samo svoje države, katere general je bil, tudi ne samo naroda, ampak tudi vero in verne ljudi, ki jih je vodil v organizirano pobijanje svojih narodnjakov iste vere, saj je med partizani bilo 90 % vernih. Ko je Rupnik začel organizirati svoje kolaborante, je bilo v Dravski banovini le nekaj sto komunistov.
Vsi primorski duhovniki in večina gorenjskih in štajerskih so njegov in Rožmanov fašistični kolaboracionizem v imenu vere odklanjali in so ponosno ostali na strani naroda. Zato pa so iz Ljubljane in okolice pripeljali v Trst 2000 domobrancev, da so pomagali polniti krematorij v Rižarni in vlake za uničevalna taborišča v Nemčiji. Tudi Borisa Pahorja so aretirali domobranci.

Slika desno: Sezmam internirancev iz občine Polhov Gradec v italijanska in nemška taborišča, ki ga je pripravila 42. četa slovenskega domobranstva

 

Ogorčena je tudi judovska skupnost v Sloveniji

"ogorčenjem in zaskrbljenostjo" so odločitev vrhovnega sodišča pospremili tudi v Judovskem kulturnem centru Ljubljana. Po njihovi oceni gre za "prvi korak v politično zainteresirani težnji po rehabilitaciji zločinskega kolaborantskega režima med 2. svetovno vojno".

Kot so navedli, je Rupnikova policija pod vodstvom soobsojenega Lovra Hacina v letih 1943 in 1944 organizirala aretacije in deportacije slovenskih Judov iz Ljubljanske pokrajine, preživela pa jih je le peščica. Prav tako so domobranci pod vodstvom generala Odila Globočnika v letih 1944 in 1945 sodelovali v holokavstu judovskega življa na Tržaškem.

Kot so napovedali v centru, bodo o odločitvi vrhovnega sodišča obvestili svetovno javnost. Prav tako bodo spremljali in se dejavno upirali nadaljnjemu razvoju "teh poraznih dogajanj zanikanja holokavsta, revizije in perverzije zgodovine in oživljanja ter upravičevanja fašističnih in nacističnih grozodejstev".

SD: Rupnik je bil do zadnjega zvest okupatorju

Tudi stranka SD ne bo nikoli pristala na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni. Rupnik je bil po njihovih navedbah "do zadnjega zvest zavezništvu z okupatorjem".

Kot so zapisali, so si Socialni demokrati v zadnjih 30 letih iskreno prizadevali za pomiritev o zgodovini slovenskega naroda in zato sodelovali pri vseh spravnih dejanjih. A "lažniva interpretacija slovenske zgodovine z rehabilitacijo kolaboracije in fašizma" po njihovem prepričanju ne vodi k spravi, ampak slovenski narod vsakič znova oddaljuje od tega, da se pomiri s preteklostjo.

 

Spomin na Pinka Tomažiča, Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa in Ivana Vadnala

15. decembra se spominjamo ustrelitve Pinka Tomažiča in njegovih tovarišev Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa in Ivana Vadnala. To je znano, manj pa ozadje. Pinko Tomažič ali uradno Jože, po tržaško pa Pino, je bil eden izmed vodilnih članov tržaške mladinske organizacije nato pa komunistične stranke, ki pa je ohranjal stike s svojimi tovariši iz prepovedane Mladine, ki so se organizirali v ilegalno Borbo, kasneje Tigr.

Pinko Tomažič je že v začetku leta 1940 v Miljskih hribih skupaj s svojimi tovariši komunisti in tigrovci pripravljal gverilsko, to je partizansko enoto komunistov in tigrovcev, ki naj bi se z orožjem uprla italijanskemu fašizmu in sprožila splošno vstajo. Torej že več kot leto pred napadom na Jugoslavijo in SZ, ko pa so naši fantje že morali odhajati na fronte v Španijo, Afriko, Albanijo, Grčijo ... Za organizacijo splošnega upora so pa rabili veliko orožja. Za orožje sta poskrbela tigrovca Danilo Zelen in Joco Turk. Joco je že v Mariboru odkril in označil vagon z orožjem, ki je bil namenjen v Pulj, Danilo Zelen ga je nato v Pivki izključil iz konpozicije in preusmeril na slepi tir. Od tu je Ivan Vadnal s svojimi tigrovci iz Pivke in okoliških krajev to orožje spravil do Trsta. Pri tem pa jih je odkrila fašistična tajna policija Ovra, ki je aretirala okrog 300 ljudi 60 pa izročila posebnemu sodišču v Trstu, To je Tomažiča, Bobka, Ivančiča, Kosa in Vadnala obsodilo na smrt, kar je bilo izvršeno na openskem strelišču.

Povejmo še, da so Italijani in Nemci na tem strelišču pobili veliko protifašistov, med drugim 71 talcev, ki so bili kolt prvi upepeljeni v Rižarni in 9 zelo mladih kurirk. Občina Trst je v zameno za bazoviški šoht obljubila , da bo to strelišče spremenila v urjen spomenik, a tega ni naredila, je pa bozoviški šoht, to je svoje povojno mestno smetišče spremenila v Foibo di Basovizza, a to je druga zgodba, ki jo razkrivam v knjigi Fojba laži.

Njihovo izročilo danes ponosno nosi in širi Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič.

Tokratna proslava na openskem strelišču je potekala tudi v znamenju protesta proti neofašistom organizacije CasaPound, ki so pred tem lepili plakate, z napisi, da ustreljeni slovenski junaki niso bili žrtve ampak teroristi. Prizorišče proslave, to je strelišče je bilo nabito polno kot še nikoli doslej, veliko ljudi pa je ostalo izven obzidja. Prav tako je bilo vse nabitio polno na kasnejšem koncertu TPZ Pinko Tomažič.

To pa je odločni govor Patrika Zulina, ki ga je množica sprejela z glasnim odobravanjem.

 

Radovan Hrast je kljub Golemu otoku ostal zvest svojim idealom partizana

IMG_20191205_171716Koper, 5.12.2016

V Kopru smo pripravili predstavitev knjig Radovana Hrasta o Golem otoku. Kot sin primorskih beguncev, ki so v času fašizma morali zbežati v  Jugoslavijo, je tudi zaradi svojega domoljubnega primorskega ponosa in vere v tovarištvo ter pravičnost doživel veliko hudega, celo Goli otok. To je opisal v dveh knjigah. Čeprav je bil v tem posebnem »prevzgojnem« taborišču za komuniste na Golem otoku zaprt kar dvakrat, in to popolnoma po nedolžnem, je kot nekdanji partizan vedno ostal zvest tistim idejam, za katere se je boril proti okupatorju in njihovim kolaboracionistom. Ob vsem, kar je hudega doživel, pa ne samo od udbovcev, ampak še več od drugih zapornikov, še vedno zna poudariti objektivne okoliščine tistega časa, ko je na vzhodnih mejah v obrambi samostojnosti takratne Jugoslavije umrlo kar 1200 graničarjev, o katerih se danes sploh ne govori. Tako on kot graničarji so bili žrtev razmer, v katerih je Tito rešil Jugoslavijo pred Stalinom ali točneje izredno krvavo državljansko vojno, v kateri bi se prav na njenem ozemlju spopadla tudi Vzhod in Zahod, in se spremenila v novo svetovno vojno. Radovan Hrast pa se je po osamosvojitvi in novi oblasti, tako kot se je prej upiral nekdanjim oblastnikom, uprl tudi novim, ki so ga hoteli izkoristiti za blatenje idealov, za katere se je boril. Ti so za njega ostali sveti.


Spomin na partizanskega zdravnika Vaclava Pišota

Valdoltra, 16.11.2019

V Ortopedski bolnišnici Valdoltra je borčevska organizacija občine Ankaran skupaj z bolnišnico pripravila lep večer v spomin na partizanskega zdravnika dr. Vaclava Pišota, ki je bil tudi tisti kirurg in direktor, ki je to bolnišnico postavil med najboljše. Kako je bilo na prireditvi si poglejte na video posnetku, ki ga je pripravil Delgi Jerman. Video o dr. Vaclavu Pišotu

Poglejte si tudi video Miloša Ivančiča o partizanski bolnišnici Zalesje in na koncu prisluhnite dr. Ivanu Cibicu o partizanskem zdravstvu. Prav ta video ali točneje skrb partizanov in njihovega naroda za ranjene in bolne partizane, pa tudi vseh drugih žrtev okupatorja in  domačega kolaboracionizma, nam namreč še največ pove o veličini našega narodnoosvobodilnega boja, ki mu v takratnem okupiranem svetu ni bilo primerjave.

Video o partizanski bolnišnici Zalesje


 

V Ricmanjih počastili spomin na svoje junake in žrtve

75573798_10212185195705525_2567289612825264128_nRicmanje, 10.11.2019

 

V vasi Ricmanje nad Trstom, kjer imajo izredno delavno združenje borcev VZPI – ANPI in domače kulturno društvo Slavec, so tudi letos slovesno počastili spomin na svoje padle partizane in žrtve fašizma. Prireditve se je udeležila tudi naša delegacija skupaj s prapori, saj smo z njimi razvili tesno sodelovanje. Najprej smo se s krajšo slovesno prireditvijo poklonili spominu na padle pred spomenikom na  domačem pokopališču, ki so ga postavili že v času anglo-ameriške okupacijske Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja, leta 1946. Tu je bil slavnostni govornik podpredsednik Zveze združenj borcev Slovenije Bojan Pahor, zapel pa je domači mešani pevski zbor Slavec. Prireditev se je nato v Babni hiši, kjer je Miloš Ivančič predstavil svoje knjige, predvsem te, ki so izšle v založbi našega združenja. 


 

75 letnica bitke pri Kučibregu

Hrvoji, Kučibreg, 3.11.2019

image002

V Hrvojih in Kučibregu, dveh istrskih vasicah vsaki na eni strani meje s Hrvaško, je bila danes velika proslava v spomin na 75 letnico skupnega boja slovenskih, hrvaških in italijanskih partizanov proti nemškim okupacijskim silam, v katerem je padlo 120 oseb, 85 partizanov pretežno italijanske partizanske brigade Alma Vivoda iz Milj in okolice in 35 ljudi iz teh krajev v notranjosti Istre.

Žrtvam smo se najprej poklonili na hrvojskem pokopališču, kjer je pokopan velik del padlih, nato pa še na skupni spominski prireditvi ob spomeniku pri Kučibregu. O skupnem boju in tovarištvo v protifašizmu so tu govorili tako predstavniki borčevskih organizacij in župani sosedskih občin iz slovenske, hrvaške in italijanske Istre. Osrednji govornik je bil nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan, ki se je spraševal, zakaj smo lahko bili nekoč tako enotni v skupnem boju proti okupatorju, nato s Hrvati "bratje" v skupni državi, danes pa prav grdo sprti zaradi koščka morja, kjer se ne moremo dogovoriti za mejo. "Je res mogoče sodelovati samo v vojnih in zaostrenih razmerah, v miru in varnih razmerah pa je to oteženo ali celo nemogoče?"Nato je poudaril, da imata naša naroda več skupnih interesov kot razlik. Poudaril je možnosti sodelovanja pri varovanju Jadrana, narave in planeta, pa sodelovanja pri vprašanju emigrantov, prometnih, energetskih in infrastrukturnih povezavah … "Nenazadnje tudi sooblikovanje konceptualnih rešitev za vprašanja prihodnosti in delovanja EU, za varovanje njenih vrednot, torej tudi za skupen spopad s poskusi oživljanja fašizma, ki ogroža same temelje zveze evropskih držav. Veliko več imata naša naroda skupnih interesov kot razlik, zato bi bili državi dolžni ustvarjati veliko več priložnosti za skupne pobude, se med seboj podpirati, ne pa zaradi kratkovidnega rivalstva vnašati svoje spore in nesposobnosti v mednarodno skupnost," je dejal.

Nekoč smo bili s svojo slogo zgled Evropi, danes smo ji v sramoto. Še v večjo sramoto Evropi pa so politični zaporniki v Španiji.  "Katalonsko-španski odnosi so v resni politični krizi. Pred tem si ni mogoče zatiskati oči. V marsičem so v podobni krizi, kakršna je nekdaj obremenjevala odnose med Beogradom na eni ter Ljubljano in Zagrebom na drugi strani. Tudi mi nosimo odgovornost, da se odnosi med Madridom in Barcelono ne bi končali tragično, tako kot so se končali po razpadu nekdanje jugoslovanske države," je dejal. "Zato dogajanje v Kataloniji ni več le notranja zadeva Španije, ampak je tudi zadeva EU in vsake njene članice. Zadeva tudi nas. Vsakega od nas, našo vest in našo solidarnost. Zadeva tudi voditelje naših držav in preizprašuje njihovo načelnost,"

V kulturnem programu sta v uvod v proslavo zaigrala godba italijanske skupnosti in zapeli združeni zbori s hrvaškega dela Istre, s pravim koncertom pa ga je sklenil Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta.

Fotografije s prireditve

Video posnetek s prireditve

 

V spomin na padle borce NOB in vse žrtve

 

V Kopru smo v teh dneh pred dnevom mrtvih počastili spomin na padle borce in vse žrtve iz časa narodnoosvobodilnega boja. Najprej smo se zbrali na prireditvi pred spominskimi ploščami na Titovem trgu, ki jo vsako leto pripravljajo dijaki ekonomske šole, italijanske gimnazije in dijaškega doma, nato pa v aleji junakov v Hlavatyjevem parku. Podobno so naše krajevne organizacije pripravile spominske prireditve, poklone žrtvam, polaganja vencev in cvetja. Veseli nas, da smo ob tem videli tudi veliko mladih šolarjev.

Fotografije


 

Odslej naše združenje vodi Vojko Vodopivec.

Koper, 16. 10.2019

Naš dosedanji predsednik Marjan Križman se je po izvolitvi za predsednika ZZB Slovenije poslovil od vodenja našega občinskega združenja, saj se bo v celoti posvetil delovanju krovne republiške zveze. Po sklepu Odbora združenja je vodenje našega združenja prevzel dosedanji podpredsednik Vojko Vodopivec, ki si je to zaupanje pridobil z dosedanjim zelo prizadevnim delom.

 

 NA VRH

75 let slovenske vojne mornarice

 

V Loparju pri Kopru smo danes proslavili 75. obletnico ustanovitve partizanskega Mornariškega odreda Koper, ki je tako postal prva enota slovenske vojne mornarice v vsej zgodovini našega naroda. Na to smo ponosni posebej mi Primorci pa tudi naša sodobna slovenska mornarica, to je 430 mornariški divizion iz Ankarana. Slavnostni govornik je bil predsednik skupnosti slovenskih pomorščakov Giorgio Ribarič, ki je spomnil na ves boj Primorcev za svobodo in seveda tudi njene mornarje. »Vedeti moramo, da je tudi mornariški odred prispeval veliko k tej zmagi, saj je že ob samem nastajanju in postavljanju temeljev  v letu 1944 tako na Planini pri Cerknem, kot na Vojskem in v Škofih pri Komnu ter se nazadnje organiziral v Loparju 15. oktobra 1944 leta in začel delovati na celotnem področju slovenske obale . Po koncu druge svetovne vojne pa je nadzoroval  obalo vse od reke Mirne in celotni Tržaški zaliv.« Govor lahko preberete tu.

To je bila lepa prireditev, ki so jo posebej popestrili naši mladi osnovnošolci, pa seveda naši pevci in godbeniki iz Loparja in Marezig. Poleg gostov in obiskovalcev iz vseh štirih slovenskih obmorskih občin so jo z vsakoletnim obiskom počastili tudi prijatelji iz istoimenskega kraja Lopar na Rabu, ki skrbijo za ohranjanje spomina na tamkajšnje koncentracijsko taborišče, naši pohodniki pa tudi ljubitelji terenskih vozil iz Kopra, ki se redno udeležujejo naših proslav.

Fotografije prireditve.

VIDEOPOSNETEK PRIREDITVE

Obletnico ustanovitve mornariškega odreda so proslavili tudi v občini Piran, ki na ta dan praznuje tudi svoj občinski praznik. Slavnostna govornica je bila dr. Nadja Terčon, kustosinja piranskega pomorskega muzeja.


 

SPOMIN NA OKTOBRSKO OFENZIVO V SLOVENSKI ISTRI

 

Po razpadu Italije so  Nemci v noči s prvega na drugi oktober leta 1943 na zahtevo Hitlerja in po načrtu Rommelovega štaba poslali nad Istro 50.000 vojakov s 150-timi oklepniki. Slovensko in hrvaško Primorje so si namreč hoteli priključiti neposredno Tretjemu nemškemu rajhu kot nemško deželo Adriatische Kunsterland z glavnim mestom Trst.

Prvi del nemške vojske, skupaj z zapriseženimi italijanskimi fašisti, je prodiral ob obali, drugi pa je bil usmerjen na Buzet. Neizurjene in komaj oblikovane partizanske enote iz bivših posebnih bataljonov niso mogle zaustaviti nemških tankov. Najprej so se jim postavile po robu na prehodu čez Osapsko reko pri Orehu, nato pa med Rabujezom, Plavjami, Škofijami in Korošci. Po večurnem boju je padlo 24 borcev Tržaške brigade, 9 je bilo ranjenih, 16 pa zajetih. Nemška vojska je skupaj z italijanskimi fašisti, ki so bili že izkušeni morilci in požigalci naših narodnih in kulturnih domov, pobijala in požigala.
V dveh dneh so v slovenski Istri postrelili več kot 200 prebivalcev in požgali 55 naselij ali 1.800 stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, nato pa so zasedli vso ostalo Istro in skupno pobili več kot 2.000 ljudi. Grozni podatki a ne, vendar bilo je še veliko huje kot lahko povedo te številke.

Za številkami so ljudje, pobiti, ranjeni, tisti, ki so ostali brez svojih najdražjih, brez hiše, ne samo strehe, ampak doma, živine in shranjenih pridelkov za čez zimo. Temu je treba dodati strah, ki se je naselil v ljudi, še hujši kot je bil prej pod italijanskim fašizmom. Takrat je bilo konec veselja in neizmernega upanja, ki je preplavilo naše ljudi ob propadu italijanske fašistične države.
Razpad Italije je namreč bila velika zmaga, uteha za trpljenje 25 mučeniških let pod fašizmom, prenašanja palice, ricinusovega olja, zaporov, mučenja in pobijanja, ki si so ga privoščili tisti, ki se hvalili s svojo dvatisoč letno kulturo. Pa ne samo 25 let, ta sovražni italijanski nacionalizem, ali prafašizem nas je imel za sužnje ali nas hotel poitalijančiti odkar pomnimo. Fašizem je bil le vrhunec. V naše kraje so celo množično priseljevali fašiste in ustanavljali svoje občinske oblasti, in to prav tam, kjer so živeli najbolj zavedni in uporni Slovenci, temu so rekli bonifikacija.

S prihodom Nemcev se je vse to še podvojilo. Fašistu tu namreč niso odvrgli orožja, ampak so se le še bolj krvoločno pridružili nemškemu terorju in prevzeli vlogo najbolj ogabnih rabljev..
Več v knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo.

 

Proslava v Pobegih – Čežarjih in Svetemu Antonu

 

Osrednja slovesnost je bila 5. septembra v krajevni skupnosti Pobegi – Čežarji. Na lepi in bogati prireditvi so se predstavili otroci iz tamkajšnjega vrtca, šole, male pevke in recitatorji, glasbeniki Mi trije, zbor Brnistra in orkester iz sosednjih Marezig - vsi, ki si jih lahko gledate na priloženih fotografijah. Glavna govornica je bila dr. Vesna Mikolič, ki je iz svoje slavistične stroke dala zelo lep pregled boja naših ljudi za ohranitev slovenstva v teh krajih od časov narodnega preporoda do sedanjega za ohranitev našega planeta. Pri tem je opozorila tudi na skrivanje nekdanjega fašizma čiste rase v novih "čistkah", sovraštvih in nestrpnostih. Tu si lahko preberete ves njen govor.

Fotografije s prireditve

Naslednji dan so se spominu na grozote požigalske ofenzive poklonili v Sv. Antonu. Tu je bil slavnostni govornik dosedanji predsednik zveze borčevskih organizacij Slovenije Tit Turenšek.

 

MARIJAN KRIŽMAN JE NOVI PREDSEDNIK ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE

Ljubljana, 26. septembra 2019

Na volilni volilna seji Glavnega odbora Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je bilo danes izvoljeno novo vodstvo.

Za predsednika Zveze je bil izvoljen Marijan Križman, dosedanji podpredsednik Zveze in tudi predsednik Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper. Ob izvolitvi je napovedal pripravo novih programskih usmeritev Zveze, skupaj z vsemi združenji in člani, ki tvorijo Zvezo.

Za podpredsednike Zveze so bili izvoljeni dr. Ljubica Jelušič, mag. Blaž Kavčič, Bojan Pahor in Božo Novak.

V predsedstvo Zveze so bili izvoljeni Milan Gorjanc, dr. Martin Premk, Branka Bezeljak, Marjan Šiftar, Gregor Gulič, Janez Alič, Tilka Bogovič, Julijana Žibert, Živa Vidmar in Jože Oberstar.

V nadzorni odbor Zveze so bili izvoljeni: za predsednico Marija Majhenič, za podpredsednika Srečko Rajh ter za člane Jože Rakun, Ljubo Cvar in Sašo Jejčič.

Glavni odbor se je zahvalil za delo vsem dosedanjim funkcionarjem Zveze, še posebej pa dosedanjemu predsedniku dr. Titu Turnšku, ki se ni potegoval za nov mandat.

Vsem izvoljenim funkcionarjem Zveze iskreno čestitamo in jim želimo uspešno delo!

 NA VRH

Sodelovali smo pri obujanju spomina na tragične a ponosne dni naše zgodovine

 

Koprski gimnazijci tretjega letnika so si v soboto 21. septembra ogledali posebno zbirko koprskega pokrajinskega muzeja o novejši zgodovini in poslušali predavanja ter pripovedi najstarejših, ki se spomnijo fašizma in NOB ter veliko mlajših udeležencev osamosvojitvene vojne. Z avtobusom so obiskali tudi partizansko Gabrovico, kjer se je v času fašizma od leta 1921 in med vojno dogajalo veliko hudega. Vas je bila požgana, v ognju je zgorelo 9 ljudi, od 4 letne punčke do 82 letnega starca. Na spomeniku pod Črnim pa je spomenik vsem žrtvam iz Gabrovice in okoliških vasi Kraškega roba ali Bržanije, na katerem je napisanih 181 imen.

Celotno poročilo Irene Sirotič, ki je s strani našega združenja vodila in koordinirala ta spominski dan.


 

POBUDA DUŠANA PUHA OBČINI HRPELJE – KOZINA ZA POSTAVITEV SPOMINSKEGA OBELEŽJA

Borci 9. Korpusa NOV Slovenije in nekdanjih brkinskih ter istrskih partizanskih enot predlagamo županji ter članicam in članom Sveta Občine Hrpelje-Kozina:  da se na področju Občine na primernem kraju ob cesti Kozina-Podgrad postavi primerno obeležje v spomin na dogodke, v katerih je bila razorožena elitna italijanska divizija z imenom 1a Divisione Celere »Eugenio di Savoia«, ki je štela 10.000 vojakov.

To razorožitev so izvojevali prebivalci Brkinov. Dogodila pa se je prav na območju Občine Hrpelje-Kozina. Zato je ta Občina upravičena in glede na splošno civilzacijsko načelo »spoštovanja prednikov« ter lastne zgodovine, tudi dolžna obeležiti ta dogodek iz vojaške zgodovine Slovencev. Dejstvo, da je ta divizija zavračala kapitulacijo in ni spoštovala določil premirja), potrjuje že to, da ob kapitulaciji Italije ni hotela odložiti orožja in se je po našem ozemlju še vedno gibala kot organizirana vojaška enota. Ob kapitulaciji Kraljevine Italije je bil Mussolini interniran, a ga je Hitler rešil. Pač zato, da je (namreč Mussolini) ustanovil v severni Italiji »Italijansko socialno republiko« s sedežem v mestecu Salo' na Gardskem jezeru. In da se je zavezništvo med Nemci in Italijani nadaljevalo. Ta enota se jim je hotela pridružiti in nadaljevati boj proti našemu narodu.

 

PRIMORSKI PRAZNIK

Komentar Miloša Ivančiča

Sedanji primorski praznik dan priključitve Primorske ne odraža zgodovinske resnice in našega primorskega duha.

Res je, da ga zelo slovesno in srčno praznujemo, a  slavimo ga tako kot ga mi čutimo, ne pa takega kot je zapisan.

Mogoče smo že pozabili, da je ta datum v spomin na začetek veljavnosti pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947 in to ime praznika ZDRUŽITEV PRIMORSKE Z MATIČNO DOMOVINO sprejela vlada Janeza Janše, bil pa naj bi to odgovor na italijanski praznik Dan spomina na eksodus in fojbe, na njihove laži in manipulacije.

Primorci smo si svoj praznik želeli, rabili smo ga za ohranjanje našega ponosa, na našo zgodovino -- pa ne samo mi, ampak vsa Slovenija. Pa smo ga dobili, a ne da bi odgovoril na italijanske laži, sploh ne na ponovno prebujanje fašizma, na potvarjanje zgodovine, da bi krepili naš narodni ponos. Sploh ne. Tudi zato ne,  da bi nas združeval, ampak delil.

Vendar mi Primorci smo skupaj z ostalimi slovenskimi protifašisti močnejši od tistih, ki bi nas radi delili, premagali, zlasti ko skupaj zapojemo VSTALA PRIMORSKA. Tudi ta praznik smo spremenili v svoj ponos. Žal ne vedno in ne povsod. V primeru tokratne proslave v Ajdovščini, v krajih bana Natlačena, kjer večina voli SDS in NSI,  zagotovo ne.  Ob vsem spoštovanju govornikov in čestitkah predsedniku vlade Marjanu Šarcu za odličen in predvsem jasen govor pa nam je prireditev le pustila zelo kisel priokus.

Na svojem Facebooku sem takoj po proslavi še ves žalosten in jezen zapisal:

»Čestitke Šarcu za jasno povedan govor, tak kot mora biti govor predsednika ob našem primorskem prazniku. Marjan, tudi mi te vzamemo za našega, za Primorca.

Žal mi je pa za prireditev, ki se je bala pokazati bistvo našega primorskega duha, ki je nasedla tistemu, kar nam je nastavila Janševa vlada s tem kukavičjim jajcem praznovanja 15. septembra, dneva, ko so nas razdelili, ne pa dnevom, ko smo se borili ali si izborili našo svobodno Primorsko.
Prireditev je pokazala posledice ne vzroke, sploh pa ne naš ponos: VSTALA PRIMORSKA!
To je naš praznik, to praznujemo, to častimo - naše domoljubje, naš upor, naše žrtve. Ne pa dan, ko so postavili meje, ko so naši ljudje jokali!
Kakšna vrnitev, kakšna združitev, kakšna priključitev, če pa je onstran meje ostalo 140.000 primorskih Slovencev, obe največji primorski mesti Trst in Gorica, za katere je življenje žrtvovalo na deset tisoče ljudi. Ta boj je bil pod rdečo zvezdo in s partizansko pesmijo, ki je na tej proslavi nismo slišali. Je pa vsaj zvezda bila med ljudmi, med publiko, na zastavah in v srcu.
Pa še prošnja za drugič: Če že govorite o borcih za svobodno Primorsko, potem ne omenjajte samo tigrovcev, ti so seveda vredni vse časti, a niso bili ne prvi in tudi ne odločilni v tem boju. Bilo jih je le 2.000. Ne bojte se povedati, ne skrivajte zgodovinske resnice: prve žrtve in prvi borci proti fašizmu so bili delavci pod vodstvom komunistov, slednjih je bilo več kot 20.000. Predvsem pa poudarite partizane (med njimi so bili tigrovci, komunisti in verniki), in vse tiste, ki so delali za partizane, teh je bilo med Primorci več kot 200.000.
Vipavci, drugič ne pozabite tudi na vašega Martina Graifa, enega najbolj zaslužnih za osvoboditev Primorske, legendarnega komandanta KM Trst, na Franceta Bevka, ikono boja za priključitev Primorske k Jugoslaviji in na Edvarda Kardelja, brez katerega ne bi na pariški konferenci dobili niti Vipave, kaj šele Kopra in Kobarida.
Ne pozabite na vaš pevski zbor Srečko Kosovel, ki je takrat pel na Pariški mirovni konferenci in jokal ker smo izgubili Gorico in Trst!«

Na ta komentar sem dobil na stotine všečkov, desetine drugih komentarjev, ki so vsi brez izjeme potrjevali to kar sem napisal, pa še okrog dvesto bralcev ga je delilo naprej, da ga preberejo drugi njihovi prijatelji. Tega ne pišem, da bi se hvalil, ampak da povem, da nisem edini, ki tako misli, da nas je ogromno.

Predsednik domače borčevske organizacije Božo Kovač je v pozdravnem govoru sicer zelo jasno povedal, da nas Primorce za ime in vsebino tega praznika ni nihče nič vprašal, le vsilili so ga nam.  In kaj je lahko naš praznik, kateri datum in kakšno naj bo njegovo ime?

Najbolj pravično do naše zgodovine in tudi enostavno ali praktično izvedljivo je sprememba 15. septembra v 16. september. Če ga hočemo še naprej imenovati Priključitev Primorske, potem je to tisti pravi zgodovinski dan, tudi za tiste, ki so ostali na oni strani meje. 16. septembra leta 1943 je namreč plenum OF na pobudo, ki jo je s primorske razširil pisatelj France Bevk, sprejel zgodovinski sklep o priključitvi Primorske k Jugoslaviji. Ta sklep, je nato 29. novembra potrdil tudi AVNOJ, prav tako kot »priključitev«. Pri tem sta tako OF kot AVNOJ mislila na priključitev vse Primorske ne le njenega vzhodnega dela, saj v sklepu Avnoja piše … Slovenskega Primorja, Slovenske Benečije, Istre in hrvaških jadranskih otokov. Zato so se takrat slišala gesla: »Tujega nočemo, svojega ne damo«, »Trst je naš«, »Trst, Gorica, Rijeka, sloboda vas čeka« ...
Takrat je bila Primorska pod novo nemško okupacijo in še vedno tudi pod staro Mussolinijevo fašistično sodrgo, ki tu pri nas ni hotela odložiti orožja,  vendar v srcu je bila že svobodna. Vsa Primorska, od Ilirske Bistrice do Ronk in Naborjeta je imela svojo, od naroda  izvoljeno ljudsko oblast, tudi Trst in Gorica. Imela je celo svojo prvo demokratično izvoljeno vlado, ki jo je vodil France Bevk.
Po razpadu Italije 8. 9. 43 je namreč Primorska vstala v enoten oborožen odpor, tako srčno in enotno kot ni drugega primera na svetu. Otroci so bili kurirji in obveščevalci, mladi in vsi sposobni za puško so postali borci, starejši pa so doma skrbeli za hrano, obleko in kulturo svojih borcev. Ti so pod vodstvi komand mest, ki so tvorili delavske bataljone, v enotah 9. korpusa, prekomorskih brigadah s topništvom, tanki in letalstvom, skupaj s borci iz vse Jugoslavije dokončno osvobodili Primorsko že 1. maja 45. Pa ne samo Primorsko …

Med NOB in samo med NOB je bila cela Primorska s svojim bojem dejansko priključena k matični domovini, in to kot dežela s svojo deželno vlado. Žal samo do takrat, ko so angloameriški zavezniki zahtevali, da naši borci zapustijo svoje s krvjo osvobojene domove. Zato je prišlo do hladne vojne, propagande in šikan pa tudi terorizma brez predhodne primerjave. Ta delitev Primorske je bila tako rekoč dokončno izvedena 15. septembra 1947.

15. september je datum delitve. Če govorimo, da je to datum priključitve ali združitve je to laž. Še večja laž je, če rečemo vrnitve. Komu naj bi bila ta naša Primorska vrnjena? Avstrijcem? Banu Natlačenu, njegovim domobrancem in njihovemu Tretjemu rajhu, kateremu so zaprisegli? Ta datum ne more biti naš praznik, to je le lahko za te, ki častijo domobranstvo, razdvajajo naš narod in celo ponosno Primorsko, da bi nas za svoje profite prodali tujcem. Lahko je tudi za tiste Butalce, ki vidijo samo svoje Butale. Praznovati spomin na OF, AVNOJ in NOB, sploh tako enoten boj proti fašizmu, kot je bil na Primorskem, bi bilo za naše častilce izdajalcev in kolaboracionizma res nekaj nepojmljivega. Zato so sprejeli tak zakon, ki časti delitev naroda.

Primorci prestavimo si za naš praznik samo za en dan, na 16. september. To je pravi dan združitve ali priključitve in praznujmo ga ves teden od 8. septembra dalje kot naš praznik ponosa VSTALA PRIMORSKA. Tako naj se imenuje ta naš praznik, ali pa tako kot se bomo mi dogovorili in odločili, saj gre za naš praznik, ne pa za politike v Ljubljani. Dobimo se skupaj in se pogovorimo

... in zahtevajmo spremembo tega sramotnega zakona, s katerim smo se odpovedali našim rojakom in krajem onstran meje.

Če pa slovenski politiki tega nočejo spremeniti, pa Primorci sami proslavljajmo 15. september, a ne tisti leta 47 v spomin na delitev, ampak tisti 15. september leta 1944. Takrat se je na Lokvah zbralo 150 primorskih poslancev iz Posočja, Brd, Krasa, Gorice, Benečije, Trsta in Istre, prav zato, da bi ustanovili prvo primorsko vlado. 137 predstavnikov je bilo izvoljenih iz krajevnih in okrajnih narodnoosvobodilnih odborov, 18 odposlancev iz vojaških enot in trije duhovniki. Njen prvi izvoljeni predsednik pa je bil pisatelj France Bevk, imela je imela deset ministrov ali vodij resorjev, dva sta bila rezervirana za predstavnika italijanske manjšine in duhovščine. Delovala je žal samo do tistega usodnega 15. septembra 1947, ki se je našo deželo razdelil in to po želji naših zaveznikov, najprej Angležev, Američanov in Francozov, nato na koncu pa še Rusov, ki so nam zamerili, da hočemo graditi socializem po lastni meri, ali s pravimi besedami povedano: ostati samostojni in svobodni.

Pa ne pozabite, da so se  takrat pozdravljali: Smrt fašizmu – svoboda narodu!

 NA VRH

Mučeniška pot k svobodi

Na naši strani na spletnem mestu ISSUU objavljamo novo elektronsko knjigo in sicer digitalno verzijo dragocene knjige MUČENIŠKA POT K SVOBODI iz let 1946, v katri so objavljeni podatki in fotografije nekaterih največjih zločinov okupatorja in njihovih kolaborantov nad  ujetimi partizani. Ta knjiga je, kot da je pisana za današnji čas potvarjanja zgodovine in širjenja laži, saj posebej njene fotografije zelo jasno pokažejo kruto resnico. https://issuu.com/zb-koper/docs/mu_eni_ka_pot_k_svobodi

 

Junaški Brkini

Rodik, 21.7.2019

V naši sosednji občini Hrpelje - Kozina so tudi ob teh vročih dneh počastili spomin na žalostne a junaške dni v času NOB, ko so bili Brkini kljub divjanju okupatorja ena najpomembnejših partizanskih trdnjav na Slovenskem. To so 21. julija 1944 leta Nemci ubili deset ljudi, od tega sedem mladih. Štirje mladinci so 20. julija 1944 želeli iz Rodika obvestiti partizane, ki so imeli tabor v bližini Artviž, da se pripravlja nemški napad. Odnesli so jim tudi hrano, ki so jo zbirali v vasi. Prenočili so v partizanskem taboru ter se 21.julija vračali v Rodik. Na tej poti so jih prestregli pripadniki nemške vojske in jih zavezane vlekli s sabo na Artviže, kjer so jih postavili pred zid in z rafalom v spodnje dele telesa razmesarili z mitraljezom.  Nemci so nato zgnali vse žene in otroke z Artviž na eno mesto in vas že drugič zažgali, zažgali živino, nekaj jo tudi odgnali. V divjanju po vasi so ubili še 17 letnika iz Kačič in 71 letnega iz Rodika, 22-letnega Alojza Slugo pa prisilili, da jim je naropano blago peljal na Kozino, kjer so ga tudi ustrelili. Nemški zločinski pohod se je začel že dan prej, ko so 20. julija na Kozini ubili Stojana Šturma, v Rodiku obesili 33-letnega kmeta Andreja Godino, naslednjega dne zjutraj pa pri Rodiku ubili 24-letno Olgo Ivančič.

Organizatorji so tokratno prireditev začeli s pohodom na Artviže, kjer so se tudi poklonili žrtvam pred tamkajšnjim spomenikom, nato pa so osrednjo slovesnost pripravili v Rodiku. Tu je poleg domačinov nastopil tudi Mešani pevski zbor Maestral.

Slavnostna govornica je bila dr. Vesna Mikolič, ki je ob spominu na žrtve vojne med drugim dejala: »Dolgo smo mislili, da so nas takšna mlada življenja izučila, da ne bomo ponavljali zgodovinskih napak. V tem mesecu smo se spominjali tudi 99. obletnice požiga Narodnega doma v Trstu, pa tragedije v Srebrenici v devetdesetih letih. A danes vidimo, da nas niti težki spomini iz 2. svetovne vojne, niti spomini na novejše tragedije v državah nekdanje Jugoslavije, niso izučili. Mnogi iz sebe bruhajo sovraštvo do vsega drugačnega in, še več, k sovraštvu hujskajo druge, zato da ob nezadovoljstvu in strahu ljudi nabirajo politične točke. Množično preseljevanje iz vojnih in manj razvitih dežel je po vsej Evropi sprožilo nacionalistična gibanja, ki stisko ljudi, ki v brezupu zapuščajo svoje domove, izkoriščajo za pridobivanje svojih sledilcev. Namesto da bi skupaj pritisnili na centre odločanja, da se problemi začnejo reševati v razrušenih in osiromašenih deželah tretjega sveta, nacionalisti sosednjih držav širijo svojo mržnjo do vsega drugačnega, do vseh drugih kultur, tudi do Slovencev. Pa se niti ni treba ozirati samo po sosedih, razžirajo nas tudi notranji spori, razžira nas sovraštvo, ki ga razplamtevajo tisti, ki nočejo videti zgodovinske resnice.« Preberi ves govor.

 

99 let od požiga slovenskega narodnega doma v Trstu

Letos mineva že 99 let od požiga Slovenskega narodnega doma v Trstu. 13. 7. 1920 pa niso požgali samo tega doma, ampak uničili številne prostore slovenskih institucij in tudi zasebnih lokalov ter pisarn v Trstu. Istega dne so požgali tudi narodni dom v Pulju, nato pa še številne kulturne domove po vsej Julijski krajini. 

To je bila kristalna noč italijanskega fašizma nad nami Slovenci in ostalimi Slovani, ki so jo izvedli 18 let prej kot pa Nemci nad Judi.

Spominska svečanost ob 99-letnici požiga tržaškega Narodnega doma je potekala v nabito polni veliki dvorani. Slovesnost se je začela malo po 9.30 s prihodom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Prisotni so bili številni visoki gostje. Priredili so jo Slovenska kulturno-gospodarska zveza, Svet slovenskih organizacij in stranka Slovenska skupnost, ki je tudi v preteklosti prirejala svečanosti ob 13. juliju, ter druga društva, ki so pristopila k dogodku in s tem želela izkazati občutljivost do skupnih evropskih vrednot sožitja. Prisotne sta pozdravila predsednica SKGZ Ksenija Dobrila in predsednik SSO Walter Bandelj, na vrsti so bili institucionalni pozdravi tržaškega župana Roberta Dipiazze, podpredsednika deželne vlade FJK Riccarda Riccardija in slovenskega predsednika Boruta Pahorja. Slavnostni govornik je bil zgodovinar Raoul Pupo. Predsednika krovnih organizacij sta ob prisotnosti visokih gostov položila venec na pročelje Narodnega doma.

Iz govora Raula Pupa: »Tukaj smo, ker še vedno moramo pomniti, da država, v kateri živimo, ni nevtralna, saj se je rodila iz boja proti nacifašizmu. In čeprav so državne institucije popustljive ali odobravajo nastopanje tistih, ki se ošabno proglašajo za naslednike fašizma, izneverjajo same sebe in razlog svojega obstoja.

Požiga Narodnega doma se moramo spomniti, ker fašizem - kot smo ga poznali - se zagotovo ne bo vrnil v isti obliki, vendar zavedajmo se, da so mikrobi, ki so sprožili infekcijo, ponovno v krogu: to so politično sovraštvo, nestrpnost, nacionalni ekskluzivizem, iskanje grešnih kozlov, mit o neposrednem odnosu med poglavarjem in ljudstvom, pri čemer reprezentativne institucije enostavno preskočimo, neobzirnost zaradi porazdelitve in ravnovesja med oblastmi, rasizem.

Povsem neplodno je, da se sprašujemo, ali ima organizem naše demokracije dovolj protitelesc. Če smo danes tukaj, ni samo za to, da bi obeležili preteklost, pač pa za to, da ponovno potrdimo naša civilna prizadevanja v sedanjosti.«

 

Proslavili smo Dan borca

Srmin, 6.7.2019

 Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je v soboto, 6. julija 2019 ob 18.00 pripravilo na Srminu (Bertoki) tradicionalno,  že 22. srečanje ob dnevu borca in obudilo spomin na 4. julij nekdanji praznik vsejugoslovanskega oboroženega upora proti okupatorju leta 1941. Na ta dan leta 1948 pa je v unionski dvorani v Ljubljani skoraj 1000 borcev in aktivistov narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, na prvemu kongresu Zveze borcev NOB Slovenije, ustanovilo organizacijo ZVEZA BORCEV, kot opomin vsem, ki so takrat stegovali roke po novi Jugoslaviji, obenem pa poziv k izgradnji družbe svobodnih ljudi na temelji vrednot NOB.

Množico zbranih je s pozdravno besedo nagovoril predsednik Združenja Marijan Križman, z izjemnim slavnostnim govorom, objavljamo ga v prilogi, pa prisotne navdušil dr. Alojz Šteiner, predsednik Zveze slovenskih častnikov.

V spremljajočem programu prireditve, ki jo je prepričljivo vodila Lea Kranjec, učenka 9. razreda Osnovne šole Elvire Vatovec Prade, scenarij zanjo pa zasnovala Dragica Lipovšek, so sodelovali MPZ Lopar z zborovodjem Vladislavom Korošcem, ki se je predstavil tudi kot pevec solist,  MPZ Društva upokojencev Bertoki-Prade pod vodstvom pomožnega zborovodje Žarka Dolinarja, pevka Marjetka Popovski in pevec Martin Kodarin, učenec 9. razreda OŠ Elvire Vatovec Prade. Odmevala je partizanska, borbena in na koncu še kakšna druga vesela pesem.

Dolga vrsta praporov s praporščaki, poveljeval jim je vodja praporščakov Edvard Robin, je, kot vedno, krasila prizoriščni prostor, dogodek pa so zaznamovali tudi udeleženci pohoda Bertoki-Srmin pod vodstvom Julijana Torkarja, in harmonikar Anton Rakar.

S prijetnim druženjem ob pasulju, domači kapljici in veseli pesmi smo sklenili tudi tokratno srečanje na Srminu

Kako je bilo, si lahko ogledate na teh fotografijah.

Govor dr. Alojza Šteinerja

 

Partizanska pesem

Koncert Marjetke Popovski in njenih prijateljev v Svetemu Antonu 3. 7. 2019

 

V Sv.Antonu pri Kopru so s koncertom borbenih in partizanskih pesmi obeležili spomin na julijski praznik Dneva borca. Pred Zadružnim domom se je na prireditvenem prostoru zbralo okoli 200 obiskovalcev, ljubiteljev borbenih pesmi, kakor tudi simpatizerjev samih nastopajočih. Ti so ponovno navduševali s svojim programom in samim nastopom, pesem se je vrstila ena za drugo in publika je tudi tokrat ves čas prepevala zraven in skupaj z nastopajočimi so ustvarjali nepozaben dogodek.

Koncert, ki je trajal dobri dve uri,  je pripravila in s svojo Spremljevalno skupino glasbenikov izvajala Marjetka Popovski iz Izole. Z njo so bili glasbeniki Miran Pečenik, Savo Kralj, Marko Petelin, Massimo Ferrara in recitator Igor Rojc. Kot gostje pa so nastopile še pevke skupine Cvet v laseh in MoPZ Lopar z dirigentom Vladislavom Korošcem. Ponosno se je slišala pesem, ki jo je bilo slišati tako čustveno, kakor temperamentno in z energičnim nastopom vseh, ki so bili na odru in okoli njega.

 

Spomin na požig Šmarij in osvoboditev zajetih domačinov

Šmarje, 23. 6. 2019

V Šmarjah pri Kopru smo slovesno počastili spomin na požig vasi in napad borcev Istrskega odreda na požigalce, ki so tako rešili 40 zajetih vaščanov, ki so jih Nemci in italijanski fašisti že imeli zbrane za odvoz v taborišča.

Na ta junaški dogodek, pa tudi na prvi požig vasi, saj je bila vas dvakrat požgana, je spomnil predsednik našega združenja Marijan Križman. 

Ob tej priložnosti smo podelili Emilu Hrvatinu priznanje "Častni član" in posebno priznanje našemu rojaku Davidu Danevu, ki se zadnje času v Trstu zelo jasno izpostavil v novem boju za priznavanje slovenskega jezika.

Prireditev so obogatili domači šolarji, pevci MePZ Alojz Kocjančič, skupina Moja nona ćuha kofe in godbeniki iz Marezig.

Več o zgodovinskih dogodkih v Šmarjah si oglejte na naši strani: http://www.zb-koper.si/spomeniki/smarje.html

Video posnetek s prireditve:


 NA VRH

KOMEMORACIJA V VILLORBI (ITALIJA)

 

Na povabilo ANPI iz Trsta smo se 2. 6. 2019 udeležili komemoracije v Villorbi pri Trevisu. Komemoracija je bila posvečena žrtvam Drugega tržaškega procesa, po katerem so fašisti 15. 12. 1941 na Openskem strelišču ustrelili komunista Pinka Tomažiča in njegove tovariše, TIGR-ovce Viktorja Bobka, Simona Kosa, Ivana Vadnala in Ivana Ivančiča. Skrivoma so jih odpeljali v Villorbo, kjer so jih v tajnosti pokopali na zapuščenem pokopališču. Leta 1945 je sestra Simona Kosa le izvedela za kraj pokopa. S pomočjo članov organizacije FANTI iz Villorbe  (združenje - veteranov italijanske vojske in to poljske pehote) so identificirati pokojne in nato pomagali pri organizaciji prevoza v Trst, kjer so jih pokopali. Veterani FANTI so v Villorbi postavili spomenik, kjer se je odvijala komemoracija na kateri so sodelovalo ANPI iz Trsta, Villorbe, FANTI Villorba in mi iz Kopra. Nastopili so tudi pevci Partizanskega pevskega zbora PINKO TOMAŽIČ iz Trsta, ki so v večernih urah imeli v Villorbi tudi koncert.

Vzpostavili smo stike tako z ANPI Villorba kot člani FANTI, ki so se zahvalili za naš prispevek k komemoraciji.

(V.Vodopivec)

Ko so v Gabrovici zorele rdeče češnje

Gabrovica, 25. 5. 2019

V partizanski Gabrovici smo letos pripravili veličastno proslavo v počastitev spomina na požig te vasi in devet žrtev, med temi tudi 4 letne deklice. Prireditev, v kateri so sodelovali številni mladi, je bila tudi praznik mladosti, priznani orkestri, umetniki in govorniki pa so ji dali pečat častitljivega spomina in opomina na fašizem. Spomin na žrtve so s svojo prisotnostjo počastili tudi prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan, novi koprski župan Aleš Bržan in predsedniki ANPI - VZPI iz sosednjih občin v Italiji. Naši planinci so tudi tokrat pripravili pohod po partizanskih poteh, ki so povezovale Gabrovico z ostalo Istro.

V tej izredno zavedni slovenski vasi iz skorajda predmestja Trsta, so se že med obema vojnama sestajali slovenski narodnjaki, istrski komunisti in drugi protifašisti, tiskali celo svoj časopis, med vojno pa je vas postala središče partizanskega gibanja. Kljub temu, da so Nemci pred 75 leti, 28. maja 1944, s pomočjo italijanskih fašistov in slovenskih domobrancev vas požgali, metali ljudi v plamene in jih odpeljali v Rižarno ter koncentracijska taborišča, ni nobeden od domačinov izdal partizanskih aktivistov in tiskarjev, ki so se skrivali v bunkerjih. Tudi tiskarne niso našli, pa čeprav je bila na drugi strani zidu sobe v kateri je babica Marija raje skupaj za malo Nerino šla v smrt, kot da bi domobranskemu oficirju Uršiču izdala skrite partizane. O tem pa več v knjigi Roža osapska in na tej naši strani.

Nekaj zadnjih let so bile te tradicionalne proslave v Gabrovici zaradi nekaterih posameznikov, ki si lastijo politiko, le na pokopališču. Tokrat pa so vaščani in številni obiskovalci iz okoliških in zamejskih vasi lahko ponovno, tako kot nekdanjih časih, popolnoma napolnili vso prireditveno ploščat pred vaškim kulturnim domom, ki je bil po vojni tudi klet znamenite gabrske zadruge. Našemu vabilu za nastop so se z veseljem odzvale mlade plesalke iz Pike in Kazine, Jerica Mrzel, mlada pevka Tjaša Rihter in njen oče, Vado Korošec, Rudi Bučar, Orkester slovenske policije in Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, prireditev pa so povezovali Lea Kranjec, Maj Brlek in Dragica Lipovšek, ki je tudi pripravila scenarij. Poleg pozdravnih govorov predsednika krajevne skupnosti Uroša Šavrona, predsednika našega združenja Marijana Križmana, in predsednika združenja Sever FabiaŠteffeta je bil slavnostni govornik naš zamejski rojak, predstavnik združenja ANPI – VZPI, Patrik Zuljan. Prireditev je namreč potekala v znamenju utrjevanja prijateljskih vezi med protifašističnimi in borčevskimi združenji z obeh strani meje, kar je lahko najboljši odgovor razplamtevanju nacionalizmov, populizma in fašizma v sedanji novi Evropi, ki je zrasla prav iz nekdanjega povojnega protifašizma in želje po prijateljstvu med evropskimi narodi. Gabrovica je žal zelo jasen opomin, do česa lahko pripeljejo te nestrpnosti in sovražne politike.

Galerija fotografij

Video posnetek Delgija Jermana

Govor Patrika Zuliana

 

Proslavili smo 15. maj, dan prvega upora nas primorskih Slovencev proti fašizmu

Koper, 15. maj 2019

Podpis listine prijateljstva s protifašističnima in borčevskima združenja ANPI – VZPI iz sosednjih občin Milje in Trst.

Osrednji dogodek počastitve tega našega zgodovinskega dne iz leta 1921, ko so se naši predniki kot prvi v Evropi dvignili proti fašizmu, je bil podpis listine prijateljstva s protifašističnima in borčevskima združenja ANPI – Vsedržavno združenje partizanov Italije iz sosednjih občin Milje in Trst. Če nas je nekoč fašizem razdvajal v skrajna sovraštva in vojno, nas danes PROTIFAŠIZEM združuje v nova prijateljstva in dobrososedske odnose. Poleg podpisnikov predsednika tržaškega združenja  FabiaVallona, predsednice miljskega Marine Marzi in koprskega Marjana Križmana, so se slovesnosti udeležili naši prijatelji iz istrske županije. Dogodek sta s svojo prisotnostjo počastila županja občine Milje Laura Marzi in župan MO Koper Aleš Bržan. V svojih nagovorih so vsi poudarili tradicionalno prijateljstvo med domačini, ne glede na narodno pripadnost, ki pa ga je prav zato omadeževal fašizem, kot skupni sovražnik vseh svobodomiselnih ljudi, ki spoštujejo enakopravnost in gojijo bratske medsebojne odnose, saj se je tu vedno, ne samo delalo skupaj na poljih in v tovarnah, ampak ustvarjalo tudi mešane družine in razvijalo posebno kulturo sožitja. Vsi so obsodili fašizem, kot najhujše zlo, ki je prizadelo naš prostor in te odnose, ter poudarili, da se kaj takega nikoli več ne sme ponoviti, zato se moramo še vedno, ali posebej sedaj skupaj boriti proti novim oblikam fašizma in sovraštva. Prireditev je povezoval Majda Santin, s programom pa so jo obogatili Marjetka Popovski in skupina treh pevk in pevcev.

V koprski občini praznujemo občinski praznik na dan 15. maja, ob katerem se spominjamo prvega množičnega odpora proti fašizmu leta 1921 in prvih žrtev, znanega kot Marežganski upor. Gre za več kot občinski praznik, ampak opomnik vsemu človeštvu, ki se je že ali se še vedno mora boriti za svojo svobodo, enakost in demokracijo. Takrat so namreč fašisti, zato da bi zmagali na volitvah s palicami, bombami in strelnim orožjem napadli več številna volišča, na katerih so ocenjevali, da bi zmagali člani komunistične stranke ali stranke Jugoslovanske narodne enotnosti, ki se je tudi z volitvami borila za priključitev od Italije okupiranega ozemlja k Jugoslaviji. Najhujši boji so bili na osapskih barikadah, največ žrtev pa v Marezigah in okoliških vaseh. Več o teh spopadih si lahko preberete v naši knjigi Prvi boji proti fašizmu: https://issuu.com/zb-koper/docs/upor.

Video posnetek Delgija Jermana

Spominska slovesnost v Marezigah

Pred tem so na osnovi šoli Ivana Babiča Jagra, ki nosi ime prav po vodji tamkajšnjega upora, pripravili predavanje našega novinarja in književnika Miloša Ivančiča, ki je  učencem 8. in 9. razreda s posnetki pripovedi njihovih dedov obudil spomine na ta zgodovinski upor. Za tem so se vsi učenci te šole udeležili krajše slovesnosti pred spomenikom temu uporu za katero so sami pripravili krajši kulturni program, predstavniki krajevne skupnosti, občine, našega združenja  in strank SD in Levica, ki so ponosne na naš protifašistični boj, pa so v spomin na prve žrtve fašizma položili cvetje pred spomenik.

Fašistične grozote na Rabu

Dan pred tem pa so se na koprski gimnaziji najhujših grozot italijanske ga fašizma, to je njihovega uničevalnega koncentracijske ga taborišča na Rabu, ki je bilo namenjeno iztrebljanju prav slovenskega naroda. V spominski uru po pouku je namreč dijakom pripovedoval svoje spomine Miro Zupančič, ki je te grozote sam preživel kot otrok. Nekoliko skrajšani posnetek njegove zelo občutene pripovedi o vseh ponižanjih, ki so jih morali pretrpeti in kako se je umiralo  v italijanskih taboriščih, si pa lahko ogledate in poslušate na tem posnetku: 

Videoposnetek pripovedi Mira Zupančiča

Fotografije s prireditev

 NA VRH

Proslavili smo dan upora in spomin na OF

Sv. Anton, 27.4.2019

Koprčani smo tudi letos proslavili Dan vstaje slovenskega naroda oziroma ustanovitev OF v Svetemu Antonu, kjer deluje ena naših najbolj delavnih krajevnih borčevskih organizacij. 

Dvorana je bila kot vedno polna, prav tako družabno prizorišče po slovesnosti. Prisotnim je najprej čestital ob prazniku predsednik našega združena Marjan Križman, ob tem je spomnil, da se ob tem porastu fašizma v Evropi povezujemo tudi protifašisti iz sosednjih držav. Današnjega praznovanja se je namreč udeležil tudi predsednik tržaškega združenja ANPI – VDZPI  FabioVallon. O pomenu praznika za nas pa je več povedala nova koprska podžupanja Jasna Softić. 

" Odločno se moramo postaviti po robu politikam in posameznikom, ki razpihujejo sovraštvo in se skušajo na oblast prebiti z zanikanjem domoljubja in junaštva vseh, ki so nam v drugi svetovni vojni izborili svobodo in samostojno domovino. Ni opravičila za tiste, ki zanikajo izdajo sodelavcev okupatorja, ki je želel izbrisati naš jezik in kulturo, potujčiti, uničiti in ubiti vse, kar je slovenskega.

Danes moramo občudovati pogum predanih rodoljubov, ki so se kljub grožnji strahotnega maščevanja takrat tako drzno spopadli s premočnim sovražnikom. Samozavest slovenskih borcev nas je izoblikovala v ponosen narod, ki noče ničesar podarjenega. Nikoli ne bomo pokleknili pred nikomer. Svojo svobodo, svojo zemljo, jezik in kulturo bomo branili do zadnje kaplje krvi. "(Ves govor preberite tu)

V kulturnem programu so nastopili domača godba , MPZ Lopar in njihov zborovodja Vlado, učenci domače osnovne šole, pevka in harmonikar Tjaša in Igor. 

Lepo je bilo tudi na tovariškem druženju po prireditvi, kjer je za vzdušje poskrbela tudi Marjetka Popovski.

Album fotografij s prireditve:

Videoposnetek Delgija Jermana:

 

Obiskali smo grob našega junaka Dušana Bordona

Tržaški Istran Dušan Bordon je bil velik slovenski domoljub in protifašist, po njem pa nosi ime semedelska osnovna šola. Po težki usodi primorskih beguncev je bil tudi interniran v italijanskem koncentracijskem taborišču Reinicci. Ko mu je uspelo zbežati, se je pridružim italijanskim partizanom in nato leta 1944 padel v boju s fašisti pri Sansepolcru, kjer je tudi pokopan. Člani našega združenja iz Svetega Antona, od koder je bil doma njegov oče, so skupaj z šolo pripravili obisk Sansepolcra in poklon na njegovem grobu oziroma grobnici drugih žrtev tamkajšnjega koncentracijskega taborišča in drugih žrtev fašizma in nacizma. Domačini so jih izredno lepo sprejeli, saj pri njih velja Dušan za pravega heroja, saj sta s soborcem Pjotrom do konca vztrajala na položaju, da so se lahko njuni tovariši rešili.

Več o tem pa si preberite v spodnjem poročilu Vojka Vodopivca in priloženi galeriji fotografij:

V soboto, 13/4-2019 ob 6. uri smo z avtobusom odpotovali v Sansepolcro (Arezzo v Italiji). Odpotovalo je 44 oseb in sicer 25 učencev OŠ D. Bordona , 5 učiteljev z ravnateljico in nečakinjo D. Bordona ter 14 članov Združenja.

V Sansepolcro, pred pokopališče, smo prišli zgodaj popoldne, ob 13.30. Tam smo se srečali in spoznali s predsednico ANPI prof. PatrizioFabbroni, podpredsednikom Liberom Albertijem, članom ANPI MircomDraghijem in drugimi člani ANPI.

Takoj smo si ogledali kostnico in poiskali žaro D. Bordona (štev. 394). V podzemni kostnici so žare kvadratne oblike z imeni in priimki, neznani partizani ali samo delno ime ali priimek vendar neidentificiran ter z datumom smrti. Na vsaki žari je rdeča zvezda. Pred vhodom pa stoji velik spomenik v obliki bakle pred katerim je na kamnitem bloku v slovenščini in nato v italijanščini napisano, da tu počivajo slov. partizani. Na drugi strani pa enak blok z napisom v hrvaščini in italijanščini za Hrvate. Vhod v sakrarij je zaprt z medeninastimi vrati na katerih so imena in priimki partizanov v kostnici (ki je vedno zaklenjena).

Ob 14.30. uri se nam je pridružil še član občinskega sveta Gabriele Marconcini, ki je opravičil župana zaradi njegove odsotnosti. S prihodom praporov ( 3 naši, eden od ANPI in občine, ki so ga nosili praporščaki v občinskih uniformah) in nastopajočih učencev se je pričela komemoracija. Dogovorili smo se, da zaradi urnika ne bo govorov, razen pozdrava naše ravnateljice in polaganje venca z minuto molka. Program so učenci speljali z odliko. Vidno ganjen občinski svetnik se je zahvalil in poudaril, da je prisostvoval veliko komemoracijam, obiskov raznih delegacij itd, vendar takega nastopa še ni doživel, da nastopajoči čutijo in podoživljajo kar pojejo in recitirajo. Prosil nas je za dovoljenje, da nas vodi pri ogledu Civilnega muzeja. Prof. PatriziaFabbroni pa je prosila za scenarij nastopa. Po ogledu Muzeja smo si ogledali še muzej Resistenze, kjer je Libero Alberti izročil ravnateljici originalni zapis Ukmarja o D. Bordonu za spominski kotiček na  šoli. V muzeju hranijo cca 2000 partizanskih knjig in veliko predmetov partizanov in iz koncentracijskega taborišča Renicci. Tu smo spoznali 95. letnega zadnjega še živečega domačina – partizana GherardoDindelli.

Na glavnem trgu smo si ogledali še nastop mestnih metalcev zastav Sbandieratorijev  s katerimi smo se pred nastopom spoprijateljili.

Z avtobusom smo nato odpotovali proti cca 20 km oddaljenem kraju Caprese Michelangelo, ki ima cca 1600 prebivalcev. 5 km pred mestom  smo si ob cesti ogledali ostanke koncentracijskega taborišča Renicci kjer je še nekaj ohranjenih barak in ograjen spominski park s spominsko skulpturo, kjer sta bila še dva venca z napisom ZZB NOB in nek italijanski venec.

Po nastanitvi v prostorih Gostinske šole smo v restavraciji Cristallo večerjali. Drugo polovico dvorane so zasedli domačini, ki so prišli prav zaradi nas.

V nedeljo, 14. 4. 2019 smo ob 9. uri, po obilnem zajtrku, odpotovali na ogled kraja usodne bitke. Pred odhodom nas je pozdravil prof. AlvaroTacchini, ki proučuje »partizanstvo« in prosil, če bi  lahko dobil kontakt z zgodovinarji na naši Univerzi, posebno z dr. Pirjevcem. Dogovorili smo se, da ga bomo obvestili preko ANPI.

Na kraju, kjer smo videli širšo okolico je bivši župan Capreseja prof. Antonio Acquisti opisal kako so tistega usodnega dne potekali boji z italijanskimi fašisti (salojci). Nato smo pod vasjo obiskali kraj smrti D. Bordona, ki je označen z majhnim kamnom brez napisa. Na istem kraju je padel tudi njegov soborec Pjotr (Rus, ki še ni identificiran). Podrobni potek dogodkov nam je opisal očividec, ki je bil kot otrok pred hišo in je opazoval bitko. Skratka Bordon in Pjotr sta ob nekdanjem zidu (murolungo) poskušala s streli zaustaviti prodor fašistov, da so se soborci lahko varno umaknili čez čistino. Ker pa je Rusu zatajil mitraljez se nista uspela umakniti in bila oba ubita. Dala sta življenji za rešitev sotovarišev. Na kraju so bili vsi predstavniki ANPI, župan Capreseja Claudio Baroni (z župansko lento), prof. Antonio Acquisti, omenjeni očividec in nekaj občanov.

Po kratkem govoru župana, ki je smrt obeh borcev označil za herojsko so učenci zapeli dve pesmi. Ob petju Bela ciao, ko so peli vsi prisotni, je pričelo rositi, vendar do konca pesmi se nihče ni premaknil.

Odšli smo na cca 500 m oddaljeno pokopališče, kjer je prof. Acquisti pokazal, kje sta bila v maju 1945 pokopana. Po izkopu in prenosu posmrtnih ostankov v kostnico leta 1973 so poškodovano ploščo s starega groba postavili pred obzidje pokopališča, kjer je bila do našega obiska. Razbitine smo poskušali sestaviti, kar nam je uspelo in ugotovili, da je še viden napis. Takoj so vse naložili v avto in župan je dejal, da bodo restavrirali in postavili na kraj smrti.

Odpeljali smo se nazaj v Caprese Michelangelo, kjer je prof. Antonio Acquisti vodil ogled rojstne hiše in muzeja  Michelangela.

Ob približno 13.30 uri smo odpotovali in prispeli v Koper ob 20.30 uri

Vojko Vodopivec

Zapisi učiteljev in vtisi učencev OŠ Dušan Bordon

 

Srečanje združenj protifašistov Slovenije, Italije, Avstrije in Hrvaške

Sežana, 30. marec 2019 

 

Protifašisti smo zgroženi nad početjem skrajne desnice, ki si prizadeva sejati nestrpnost in delitve med narodi, mi pa se zavzemamo za strpnost, enotnost in sobivanje ter pozivamo politiko, naj se upre poskusom razdvajanja Evrope.

Predsednik Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Sežana Bojan Pahor, je kot gostitelj v pozdravu poudaril, da skrajna desnica po skoraj vsej Evropi ponovno obuja fašizem tako da “dopušča in spodbuja sovraštvo do tujcev, drugače mislečih, potvarja zgodovino in deli narode”.

Fašizem in nacizem kot dve največji utelešenji zla prejšnjega stoletja po njegovih besedah spet odpirata rane preteklosti, ki so se v zadnjih desetletjih počasi in vztrajno celile. “Narodi, združeni v Evropi, smo našli novo priložnost za boljše življenje, varnost in blaginjo, kar pa zdaj ogrožajo politiki fašistoidnega prepričanja, ki za doseganje svojih političnih ciljev ne izbirajo sredstev,” je posvaril Pahor.

Na srečanju v Sežani so zato spregovorili “o strpnosti, enotnosti in vrednotah, ki so jamstvo za sobivanje različnosti”, kar družbo po Pahorjevih besedah bogati.

Tudi ob tej priložnosti se niso mogli izogniti tudi nekaterim nedavnim izjavam predsednika Evropskega parlamenta in člana italijanske stranke Naprej Italija Antonia Tajanija ter nasploh političnemu razvoju dogodkov v Italiji v zadnjih mesecih.

Iz izjave, ki so jo sprejeli štirje predsedniki zvez - predsednik Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Tit Turnšek, predsednica Vsedržavnega združenja partizanov Italije Carla FedericaNespolo, predsednik Zveze antifašističnih borcev in antifašistov Hrvaške Franjo Habulin in predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte - je po Pahorjevih besedah razbrati sporočilo celotni Evropi in vsem evropskim politikom, naj se uprejo fašistoidnim poskusom razdvajanja stare celine.

“Naše prijateljstvo je skovano v težkih dneh borbe proti fašizmu in nacizmu in iz tega vojaškega boja je zrasla skupna Evropa,” je spomnil Pahor in dodal, da od politikov, ki vodijo Evropo, pričakujejo prizadevanja za mir in sodelovanje med narodi, ne pa poskusov ščuvanja enih proti drugim.

Skupno so položili vence pred sežanski spomenik padlim in žrtvam fašizma ter v trajen spomin zasadili drevo miru v zemlji, ki so jo simbolično prinesli vsak iz svoje dežele.  

 

SPOMIN NA OTROKE – PRVE ŽRTVE FAŠIZMA

Strunjan, 22.3.2019

V Strunjanu so se danes s posebno slovesnostjo spomnili 19. marca 1921 leta, ko so fašisti z vlaka streljali na otroke, ki so se igrali ob progi, dva ubili in več ranili. Pijani in objestni od svojega fašizma so ob tem peli Viva la Parenzana. Tako so namreč italijanski iredentisti imenovali istrsko ozkotirno železnico, ki pa smo ji Slovenci in Hrvati rekli Istrijanka. Oni so namreč tudi to železnico, ki jo je stara Avstroogrska naredila za povezavo Istre s svojim svobodnim pristaniškim Trstom, izkoristili za svoje ozemeljske pohlepe. Ta vsakoletna spominska slovesnost je letos izzvenela tudi kot odgovor na zadnje obujanje fašizma in iridente ob italijanskem praznovanju Dneva spomina na fojbe in eksodus, oziroma Salvinijevo laž, da so partizani pobijali otroke Italijanov. To pa ni bil prvi in edini napad italijanskih fašistov na otroke, ampak že pred tem leta 1919 v Trstu in nato večkrat med vojno, najbolj grozen je bil na Gori nad Vipavo.

Prisotne sta pozdravila predsednik piranskega borčevskega združenja Bojan Česnik in župan Pirana ĐenioZadković. Slavnostna govornika sta bila dr. Matej T. Vatovec in Kristjan Knez, nastopili pa so pihalni orkester Piran in šolarji tamkajšnjih šol.

Fotografije s prireditve (M. I.):

Videoposnetek prireditve (Delgi Jerman):

Govor poslanca Mateja T. Vatovca:

Govor zgodovinarja Kristjana Kneza:

 NA VRH

 

Obisk prijateljev iz Italije

Koper, 5. 3. 2019

Naše združenje je danes obiskala delegacija tovarišev protifašistov in prijateljev ANPI - VZPI iz sosednje dežele Furlanije Julijske krajine v kateri so bili Dino Spangero, FabioVallon in ElioNadalutti. Tudi njih je namreč zadnje dogajanje v Italiji ob Dnevu spomina presenetilo in razjezilo, zlasti pa nastopi njihovih državnikov v Bazovici. Poudarili so, da to, kar so govorili ni samo potvarjanje zgodovine in oživljanje fašizma, ampak tudi napad na dobrososedske odnose med obema narodoma in celo na vrednote Evropske unije, ki je zrasla na vrednotah protifašizma. Zato smo se dogovorili za okrepitev stikov in skorajšnje skupno srečanje tudi s tovariši iz hrvaške Istre. Javnost bo treba tudi bolje seznaniti z našim skupnim bojem proti fašizmu in s skupnim poročilom slovenskih in italijanskih zgodovinarjev.

SLOVENSKO-ITALIJANSKI ODNOSI 1880-1956

RELAZIONI ITALO-SLOVENE 1880-1956

 

Več informacij si oglejte na naši srani

VEDNO AKTUALNO